Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Poškodba vratu


“Zvin vratu” oziroma nihajna poškodba vratne hrbtenice je ena najpogostejših poškodb, nastalih v prometnih nesrečah, pri športu in delovnih nezgodah.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Kaj se zgodi ob nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

Mehanizem nihajne poškodbe je nenadno, zelo hitro (dobesedno “v delčku sekunde”) in nepričakovano prekomerno zanihanje glave in vratne hrbtenice, s posledičnim nenadnim in prekomernim raztegom ligamentov (vezi) med vratnimi vretenci in vratnih mišic. Najznačilnejši vzrok poškodbe je nalet drugega vozila v zadnji dela našega vozila. Ob premiku avtomobila naprej ob trku vrat in glava najprej močno zanihata nazaj, temu običajno sledi še udarec glave v vzglavnik sedeža (kar omili zanihanje glave). Zaradi elastičnosti mehkih struktur ob vratni hrbtenici, prvemu zanihanju nazaj sledi hiter nihaj vratu in glave naprej in v tem trenutku se poškodujejo zadnje vezi vratne hrbtenice, mišice vratu pa se prekomerno raztegnejo in pojavijo se mikronatrganine.

Ob močnejši sili udarca (npr. ob naletu drugega vozila z veliko hitrostjo) se premaknejo tudi možgani znotraj lobanje in se pretrese možganovina, kar povzroči dodatne in dolgotrajnejše simptome v smislu bruhanja, glavobola, zaspanosti, preobčutljivosti na svetlobo ter motenj spomina in zbranosti.

Drugi vzroki nastanka nihajne poškodbe vratu so padci pri hitrih športih (smučanje, deskanje na snegu in na vodi, kolesarjenje, rolanje, konjeništvo), vožnja na vrtiljakih, lahko se celo pojavi pri otrocih po dolgotrajnem poskakovanju na trampolinu, pogosto pa jo utrpijo udeleženci v pretepih in ob telesnem nasilju.

Po podatkih iz strokovne literature kar 83 odstotkov vseh udeležencev v prometnih nesrečah utrpi eno od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

Ali je nihajna poškodba vratne hrbtenice nevarno stanje?

nihajna poškodba vratne hrbtenice

V prvih trenutkih po nezgodi so poškodovanci običajno zaposleni z reševanjem materialnih posledic prometne ali druge nesreče in se bolečine ter omejene gibljivosti zavedo šele, ko se razvije v polni meri, zato pomoč v urgentnih kirurških ambulantah poiščejo šele več ur ali celo nekaj dni po poškodbi, najpogosteje prvi dan po poškodbi, ko je bolečina najmočnejša.

Stanje je pogosto videti dramatično in večina poškodovancev je zaradi močnih bolečin ter togosti vratu močno prestrašena. Pomembno se je zavedati, da stanje ni ogrožajoče, če po poškodbi na pregledu v travmatološki ambulanti niso potrdili nevroloških znakov oz. sprememb v občutku za dotik po koži, zmanjšane mišične moči ali šibkejših tetivnih refleksov in na rentgenskem slikanju po poškodbi niso bili vidni zlomi vretenc ali večji premiki med vretenci.

Stopnja Opis simptomov in znakov
0 Poškodovana oseba ne navaja bolečin ali težav z vratom. Ni kliničnih znakov poškodbe.
I Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ni kliničnih znakov poškodbe.
II Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo mišično-skeletne znake: zmanjšan obseg gibljivosti in sprožilne boleče točke ob otipanju vratnih mišic.
III Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo nevrološke znake: oslabljenost ali odsotnost tetivnih refleksov, zmanjšano mišično moč zgornjih udov in oslabljen občutek za dotik po zgornjih udih. Smiselna je diagnostika z MR in EMG.
IV Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ob rentgenskem slikanju potrdimo zlom v področju vratnih vretenc ali izpah malih sklepov med vretenci.

bolečina vrat ženska

Edukacija bolnika, fizikalna in manualna terapija so edini ustrezni ukrepi za umiritev bolečine, izboljšano gibljivost in sprostitev bolečinskega krča mišic.

Kje lahko poiščem pomoč po nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

V centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros ponujajo celovito obravnavo na enem mestu, od pregleda in diagnostike do rehabilitacije. Fizioterapijo izvajajo fizioterapevti s specialnimi znanji manualnih tehnik in obravnave bolečinskega sindroma po nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

V programu fizioterapevtske obravnave bolniki pridobijo znanje o ustreznem izvajanju pravilnih vaj za stabilnost vratne hrbtenice, ki jih nato izvajajo v domačem okolju. Manualno obravnavo bolečih mišičnih točk kombinirajo z uporabo visokotehnoloških medicinskih aparatov, kot sta visokointenzivni globinski laser (HIL) in ciljana površinska radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim delovanjem na boleče mišične točke.

V primeru razvoja dolgotrajne kronične točkaste bolečine v mišicah, je le-to možno hitro simptomatsko olajšati z infiltracijo bolečih točk z anestetikom pod ultrazvočnim nadzorom in seveda tudi vzročno zdraviti z infiltriranjem t. i. trombocitne plazme (t. i. metoda PRP), ki jo pridobijo iz bolnikove lastne venske krvi in predstavlja visoko učinkovito in dolgotrajno protivnetno zdravljenje.

V primeru potrebe po razširjeni diagnostiki omogočijo takojšnjo nadaljnjo slikovno diagnostiko – ultrazvočno verifikacijo sprožilnih bolečih točk vratnih mišic, RTG- in MRI-slikanje vratne hrbtenice ter nevrofiziološko diagnostiko – EMG-preiskavo.

Naročite se na ustrezno diagnostično obravnavo in takoj začnite terapevtsko obravnavo.

Artros


2 komentarja

Matične celice: upanje za ozdravitev okvar hrustanca


Oče ameriške športne medicine, slavni ameriški ortoped James R. Andrews je pred kratkim izjavil, da je bil izum artroskopa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvi veliki napredek v športni medicini. Drugi veliki napredek – zdravljenje z matičnimi celicami, pa se nam dogaja zdaj.

 

Najboljše rezultate z uporabo matičnih celic dosegamo pri poškodbah hrustanca, ki je ena najpogostejših poškodb kolenskega sklepa, hkrati pa najbolj zapletena za zdravljenje.

 

Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Imajo sposobnost, da se nenehno obnavljajo in se preobrazijo v tiste celice, ki telesu manjkajo. V ortopediji najbolj pogosto uporabljamo matične celice pri spremembah na mišicah, kitah, vezeh, kosteh in na hrustancu.

Zdravljenje z matičnimi celicami so pri poškodbah hrustanca med prvimi v Slovenji začeli izvajati tudi v centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros. V zadnjih dveh letih so pomagali že več kot štiridesetim pacientom s spremembo hrustanca. V centru Artros se s problematiko hrustanca ukvarja več strokovnjakov, predvsem pa doc. dr. Mohsen Hussein, ki je uvedel postopek zdravljenja z matičnimi celicami. Doc. dr. Hussein pripoveduje: »Prvi rezultati so zelo spodbudni in so presegli začetna pričakovanja. Šestinpetdesetletni gospod me je pred dvemi leti obiskal s poškodbo meniskusa, križne vezi in dvema hondralnima lezijama v kolenu, torej s poškodbo hrustanca na dveh mestih. Zdravljenje je potekalo tako, da sem najprej naredil artroskopijo kolena, čez tri mesece smo opravili zdravljenje z matičnimi celicami, še nekaj mesece kasneje pa sem opravil potrebno rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Tako sem imel izjemno priložnost, da sem lahko dvakrat od blizu videl poškodbo hrustanca – pred terapijo z matičnimi celicami in po njej. Prijetno me je presenetilo, da sta v večjem delu poškodbi hrustanca bili že zaceljeni. Bolečine so po terapiji izginile, tako da se gospod ponovno aktivno ukvarja s športnimi aktivnostmi, kot sta golf in tenis.«

 

Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer zdravljenje z matičnimi celicami izvajajo že dve leti in so vse od začetka vključeni v več študij o uspešnosti te metode.

 

Celoten postopek zdravljenja z matičnimi celicami se izvede v enem posegu. In sicer tako, da ortoped najprej v lokalni ali splošni anesteziji pacientu iz golenice ali dela medenice odvzame 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Kostni mozeg je namreč najbolj poznan vir mezenhimskih matičnih celic. Iz njega nato usposobljeno osebje matične celice obdela na poseben način, tako da nastane 3 do 10 mililitrov koncentriranega celičnega pripravka. Ta koncentrat ortoped na koncu injicira v sklep.

1. ODVZEM KOSTNEGA MOZGA – V lokalni anesteziji pacientu iz golenice odvzamemo 20–30 ml kostnega mozga.

 

2. OBDELAVA KOSTNEGA MOZGA – V operacijski dvorani kostni mozeg obdelamo tako, da pridobimo skoncentrirane matične celice.

 

3. CELIČNI PRIPRAVEK – Iz koncentrata matičnih celic in rasnih faktorjev, ki so tudi prisotni v kostnem mozgu, pripravimo 2–10 ml celičnega pripravka.

 

4. VSADITEV MATIČNIH CELIC – Celični pripravek zdravnik z injekcijo vbrizga v sklep. Postopek je neboleč.

 

Za pacienta je zdravljenje enostavno, hitro in razmeroma neboleče. Za razliko od vseh ostalih metod zdravljenja hrustanca, je pri zdravljenju z matičnimi celicami potrebno samo eno vbrizganje, potem pa se matične celice same preobrazijo v hrustančne celice, obnavljajo in razmnožujejo same od sebe. Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Te celice imajo izjemno sposobnost samoobnavljanja in preobrazbe v katerokoli človeško celico – kožno, kostno, mišično, živčno, spolno, hrustančno in vse druge od približno dvesto tipov celic, ki tvorijo naše telo. Matične celice k rasti in razmnoževanju spodbujajo tudi ostale zrele celice, istočasno pa zavirajo programirano celično smrt, kamor se celice sicer usmerijo ob neugodnih razmerah v telesu.

Več študij kaže, da so matične celice poleg zdravljenja hrustanca, obetavne pri zdravljenju poškodb kit, mišic in kosti ne le v ortopediji ampak tudi v hematologiji, imunologiji, onkologiji in kardiologiji.

Po desetih letih uspešnega sodelovanja z uglednim prof. Fu-jem in drugimi strokovnjaki iz ZDA in Evrope, smo se v Artrosu na področju zdravljenja poškodb sprednje križne vezi ter po več odmevnih študijah, še posebej posvetili problematiki zdravljenja hrustanca, tako pri poškodbah pa tudi pri obrabah. Zato smo po večletni uporabi drugih metod, kot sta Orthokin in hialuronska kislina pričeli z zdravljenjem z matičnimi celicami. Trenutno izvajamo zahtevno študijo na področju zdravljenja hrustanca, ko smo v fazi uvedbe odvzema matičnih celic iz maščobnih tkiv.

 

Artros, center za otropedijo in športne poškodbe


2 komentarja

Obraba hrustanca: Učinkovite metode zdravljenja


Globoka bolečina v notranjosti  kolena, še posebej pri hoji navzdol, in otekanje kolena sta lahko znaka obrabe hrustanca. Poškodbe na hrustancu pa se ne zacelijo same od sebe. Če jih ne zdravimo, okvara ostane.

 Capture
Najsodobnejša metoda zdravljenja poškodb hrustanca je zdravljenje z matičnimi celicami, njeni predhodnici pa sta metodi zdravljenja z lastno krvno plazmo Orthokin® in injekcijami hialuronske kisline.

 

Kljub temu da je izid zdravljenja poškodbe hrustanca najtežje napovedati, saj je postopek celjenja zelo zapleten, obstaja kar nekaj sodobnih metod, ki v zadnjih letih pri zdravljenju hrustanca dosegajo izjemno dobre rezultate.

Zdravljenje z matičnimi celicam

Najsodobnejši način zdravljenja hrustanca v tem trenutku je zagotovo zdravljenje z matičnimi celicami. Matične celice so predhodnice vseh naših celic, ki imajo na začetku našega življenja možnost preobrazbe v katerokoli celico. Pozneje se ta zmožnost zmanjša, vseeno pa imamo matične celice tudi odrasli ljudje. Največ jih imamo v kostnem mozgu in dokazano je, da so se te sposobne preobraziti vsaj v hrustančne, kostne in maščobne celice. Zato jih uporabljamo tudi za zdravljenje hrustanca.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

“Zdravljenje z matičnimi celicami poteka tako, da pacientu iz golenice ali dela medenice vzamemo približno od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Iz tega nato usposobljeno osebje v posebnem postopku pripravi koncentrat njegovih lastnih matičnih celic, ki ga kirurg injicira v poškodovan sklep,” pravi doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer takšno zdravljenje opravljajo med prvimi v Sloveniji.

Prvi rezultati zdravljenja z matičnimi celicami so zelo dobri, za dolgoročne rezultate pa bo treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov. Zagotovo pa ta najnovejša metoda zdravljenja pacientom z obrabo hrustanca daje veliko upanja za izboljšanje njihove poškodbe.

Orthokin® in hialuronska kislina

Dobre rezultate pri zdravljenju hrustanca dosega tudi metoda Orthokin®, ki jo uporabljajo predvsem za zmanjšanje obrabe hrustanca. Gre za zdravljenje z lastno krvno plazmo. To pomeni, da zdravnik pacientu vzame kri, ki se jo nato obdela v posebnem postopku, tako da začne sproščati protein IL-1RA. Ta nas namreč varuje pred propadanjem hrustanca, deluje protibolečinsko in blaži vnetja v sklepu. Tako pripravljeno plazmo se potem večkrat vbrizga v oboleli sklep pacienta.

V centru Artros z metodo Orthokin® letno zdravijo približno sto pacientov. Dobra tretjina jih je po zaključeni terapiji brez bolečin, pri skoraj polovici pacientov pa glede obrabe hrustanca dosežejo znatno izboljšanje stanja.

Najbolj znano in razširjeno zdravljenje sklepne obrabe pa so sicer injekcije hialuronske kisline. Ta je namreč ena izmed pomembnejših naravnih sestavin hrustančne medceličnine, zato z njenim vbrizgavanjem v oboleli sklep obrabo hrustanca poskušamo upočasniti.

Kakšno zdravljenje izbrati?

“Za kakšno zdravljenje se odločimo pri posameznem pacientu, je odvisno predvsem od diagnoze in ugotovljene intenzitete težav s hrustancem,” razloži doc. dr. Hussein. In pojasni, da se ob blagih spremembah pogosto odločajo za vbrizganje hialuronske kisline, pri večjih obrabah, na primer pri obrabi druge ali tretje stopnje, predlagajo zdravljenje z metodo Orthokin® ali zdravljenje z matičnimi celicami. Pri hujših stopnjah obrabe pa kombinirajo operativno zdravljenje in zdravljenje z matičnimi celicami.

V centru Artros pionirji zdravljenja hrustanca

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja hrustanca in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

http://www.artros.si

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-ucinkovite-metode-zdravljenja-419842


Komentiraj

Težave nestabilnih nog


štalcJurij Štalc, dr. med., spec. ortopedske kirurgije

Človeško stopalo je oblikovano kot trinožnik, ki pri hoji daje telesu stabilno oporo, prilagojeno položaju in obliki podlage. To izjemno prilagodljivost zagotavlja zapleten sistem sklepov v predelu gležnja. Nepravilnosti v položaju stopal ob hoji pa lahko povzročijo mnoge težave.

 

Pronacija je ime za skupino gibov, ki stopalo obrnejo navzven in navzgor, supinacija pa za gibe navznoter in navzdol. O prekomerni pronaciji oziroma hiperpronaciji govorimo, kadar je obseg tega kombiniranega giba povečan ali pa pri hoji stopalo predolgo vztraja v tem položaju.

 

Hoja: izmenjava pronacije in supinacije

Med hojo ena noga vedno opravlja funkcijo opore, druga pa napreduje do mesta naslednjega dostopa. Pri vsakem koraku tako ločimo fazo opore in fazo zamaha. Faza opore se prične z dotikom pete, ki preide v dostop, ko je v stiku s tlemi celotno stopalo. Sledi del osrednje opore, ko celotna teža telesa sloni na eni nogi. Preden noga preide v fazo zamaha, sledi še odriv, ki ga označuje dvig pete od tal.

Skozi celoten cikel stopalo prehaja med pronacijo in supinacijo v določenem ritmu, prilagojenem potrebam hoje. Med dostopom se stopalo za kratek čas obrne v smeri pronacije, saj je v tem položaju bolj elastično in lažje absorbira energijo. Med odrivom pa mora biti stopalo togo, da služi kot vzvod, preko katerega se prenaša sila mišic, zato že v času osrednje opore stopalo preide v supinacijo, v kateri so njegove kosti med seboj čvrsteje povezane.

Prekomerna pronacija

Stabilna, toga stopala, ki pri hoji služijo kot del odrivnega mehanizma, žal niso lastnost vseh ljudi. Pri nekaterih osebah je gib pronacije v fazi dostopa močno poudarjen, notranja stran gležnja se zvrne navznoter, in kar je še pomembnejše, ostane v tem položaju tudi v fazi odriva. Prekomerno proniran gleženj je nestabilen, mlahav, zato je odriv precej manj učinkovit, veliko energije, namenjene hoji, se tako izgubi. Namesto da bi se od tal odmaknilo celotno stopalo, razen predela pod glavicami stopalnic in prstov, se od tal odlepi zgolj peta, večina predela pod nartnicami in stopalnicami pa ostane na tleh. Tovrsten način hoje, pri katerem pride do preloma v sredini narta, je prisoten kar pri osmih odstotkih oseb.

Zajeta slika

Bolečine v različnih sklepih

Prekomerna pronacija škodljivo vpliva na strukture tako v stopalu kot tudi drugod po telesu. Na stopalu so prekomerno obremenjene predvsem strukture na notranji strani in tako lahko pride do obolenj. Bolečine na notranji strani podplata, utrujenost stopal, boleč ali deformiran palec na nogi, trn petnice, vnetje ali celo odpoved delovanja zadajšnje tibialne tetive ter utesnitev tibialnega živca (tibia – golenica) so samo nekatera od posledičnih obolenj. Vpliv pa ni omejen samo na stopalo. Pri prekomerni pronaciji stopala je celotna spodnja okončina obrnjena preveč navznoter, zaradi česar lahko prihaja do bolečin v oddaljenih sklepih – kolenu, kolku in križu.

Zajeta slika

Kirurška stabilizacija gležnja

Prekomerno proniran nestabilen gleženj je mogoče učvrstiti z minimalno invazivnim posegom, s katerim se med dve gleženjski kosti vstavi kovinska opornica, ki pomaga vzdrževati najprimernejši položaj nartnic. Takšna opornica lahko v telesu ostane vse življenje. Poseg izvedemo samostojno ali v povezavi z drugimi kirurškimi posegi na stopalu, na primer s podaljšavo prekratke Ahilove tetive, če seveda obstaja potreba po tem.

Tovrstno kirurško zdravljenje je priporočljivo, ko težave precej vplivajo na kakovost življenja ali če se začnejo pojavljati sekundarna obolenja, denimo deformacija palca ali vnetje tetiv. Kadar so posledične deformacije že nastale, pa je zelo pomembno tudi, da se pred zdravljenjem posledic odpravi tudi razlog zanje – prekomerna pronacija.

Zajeta slika

Artros

 


Komentiraj

Laserska odstranitev hallux valgusa


štalc

dr. Jurij Štalc, specialist ortopedske kirurgije

Odkar operiram deformacije stopal, me bolniki sprašujejo za možnost laserske odstranitve hallux valgusa. Baje naj bi to počeli nekje v Sloveniji, zagotovo v Gradcu, in seveda povsod po svetu, kjer živijo moderni kirurgi. Razumljivo, saj so laserji sinonim za najsodobnejšo tehnologijo, ki prežema vse življenjske sfere. »Bip« in internetni signal je na drugi strani Atlantika. »Bzbzbzbzbz« in že se razlega najljubša pesem iz predvajalnika zgoščenk. »Zapzapzap« in oko ne rabi več očal. Zagotovo mora obstajati nek zvok, pa čeprav še tako neslišen, ki ponazori, kako laser bolečo zadebelitev palca na nogi za vedno spremeni  v sončni prah.

Hallux valgus je bolezen mitoloških bitij

Nomen est omen. Prav zato so verjetno nekateri narodi za najbolj pogosto obolenje palca na nogi našli bolj ljubka imena od zgoraj napisanega latinskega izraza. Srbi mu pravijo čukalj (mn. čukljevi), Anglosaksonci bunion (mn. bunions). Obe imeni sta kot iz pravljice, v kateri nastopa majhen grbast škratek, palček, palček na nogi. Slovenci žal nismo uspeli bolezni najti bolj domačega imena, npr. brinceljček, kosobrinček ali vsaj harrypotterjevski bunkelj (po “bunki”, ki zraste na prstu), obdržali smo suhoprano latinsko ime, ki diši po mitoloških kentavrih, kiklopih in sirenah. Zato smo verjetno skozi zgodovino razvili toliko mitoloških zgodb in forumskih prepirov, ki opisujejo možne načine zdravljenja te deformacije in ne preproste zgodbe o hudi mravljici, ki zgrabi bika za roge.

Hallux valgus se popravi, ne odstrani

Preden vzkliknemo »Myth busted« si poglejmo, kakšne vrste grbo nosi naš brincelj. Bolniki večinoma povedo, da je na palcu zrasla kost (nova, dodatna, odvečna) in da jih žuli, torej boli. Glavni vir bolečine usmeri pozornost stran od dejstva, da se je hkrati z rastjo »bunke« ukrivil tudi prst (hallux, palec), da ne gleda več naravnost, kot vsi ostali, pač pa je obrnjen navzven (valgus, nagib dela telesa stran od sredine telesa) in da žuli ob svojega soseda. Ni se samo nagnil, temveč tudi  obrnil okrog svoje osi in se dal dotika trši del, ki je bil nekoč notranji rob, mehka jagodica pa je v zraku. Hallux valgus je torej deformacija kosti palca na nogi. Rentgenska slika, ki je v prilogi, hitro razkrije, kateri komponenti deformacije pripada boleča »bunka«. Prva stopalnica se nagne proč od druge (1), palec (2) se nagne v drugo smer proti drugemu prstu in zato del glavice prve stopalnice (3) razgaljen pokuka v podkožje in prične delati težave. Princip kirurške korekcije je preprost. Bolezenski proces želimo obrniti in prvo stopalnico spet približati drugi, palec pa odmakniti stran od drugega prsta. Na tak način bolečo »bunko« ponovno skrijemo globoko pod kožo. Kosti po navadi najprej prerežemo, premaknemo na pravo mesto in jih tam učvrstimo z uporabo kakšnega železja, namenjenega spajanju kosti (žice, vijaki, plošče…). Druga slika kaže stanje po korekciji na meni najljubši način, načinov korekcije je namreč mnogo a temeljni princip vedno enak; kot v prometu, ko imamo različne avtomobile a naj bi vsi vozili po istih predpisih. Laser bi nam prišel prav predvsem v fazi rezanja kosti, premikati stvari in vijačiti s svetlobo za enkrat še ne znamo.

HV

Kost ljubi hladno orožje

Termična poškodba kosti je stanje, ki se mu želimo ortopedski kirurgi kar se da v veliki meri izogniti. Zažgana kost je namreč mrtva in kot taka ne more celiti. Še več, kot vsaka mrtvina v telesu izgubi mehanizme odpornosti proti okužbi, zato kot truplo sredi prerije vabi nase mrhovinarje iz mikrobioloških učbenikov. Kostna okužba je zahtevno obolenje, ki ga želimo ortopedski kirurgi v največji možni meri preprečiti. Prav nadležni smo s čistočo in redom. Raje uporabljamo dva para rokavic namesto enega in ni nam mar, če nosimo smešne kape, ki poleg glave pokrijejo še brado in vrat. Zato se tudi kosti vedno lotevamo čim bolj hladno, najraje z dleti in žagami. Prav radi bi si pomagali z laserjem, vendar je ta vedno povezan z visokimi temperaturami. Čar laserja je namreč ravno v tem, da tvori svetlobo, ki se ne razprši (fiziki, oprostite za kakšne bučke, to zdaj pišem iz glave na podlagi znanja, pridobljenega pri pripravi seminarske naloge v osmem razredu osnovne šole), kar nam omogoča, da vso izsevano energijo usmerimo v eno točko in jo na tistem mestu uporabimo za nastanek visoke temperature, s katero dosežemo želeni učinek, npr. razrez pločevine. Vsi, ki ste kdaj držali v rokah tako razrezano železo veste, da ima malo osmojene robove. Tudi kost bi jih imela, tega pa nimamo radi.

»Laserska« korekcija hallux valgus deformacije

Pogovori z bolnikom se po navadi zaključijo s spoznanjem, da jih pravzaprav ne zanima, ali za odpravo njihovih težav potrebujemo laser, stetoskop ali od vesoljske agencije izposojen Hubblov vesoljski teleskop. »Laserska operacija« pravzaprav ne pomeni operacije, pri kateri bi si pomagali z laserjem, pač pa je beseda »lasersko« v sodobnem laičnem medicinskem žargonu postala sinonim za učinkovite kirurške posege, ki vodijo v kar se da trajno in predvidljivo izboljšanje, so kar se da malo invazivni in boleči, imajo malo zapletov ter se po njih hitro okreva. V tem primeru je odgovor pritrdilen. Da, brinceljčke znamo popraviti po »lasersko«.

 

Artros


Komentiraj

Sindrom zapestnega prehoda


KovačMihael Kovač, dr. med., specialist kirurg

Če že dlje časa opažate mravljinčenje palca, kazalca in sredinca, še posebej ponoči, in če imate ob tem tudi težave pri vožnji z avtom, držanju telefona ali časopisa, je morda modro, da svoje roke pokažete zdravniku. Morda imate namreč sindrom zapestnega prehoda.

Zapestje je predel prehoda podlakti v roko. V ožjem smislu si običajno predstavljamo zelo zapleten sklep iz kosti in vezi, v širšem smislu pa v tem relativno ozkem delu prehaja iz podlakti v predel roke tudi množica kit, žil in živcev, ki ležijo tesno skupaj. Zapestje, ki ga s spodnje strani tvorijo zapestne koščice, z zgornje pa čvrsta zapestna vez, ki ustvarja »streho« tega prehoda, zato imenujemo zapestni prehod.

Sindrom zapestnega prehoda

Sindrom zapestnega prehoda je stanje, ki ga povzroči povečan pritisk na mediani živec v zapestju. Je najpogostejša utesnitev perifernega živca. Značilni simptomi so odrevenelost, mravljinčenje in bolečina v predelu podlakti, roke in prstov. V zapestju je predel, ki ga imenujemo zapestni prehod. Iz podlakti v roko skozi zapestni prehod prehaja devet tetiv upogibalk prstov in mediani živec. Sindrom zapestnega prehoda nastane, kadar v tem ozkem prostoru zaradi različnih vzrokov nastane povečan pritisk na mediani živec. Ko postane prevajanje po živcu moteno, se pojavijo značilni simptomi.

zap.prehodPovečan pritisk na živec

Povečan pritisk na živec največkrat povzroča otekanje ovojnic tetiv upogibalk prstov, ki se v zapestnem prehodu »intimno tiščijo« ob živec. Tako vnetje tetiv oziroma tenosinovitis lahko nadalje nastane zaradi različnih vzrokov, največkrat pa zaradi kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov. Povečan pritisk oziroma otekanje povzročajo tudi različna stanja, ki spremenijo ravnovesje vode in elektrolitov v telesu. V nosečnosti in po porodu je lahko za simptome sindroma zapestnega prehoda krivo zadrževanje vode v telesu, po porodu pa ti ponavadi izzvenijo. Sindrom zapestnega prehoda prav tako lahko povzročijo težave s ščitnico, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis in spremenjene anatomske razmere po različnih poškodbah ali zlomih v predelu zapestja.

zap.preh2Najpogostejši vzroki za sindrom zapestnega prehoda

• Kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov, ki povečajo pritisk na živec.
• Spremembe ravnovesja vode in elektrolitov v telesu, ki povzročajo otekanje (na primer nosečnost, težave s ščitnico,  sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis).

Najpogostejši simptomi

• Mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija njih, običajno bolj izrazito ponoči.
• Postopoma se slabša moč prijema in povečuje nespretnost prstov, bolniki lahko celo izgubijo občutek v prstih.

Načini zdravljenja

• Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni.
• Uporaba opornic za zapestje, s katerimi vplivamo na obremenitev zapestja.
• Če se simptomi ne omilijo, je potreben operativni poseg, pri katerem prerežemo ligament v zapestnem prehodu.

 zap.preh3Prvi znak mravljinčenje prstov

Najpogostejši simptomi so mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija teh. Odrevenelost in mravljinčenje se pojavljata po palcu, kazalcu, sredincu in prstancu. Običajno so simptomi bolj izraziti ponoči, lahko pa se pojavljajo tudi pri dnevnih aktivnostih, kot so vožnja avtomobila, branje časopisa ipd. Postopno se slabša moč prijema in povečuje nerodnost oziroma nespretnost prstov. V napredovalem stanju bolniki popolnoma izgubijo občutek v prstih, mišice palčeve kepe (tenarja) atrofirajo in pincetni prijem je prizadet.

zap.preh4Za diagnozo je pomembna natančna anamneza glede načina uporabe in obremenitve rok, o morebitnih boleznih ali
prejšnjih poškodbah. Pri kliničnem pregledu se lahko pokažejo znaki tenosinivitisa ali v napredovalih primerih atrofija mišic palčeve kepe. Če je v anamnezi poškodba ali obraba sklepa, občasno napravimo rentgenski posnetek zapestja. Druge bolezni, povezane s sindromom zapestnega prehoda, preverjamo z laboratorijskimi testi. Diagnozo pa dokončno potrdimo z elektrodiagnostično preiskavo prevodnosti živca – EMG.

Zdravljenje z zmanjšanjem obremenitve

Simptome lahko lajšamo brez operacije. Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni in spremeniti načine obremenitev rok. Ob tem svetujemo uporabo opornic za zapestje v nevtralnem položaju, v katerem je pritisk na živec v prehodu manjši. Izrazite nočne simptome opornice pomembno olajšajo.

Če so simptomi hudi in se kjub konzervativnim ukrepom ne omilijo, svetujemo operativno zdravljenje. Pri operaciji prerežemo ligament, ki tvori »streho« zapestnega prehoda, in s tem medianemu živcu priskrbimo nekoliko več prostora oziroma zmanjšamo pritisk nanj. Načini operacije so lahko različni, največkrat pa gre za majhen kožni rez nad zapestnim prehodom.

Operacija zelo hitro odpravi neprijetne simptome mravljinčenja in otrplosti prstov. Motorični simptomi, kot sta spretnost prstov in moč, pa se lahko popravljajo več mesecev, odvisno od stopnje prizadetost živca.

Izkušnja pacienta

zap.preh5»Več kot leto dni sem imela težave z desno roko, z dlanjo. Začelo se je kot šibko mravljinčenje po srednjih treh prstih čez dan, čez čas pa so se mravljinci začeli pojavljati vse pogosteje. Po pol leta so se težave stopnjevale, izgubila sem moč in občutek v prstih, stvari so mi vse pogosteje padale z rok. Ko nekaj mesecev nisem mogla prespati noči brez zbujanja zaradi bolečin, sem se po prepričevanju partnerja odločila za pregled v centru Artros pri dr. Kovaču. Diagnoza je bila utesnitev medialnega živca v zapestnem prehodu in potrebna je bila operacija. Po posegu so težave izginile v nekaj dneh, po dveh tednih so vzeli ven šive, po dveh mesecih rehabilitacije pa sem roko že lahko v polnosti uporabljala.«

Iz revije Gib, posebna izdaja

Artros