Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

TEŽAVE Z RAMENOM: 5 korakov do diagnoze


Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

5 korakov do diagnoze:

1.       Pregled pri specialistu  ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.       Zastavljanje kliničnega  vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.       Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave. 

4.       Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.       Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji.

Vir: http://www.delo.si/prosti-cas/zdravje/tezave-z-ramenom-5-korakov-do-diagnoze.html

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Smučanje: najbolj na udaru koleno


Več kot tretjina smučarskih poškodb se zgodi na kolenskem sklepu. Ob padcu na belih strminah so najpogostejši zvin kolena, poškodbe sprednjih in stranskih križnih vezi ter poškodbe meniskusa. Zakaj?

smučar smučanje

Najpogostejši razlog za katerokoli športno poškodbo je neustrezna pripravljenost telesa na športno aktivnost in pretiravanje. Za vsak šport, sploh če je sezonske narave, moramo pravilno okrepiti mišice, ki jih pri tem obremenjujemo. Pred smučanjem ljudje velikokrat krepijo stegenske mišice, kar je sicer pravilno, vendar običajno z intenzivno vadbo prekomerno okrepijo štiriglavo mišico na sprednji strani stegna (t. i. kvadriceps), na zadnje stegenske mišice pa pozabijo. Tako porušijo idealno razmerje moči med obema stegenskima mišicama, s tem pa pri povečani telesni obremenitvi, kar smučanje je, nevede povečajo ravno obremenitev sprednje križne vezi ter tako zvišajo tveganje za njeno poškodbo.

Drugi razlog za večje število poškodb kolena na belih strminah pa je sprememba smučarske tehnike, ki se je zelo razširila med smučarji v zadnjih letih. Z uporabo carving smuči smo namreč začeli uporabljati t. i. zarezno tehniko, ki najbolj obremeni ravno kolena. Če smo si pri stari tehniki smučanja najpogosteje poškodovali goleni in gležnje, nova pomeni največjo nevarnost za kolenski sklep.

Vsak padec zahteva ukrepanje

ortoped artros pregled koleno

Kadar so poškodbe ob smučarskem padcu lažje, si lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del telesa pa povijemo z elastičnim povojem in ga dvignemo nad raven srca.

“Če bolečina ne mine oziroma se povečuje, če sklepa ne morete več obremeniti ali se pojavi oteklina, morate čim prej obiskati zdravnika specialista. Ta bo določil nadaljnje diagnostične postopke, kot sta na primer rentgen ali magnetna resonanca, in pripravil načrt najbolj optimalnega zdravljenja. To je lahko samo mirovanje, uporaba bergel ali opornice, fizioterapija, lahko pa zahteva operativno zdravljenje, odvisno od poškodbe,” razloži doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije, ki je v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros specializiran ravno za zdravljenje poškodb kolena.

magnetna resonanca Artros

Kaj pa poškodbe zgornjega dela telesa?

Na splošno velja, da je pogostost poškodb spodnjih okončin pri smučanju približno dvakrat večja v primerjavi s pogostostjo poškodb v predelu zgornjih okončin. Vseeno pa tudi te niso zanemarljive. Pogosto se zgodi, da si smučarji poškodujejo glavo – predvsem otroci, zato je zanje čelada obvezna –, značilna smučarska poškodba pa je tudi “smučarki palec”. Ta se zgodi, ker smučar pri padcu ne spusti palice, ki jo ima običajno zavito okoli zapestja, pri stiku s tlemi pa ročaj palice potisne palec navzven in tako se pretrgajo vezi.

Nekoliko pogostejše kot pri smučarjih so poškodbe zgornjih udov pri deskarjih. Ti si z njimi pomagajo loviti ravnotežje in če pri tem padejo, si lahko poškodujejo zapestje, podlahtnico, ramenski sklep ali si zlomijo ključnico.

magnetna resonanca artros

magnetna resonanca Artros

Vse na enem mestu

Na slovenskih smučiščih se letno zgodi približno 1.300 poškodb. Če se nesrečni padec kdaj zgodi tudi vam, se naročite na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajamo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja športnih poškodb. Pri nas v nekaj dneh dobite diagnozo in zdravljenje se lahko začne.

Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/smucanje-najbolj-na-udaru-koleno-435516


5 komentarjev

Obraba hrustanca: Učinkovite metode zdravljenja


Globoka bolečina v notranjosti  kolena, še posebej pri hoji navzdol, in otekanje kolena sta lahko znaka obrabe hrustanca. Poškodbe na hrustancu pa se ne zacelijo same od sebe. Če jih ne zdravimo, okvara ostane.

 Capture
Najsodobnejša metoda zdravljenja poškodb hrustanca je zdravljenje z matičnimi celicami, njeni predhodnici pa sta metodi zdravljenja z lastno krvno plazmo Orthokin® in injekcijami hialuronske kisline.

 

Kljub temu da je izid zdravljenja poškodbe hrustanca najtežje napovedati, saj je postopek celjenja zelo zapleten, obstaja kar nekaj sodobnih metod, ki v zadnjih letih pri zdravljenju hrustanca dosegajo izjemno dobre rezultate.

Zdravljenje z matičnimi celicam

Najsodobnejši način zdravljenja hrustanca v tem trenutku je zagotovo zdravljenje z matičnimi celicami. Matične celice so predhodnice vseh naših celic, ki imajo na začetku našega življenja možnost preobrazbe v katerokoli celico. Pozneje se ta zmožnost zmanjša, vseeno pa imamo matične celice tudi odrasli ljudje. Največ jih imamo v kostnem mozgu in dokazano je, da so se te sposobne preobraziti vsaj v hrustančne, kostne in maščobne celice. Zato jih uporabljamo tudi za zdravljenje hrustanca.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

“Zdravljenje z matičnimi celicami poteka tako, da pacientu iz golenice ali dela medenice vzamemo približno od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Iz tega nato usposobljeno osebje v posebnem postopku pripravi koncentrat njegovih lastnih matičnih celic, ki ga kirurg injicira v poškodovan sklep,” pravi doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer takšno zdravljenje opravljajo med prvimi v Sloveniji.

Prvi rezultati zdravljenja z matičnimi celicami so zelo dobri, za dolgoročne rezultate pa bo treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov. Zagotovo pa ta najnovejša metoda zdravljenja pacientom z obrabo hrustanca daje veliko upanja za izboljšanje njihove poškodbe.

Orthokin® in hialuronska kislina

Dobre rezultate pri zdravljenju hrustanca dosega tudi metoda Orthokin®, ki jo uporabljajo predvsem za zmanjšanje obrabe hrustanca. Gre za zdravljenje z lastno krvno plazmo. To pomeni, da zdravnik pacientu vzame kri, ki se jo nato obdela v posebnem postopku, tako da začne sproščati protein IL-1RA. Ta nas namreč varuje pred propadanjem hrustanca, deluje protibolečinsko in blaži vnetja v sklepu. Tako pripravljeno plazmo se potem večkrat vbrizga v oboleli sklep pacienta.

V centru Artros z metodo Orthokin® letno zdravijo približno sto pacientov. Dobra tretjina jih je po zaključeni terapiji brez bolečin, pri skoraj polovici pacientov pa glede obrabe hrustanca dosežejo znatno izboljšanje stanja.

Najbolj znano in razširjeno zdravljenje sklepne obrabe pa so sicer injekcije hialuronske kisline. Ta je namreč ena izmed pomembnejših naravnih sestavin hrustančne medceličnine, zato z njenim vbrizgavanjem v oboleli sklep obrabo hrustanca poskušamo upočasniti.

Kakšno zdravljenje izbrati?

“Za kakšno zdravljenje se odločimo pri posameznem pacientu, je odvisno predvsem od diagnoze in ugotovljene intenzitete težav s hrustancem,” razloži doc. dr. Hussein. In pojasni, da se ob blagih spremembah pogosto odločajo za vbrizganje hialuronske kisline, pri večjih obrabah, na primer pri obrabi druge ali tretje stopnje, predlagajo zdravljenje z metodo Orthokin® ali zdravljenje z matičnimi celicami. Pri hujših stopnjah obrabe pa kombinirajo operativno zdravljenje in zdravljenje z matičnimi celicami.

V centru Artros pionirji zdravljenja hrustanca

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja hrustanca in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

http://www.artros.si

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-ucinkovite-metode-zdravljenja-419842


Komentiraj

Obraba hrustanca: Natančna diagnoza, temelj zdravljenja


Če ste med tistimi pohodniki, ki ob sestopanju z osvojenih vrhov pogosto čutijo bolečino v kolenu, vaše težave morda kažejo na obrabo hrustanca. Z novo, najsodobnejšo metodo magnetne resonance, ki omogoča tudi biokemijsko slikanje kolena, je obrabo mogoče odkriti hitro in natančno.

bcd9ba80d6faf7a3be36

Bolečine v kolenu pri hoji navzdol so velikokrat težava ljubiteljev gora. Nekoliko jo lahko omilimo z ustrezno kondicijsko pripravo in uporabo palic. Če je bolečina pogosta in se stopnjuje, pa priporočamo pregled pri specialistu ortopedu.

 

Spremembe na sklepnem hrustancu so zelo pogoste. Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros pravi, da to težavo odkrijejo pri večini vseh pacientov, ki jih obiščejo zaradi bolečin v kolenu.

Kako sploh prepoznamo simptome, ki lahko nakazujejo na obrabo kolenskega hrustanca? Ta napreduje počasi. Prvi znak je običajno bolečina ob večjih obremenitvah pri gibanju, na primer pri daljši hoji ali teku, še posebej navzdol. Pozneje se bolečina, ki jo čutimo globlje v notranjosti sklepa, pojavlja že ob krajših razdaljah, koleno pa lahko tudi oteče. Če obraba hrustanca preide v napredovano fazo, močno omejuje gibljivost sklepa in ga lahko začne celo deformirati.

Novost v Sloveniji: biokemijsko slikanje hrustanca z magnetno resonanco

Za natančen vpogled v poškodbo hrustanca zdravnik specialist opravi slikanje z magnetno resonanco (MRI). Ta pokaže, kakšna je poškodba hrustanca, in mu pomaga določiti najbolj optimalno zdravljenje.

Najsodobnejša preiskava MRI za vpogled v stanje hrustanca je metoda biokemijskega slikanja. To je edina preiskava, ki izmeri biološko strukturo hrustanca, na podlagi tega pa pokaže, kakšna je poškodba, koliko je stara oziroma sveža in kakšna je njena velikost oziroma globina. Za razliko od običajne MRI-preiskave, ki pokaže samo sliko stanja, najsodobnejša metoda dGEMRIC določi številčne vrednosti glavnih bioloških parametrov v kolenu in pokaže, ali obstajajo odstopanja od normalnega stanja.

79330c3c5ec6283aadf8
Ortopedski center Artros je edini v Sloveniji, kjer lahko opravite specialno analizo hrustanca z magnetno resonanco po metodi dGEMRIC. Naročite se na samoplačniški pregled.

 

Biokemično slikanje kolena pokaže vrednost proteoglikanov, ki so osnovni gradniki hrustanca. Če je njihova koncentracija manjša, je to znak poškodbe. Z metodo lahko preverimo tudi količino kolagena in vode v hrustancu, kajti manj ko je vode, bolj stisnjen je hrustanec in večja je obraba. Hkrati preiskava pokaže morebitne krvavitve v hrustancu, ki prav tako nakazujejo na poškodbo, in poda informacije o mehčanju hrustanca.

“Metoda biokemijskega slikanja izjemno izboljša natančnost diagnoze pri poškodbi hrustanca, omogoča boljše načrtovanje zdravljenja in lažje sledenje uspešnosti terapij,” je povedal doc. dr. Hussein in dodal, da je prognoza zdravljenja poškodbe hrustanca še vedno ena od najbolj nejasnih področij v ortopediji, saj je postopek celjenja zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike. Zato je še toliko pomembneje, da diagnozo postavimo čim prej in čim natančneje, še posebej če je poškodba večja.

Preverite svoj hrustanec

Možnost biokemijskega slikanja hrustanca so pred kratkim v Slovenijo vpeljali v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros in so trenutno edini, ki omogočajo preiskavo z najsodobnejšo metodo dGEMRIC.

Naročite se na samoplačniški pregled in se po postavljeni diagnozi pozanimajte tudi o najsodobnejšem, celostnem zdravljenju obrabe hrustanca.

 

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-natancna-diagnoza-temelj-zdravljenja-419664

 

Artros


Komentiraj

Nobene poškodbe ne smemo podcenjevati


Statistika kaže, da so najpogostejše poškodbe, ki se zgodijo med rekreacijo, zvini, poškodbe mišic, kolena in vnetje pokostnice. Kako se lotiti zdravljenja športnih poškodb?

   

doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Čeprav si med rekreacijo lahko poškodujemo različne dele telesa, med športne poškodbe večinoma štejemo poškodbe gibalnega sistema. Te lahko nastanejo nenadoma, kot posledica neposrednega udarca ali nepravilnega giba, ali pa so posledica daljše preobremenitve sklepa.

Kako zdraviti športne poškodbe in kaj najbolj vpliva na učinkovito zdravljenje, smo povprašali doc. dr. Mohsena Husseina, dr. med., spec. ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer so svoje poškodbe pozdravili tudi nekateri profesionalni športniki, na primer telovadka Saša Golob, judoist Aljaž Sedej in dobitnik olimpijske medalje Jure Franko.

Vsaka bolečina ob športni aktivnosti najbrž ne zahteva takojšnjega ortopedskega pregleda, ali pač?

Kadar so poškodbe lažje, si res lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del povijemo z elastičnim povojem in poškodovani del telesa dvignemo nad raven srca.

Kdaj pa z obiskom pri zdravniku specialistu ne smemo odlašati?

Kadar so bolečine vse hujše, se pojavi močno otekanje, uda ne moremo obremeniti in se pojavi mravljinčenje ali gluhost okončine, je treba čim prej postaviti diagnozo, ker je ta osnova za zdravljenje.

Kaj je pri postavljanju diagnoze najpomembnejše?

Ključna sta temeljita anamneza in klinični pregled pacienta, diagnostične metode nam služijo le kot pripomoček za potrditev diagnoze. Katero metodo izberemo, je odvisno od narave poškodbe in delovne diagnoze, upoštevamo pa tudi dostopnost določene preiskave v določenem času.

Lahko izbiro preiskave ponazorite na primeru kolena, glede na to, da ste specialist za kolenski sklep?

Če gre na primer za majhen udarec v koleno, z bolečino na pritisk in brez bolečine v notranjosti sklepa, za postavitev diagnoze zadostuje navadno rentgensko slikanje (RTG) v dvojni projekciji. Če je bolečina v predelu pogačice, je poleg navadnega RTG treba narediti še specifično rentgensko slikanje s projekcijo, ki pokaže položaj in obliko pogačice. Za diagnozo manjše bolečine ob sprednjem delu kolena, v predelu patelarnega ligamenta, poleg RTG potrebujemo še ultrazvok. Kakršnakoli bolečina v notranjosti sklepa ali nestabilnost sklepa pa zahtevata magnetno resonanco (MRI). Seveda pa bi bila MRI idealna za vse omenjene poškodbe, če bi bila dostopna v kratkem času.

Torej je magnetna resonanca najbolj uporabna diagnostična metoda v ortopediji?

Zagotovo. Omogoča namreč zelo natančen vpogled v stanje mehkih tkiv v telesu, zato se uporablja predvsem za prikaz obsklepnih struktur, kot so mišice, kite in vezi, pa tudi za vpogled v notranje sklepne strukture. Kadar ni nujna, jo z drugimi preiskavami nadomeščamo predvsem zato, ker vsem pacientom v kratkem času ni dostopna.

Pri katerih poškodbah pa je MRI nepogrešljiva?

Pri notranjih sklepnih poškodbah. V kolenu na primer pri poškodbi križne vezi, hrustanca ali meniskusa. V kolku pri poškodbi vezi, hrustanca ali labruma (labrum je obroček, ki obkroža kolčno ponvico in poveča sklepno površino ter daje dodatno stabilnost sklepu, op. p.). Idealna je tudi pri diagnosticiranju bolečin v hrbtenici.

Kakšne vrste zdravljenja lahko pričakujemo po postavljeni diagnozi?

Ozko gledano lahko zdravljenje ločimo na konzervativno s fizikalno terapijo in na operativno. Širše gledano pa zdravljenje ločujemo glede na pacientov cilj zdravljenja. Ta je lahko sanacija poškodbe do te mere, da je človek sposoben za vsakodnevno aktivnost z določenimi omejitvami glede športa. Drugi pristop, uporabljen pri profesionalnih ali rekreativnih športnikih, pa je, da poškodbe ozdravimo tako, da se pacient lahko čim prej in čim varneje vrne na raven športne aktivnosti pred poškodbo. Način zdravljenja je tako le pot do doseganja zastavljenega cilja in se ga prilagaja vsakemu posamezniku posebej.

Prav individualno prilagojeno celostno zdravljenje poškodb, torej od diagnoze do okrevanja, je prednost centra Artros. Kako v praksi poteka sodelovanje vseh strokovnjakov, zbranih na enem mestu?

Lahko vam razložim kar na primeru, ki smo ga pravkar uspešno končali. Pacient si je na smučanju poškodoval koleno. To je bilo otečeno, v njem je bil izliv, bolečina je bila huda, gibljivost omejena. Ob pregledu sem sumil na poškodbo meniskusa in poškodbo stranskih ter križnih vezi. Zaradi bolečine ga nisem mogel natančno pregledati, zato sem ga napotil na slikanje z magnetno resonanco. Na podlagi mojega izvida, torej ortopedskega pregleda, je radiolog, ker je vedel, na kaj mora biti še posebej pozoren, v 24 urah opravil slikanje in napisal svoje mnenje. Potem sva se ob sliki posvetovala in se strinjala, da je bil moj sum upravičen. Diagnoza je bila torej potrjena, temu primerno smo naredili načrt zdravljenja.

Pri takšnih poškodbah je hiter začetek zdravljenja najbrž še pomembnejši?

Res je, če zamudimo prve dni − jaz jim rečem zlati čas –, je lahko zdravljenje veliko težje in daljše.

Vrniva se nazaj k pacientu s poškodovanim kolenom. Kako ste nadaljevali zdravljenje?

Pacientu smo najprej namestili opornico in začeli fizioterapijo. S fizioterapevtko sva se dogovorila, kaj želimo doseči v določenem času. Potem sva ocenjevala napredek in vmes fizioterapijo prilagajala pacientovemu stanju. Po šestih tednih je bila gibljivost njegovega kolena popolna, oteklina je izginila, sprednja stegenska mišica je bila močna. Zatem sem pacienta lahko še operiral, naredil rekonstrukcijo sprednjega križnega ligamenta, istočasno oskrbel meniskus, poškodba stranske vezi pa se je v tem času zacelila že sama.

Koliko časa traja zdravljenje poškodb, zaradi katerih vas pacienti največkrat obiščejo?

Vsako zdravljenje je individualni proces, če vzamemo povprečje, pa na primer zdravljenje poškodbe meniskusa traja dober mesec, poškodba stranske križne vezi od štiri do osem tednov, precej bolj dolgotrajno pa je zdravljenje poškodbe sprednje križne vezi. Da se pacient po takšni poškodbi spet lahko giblje brez omejitev, običajno traja devet mesecev.

Kaj najbolj vpliva na uspešnost zdravljenja?

Zagotovo pravočasna diagnoza in s tem pravočasen začetek ustreznega zdravljenje. Seveda ob pogoju, da zdravljenje izvaja strokoven, izkušen tim in da je oprema sodobna. Zelo pomembna pa sta tudi pacientova aktivna vključenost v zdravljenje in njegovo dosledno upoštevanje navodil, da torej ne dela stvari po svoje.

Katere poškodbe pa je vas, z zdravniškega vidika gledano, najbolj strah?

Nobene poškodbe ne smemo podcenjevati. Vsaka, tudi tista, ki se morda na začetku zdi nedolžna, ima lahko resne posledice. Glede prognoze zdravljenja me običajno najbolj skrbi poškodba hrustanca, ker kljub napredku v ortopediji izid zdravljenja na tem področju še vedno ni jasen. Postopek celjenja je zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike.

Glede na to, da znanost v sodobnem času izjemno hitro napreduje, obstaja kakšna novost pri zdravljenju športnih poškodb?

Trenutno je zagotovo največji dosežek v ortopediji zdravljenje z matičnimi celicami. To metodo uporabljamo predvsem za zdravljenje poškodbe hrustanca. V centru Artros smo eni od prvih, ki smo jo začeli uporabljati tudi v praksi. Prvi rezultati so odlični, seveda pa bo za dolgoročne rezultate treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov.

http://www.artros.si
Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/nobene-poskodbe-ne-smemo-podcenjevati-407503</p&gt;


Komentiraj

Preobremenitveni sindrom: večna preglavica športnikov


mhAs. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.
Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.

Posledica športa, pa tudi dela

V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.
Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s
športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.
Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.

Notranji in zunanji vzroki

Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.
Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.
preobr.

Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za
večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.

Bolečina pride z zamudo

Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.

Dejstva o preobremenitvenem sindromu

preobr.1preobr.2preobr.3preobr.4preobr.5

Postavljanje diagnoze

Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.
Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.

Mirovanje, led in opornice

Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.
iliotib.

Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg
protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.
preobre.

Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako
pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.

Fizikalna terapija in vaje

Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.
Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri
do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.
tekaš.špo.1špo.2


Komentiraj

Rekonstrukcija križne vezi


mhAsist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije
Pretrganje sprednje križne vezi je ena od najpogostejših poškodb kolena. Ameriške
raziskave dokazujejo, da ima takšno poškodbo kar 81 ljudi na 100.000 prebivalcev v
starosti med 10 in 64 let. Prav tako se izkazuje, da je pri ukvarjanju z istim športom
večje tveganje za poškodbo pri ženskah in pri mladih.

Sprednja križna vez ima odločilno vlogo pri stabilnosti in ravnotežju kolenskega sklepa, pred poškodbami ščiti strukture v kolenu, kot sta denimo meniskus in hrustanec, ter preprečuje nastanek artroze. Najpogostejša vzroka za nastanek poškodbe sprednje križne vezi sta prekomeren zasuk kolena v pokrčenem položaju s stransko obremenitvijo ali prekomerna iztegnitev kolena.

Postavitev pravilne diagnoze

Poškodba sprednje križne vezi večinoma povzroča bolečine, nestabilnost in poslabša funkcijo tega sklepa. V akutni fazi povzroča bolečino in zmanjša gibljivost sklepa. Pri postavitvi pravilne diagnoze nam je poleg RTG-slikanja v veliko pomoč tudi magnetna resonanca (MRI). Pri takšni poškodbi v zgodnji fazi, torej prvih šest tednov, priporočamo mirovanje, hlajenje z ledom in izvajanje vaj za kvadriceps. Če je poškodba sprednje križne vezi združena s poškodbo drugih vezi, priporočamo opornico. V kasnejši fazi pa se v kolenu pojavi nestabilnost, ki jo s precejšnjo zanesljivostjo potrdimo s temeljitim kliničnim pregledom. Pri tem nam pomagajo različni testi, kot so predalčni fenomen, Lachmanov test in pivot shift.

LCA2

Individualni pristop k zdravljenju

Pristop k obravnavi sprednje križne vezi je v prvi vrsti individualen, različen od bolnika do bolnika. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Večinoma se odločimo za operativno zdravljenje, redkeje za konservativno. Ta druga možnost pride v poštev, če pri bolniku ne ugotovimo pretirane nestabilnosti ali če je bolnik starejša oseba, ki ni več športno aktivna ali se je rekreaciji pripravljena odpovedati.

Pred končno odločitvijo za operativno ali konservativno zdravljenje je pomemben podroben pogovor kirurga z bolnikom, še posebej, če izberemo operativno zdravljenje. Predvsem se je pomembno pogovoriti o prednostih in slabostih obeh možnosti, o poteku operativnega posega, o poteku in trajanju rehabilitacije ter o omejitvah v prvih devetih mesecih po operaciji. Pogovoriti se je treba tudi o možnih zapletih in možnosti rerupture, ponovnega raztrganja sprednje križne vezi, še posebej pri mlajših bolnikih.

LCA3

Načrt operativnega posega

Če se bolnik odloči za operacijo, se pripravi skrben individualen načrt celotnega operativnega posega. Že na posnetkih MRI je treba izmeriti velikost sprednje križne vezi in presoditi, kateri presadek je najprimernejši pri tem kolenu. Pri tem je treba upoštevati tudi bolnikov spol, velikost, vrsto športne aktivnosti, pa tudi želje bolnika in izkušenost kirurga.

Operacijo sprednje križne vezi vedno začnemo z artroskopijo kolena zaradi potrditve diagnoze, evalvacije in oskrbe drugih struktur v kolenu, kot so zadnja križna vez, oba meniskusa in stanje hrustanca. Artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi ima številne prednosti. Predvsem omogoča natančno postavitev kostnih tunelov, od česar je odvisno kasnejše delovanje kolena. Zaradi minimalne invazivnosti je tudi manj boleča, omogoča hitrejšo rehabilitacijo, pooperativna brazgotina je manjša.

Odločilni dejavnik za uspeh operacije sprednje križne vezi je, da poseg poskusimo izvesti čim bolj individualizirano in anatomsko pravilno. Da torej kostni tunel na stegnenici in golenici postavimo na anatomsko mesto, kjer je bila prej naravna sprednja križna vez, in da je vsadek po obliki in velikosti čim bolj podoben prvotni vezi. Za številko in velikost vsadka se dokončno odločimo po izmeri velikosti narastišča križne vezi na stegnenici in golenici. S pomočjo kamere iz različnih kotov označimo mesto za tunele, ki jih naredimo s svedrom, nato uvedemo transplantat in ga fiksiramo na stegnenico in golenico. Na koncu še enkrat preverimo celoten sklep, še posebej njegovo stabilnost, anatomski potek in morebitno utesnitev vsadka.

LCA1

Nekajmesečno okrevanje

S končanim posegom rekonstrukcije sprednje križne vezi pa je opravljena šele prva faza zdravljenja. Takoj po operaciji se začne zgodnja faza rehabilitacije, ki v celoti traja približno 20 tednov, vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev pa priporočamo šele devet mesecev po posegu, da se v tem času vezi v kostnem tunelu in v sklepu

zacelijo in preobrazijo. V našem centru ne le, da sledimo najnovejšim odkritjem v medicinski stroki, ampak tudi sami prispevamo k novim spoznanjem, povezanim z rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Pri bolnikih s prekomerno rotacijsko nestabilnostjo tako rekonstruiramo tudi anterolateralni ligament ALL, kar je v ortopediji nova operativna tehnika, s katero smo vas seznanili v prejšnji številki revije VID & GIB.

Artros