Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Intervju z dr. Husseinom: Bolečine pri teku


Advertisements


Komentiraj

Kako najhitreje do pravilne diagnoze?


mm

Mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije

Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

diag.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

Pri težavah z ramenom lahko izbiramo med preiskavami, kot so rentgensko slikanje, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), CT artrografija, magnetna resonanca (MR), MR artrografija, scintigrafija, elektromiografija. Za boljše razumevanje, zakaj se pri posameznem stanju odločamo za posamezno preiskavo in kaj lahko od izsledkov preiskave pričakujemo, smo pripravili preglednico.

13-mri-a0f8f1dd4748c4a1

5 korakov do diagnoze

1.) Pregled pri specialistu ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.) Zastavljanje kliničnega vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.) Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.

4.) Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.) Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

diag.1
diag.2

Artros


Komentiraj

Poškodbe pri smučanju


imagesCATJK24LMnogi že načrtujemo svoje prve smučarske podvige in se veselimo prihajajočih užitkov na snegu. Radi pa pozabljamo, da je smučanje tudi šport, pri katerem se ob neustrezni predhodni telesni pripravljenosti in neprimerni in tvegani vožnji izpostavljamo razmeroma veliki nevarnosti za nastanek poškodb.

Smučarska tehnika in oprema sta v zadnjem desetletju doživeli izjemen razvoj. Vzporedno s tem sta se spreminjali tudi vrsta in pogostost smučarskih poškodb. Podrobnejši podatki o tem se po svetu zbirajo že od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Od tedaj pa vse do druge polovice osemdesetih let so statistike zaznale postopno zmanjševanje števila poškodb, nastalih pri smučanju, tveganje zanje se je v tem času prepolovilo. Prevladujoče poškodbe tega obdobja so bile zlasti poškodbe gležnjev in zlomi goleni, precej manj je bilo poškodb kolen. Glavni razlog, ki je pripomogel k zmanjšanju pogostosti poškodb naj bi bil razvoj kakovostnejših smučarskih vezi in smučarskih čevljev.

Nove smuči in poškodbe

S pojavom in izjemnim razmahom uporabe smuči s poudarjenim stranskim lokom, (s tujko: karving smuči) in s posledično spremembo smučarske tehnike se je začela spreminjati tudi vrsta smučarskih poškodb. Več statistik je ugotovilo, da se število tovrstnih poškodb rahlo povečuje. Prevladujoče so postale poškodbe kolenskih vezi, še posebej sprednje križne vezi. Slednjo si poškodujemo ob izgubi ravnotežja s pomikom težišča telesa nazaj proti repom smuči in ob sočasnem odklonu telesa proti bregu. V takšnem položaju je mogoč sunkovit rotacijski zasuk spodnje obremenjene smučke, kar lahko povzroči opisano poškodbo kolena. Žal doslej proizvajalcem smučarske opreme še ni uspelo razviti vezi, ki bi lahko preprečile nastanek takšne poškodbe; in dobro je, da to vemo! Edina zanesljiva preventiva je torej še vedno primerna telesna pripravljenost in previdnost, zelo pomembna je tudi realna ocena svojih smučarskih sposobnosti. Morda lahko k preventivi nekoliko pripomore tudi poznavanje možnih poškodb, ki se jim izpostavljamo pri tem športu, zato v nadaljevanju predstavljamo nekatere najpogostejše.

Kaj je v nevarnosti?

Na splošno velja, da je pogostost poškodb v predelu spodnjih okončin pri smučanju približno dvakrat večja v primerjavi s tistimi v predelu zgornjih okončin. Sklep, ki je daleč najbolj izpostavljen, je nedvomno koleno, še posebej njegove vezi. Običajno se koleno poškoduje z zvinom, pri čemer se lahko poškodujejo kolateralne vezi, torej tiste, ki potekajo ob notranji in zunanji strani kolenskega sklepa in zagotavljajo njegovo stransko trdnost, lahko se poškodujejo križne vezi, razmeroma pogoste so tudi poškodbe enega izmed meniskusov in hrustančnih površin kolena. Neredko, še posebej pri tako imenovanih visokoenergijskih poškodbah, ki značilno nastanejo pri velikih hitrostih, ko ob padcu ali nekontroliranem gibu na telo delujejo zelo velike sile, ugotavljamo hkratne poškodbe več naštetih struktur. Druge možne poškodbe na spodnjih okončinah so še različni zlomi, kot so zlomi golenice in zlomi stegnenice, ki pa so redkejši.

Med smučarskimi poškodbami v predelu zgornje okončine je največ različnih oblik poškodb ramena, zlasti so to ramenski izpahi, zlomi ključnice in poškodbe sklepa med ključnico in lopatko, t. i. akromioklavikularnega sklepa. Tipična smučarska poškodba je tudi t. i. smučarski palec. To je poškodba kolateralne vezi na notranji strani sklepa palca, ki običajno nastane ob padcu, ko ročaj smučarske palice deluje na prst kot vzvod in tako poškoduje vezi tega sklepa.

Treba je še opozoriti na možnost poškodbe glave, ki se je vsaj pri smučanju še vedno premalo zavedamo. V zadnjih letih so se na trgu pojavile kakovostne čelade, ki so namenjene prav zaščiti pri smučanju. Nedvomno nas lahko zavarujejo pred marsikatero poškodbo, ki bi bila drugače lahko usodna!

Ker je ustrezna telesna pripravljenost poleg previdnosti in poznavanja svojih sposobnosti eden najpomembnejših elementov v preventivi smučarskih poškodb, v nadaljevanju predstavljamo vaje in nasvete, ki vam bodo pomagali pri varni smuki.

 

Mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije


Komentiraj

Izjave pacientov o njihovi izkušnji v centru Artros


V centru Artros poškodbe dobijo veliko pozornosti. Z najsodobnejšimi diagnostičnimi napravami jih prepoznamo, z znanjem naših zdravnikov specialistov poskrbimo za njihovo najbolj pravilno zdravljenje, pod budnim nadzorom usposobljenih fizioterapevtov pa jim omogočimo čim hitrejše in čim boljše okrevanje.

 

izjava1

 

izjava2

 

izjava3

izjava4

Več si lahko preberete na http://artros.si/.


Komentiraj

Dober tek!


Capture----Asist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije in Mojca Ferfolja, diplomirana fizioterapevtka

Tek je ne samo zelo priljubljen šport, temveč tudi zelo primeren način za vzdrževanje dobre telesne pripravljenosti in dobrega počutja. Z njim namreč zmanjšujemo stres, znižujemo krvni tlak in raven holesterola v krvi. Prav tako preprečuje nastanek sladkorne bolezni in pozitivno deluje na srčno-žilni sistem. Zato ni čudno, da več kot 10 odstotkov ljudi, starejših od 14 let, teče vsaj enkrat na teden.

Tek je takoj za hojo najpreprostejša oblika gibanja, pa vendar je tudi tukaj treba poznati pravilen pristop. Če nočemo prehitro izgubiti volje in si pridelati poškodbo, moramo začeti postopoma, pri čemer je treba postopoma navaditi tako noge kot glavo. Najbolj modro je, da se kot začetnik najprej obrnete na tekaškega strokovnjaka z znanjem in izkušnjami ter dosledno upoštevate njegova navodila. Prav tako je pomembno, da poslušate sebe, svoje telo in spremljate, kako se odziva med tekom. Velika napaka začetnikov je, da obujejo teniske in se po svojem občutku odpravijo tekat čez drn in strn, ali pa, da se za nasvet obrnejo h »kvazi izkušenim tekačem«, ki so svoje »znanje« nabirali na raznih forumih in potem začetnikom trosijo svoja modrovanja kot po tekočem traku. Zapomnite si, pomoč je treba vedno poiskati pri osebi, ki se s tekom ukvarja profesionalno.

Priprava na polmaraton

Za začetnike, ki so v slabši telesni pripravljenosti in se s tekom srečujejo prvič, pa si želijo v najkrajšem možnem času odteči polmaraton, torej 21 kilometrov, je pomembno, da se najprej pripravijo na tek na 10 kilometrov. Priporočljivo je, da se za tak tek začnete pripravljati vsaj tri mesece prej. Dovolj je, da trenirate trikrat na teden, pri čemer je pomembno, da razdaljo postopoma podaljšujete do želene. Upoštevajte načelo postopnosti. Začnite z lahkotnim tekom, ki ga kombinirate s hojo, šele v zadnjem mesecu lahko pretečete celotno razdaljo. Pogosta napaka začetnikov je nepravilno dihanje. Dihajte s trebuhom – to pomeni, da se pri dihanju ramena ne dvigujejo – v ritmu, zrak naj gre skozi nos in usta. In seveda, nikoli ni dovolj poudarjeno – pred vsakim tekom se dobro ogrejte. Na začetku naredite tri ali štiri vaje dinamičnega raztezanja (glejte slike vaj), sledi naj nekajminutni počasni tek, nato ponovite vaje za raztezanje. Prav tako nikoli ne pozabite na raztezne vaje po teku, saj so te pomemben dejavnik pri preventivi športnih poškodb.

Za začetnike, ki si želijo
v najkrajšem možnem času
odteči polmaraton, torej 21
kilometrov, je pomembno, da
se najprej pripravijo na tek na
10 kilometrov.

Izbira prave opreme
Ko ste enkrat trdno odločeni, da je tek prava stvar za vas, je naslednji korak izbira ustrezne opreme. Najpomembnejši kos so prave tekaške copate. In katere so to? Več jih je, ki vam lahko ustrezajo. Med različnimi športnimi znamkami, barvami in modeli, ki se med seboj razlikujejo po namembnosti, morate biti pozorni predvsem na udobnost, ustrezno blaženje, stabilnost in, kar je zelo pomembno, ojačenje glede na položaj stopala. Copate je treba torej prilagoditi temu, ali je vaše stopalo bolj obrnjeno navznoter ali navzven. Tekaška oblačila, majica in hlače, naj bodo narejena iz materialov, ki dihajo in se na koži hitro sušijo. Oprema naj bo zračna, udobna in prijetna na dotik. Če ste med tistimi, ki radi tečete tudi takrat, ko je sonce že močno, zaščitite kožo s kremo za sončenje, oči pa z očali z UV-zaščito. Tudi čepica na glavi ne bo odveč.

Capture11

Tveganje za poškodbe

Čeprav ljudje tečemo že od prazgodovine, se pri tem športu pojavljajo spremljajoče težave, bolečine in poškodbe. Nekakšno geslo nastanka tekaških poškodb bi lahko bilo »preveč in prezgodaj«, kar se seveda tiče obremenjevanja telesa. Ali ste vedeli, da se za vsak kilometer, ki ga pretečemo, s stopalom od tal odrinemo od 800- do 1000-krat? Na tej razdalji tako naše noge absorbirajo silo kar 160 do 200 ton energije! Obstaja več dejavnikov tveganja za težave pri teku. Več študij kaže, da je na prvem mestu prevelika telesna teža (indeks BMI večji od 30). Na drugem mestu je starost, saj se težave najpogosteje pojavijo v starosti od 45 do 65 let. Na tretjem mestu navajajo predhodne poškodbe. Če je na primer meniskus v kolenskem sklepu v celoti ali delno odstranjen zaradi poškodbe, to pomeni velik dejavnik tveganja za poškodbo hrustanca pri teku. Enako velja za poškodbo sprednje križne vezi, še posebej, kadar gre za kombinacijo poškodbe križne vezi in meniskusa. Večje tveganje za poškodbe se pojavi pri neizkušenih tekačih in pri tistih rekreativcih, ki so se prej ukvarjali z drugimi športi, pri katerih ni bilo vključeno obremenjevanje spodnjih okončin. Dejavnik tveganja sta tudi tekmovalni tek in tek na daljše razdalje, vzrok za poškodbe pa sta lahko tudi neprimerna obutev in nepripravljenost tekača.

Capture111

Zdravljenje tekaških težav

Pri večini težav zaradi teka ni potrebna operacija. Običajno je dovolj konservativno zdravljenje. Skoraj pri vseh težavah se uporablja zdravljenje »RICE« (Rest-Ice-Compression-Elevation), kar pomeni počitek, krioterapijo, povijanje in dvigovanje nog. Vendar pri vseh težavah ni treba vedno prenehati teči. V večini primerov je dovolj, da zmanjšamo tempo, torej število dni, ko tečemo. In da skrajšamo razdaljo oziroma čas teka. Ob vrnitvi na trening teka je zelo pomembno, da intenziteto povečujemo postopoma, da se težave ne ponovijo.

Dilema: je tek koristen ali škodljiv za sklepni hrustanec?

To vprašanje si postavlja veliko tekačev pa tudi strokovnjakov. Hrustanec ima zaradi svoje histološke strukture, neprekrvljenosti in prehranjevanja le z difuzijo namreč minimalno sposobnost regeneracije. Študije nam na dilemo odgovarjajo z nasprotujočimi si mnenji. Tako lahko sklepamo, da je pri zdravem kolenu, kjer hrustanec ni prizadet, tek ob pravilnem treningu in s pravo obutvijo pravzaprav koristen, ravno zaradi difuzije. Ob tem pa je seveda pomembno, da so mišice na to pravilno pripravljene, da lahko opravljajo svojo funkcijo. Takrat, ko je sklep že prizadet zaradi obrabe ali poškodbe, pa priporočamo, da se ljudje teku izogibajo, saj s tem povečujejo tveganje za pospešeno obrabo hrustanca.

Capture22


Komentiraj

Šport lahko škoduje, če se ga lotimo nepremišljeno


Bodimo pošteni! Vsi vemo, da je redna telesna aktivnost zdrava. Ne mine dan, ko ne bi brali ali poslušali o številnih dokazanih pozitivnih učinkih športanja tako na gibala kot na celotno telo. Toda pozor! Športna aktivnost ne prinaša le pozitivnih učinkov, temveč pomeni tudi večje tveganje za nastanek poškodb gibal.

CaptureGlavni dejavniki tveganja za nastanek poškodb, povezanih s športom, so starost nad 40 let, neustrezna predhodna telesna pripravljenost, nepravilno načrtovanje in stopnjevanje obremenitev pri treningu, opuščanje ogrevanja ter neprimerna oprema.

Premišljeno v šport

Vsakega novega športa se je treba lotiti premišljeno, še posebno če prej daljši čas sploh nismo bili telesno aktivni. To je še toliko pomembneje po 40. letu starosti, ko se v gibalih že pojavijo prve degenerativne spremembe, zaradi katerih so sklepi, kite in mišice bolj podvrženi nastanku preobremenitvenih poškodb.

Paleta možnih športnih poškodb

Športnih poškodb je zelo veliko, njihova pogostost in oblika pa glede na vrsto športa zelo variirata. Pri vzdržljivostnih športih, kot so tek, kolesarjenje in plavanje, prevladujejo zlasti preobremenitvene poškodbe, ki nastanejo postopno zaradi preobremenjevanja gibal, še posebno kit. V športih, za katere so značilni hitri gibi, ki so lahko tudi nekontrolirani, ali celo kontakt med igralci, so pogostejše akutne poškodbe, kot so zvini sklepov, izpahi, akutno pretrganje vezi in udarnine mišic.

Vpliv števila svečk na torti

Oblike športnih poškodb se spreminjajo tudi glede na starost. Preobremenitvene poškodbe kit in mišic so še posebno značilne po 40. letu starosti. V tej starosti so v mehkih tkivih gibal že nastale degenerativne starostne spremembe, ki zmanjšujejo natezno odpornost teh tkiv, bistveno manjša je tudi njihova sposobnost za obnovo. Značilen primer takšnih poškodb sta teniški komolec in poškodbe kit rotatorne manšete v ramenskem sklepu.

Najprej pregled, nato trening

Tveganje za nastanek športnih poškodb bomo kar najbolj zmanjšali in tako dosegli, da bo naše športno udejstvovanje res prinašalo predvsem pozitivne učinke, če bomo prej poskrbeli za preventivne ukrepe. Če daljši čas nismo bili športno aktivni, se najprej zglasimo na preventivnem pregledu stanja gibal pri ortopedu, fiziatru ali specialistu športne rehabilitacije. Na podlagi pregleda lahko zdravnik svetuje, katere so primerne
oblike športne aktivnosti, in izdela program začetnega treninga, ki bo upošteval trenutno
telesno pripravljenost in hkrati primerno stopnjeval obremenitve. Pred začetkom treninga je pomembno, da se seznanimo tudi s pravilnimi tehnikami ogrevanja, razteznih in preventivnih vaj, ki so namenjene enakomerni krepitvi vseh
skupin mišic.

Med najpogostejše športne poškodbe sodijo različne preobremenitvene poškodbe vezi, kit in mišic, kot so tendinoza Ahilove kite in ligamenta pogačice, teniški komolec in natrganje stegenskih mišic. Zelo pogoste so tudi poškodbe kolenskih meniskusov in sprednje križne vezi kolena, v predelu ramena pa preobremenitvene poškodbe kit rotatorne manšete in težave z nestabilnostjo ramena.

Mag. Martin Mikek, dr.med., spec. ortopedije