Statistika kaže, da so najpogostejše poškodbe, ki se zgodijo med rekreacijo, zvini, poškodbe mišic, kolena in vnetje pokostnice. Kako se lotiti zdravljenja športnih poškodb?
doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije
Čeprav si med rekreacijo lahko poškodujemo različne dele telesa, med športne poškodbe večinoma štejemo poškodbe gibalnega sistema. Te lahko nastanejo nenadoma, kot posledica neposrednega udarca ali nepravilnega giba, ali pa so posledica daljše preobremenitve sklepa.
Kako zdraviti športne poškodbe in kaj najbolj vpliva na učinkovito zdravljenje, smo povprašali doc. dr. Mohsena Husseina, dr. med., spec. ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer so svoje poškodbe pozdravili tudi nekateri profesionalni športniki, na primer telovadka Saša Golob, judoist Aljaž Sedej in dobitnik olimpijske medalje Jure Franko.
Vsaka bolečina ob športni aktivnosti najbrž ne zahteva takojšnjega ortopedskega pregleda, ali pač?
Kadar so poškodbe lažje, si res lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del povijemo z elastičnim povojem in poškodovani del telesa dvignemo nad raven srca.
Kdaj pa z obiskom pri zdravniku specialistu ne smemo odlašati?
Kadar so bolečine vse hujše, se pojavi močno otekanje, uda ne moremo obremeniti in se pojavi mravljinčenje ali gluhost okončine, je treba čim prej postaviti diagnozo, ker je ta osnova za zdravljenje.
Kaj je pri postavljanju diagnoze najpomembnejše?
Ključna sta temeljita anamneza in klinični pregled pacienta, diagnostične metode nam služijo le kot pripomoček za potrditev diagnoze. Katero metodo izberemo, je odvisno od narave poškodbe in delovne diagnoze, upoštevamo pa tudi dostopnost določene preiskave v določenem času.
Lahko izbiro preiskave ponazorite na primeru kolena, glede na to, da ste specialist za kolenski sklep?
Če gre na primer za majhen udarec v koleno, z bolečino na pritisk in brez bolečine v notranjosti sklepa, za postavitev diagnoze zadostuje navadno rentgensko slikanje (RTG) v dvojni projekciji. Če je bolečina v predelu pogačice, je poleg navadnega RTG treba narediti še specifično rentgensko slikanje s projekcijo, ki pokaže položaj in obliko pogačice. Za diagnozo manjše bolečine ob sprednjem delu kolena, v predelu patelarnega ligamenta, poleg RTG potrebujemo še ultrazvok. Kakršnakoli bolečina v notranjosti sklepa ali nestabilnost sklepa pa zahtevata magnetno resonanco (MRI). Seveda pa bi bila MRI idealna za vse omenjene poškodbe, če bi bila dostopna v kratkem času.
Torej je magnetna resonanca najbolj uporabna diagnostična metoda v ortopediji?
Zagotovo. Omogoča namreč zelo natančen vpogled v stanje mehkih tkiv v telesu, zato se uporablja predvsem za prikaz obsklepnih struktur, kot so mišice, kite in vezi, pa tudi za vpogled v notranje sklepne strukture. Kadar ni nujna, jo z drugimi preiskavami nadomeščamo predvsem zato, ker vsem pacientom v kratkem času ni dostopna.
Pri katerih poškodbah pa je MRI nepogrešljiva?
Pri notranjih sklepnih poškodbah. V kolenu na primer pri poškodbi križne vezi, hrustanca ali meniskusa. V kolku pri poškodbi vezi, hrustanca ali labruma (labrum je obroček, ki obkroža kolčno ponvico in poveča sklepno površino ter daje dodatno stabilnost sklepu, op. p.). Idealna je tudi pri diagnosticiranju bolečin v hrbtenici.
Kakšne vrste zdravljenja lahko pričakujemo po postavljeni diagnozi?
Ozko gledano lahko zdravljenje ločimo na konzervativno s fizikalno terapijo in na operativno. Širše gledano pa zdravljenje ločujemo glede na pacientov cilj zdravljenja. Ta je lahko sanacija poškodbe do te mere, da je človek sposoben za vsakodnevno aktivnost z določenimi omejitvami glede športa. Drugi pristop, uporabljen pri profesionalnih ali rekreativnih športnikih, pa je, da poškodbe ozdravimo tako, da se pacient lahko čim prej in čim varneje vrne na raven športne aktivnosti pred poškodbo. Način zdravljenja je tako le pot do doseganja zastavljenega cilja in se ga prilagaja vsakemu posamezniku posebej.
Prav individualno prilagojeno celostno zdravljenje poškodb, torej od diagnoze do okrevanja, je prednost centra Artros. Kako v praksi poteka sodelovanje vseh strokovnjakov, zbranih na enem mestu?
Lahko vam razložim kar na primeru, ki smo ga pravkar uspešno končali. Pacient si je na smučanju poškodoval koleno. To je bilo otečeno, v njem je bil izliv, bolečina je bila huda, gibljivost omejena. Ob pregledu sem sumil na poškodbo meniskusa in poškodbo stranskih ter križnih vezi. Zaradi bolečine ga nisem mogel natančno pregledati, zato sem ga napotil na slikanje z magnetno resonanco. Na podlagi mojega izvida, torej ortopedskega pregleda, je radiolog, ker je vedel, na kaj mora biti še posebej pozoren, v 24 urah opravil slikanje in napisal svoje mnenje. Potem sva se ob sliki posvetovala in se strinjala, da je bil moj sum upravičen. Diagnoza je bila torej potrjena, temu primerno smo naredili načrt zdravljenja.
Pri takšnih poškodbah je hiter začetek zdravljenja najbrž še pomembnejši?
Res je, če zamudimo prve dni − jaz jim rečem zlati čas –, je lahko zdravljenje veliko težje in daljše.
Vrniva se nazaj k pacientu s poškodovanim kolenom. Kako ste nadaljevali zdravljenje?
Pacientu smo najprej namestili opornico in začeli fizioterapijo. S fizioterapevtko sva se dogovorila, kaj želimo doseči v določenem času. Potem sva ocenjevala napredek in vmes fizioterapijo prilagajala pacientovemu stanju. Po šestih tednih je bila gibljivost njegovega kolena popolna, oteklina je izginila, sprednja stegenska mišica je bila močna. Zatem sem pacienta lahko še operiral, naredil rekonstrukcijo sprednjega križnega ligamenta, istočasno oskrbel meniskus, poškodba stranske vezi pa se je v tem času zacelila že sama.
Koliko časa traja zdravljenje poškodb, zaradi katerih vas pacienti največkrat obiščejo?
Vsako zdravljenje je individualni proces, če vzamemo povprečje, pa na primer zdravljenje poškodbe meniskusa traja dober mesec, poškodba stranske križne vezi od štiri do osem tednov, precej bolj dolgotrajno pa je zdravljenje poškodbe sprednje križne vezi. Da se pacient po takšni poškodbi spet lahko giblje brez omejitev, običajno traja devet mesecev.
Kaj najbolj vpliva na uspešnost zdravljenja?
Zagotovo pravočasna diagnoza in s tem pravočasen začetek ustreznega zdravljenje. Seveda ob pogoju, da zdravljenje izvaja strokoven, izkušen tim in da je oprema sodobna. Zelo pomembna pa sta tudi pacientova aktivna vključenost v zdravljenje in njegovo dosledno upoštevanje navodil, da torej ne dela stvari po svoje.
Katere poškodbe pa je vas, z zdravniškega vidika gledano, najbolj strah?
Nobene poškodbe ne smemo podcenjevati. Vsaka, tudi tista, ki se morda na začetku zdi nedolžna, ima lahko resne posledice. Glede prognoze zdravljenja me običajno najbolj skrbi poškodba hrustanca, ker kljub napredku v ortopediji izid zdravljenja na tem področju še vedno ni jasen. Postopek celjenja je zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike.
Glede na to, da znanost v sodobnem času izjemno hitro napreduje, obstaja kakšna novost pri zdravljenju športnih poškodb?
Trenutno je zagotovo največji dosežek v ortopediji zdravljenje z matičnimi celicami. To metodo uporabljamo predvsem za zdravljenje poškodbe hrustanca. V centru Artros smo eni od prvih, ki smo jo začeli uporabljati tudi v praksi. Prvi rezultati so odlični, seveda pa bo za dolgoročne rezultate treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov.
http://www.artros.si
Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/nobene-poskodbe-ne-smemo-podcenjevati-407503</p>
Bolečina v predelu Ahilove kite – pogosta tekaška poškodba
Bolečina v predelu Ahilove kite je ena najpogostejših tekaških poškodb, ki ob zanikanju težav in vztrajanju ob nespremenjenem režimu teka pogosto preide v kronično obliko, ki jo težko saniramo in lahko predstavlja stalen izvor težav pri teku.
Ahilova kita povezuje mišice na zadnji strani goleni, ki tvorijo najmočnejšo mišično skupino v telesu s petnico. Preko nje se pri teku prenašajo ob vsakem odrivu stopala izjemne obremenitve, ki lahko pri šprintu dosegajo 12 kratnik telesne teže. Do razvoja poškodbe lahko pride v predelu narastišča same kite na petnico, v samem poteku kite ali na prehodu kite v mišice goleni. Najpogosteje za tovrstne poškodbe uporabljamo izraz tendinitis, ki opisuje vnetje a dejansko ne ustreza spremembam prisotnim v Ahilovi kiti ob tej poškodbi. Te niso vnetne narave pač pa gre za degenerativne spremembe z neustreznim reparacijskim odzivom, zato je ustreznejši izraz tendinoza Ahilove kite. V akutni fazi poškodbe je lahko prisotno vnetje tkiv, ki obdajajo samo kito kar imenujemo peritendinitis. Ta se običajno razvije v srednjem delu kite, od 2-6 cm nad njenim narastiščem na petnico in se kaže kot boleča zedebelitev v poteku kite, pri gibanju pa v tem predelu lahko tipljemo krepitacije (negladko drsenje kite z drobnimi preskoki).
Poznanih je več dejavnikov, ki prispevajo k razvoju poškodbe Ahilove kite. Med najpomembnejše sodijo prehitro stopnjevanje intenzitete treninga, še posebej v kombinaciji s povečanjem teka navkreber in zvečanjem hitrosti teka ter neprimerni tekaški čevlji s pretogim sprednjim delom ali premehkim zadnjim delom podplata pod petnico. Pogosto prisoten dejavnik, ki še dodatno povečuje tveganje za nastanek te poškodbe je prekomerna pronacija stopala, ki jo najlažje pojasnimo kot prekomerno spuščanje notranjega stopalnega loka med fazo obremenitve stopala. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je glavni dejavnik, ki prispeva k razvoju kronične tendinoze Ahilove kite zanikanje bolečine z vztrajanjem ob nespremenjenih obremenitvah pri teku.
Zgodnje težave za katere so značilne kratkotrajne, blažje bolečine v predelu Ahilove kite, ki se pojavljajo le med tekom, lahko pogosto pozdravimo sami. Prvi ukrep naj bo zmanjšanje intenzitete treninga (pretečene razdalje, pogostosti treningov, zmanjšanje hitrosti teka, izogibanje teku navkreber) do te mere, da tek ne povzroča bolečine. Če to za odpravo bolečine ne zadostuje je potrebno s tekom začasno prekiniti. V tem primeru so priporočljive alternativne športne aktivnosti kot so kolesarjenje ob nizki frekvenci obratov pedal in plavanje. Pomembno je, da ocenimo primernost tekaške obutve in po potrebi zamenjamo tekaške čevlje s takimi, kjer je stopalni del v sprednjem delu bolj upogljiv oz. je petni del nekoliko trši. Po potrebi je z močnejšo oporo za notranji stopalni lok možno zmanjšati prekomerno pronacijo stopala. Poizkusimo lahko tudi s prehodno uporabo stopalnih vložkov, ki nekoliko dvignejo petnico in na ta način zmanjšajo obremenitev Ahilove kite. Raztezne vaje za mišice goleni in Ahilovo kito, ki jih opravljamo pred in po teku naj bodo nežne in naj ne povzročajo bolečine. Ob tem je pomembno, da izvajamo tudi raztezne vaje za zadnje stegenske mišice. Predel Ahilove kite po vsaki fizični aktivnosti hladimo z ledom. Ob naštetih ukrepih se težave praviloma po dveh tednih umirijo in tedaj lahko pričnemo s postopnim zvečevanjem obremenitev. V nasprotnem primeru prideta v poštev kratkotrajnejše jemanje nesteroidnih antirevmatikov in vodena fizikalna terapija vendar pa je pred tem priporočljivo obiskati zdravnika.
mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije
Artros 