Izjave pacientov

Artros

Intervju s pacientom: Irena Avbelj, padalka

 

Kakšen je občutek, ko človek skoči z višine tisoč ali dva tisoč metrov in leti s hitrostjo med 170 in 300 km/h?

Krasen! To je občutek svobode, prostosti, neutesnjenosti … Težko je opisati, to je treba doživeti.

Nazadnje ste skočili 24. avgusta 2011, ko se je zgodila usodna nesreča. Je ta dan za vas črn ali je vaš novi rojstni dan?

Oboje. Črn je zato, ker se je z nesrečo v trenutku končalo moje padalstvo. Čeprav veš, da se nesreče dogajajo, vedno upaš, da se tebi to ne bo zgodilo. Po drugi strani pa sem glede na potek dogodkov lahko srečna, da danes spet hodim.

Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega dne?

Skočila sem svoj tretji figurativni skok na evropskem prvenstvu leta 2011 v Srbiji. In vse je bilo v redu tik do pristanka. Takrat pa se je zgodil zaplet in imela sem samo kakšno sekundo časa za reševanje.

Kaj vam je takrat švigalo skozi glavo?

V tistem trenutku so se mi vrteli filmi, kako reševati situacijo. V glavi sem imela kakih pet različnih scenarijev, kaj narediti, in ob vsakem tudi pomislek, zakaj ne. Mislim, da sem na koncu situacijo rešila optimalno.

Kako je bilo to?

V zadnji stotinki sekunde sem se spomnila, da ne smem pristati z obema nogama sočasno, ker se sicer lahko kolki zarijejo v notranje organe. Zato sem ob pristanku stegnila levo nogo, ki je bila kot amortizer, in je leva stran telesa prevzela večje breme poškodb. Ker me je ob pristanku odbilo, sem se v zraku spomnila, kako smo se pri judu pred 20 leti učili padanja čez ramo. Zato sem isto naredila tudi takrat in s tem sem ublažila padec.

Prva misel, ko ste obležali?

Ne boste verjeli, ampak ko sem videla, da je pri levem gležnju ven pogledala kost, moja prva misel ni bila, ali sem v redu, ampak kako bom zdaj skočila še dva preostala skoka. Potem je seveda vse prišlo za mano.

Naslednjega skoka ni bilo. Poškodbe so bile zelo hude, kajne?

Ja. Imela sem odprt zlom levega gležnja, večkrat zlomljeno križnico, poškodovana vretenca in periferne živce. Poleg tega sem imela pretrgane vezi v desnem gležnju in kolenu.

Vendar so vas srbski zdravniki na začetku jemali zlahka …

Ker sem bila ves čas pri zavesti, so menili, da stanje ni tako resno. Njihova diagnoza je bila, da je poškodovan samo gleženj, drugega niso videli. Gleženj je bil nestrokovno oskrbljen, saj so mi nogo dali v mavec, ne da bi rano temeljito očistili. Še dobro, da me je helikopter Slovenske vojske pravočasno spravil v ljubljanski Klinični center.

Potrebovali ste 18 operacij. Katera je bila za vas najhujša?

Težko rečem. Bilo jih je toliko, da sem se neko obdobje počutila kot inventar v operacijski sobi. Ampak ker me je na začetku telo tako bolelo, da prvih 40 dni nisem spala več kot pet minut v kosu, sem se operacij skoraj veselila, saj sem spala vsaj med operacijo in po njej.

Zdaj, tri leta po nesreči, ste še na rehabilitaciji?

Še vedno. Rehabilitacijo še zmeraj nadaljujem v URI Soča. Teh poškodb je bilo res veliko. Najprej smo reševali najbolj kritične, potem pa postopoma preostale.

Kot denimo desno koleno?

Ja, z njim sem ves čas po nesreči imela težave. Vendar mi desnega kolena niso mogli operirati, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da sem jo lahko obremenila s polno težo.

In tako ste prišli v center Artros?

V UKC sem sicer že bila dogovorjena za ta poseg, vendar bi morala predolgo čakati, koleno pa me je vedno bolj bolelo. Po nasvetu drugih športnikov sem se obrnila na dr. Mohsena Husseina. Želela sem namreč, da mi ga operira ortoped, ki je specializiran za takšno poškodbo.

Ste bili zadovoljni?

Zelo. Sploh, ker si je dr. Hussein vzel čas in mi vse razložil, odgovoril na moja vprašanja in mi vse pokazal na modelu. V tem je razlika med javnim in zasebnim zdravstvom. Tudi v UKC imajo dobre strokovnjake, ampak so velikokrat preobremenjeni in jim zato zmanjkuje časa za daljši pogovor s pacienti. Jaz pa imam vedno na zalogi veliko vprašanj.

Operacija je uspela?

Vse je šlo gladko, najbolj pa sem bila vesela, da sem šla lahko še isti dan domov. Tudi po posegu nisem imela nobenih težav, tako da sem se morala pri rehabilitaciji zadrževati, da kolena nisem prehitro preveč obremenila. Kajti zdelo se mi je, da bi zmogla več. In to je bilo zame po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, pa če bi še tako rada, nekaj novega.

Kako dolgo je koleno okrevalo?

Rehabilitacija traja malo dlje, kot je običajno, zaradi vseh drugih poškodb. Sem se pa držala napotkov fizioterapevtke Mojce. Ona to res obvlada. Da ti natančna navodila za vaje, jih pokaže, potem pa jih delaš sam doma. In ko prideš naslednjič, dobiš spet nova navodila.

Boste še kdaj skočili s padalom?

Vedno bolj spoznavam, da verjetno ne bo šlo več. Zdaj je moj cilj, da se toliko spravim k sebi, da bom lahko hodila s čim manj težavami in kolesarila, teči pa verjetno že ne bom mogla več.

Takšna izkušnja najbrž obrne pogled na življenje?

Seveda. Prioritetna lestvica se popolnoma spremeni. Najprej dojameš, da danes si in te jutri lahko več ni. In zato se nehaš obremenjevati z malenkostmi. Po drugi strani pa kot nekdo, ki se je toliko časa sestavljal skupaj, nobene stvari, ki sem jih včasih počela mimogrede, ne jemljem več kot samoumevne.

Sorodni članki

Artros

Artroskopija – sodoben minimalno invazivni pristop za zdravljenje sklepnih poškodb

Artroskopija je minimalno invaziven kirurški poseg namenjen zdravljenju poškodb in obolenj sklepov. Razmeroma dobro poznani so artroskopski posegi pri poškodbi kolenskih meniskov ali sprednje križne vezi, v zadnjih letih pa smo priča izjemnemu razmahu artroskopskih operativnih tehnik tudi pri zdravljenju poškodb drugih sklepov. O tem hitro razvijajočem področju ortopedske kirurgije smo se pogovarjali z Dr. Husseinom in Dr. Mikekom, specialistoma ortopedije, ki te posege izvajata v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros v Ljubljani.

Nam lahko na kratko opišete kako poteka artroskopski operativni poseg, katere so njegove glavne prednosti?

Pri artroskopskem posegu kirurg preko drobnega reza, ki meri le nekaj milimetrov v sklep uvede optiko. Gre za sistem leč, ki imajo premer običajno 3-5 mm in se nahajajo v dimenziji svinčnika veliki kovinski cevi ter omogočajo prenašanje svetlobe iz sklepa. Na optiko je pritrjena posebna kamera, ki sliko iz sklepa prenaša povečano na televizijski ekran. Prednosti teh posegov so številne, med najpomembnejše sodijo možnost ambulantne izvedbe, boljša preglednost sklepa, manjša travmatizacija okolnih zdravih tkiv in manjše brazgotinjenje, manjše pooperativne bolečine, v mnogih primerih hitrejše okrevanje in nenazadnje tudi zmanjšano tveganje za okužbo operativne rane in samega sklepa.

Verjetno sta za kakovostno izvedbo takšnih posegov zelo pomembni tudi ustrezna tehnološka opremljenost in izurjenost?

Nedvomno. Artroskopski operativni posegi sodijo med tehnološko najbolj dovršene, za njihovo kakovostno izvedbo je potrebna ustrezna opremljenost in tudi usposobljenost operaterja. V našem centru z vlaganji v nove tehnologije in s strokovnim sodelovanjem z referenčnimi centri v tujini, skušamo zagotavljati oboje na najvišjem nivoju. Lani smo s selitvijo v nove prostore pridobili tudi po najsodobnejših tehnoloških standardih opremljeno operacijsko dvorano.

Kateri so najpogostejši razlogi za izvedbo artroskopskega posega?

Najpogostejši poseg je še vedno artroskopija kolena zaradi poškodbe meniskov, temu po pogostosti sledijo artroskopski posegi za rekonstrukcijo sprednje križne vezi ter artroskopija ramena pri poškodbah kit rotatorne manšete in ponavljujočih izpahih v sklepu. Vse bolj uveljavljajo tudi artroskopija komolca, kolka in gležnja.

Kaj bi izpostavili kot glavne novosti na področju artroskopije v zadnjih letih?

V zadnjih letih smo bili priča izjemnemu napredku operativnih tehnik predvsem na področju artroskopije ramena. Artroskopski posegi so postali podobno kot že prej pri kolenu prevladujoč način zdravljenja večine poškodb in obolenj tega sklepa. Velik napredek je bil storjen tudi na področju rekonstrukcije sprednje križne vezi, sploh z uvedbo t.i. tehnike dvosnopne (ang. Double bundle) rekonstrukcije.

Kako pa je z okrevanjem in rehabilitacijo po takšnih posegih?

Hitrost okrevanja po artroskopskem posegu zavisi od vrste posega in se giblje od enega do dveh tednov, kolikor naprimer traja rehabilitacija po resekciji poškodovanega kolenskega meniskusa pa vse do 6 mesecev kolikor traja rehabilitacija po zahtevnih posegih kot sta rekonstrukcija sprednje križne vezi kolena in rekonstrukcija raztrganja rotatorne manšete ramenskega sklepa.

 

 

 

 

 

 

Več si lahko preberete na spletni strani

Zgodba pacienta: Jure Franko, dobitnik olimpijske kolajne

Konec bolečin v kolenu

Čeprav že 30 let ni več profesionalni športnik, bo Jure Franko v naši zgodovini vedno ostal zapisan kot dobitnik prve slovenske in jugoslovanske medalje na legendarnih zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. In čeprav je svojo športno kariero končal zaradi obrabe kolkov, je letos center Artros obiskal zaradi bolečin v kolenu.

»Vse skupaj se je začelo tako, da mi je lani sredi maja po partiji tenisa levo koleno zateklo. Ker se je bolečina ponavljala, ker je bilo gibanje kolena omejeno po vsaki športni aktivnosti in ko ni pomagala niti fizioterapija, sem se odločil za pregled z magnetno resonanco,« se svojega skoraj enoletnega ukvarjanja z bolečino spominja Jure. Diagnoza je bila nedvoumna: počen meniskus na notranji strani kolena. Potrebna je bila artroskopija, ki jo je opravil dr. Mohsen Hussein. In sicer je v kolenu najprej odstranil poškodovani del meniskusa, potem pa še spremenjeno vneto pliko, ki je našemu nekdanjemu smučarju občasno povzročala vnetje.

Okrevanje po posegu je potekalo gladko. Jure je prepričan, da je k temu pripomoglo tudi hlajenje kolena s posebno napravo, ki jo prek svojega podjetja sicer tudi sam prodaja. »Naprava, s katero lahko temperaturno natančno in konstantno nadziramo hlajenje poškodbe, pospeši proces zdravljenja in zmanjša otekline ter bolečine. Sam zaradi nje nisem potreboval niti ene protibolečinske tablete«, razloži olimpijec, ki ima kot nekdanji športnik s poškodbami veliko izkušenj.

Trenutno je Jure v fazi rehabilitacije, vaje pa po inštrukcijah fizioterapevtke izvaja kar sam. Pravi, da so te tako enostavne, da bi jih morali vsi izvajati redno, za preventivo, čeprav hkrati priznava tudi, da so nekoliko monotone. »Ampak ne delati teh vaj bi pomenilo plačati višjo ceno, kot je cena discipliniranega treninga,« pravi v smehu. In za konec dodaja: »Mislim, da je moje koleno zelo blizu končne ozdravitve, ker v sebi že zaznavam tisti občutek, da bi lahko zašprintal. Zato se mi zdi, da bodo moji teniški partnerji kmalu spet trpeli …«