Matične celice: upanje za ozdravitev okvar hrustanca

Oče ameriške športne medicine, slavni ameriški ortoped James R. Andrews je pred kratkim izjavil, da je bil izum artroskopa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvi veliki napredek v športni medicini. Drugi veliki napredek – zdravljenje z matičnimi celicami, pa se nam dogaja zdaj.

 

Najboljše rezultate z uporabo matičnih celic dosegamo pri poškodbah hrustanca, ki je ena najpogostejših poškodb kolenskega sklepa, hkrati pa najbolj zapletena za zdravljenje.

 

Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Imajo sposobnost, da se nenehno obnavljajo in se preobrazijo v tiste celice, ki telesu manjkajo. V ortopediji najbolj pogosto uporabljamo matične celice pri spremembah na mišicah, kitah, vezeh, kosteh in na hrustancu.

Zdravljenje z matičnimi celicami so pri poškodbah hrustanca med prvimi v Slovenji začeli izvajati tudi v centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros. V zadnjih dveh letih so pomagali že več kot štiridesetim pacientom s spremembo hrustanca. V centru Artros se s problematiko hrustanca ukvarja več strokovnjakov, predvsem pa doc. dr. Mohsen Hussein, ki je uvedel postopek zdravljenja z matičnimi celicami. Doc. dr. Hussein pripoveduje: »Prvi rezultati so zelo spodbudni in so presegli začetna pričakovanja. Šestinpetdesetletni gospod me je pred dvemi leti obiskal s poškodbo meniskusa, križne vezi in dvema hondralnima lezijama v kolenu, torej s poškodbo hrustanca na dveh mestih. Zdravljenje je potekalo tako, da sem najprej naredil artroskopijo kolena, čez tri mesece smo opravili zdravljenje z matičnimi celicami, še nekaj mesece kasneje pa sem opravil potrebno rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Tako sem imel izjemno priložnost, da sem lahko dvakrat od blizu videl poškodbo hrustanca – pred terapijo z matičnimi celicami in po njej. Prijetno me je presenetilo, da sta v večjem delu poškodbi hrustanca bili že zaceljeni. Bolečine so po terapiji izginile, tako da se gospod ponovno aktivno ukvarja s športnimi aktivnostmi, kot sta golf in tenis.«

 

Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer zdravljenje z matičnimi celicami izvajajo že dve leti in so vse od začetka vključeni v več študij o uspešnosti te metode.

 

Celoten postopek zdravljenja z matičnimi celicami se izvede v enem posegu. In sicer tako, da ortoped najprej v lokalni ali splošni anesteziji pacientu iz golenice ali dela medenice odvzame 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Kostni mozeg je namreč najbolj poznan vir mezenhimskih matičnih celic. Iz njega nato usposobljeno osebje matične celice obdela na poseben način, tako da nastane 3 do 10 mililitrov koncentriranega celičnega pripravka. Ta koncentrat ortoped na koncu injicira v sklep.

1. ODVZEM KOSTNEGA MOZGA – V lokalni anesteziji pacientu iz golenice odvzamemo 20–30 ml kostnega mozga.

 

2. OBDELAVA KOSTNEGA MOZGA – V operacijski dvorani kostni mozeg obdelamo tako, da pridobimo skoncentrirane matične celice.

 

3. CELIČNI PRIPRAVEK – Iz koncentrata matičnih celic in rasnih faktorjev, ki so tudi prisotni v kostnem mozgu, pripravimo 2–10 ml celičnega pripravka.

 

4. VSADITEV MATIČNIH CELIC – Celični pripravek zdravnik z injekcijo vbrizga v sklep. Postopek je neboleč.

 

Za pacienta je zdravljenje enostavno, hitro in razmeroma neboleče. Za razliko od vseh ostalih metod zdravljenja hrustanca, je pri zdravljenju z matičnimi celicami potrebno samo eno vbrizganje, potem pa se matične celice same preobrazijo v hrustančne celice, obnavljajo in razmnožujejo same od sebe. Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Te celice imajo izjemno sposobnost samoobnavljanja in preobrazbe v katerokoli človeško celico – kožno, kostno, mišično, živčno, spolno, hrustančno in vse druge od približno dvesto tipov celic, ki tvorijo naše telo. Matične celice k rasti in razmnoževanju spodbujajo tudi ostale zrele celice, istočasno pa zavirajo programirano celično smrt, kamor se celice sicer usmerijo ob neugodnih razmerah v telesu.

Več študij kaže, da so matične celice poleg zdravljenja hrustanca, obetavne pri zdravljenju poškodb kit, mišic in kosti ne le v ortopediji ampak tudi v hematologiji, imunologiji, onkologiji in kardiologiji.

Po desetih letih uspešnega sodelovanja z uglednim prof. Fu-jem in drugimi strokovnjaki iz ZDA in Evrope, smo se v Artrosu na področju zdravljenja poškodb sprednje križne vezi ter po več odmevnih študijah, še posebej posvetili problematiki zdravljenja hrustanca, tako pri poškodbah pa tudi pri obrabah. Zato smo po večletni uporabi drugih metod, kot sta Orthokin in hialuronska kislina pričeli z zdravljenjem z matičnimi celicami. Trenutno izvajamo zahtevno študijo na področju zdravljenja hrustanca, ko smo v fazi uvedbe odvzema matičnih celic iz maščobnih tkiv.

 

Artros, center za otropedijo in športne poškodbe

Smučanje: najbolj na udaru koleno

Več kot tretjina smučarskih poškodb se zgodi na kolenskem sklepu. Ob padcu na belih strminah so najpogostejši zvin kolena, poškodbe sprednjih in stranskih križnih vezi ter poškodbe meniskusa. Zakaj?

Najpogostejši razlog za katerokoli športno poškodbo je neustrezna pripravljenost telesa na športno aktivnost in pretiravanje. Za vsak šport, sploh če je sezonske narave, moramo pravilno okrepiti mišice, ki jih pri tem obremenjujemo. Pred smučanjem ljudje velikokrat krepijo stegenske mišice, kar je sicer pravilno, vendar običajno z intenzivno vadbo prekomerno okrepijo štiriglavo mišico na sprednji strani stegna (t. i. kvadriceps), na zadnje stegenske mišice pa pozabijo. Tako porušijo idealno razmerje moči med obema stegenskima mišicama, s tem pa pri povečani telesni obremenitvi, kar smučanje je, nevede povečajo ravno obremenitev sprednje križne vezi ter tako zvišajo tveganje za njeno poškodbo.

Drugi razlog za večje število poškodb kolena na belih strminah pa je sprememba smučarske tehnike, ki se je zelo razširila med smučarji v zadnjih letih. Z uporabo carving smuči smo namreč začeli uporabljati t. i. zarezno tehniko, ki najbolj obremeni ravno kolena. Če smo si pri stari tehniki smučanja najpogosteje poškodovali goleni in gležnje, nova pomeni največjo nevarnost za kolenski sklep.

Vsak padec zahteva ukrepanje

Kadar so poškodbe ob smučarskem padcu lažje, si lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del telesa pa povijemo z elastičnim povojem in ga dvignemo nad raven srca.

“Če bolečina ne mine oziroma se povečuje, če sklepa ne morete več obremeniti ali se pojavi oteklina, morate čim prej obiskati zdravnika specialista. Ta bo določil nadaljnje diagnostične postopke, kot sta na primer rentgen ali magnetna resonanca, in pripravil načrt najbolj optimalnega zdravljenja. To je lahko samo mirovanje, uporaba bergel ali opornice, fizioterapija, lahko pa zahteva operativno zdravljenje, odvisno od poškodbe,” razloži doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije, ki je v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros specializiran ravno za zdravljenje poškodb kolena.

Kaj pa poškodbe zgornjega dela telesa?

Na splošno velja, da je pogostost poškodb spodnjih okončin pri smučanju približno dvakrat večja v primerjavi s pogostostjo poškodb v predelu zgornjih okončin. Vseeno pa tudi te niso zanemarljive. Pogosto se zgodi, da si smučarji poškodujejo glavo – predvsem otroci, zato je zanje čelada obvezna –, značilna smučarska poškodba pa je tudi “smučarki palec”. Ta se zgodi, ker smučar pri padcu ne spusti palice, ki jo ima običajno zavito okoli zapestja, pri stiku s tlemi pa ročaj palice potisne palec navzven in tako se pretrgajo vezi.

Nekoliko pogostejše kot pri smučarjih so poškodbe zgornjih udov pri deskarjih. Ti si z njimi pomagajo loviti ravnotežje in če pri tem padejo, si lahko poškodujejo zapestje, podlahtnico, ramenski sklep ali si zlomijo ključnico.

Vse na enem mestu

Na slovenskih smučiščih se letno zgodi približno 1.300 poškodb. Če se nesrečni padec kdaj zgodi tudi vam, se naročite na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajamo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja športnih poškodb. Pri nas v nekaj dneh dobite diagnozo in zdravljenje se lahko začne.

Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/smucanje-najbolj-na-udaru-koleno-435516

Vaje za kolk, koleno in gleženj

Bolečina v kolku, kolenu in gležnju

Vzrokov za bolečino v kolenu, kolku in gležnju je veliko. Pri odraslih sta pogosta razloga preobremenitev in obraba sklepnih struktur. Preobremenitev sklepa lahko nastopi zaradi povečanih sil podlage, ki preko gležnjev delujejo na kolena in kolk ter na hrbtenico. Zato se je v primeru težav smiselno izogniti telesnim aktivnostim na trdih ali neravnih površinah, npr. teku. Tudi okvara enega sklepa lahko povzroči nepravilno obremenjevanje drugih sklepov in posledično bolečino.

Pri manjših preobremenitvah sklepa si lahko pomagamo sami s počitkom. Če pa je bolečina v kolenu, kolku ali gležnju vztrajna, če se pojavi nenadna huda bolečina ali če nastane poškodba, je treba obiskati zdravnika.

Redna vadba za področje kolka, kolena in gležnja je pomembna za vzdrževanje gibljivosti sklepov, jakosti in moči mišic ter prožnosti kit in vezi. Poznamo tudi t. i. preneseno bolečino, ko se bolečina z enega sklepa prenese na drugega npr. s kolka na koleno. Zato je priporočljivo vaditi po kombiniranem programu vaj za koleno, kolk in gleženj.

OPOZORILO!

Takoj obiščite zdravnika:

• če je bolečina huda,
• če jo spremljajo mravljinci,
• če se pojavi slaba moč v nogah ali
• če se pojavijo motnje odvajanja blata in vode.

Če ste že imeli poškodbo ali operacijo sklepa, se pred vadbo posvetujte s svojim zdravnikom.

Ob bolečini v kolenu in kolku je sklepe treba razbremeniti, kar dosežete s počitkom v razbremenilnih položajih.

Vaje za kolk, koleno in gleženj

Po prenehanju bolečine začnite z vajami za kolk, koleno in gleženj, vendar jih izvajajte le do meje bolečine. Vaje so primerne tudi za preprečevanje bolečine v kolku, kolenu in gležnju. Njihov namen je ohraniti gibljivost sklepov in okrepiti mišice, ki sklep obdajajo, ter tako stabilizirati področje kolka, kolena in gležnja.

Priporočeni potek vadbe:

• ob bolečini: razbremenilni položaji
• po prenehanju bolečine in preventivno: ogrevanje, vaje za utrditev mišic kolka, kolena in gležnja,  raztezne vaje za kolk, koleno in gleženj, sproščanje

Zaporedni video prikaz vseh vaj za kolk, koleno in gleženj – od ogrevanja in vaj  za utrditev mišic do razteznih vaj in končnega sproščanja si lahko ogledate pod naslovom celovita vodena vadba za kolk, koleno in gleženj.

Predstavljeni program vaj za kolk, koleno in gleženj izvajajte prva dva meseca dva- do štirikrat na teden. Zatem lahko, skladno z vašimi zmožnostmi, zahtevnost vadbe stopnjujete na več načinov: lahko v seriji povečujete število ponovitev posamezne vaje, lahko krajšate odmore med vajami ali naredite 2 do 3  sklope vaj.

Vaje za kolk, koleno in gleženj sta pripravila asist. Andrej Kocjan in doc. dr. Dorjana Zerbo Šporin, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave.

Vir: http://www.lek.si/sl/skrb-za-zdravje/bolecina/vaje/vaje-za-kolk-koleno-glezenj/

 

Artros center za ortopedijo in športne poškodbe

Obraba hrustanca: Učinkovite metode zdravljenja

Globoka bolečina v notranjosti  kolena, še posebej pri hoji navzdol, in otekanje kolena sta lahko znaka obrabe hrustanca. Poškodbe na hrustancu pa se ne zacelijo same od sebe. Če jih ne zdravimo, okvara ostane.

 

Najsodobnejša metoda zdravljenja poškodb hrustanca je zdravljenje z matičnimi celicami, njeni predhodnici pa sta metodi zdravljenja z lastno krvno plazmo Orthokin® in injekcijami hialuronske kisline.

 

Kljub temu da je izid zdravljenja poškodbe hrustanca najtežje napovedati, saj je postopek celjenja zelo zapleten, obstaja kar nekaj sodobnih metod, ki v zadnjih letih pri zdravljenju hrustanca dosegajo izjemno dobre rezultate.

Zdravljenje z matičnimi celicam

Najsodobnejši način zdravljenja hrustanca v tem trenutku je zagotovo zdravljenje z matičnimi celicami. Matične celice so predhodnice vseh naših celic, ki imajo na začetku našega življenja možnost preobrazbe v katerokoli celico. Pozneje se ta zmožnost zmanjša, vseeno pa imamo matične celice tudi odrasli ljudje. Največ jih imamo v kostnem mozgu in dokazano je, da so se te sposobne preobraziti vsaj v hrustančne, kostne in maščobne celice. Zato jih uporabljamo tudi za zdravljenje hrustanca.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

“Zdravljenje z matičnimi celicami poteka tako, da pacientu iz golenice ali dela medenice vzamemo približno od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Iz tega nato usposobljeno osebje v posebnem postopku pripravi koncentrat njegovih lastnih matičnih celic, ki ga kirurg injicira v poškodovan sklep,” pravi doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer takšno zdravljenje opravljajo med prvimi v Sloveniji.

Prvi rezultati zdravljenja z matičnimi celicami so zelo dobri, za dolgoročne rezultate pa bo treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov. Zagotovo pa ta najnovejša metoda zdravljenja pacientom z obrabo hrustanca daje veliko upanja za izboljšanje njihove poškodbe.

Orthokin® in hialuronska kislina

Dobre rezultate pri zdravljenju hrustanca dosega tudi metoda Orthokin®, ki jo uporabljajo predvsem za zmanjšanje obrabe hrustanca. Gre za zdravljenje z lastno krvno plazmo. To pomeni, da zdravnik pacientu vzame kri, ki se jo nato obdela v posebnem postopku, tako da začne sproščati protein IL-1RA. Ta nas namreč varuje pred propadanjem hrustanca, deluje protibolečinsko in blaži vnetja v sklepu. Tako pripravljeno plazmo se potem večkrat vbrizga v oboleli sklep pacienta.

V centru Artros z metodo Orthokin® letno zdravijo približno sto pacientov. Dobra tretjina jih je po zaključeni terapiji brez bolečin, pri skoraj polovici pacientov pa glede obrabe hrustanca dosežejo znatno izboljšanje stanja.

Najbolj znano in razširjeno zdravljenje sklepne obrabe pa so sicer injekcije hialuronske kisline. Ta je namreč ena izmed pomembnejših naravnih sestavin hrustančne medceličnine, zato z njenim vbrizgavanjem v oboleli sklep obrabo hrustanca poskušamo upočasniti.

Kakšno zdravljenje izbrati?

“Za kakšno zdravljenje se odločimo pri posameznem pacientu, je odvisno predvsem od diagnoze in ugotovljene intenzitete težav s hrustancem,” razloži doc. dr. Hussein. In pojasni, da se ob blagih spremembah pogosto odločajo za vbrizganje hialuronske kisline, pri večjih obrabah, na primer pri obrabi druge ali tretje stopnje, predlagajo zdravljenje z metodo Orthokin® ali zdravljenje z matičnimi celicami. Pri hujših stopnjah obrabe pa kombinirajo operativno zdravljenje in zdravljenje z matičnimi celicami.

V centru Artros pionirji zdravljenja hrustanca

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja hrustanca in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

http://www.artros.si

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-ucinkovite-metode-zdravljenja-419842

Obraba hrustanca: Natančna diagnoza, temelj zdravljenja

Če ste med tistimi pohodniki, ki ob sestopanju z osvojenih vrhov pogosto čutijo bolečino v kolenu, vaše težave morda kažejo na obrabo hrustanca. Z novo, najsodobnejšo metodo magnetne resonance, ki omogoča tudi biokemijsko slikanje kolena, je obrabo mogoče odkriti hitro in natančno.

Bolečine v kolenu pri hoji navzdol so velikokrat težava ljubiteljev gora. Nekoliko jo lahko omilimo z ustrezno kondicijsko pripravo in uporabo palic. Če je bolečina pogosta in se stopnjuje, pa priporočamo pregled pri specialistu ortopedu.

 

Spremembe na sklepnem hrustancu so zelo pogoste. Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros pravi, da to težavo odkrijejo pri večini vseh pacientov, ki jih obiščejo zaradi bolečin v kolenu.

Kako sploh prepoznamo simptome, ki lahko nakazujejo na obrabo kolenskega hrustanca? Ta napreduje počasi. Prvi znak je običajno bolečina ob večjih obremenitvah pri gibanju, na primer pri daljši hoji ali teku, še posebej navzdol. Pozneje se bolečina, ki jo čutimo globlje v notranjosti sklepa, pojavlja že ob krajših razdaljah, koleno pa lahko tudi oteče. Če obraba hrustanca preide v napredovano fazo, močno omejuje gibljivost sklepa in ga lahko začne celo deformirati.

Novost v Sloveniji: biokemijsko slikanje hrustanca z magnetno resonanco

Za natančen vpogled v poškodbo hrustanca zdravnik specialist opravi slikanje z magnetno resonanco (MRI). Ta pokaže, kakšna je poškodba hrustanca, in mu pomaga določiti najbolj optimalno zdravljenje.

Najsodobnejša preiskava MRI za vpogled v stanje hrustanca je metoda biokemijskega slikanja. To je edina preiskava, ki izmeri biološko strukturo hrustanca, na podlagi tega pa pokaže, kakšna je poškodba, koliko je stara oziroma sveža in kakšna je njena velikost oziroma globina. Za razliko od običajne MRI-preiskave, ki pokaže samo sliko stanja, najsodobnejša metoda dGEMRIC določi številčne vrednosti glavnih bioloških parametrov v kolenu in pokaže, ali obstajajo odstopanja od normalnega stanja.

Ortopedski center Artros je edini v Sloveniji, kjer lahko opravite specialno analizo hrustanca z magnetno resonanco po metodi dGEMRIC. Naročite se na samoplačniški pregled.

 

Biokemično slikanje kolena pokaže vrednost proteoglikanov, ki so osnovni gradniki hrustanca. Če je njihova koncentracija manjša, je to znak poškodbe. Z metodo lahko preverimo tudi količino kolagena in vode v hrustancu, kajti manj ko je vode, bolj stisnjen je hrustanec in večja je obraba. Hkrati preiskava pokaže morebitne krvavitve v hrustancu, ki prav tako nakazujejo na poškodbo, in poda informacije o mehčanju hrustanca.

“Metoda biokemijskega slikanja izjemno izboljša natančnost diagnoze pri poškodbi hrustanca, omogoča boljše načrtovanje zdravljenja in lažje sledenje uspešnosti terapij,” je povedal doc. dr. Hussein in dodal, da je prognoza zdravljenja poškodbe hrustanca še vedno ena od najbolj nejasnih področij v ortopediji, saj je postopek celjenja zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike. Zato je še toliko pomembneje, da diagnozo postavimo čim prej in čim natančneje, še posebej če je poškodba večja.

Preverite svoj hrustanec

Možnost biokemijskega slikanja hrustanca so pred kratkim v Slovenijo vpeljali v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros in so trenutno edini, ki omogočajo preiskavo z najsodobnejšo metodo dGEMRIC.

Naročite se na samoplačniški pregled in se po postavljeni diagnozi pozanimajte tudi o najsodobnejšem, celostnem zdravljenju obrabe hrustanca.

 

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-natancna-diagnoza-temelj-zdravljenja-419664

 

Artros

Nobene poškodbe ne smemo podcenjevati

Statistika kaže, da so najpogostejše poškodbe, ki se zgodijo med rekreacijo, zvini, poškodbe mišic, kolena in vnetje pokostnice. Kako se lotiti zdravljenja športnih poškodb?

   

doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Čeprav si med rekreacijo lahko poškodujemo različne dele telesa, med športne poškodbe večinoma štejemo poškodbe gibalnega sistema. Te lahko nastanejo nenadoma, kot posledica neposrednega udarca ali nepravilnega giba, ali pa so posledica daljše preobremenitve sklepa.

Kako zdraviti športne poškodbe in kaj najbolj vpliva na učinkovito zdravljenje, smo povprašali doc. dr. Mohsena Husseina, dr. med., spec. ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer so svoje poškodbe pozdravili tudi nekateri profesionalni športniki, na primer telovadka Saša Golob, judoist Aljaž Sedej in dobitnik olimpijske medalje Jure Franko.

Vsaka bolečina ob športni aktivnosti najbrž ne zahteva takojšnjega ortopedskega pregleda, ali pač?

Kadar so poškodbe lažje, si res lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del povijemo z elastičnim povojem in poškodovani del telesa dvignemo nad raven srca.

Kdaj pa z obiskom pri zdravniku specialistu ne smemo odlašati?

Kadar so bolečine vse hujše, se pojavi močno otekanje, uda ne moremo obremeniti in se pojavi mravljinčenje ali gluhost okončine, je treba čim prej postaviti diagnozo, ker je ta osnova za zdravljenje.

Kaj je pri postavljanju diagnoze najpomembnejše?

Ključna sta temeljita anamneza in klinični pregled pacienta, diagnostične metode nam služijo le kot pripomoček za potrditev diagnoze. Katero metodo izberemo, je odvisno od narave poškodbe in delovne diagnoze, upoštevamo pa tudi dostopnost določene preiskave v določenem času.

Lahko izbiro preiskave ponazorite na primeru kolena, glede na to, da ste specialist za kolenski sklep?

Če gre na primer za majhen udarec v koleno, z bolečino na pritisk in brez bolečine v notranjosti sklepa, za postavitev diagnoze zadostuje navadno rentgensko slikanje (RTG) v dvojni projekciji. Če je bolečina v predelu pogačice, je poleg navadnega RTG treba narediti še specifično rentgensko slikanje s projekcijo, ki pokaže položaj in obliko pogačice. Za diagnozo manjše bolečine ob sprednjem delu kolena, v predelu patelarnega ligamenta, poleg RTG potrebujemo še ultrazvok. Kakršnakoli bolečina v notranjosti sklepa ali nestabilnost sklepa pa zahtevata magnetno resonanco (MRI). Seveda pa bi bila MRI idealna za vse omenjene poškodbe, če bi bila dostopna v kratkem času.

Torej je magnetna resonanca najbolj uporabna diagnostična metoda v ortopediji?

Zagotovo. Omogoča namreč zelo natančen vpogled v stanje mehkih tkiv v telesu, zato se uporablja predvsem za prikaz obsklepnih struktur, kot so mišice, kite in vezi, pa tudi za vpogled v notranje sklepne strukture. Kadar ni nujna, jo z drugimi preiskavami nadomeščamo predvsem zato, ker vsem pacientom v kratkem času ni dostopna.

Pri katerih poškodbah pa je MRI nepogrešljiva?

Pri notranjih sklepnih poškodbah. V kolenu na primer pri poškodbi križne vezi, hrustanca ali meniskusa. V kolku pri poškodbi vezi, hrustanca ali labruma (labrum je obroček, ki obkroža kolčno ponvico in poveča sklepno površino ter daje dodatno stabilnost sklepu, op. p.). Idealna je tudi pri diagnosticiranju bolečin v hrbtenici.

Kakšne vrste zdravljenja lahko pričakujemo po postavljeni diagnozi?

Ozko gledano lahko zdravljenje ločimo na konzervativno s fizikalno terapijo in na operativno. Širše gledano pa zdravljenje ločujemo glede na pacientov cilj zdravljenja. Ta je lahko sanacija poškodbe do te mere, da je človek sposoben za vsakodnevno aktivnost z določenimi omejitvami glede športa. Drugi pristop, uporabljen pri profesionalnih ali rekreativnih športnikih, pa je, da poškodbe ozdravimo tako, da se pacient lahko čim prej in čim varneje vrne na raven športne aktivnosti pred poškodbo. Način zdravljenja je tako le pot do doseganja zastavljenega cilja in se ga prilagaja vsakemu posamezniku posebej.

Prav individualno prilagojeno celostno zdravljenje poškodb, torej od diagnoze do okrevanja, je prednost centra Artros. Kako v praksi poteka sodelovanje vseh strokovnjakov, zbranih na enem mestu?

Lahko vam razložim kar na primeru, ki smo ga pravkar uspešno končali. Pacient si je na smučanju poškodoval koleno. To je bilo otečeno, v njem je bil izliv, bolečina je bila huda, gibljivost omejena. Ob pregledu sem sumil na poškodbo meniskusa in poškodbo stranskih ter križnih vezi. Zaradi bolečine ga nisem mogel natančno pregledati, zato sem ga napotil na slikanje z magnetno resonanco. Na podlagi mojega izvida, torej ortopedskega pregleda, je radiolog, ker je vedel, na kaj mora biti še posebej pozoren, v 24 urah opravil slikanje in napisal svoje mnenje. Potem sva se ob sliki posvetovala in se strinjala, da je bil moj sum upravičen. Diagnoza je bila torej potrjena, temu primerno smo naredili načrt zdravljenja.

Pri takšnih poškodbah je hiter začetek zdravljenja najbrž še pomembnejši?

Res je, če zamudimo prve dni − jaz jim rečem zlati čas –, je lahko zdravljenje veliko težje in daljše.

Vrniva se nazaj k pacientu s poškodovanim kolenom. Kako ste nadaljevali zdravljenje?

Pacientu smo najprej namestili opornico in začeli fizioterapijo. S fizioterapevtko sva se dogovorila, kaj želimo doseči v določenem času. Potem sva ocenjevala napredek in vmes fizioterapijo prilagajala pacientovemu stanju. Po šestih tednih je bila gibljivost njegovega kolena popolna, oteklina je izginila, sprednja stegenska mišica je bila močna. Zatem sem pacienta lahko še operiral, naredil rekonstrukcijo sprednjega križnega ligamenta, istočasno oskrbel meniskus, poškodba stranske vezi pa se je v tem času zacelila že sama.

Koliko časa traja zdravljenje poškodb, zaradi katerih vas pacienti največkrat obiščejo?

Vsako zdravljenje je individualni proces, če vzamemo povprečje, pa na primer zdravljenje poškodbe meniskusa traja dober mesec, poškodba stranske križne vezi od štiri do osem tednov, precej bolj dolgotrajno pa je zdravljenje poškodbe sprednje križne vezi. Da se pacient po takšni poškodbi spet lahko giblje brez omejitev, običajno traja devet mesecev.

Kaj najbolj vpliva na uspešnost zdravljenja?

Zagotovo pravočasna diagnoza in s tem pravočasen začetek ustreznega zdravljenje. Seveda ob pogoju, da zdravljenje izvaja strokoven, izkušen tim in da je oprema sodobna. Zelo pomembna pa sta tudi pacientova aktivna vključenost v zdravljenje in njegovo dosledno upoštevanje navodil, da torej ne dela stvari po svoje.

Katere poškodbe pa je vas, z zdravniškega vidika gledano, najbolj strah?

Nobene poškodbe ne smemo podcenjevati. Vsaka, tudi tista, ki se morda na začetku zdi nedolžna, ima lahko resne posledice. Glede prognoze zdravljenja me običajno najbolj skrbi poškodba hrustanca, ker kljub napredku v ortopediji izid zdravljenja na tem področju še vedno ni jasen. Postopek celjenja je zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike.

Glede na to, da znanost v sodobnem času izjemno hitro napreduje, obstaja kakšna novost pri zdravljenju športnih poškodb?

Trenutno je zagotovo največji dosežek v ortopediji zdravljenje z matičnimi celicami. To metodo uporabljamo predvsem za zdravljenje poškodbe hrustanca. V centru Artros smo eni od prvih, ki smo jo začeli uporabljati tudi v praksi. Prvi rezultati so odlični, seveda pa bo za dolgoročne rezultate treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov.

http://www.artros.si
Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/nobene-poskodbe-ne-smemo-podcenjevati-407503</p&gt;

Matične celice zdravijo tudi sklepe

Dr. Lenart Girandon, univ. dipl. mikrobiolog, Educell d. o. o.
Doc. dr. Miomir Knežević, univ. dipl. biolog, Educell d. o. o.
Asist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Že vrsto let lahko obrabo hrustanca omilimo z injekcijami različnih sredstev v oboleli sklep. Najbolj znano in že dolgo uporabljano sredstvo za injiciranje v sklep z namenom zaščite hrustanca je hialuronska kislina, novejša metoda z injiciranjem v sklep pa je uporaba bolnikove lastne, s trombociti bogate krvne plazme (metoda Orthokin®). Ta metoda poleg zaščite pred nadaljevanjem obrabe hrustanca z delovanjem rastnih dejavnikov v trombocitih omogoči tudi delno obnovo hrustančne plasti. Najnovejša metoda pa je zdravljenje z matičnimi celicami.

Matične celice so prve celice, ki začnejo tvoriti človeško telo in so predhodnice vseh celic, iz katerih je telo sestavljeno. Na začetku imajo sposobnost preobrazbe v katero koli celico človeškega telesa – kožno, kostno, mišično, živčno, spolno, očesno, jetrno, ledvično, hrustančno in v vse druge od približno 200 tipov celic, kolikor jih sestavlja naše telo. Že pred rojstvom se število in sposobnosti matičnih celic nekoliko zmanjšajo, s staranjem pa celice postajajo čedalje manj sposobne transformacije.

Odrasle matične celice v kosteh

Kljub temu imamo tudi odrasli ljudje, vključno s starejšimi, določeno število matičnih celic. Te lahko tvorijo nekaj tipov usmerjenih celic in so sposobne omejenega razmnoževanja. Najbolj poznan vir odraslih matičnih celic je kostni mozeg, katerega matične celice so sposobne diferenciacije vsaj v hrustančne celice (hondrocite), kostne celice (osteoblaste) in maščobne celice (adipocite), vsebuje pa tudi krvotvorne matične celice, ki skrbijo za obnavljanje imunskega sistema – odstranjevalca tujkov in okvarjenih celic.

Kostni mozeg je v spužvasti sredini kosti, obdaja ga kompaktna (močna) kostnina in ga je mogoče relativno neboleče odvzeti v majhni količini brez večjih posledic po odvzemu. V zadnjem času so razvili tudi posebne igle, ki omogočajo kakovosten odvzem kostnega mozga, obenem pa zmanjšajo bolečino ob in po odvzemu ter hkrati minimalno poškodujejo okoliško kompaktno kostnino.
Odrasle matične celice so bile odkrite že leta 1976, vendar so kljub velikemu številu raziskav v klinično uporabo prišle v zadnjih petih do desetih letih, medtem ko so se v ortopediji začele uspešno uporabljati nedavno.

Kako matične celice zdravijo sklepe?

Ob poškodbi, na primer pri padcu, nenadni prekomerni obremenitvi ali dolgotrajni obrabi hrustanca v sklep vdre večje število imunskih celic, ki izločajo vnetne faktorje, zaradi česar se v sklepu pojavi vnetje. Vnetje je primarno namenjeno odstranjevanju tujkov, kar se med drugim doseže tudi z izločanjem molekul, ki zavirajo rast mikrobnih in telesnih celic. Zato te ne morejo rasti in lahko zaradi neugodnega okolja celo umrejo.
Odrasle (mezenhimske) matične celice pa vnetje umirijo, omogočijo normalne razmere za rast celic in jih s svojimi lastnostmi k rasti celo spodbujajo. Poleg tega se lahko diferencirajo v tip manjkajočih celic in tako aktivno sodelujejo pri regeneraciji tkiv.

Preprosto, hitro, učinkovito

Za pacienta je zdravljenje preprosto, hitro in razmeroma neboleče, rehabilitacija pa ni daljša, kot je priporočena za podobne posege brez uporabe celic. Zdravljenje z matičnimi celicami predlagamo, če ob pregledu ugotovimo, da je pacient primeren za tak poseg. Med posegom v lokalni ali splošni anesteziji mu kirurg odvzame od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga iz golenice ali iz črevnice (del medenice). Iz kostnega mozga nato usposobljeno osebje skoncentrira mezenhimske matične celice skupaj z rastnimi faktorji, ki so prisotni v kostnem mozgu, in pripravi od 3 do 10 mililitrov koncentrata celic. Ta končni celični pripravek nato zdravnik injicira v sklep, če gre za površinske poškodbe hrustanca, ali ga nanese na nosilec, ki ga vsadi v lezijo, če ta sega do kosti.

Cenejše in hitrejše zdravljenje

Varnost, uporabnost in učinkovitost mezenhimskih matičnih celic pri zdravljenju sklepnih težav je dokazalo že več kliničnih študij po vsem svetu. Pred tem je v ortopediji za zlati standard veljala metoda implantacije pacientu lastnih (avtolognih) gojenih hrustančnih celic, imenovana ACI (angl. Autologous Chondrocyte Implantation), ki se v Sloveniji uporablja že več kot 15 let. Klinične študije, ki so metodo ACI primerjale z aplikacijo mezenhimskih matičnih celic, so ugotovile, da je uporaba mezenhimskih matičnih celic enako varna in učinkovita kot ACI. Poleg tega je pri zdravljenju z matičnimi celicami potreben samo en poseg, ne dva, kot ju zahteva metoda ACI, ki vključuje poseg za odvzem hrustanca in poseg za vsaditev hrustančnih celic nazaj v tkivo. Hkrati pa je najnovejša metoda tudi cenovno ugodnejša. Zaradi tega se je v tujini zdravljenje z matičnimi celicami močno razširilo in ga uporabljajo že po vsem svetu.

Artros

Obremenitve in poškodbe pri plavanju

V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja. Kako se torej varno lotiti resnega plavanja, ki je odlična aerobna vadba in velik porabnik kalorij?

Plavanje je v Sloveniji zelo pomembna športnorekreacijska dejavnost. Tekmovalno plavanje ima pri nas dolgoletno tradicijo z bleščečimi mednarodnimi uspehi.

Plavanje je lahko povsem rekreativna dejavnost ali pa so plavalci organizirani v različnih stopnjah rekreativno-tekmovalnega plavanja, vse do klubsko organiziranega tekmovalnega športa. Najbolj množične so seveda skupine rekreativcev in tekmovalnih rekreativcev. Rekreativci preplavajo nekaj kilometrov na dan, tekmovalci pa do osem kilometrov dnevno, pet dni v tednu!

Plavanje deluje dobrodejno na telo

Pri lahkotnem plavanju, ki se ga udeležuje velika večina plavalcev, se sklepi lepo razgibajo, to pa je omogočeno tudi ljudem z razvito obrabo sklepov. Pri plavanju na telo ne deluje telesna teža in neboleče lahko izvajamo gibe, ki jih zaradi bolečin pod vplivom telesne teže sicer težje izvajamo.

Pri plavanju na nas deluje upor vode, ki močno naraste s hitrost­jo gibanja, kar čutimo, če želimo v vodi hitro hoditi. Upor preprečuje sunkovitost gibov, kar blagodejno deluje tudi na sklepe z začetno obrabo, zato plavanje priporočamo pri zdrav­ljenju obrabljenih sklepov. Pri starejših zahteva prilagoditev hitrosti in trajanja plavanja.

Pri intenzivnem plavanju so izrazito obremenjene zgornje okončine. Vedno, ko so posamezni deli telesa posebej obremenjeni, lahko nastopijo tudi težave in poškodbe. Pri običajnem prsnem rekreativnem plavanju večjih težav ni, lahko pa nastopijo pri prostem stilu plavanja ali kravlu, in sicer zaradi napačne tehnike plavanja.

Pravilni tehniki plavan­ja in dihanja sta ključ za zmanjševanje in preprečevanje poškodb pri plavalcih.

Samo dobri poznavalci pravilne tehnike plavanja s pravilnim dihanjem lahko razložijo vzroke nastanka težav. Velika večina težav se pojavi v ramenih.

Plavalci imajo navadno dobro gibljive sklepe in že maj­hne poškodbe vodijo do nestabilnosti sklepa in vnetja tetiv. Na primer pri kravlu mora plavalec komolce držati nad nivojem roke, ko je ta zunaj vode. Vrtenje trupa pomaga pri držanju komolca nad nivojem roke, to pa zelo obremeni ramo. Poleg tega dihanje samo na eno stran povsem različno obremeni ramenska sklepa.

Pri plavanju se lahko pojavljajo tudi ponavljajoče se poškodbe notranjih vezi kolena, obremenit­ve kolkov pri ritmičnem brcanju in velike obremenitve ledvene hrbtenice pri plavanju delfina.

Kaj povzroča vse te poškodbe pri intenzivnem plavanju?

Najpogostejši vzrok je napačna tehnika plavanja. V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja (kravlu).

Tu je zelo pomembna sinhrona rotacija ramen, trupa in bokov v isti ravnini in ob istočasnem nerotiranju glave. Z rotacijo vstran od vodilne roke tej omogočimo manjšo rotacijo v ramenu pri vračanju v začetni položaj, kar močno zmanjša utesnitev glavice ramena pod akromion, kar je glavni vzrok poškodbe ramenskega sklepa. Pomemben je tudi pravilen položaj roke.

Zaradi viskoznega upora vode so močno obremenjene notranje kolenske vezi (kolateralne vezi) in med plavanjem lahko začutimo bolečino v kolenih.

Močno usločena ledvena hrbtenica pri plavanju delfina lahko ob neokrepljenih in premalo treniranih stabilizacijskih hrbt­nih mišicah vodi do bolečin v ledveno-križnem delu hrbta. Razvije se fasetni sindrom, preobremeni se medvretenčna ploščica, kar ima lahko dolgotrajne posledice.

Kako se torej lotiti resnega plavanja?

Najprej se naučimo pravilne tehnike plavanja, za katero smo se odločili. Brez trenerja/inštruktorja tu ne bo šlo! Prsnega plavanja se je samo po navodilih in opazovanju drugih nemogoče naučiti pravilno. Zato je nujno treba poiskati pomoč in nauke trenerja/inštruktorja. V pomoč nam je kamera s posnetkom plavanja in analiza naših napak.

Če ne boste šli v uk k strokovnjaku, si poiščite ortopeda ali fiziatra. Naučite se stabilizacijskih vaj za hrbtenico, ki tudi zahtevajo kar nekaj vadbe, da jih usvojimo.

Tudi nekateri vrhunski športniki jih ne obvladajo. Hrbtenica ima dvojno mišič­je. Gibalno hitro aktiviramo in tudi okrepimo. Stabilizacijskih mišic pa ni enostavno aktivirati in še blokirane so pri boleči hrbtenici! Pojdite k fizioterapevtu, da vas nauči pravih vaj.

Ne pozabite na pravilno in uravnoteženo prehrano. Marsikatero vnetje in natrganje mišic je posledica napačne in nepopolne prehrane. Pri resnem projektu učenja rekreativno-tekmovalnega plavanja potrebujete pomoč strokovnjaka za prehrano. Na to prepogosto pozabljamo!

Prekinite trening, če vas boli!

• Boleča rama, ki je daleč najpogostejši vzrok težav, zahteva nekajtedenski počitek in dobro fizioterapijo. V tem času poiščite vzrok za pojav bolečin, ki ni v samem ramenu, temveč v napačni tehniki ali preslabotnem in slabo prehranjenem mišičju trupa in ramen.
• Pri večanju intenzivnosti se neredko vnamejo ovojnice kolkov s pripadajočimi burzami na sprednji strani sklepa. Začetna artroza se razboli, poslabšanja pa ni pričakovati, ker bolečina ni posledica obremenitev teles­ne teže.
• Razmeroma hitro se lahko pojavijo bolečine pri ljudeh z obrabo vratne hrbtenice, ki težje zaklonijo vrat, ko pri plavanju držijo glavo nad vodo. Svetujemo vmesno hrbtno plavanje, da bolečina mine.
• Pri prsnem plavanju začnejo boleti tudi obrabljena kolena, kajti pri prsnem plavanju se kolena ne samo krčijo in iztegujejo, temveč tudi rotirajo okoli svoje osi za 20 stopinj in z intenzivnostjo plavanja se precej aktivira obrabna bolečina.

Plavanje ni šport za samouke, čeprav ‘zna’ plavati skoraj vsakdo, temveč zahteva timski pristop tudi samo za intenzivnejše rekreativno plavanje.

Vir: http://www.aktivni.si/ostali-sporti/plavanje/obremenitve-in-poskodbe-pri-plavanju/

Artros

Pravilna tehnika teka

Pogosto ljudje na tek gledamo preveč enostransko: “Saj teči zna prav vsak. ” V primerjavi s skokom v daljino in drugimi športnimi dejavnostmi je tek sicer res preprosto gibanje, vendar so razlike v učinkovitosti in estetski dovršenosti teka pri različnih ljudeh zelo velike. Čeprav je tek tako naraven, je treba razviti drugačen pogled, da boste lahko vsak dan bogatili življenje daleč v pozna leta.

Veselje do teka vam lahko pokvari nepravilne tehnika, neprimerna tekaška obutev ter prešibke in toge mišice. Obstaja velika možnost za poškodbe in veselje, ki vam ga prinaša tek, bo izpuhtelo. Tega si prav gotovo ne želite.

S pravilno tekaško tehniko boste varnejši pred tekaškimi poškodbami, tekli boste bolj sproščeno, toda hitreje.

Optimalna tehnika teka pomeni, da imate dobro koordinirane, racionalne in ekonomične gibe, ki omogočajo ohranjanje optimalne hitrosti teka. Dobra tehnika zagotavlja boljše izkoriščanje elastičnega potenciala mišic in tetiv, refleksnih potencialov živčno-mišičnega sistema, ki omogoča gladke in koordinirane gibe – torej tisto, kar vaše telo premika naprej. Tako bo vaš tek hitrejši z enakim naporom in manjšo porabo kisika, kar pomeni manj kemične in več mehanske energije.

Kako se približati pravilni tehniki teka?

Ko se boste podali na svojo turo in upoštevali to, kar pravkar berete, usmerite pozornost na občutenje svojega telesa med tekom. Poskusite občutiti vsak delček telesa – od stopal do glave. Nikar ne tecite na vso moč, to pustite za pozneje. Nikamor se ne mudi! Dihanje naj se zlije z vašim tekaškim korakom. Če ste zasopli, upočasnite.

Če radi tečete v družbi, tecite s tekaškim partnerjem, ki mu tek ni tuj. Občutite lahkotnost njegovega koraka in mu sledite.

Pri sproščenem telesu vam ne bo treba zapravljati odvečne energije, aktivne bodo samo mišice, ki omogočajo tehnično pravilen tek. Sproščenost teka dosežemo, ko je usklajeno aktiviranje posameznih mišic (mišičnih skupin agonistov in antagonistov) in trajanje njihove aktivnosti (medmišična koordinacija).

Tako je videti tekaški korak zelo enostaven, kot bi tekli brez napora. Takšna tehnika je odraz veliko pametno pretečenih kilometrov in vaj, ki so namenjene za to. Za vse našteto pa je potrebne nekaj teorije. V nadaljevanju bodo predstavljeni najpomembnejši dejavniki dobre tehnike teka.

Pokončna drža

Vaš tek bo učinkovit, če bo telesna drža med tekom pokončna, torej so glava, vrat in rame poravnane. Potisnite prsi naprej, saj tako avtomatično potisnete naprej in navzgor tudi boke. Vaš pogled naj bo usmerjen naprej. Prevelik naklon naprej zaradi statične obremenjenosti mišičnih skupin trupa, ki lovijo ravnotežni položaj, zahteva povečano energijsko porabo.

V bokih zlomljen ali sedeč položaj telesa med gibanjem (ramena so pred boki in zadnjico) z vidika izkoristka odrivne sile ni racionalen. Tako ne morete odriniti pod ustreznim kotom, ker gre odrivna sila mimo težišča telesa in ni izkoriščena za pomikanje naprej. Za pravilen položaj bokov so odgovorne predvsem zadnjične mišice in odmikalke, dobra trebušna in hrbta muskulatura pa daje telesu čvrstost.

Gibanje v smeri teka

Gibanje naj bo usmerjeno naravnost naprej, brez nagibanja trupa levo in desno ali naprej in nazaj, brez rotiranja ramen in trupa ter s čim manjšim nihanjem težišča telesa gor in dol. Vsako odvečno gibanje spremlja spreminjanje položaja telesa in s tem centralnega težišča telesa. Stremite k premočrtnem gibanju, s čim manjšimi vertikalnimi in stranskimi odkloni. Ko tečete, imejte pogled usmerjen naprej – cilj vam naj bo namišljena točka v smeri teka.

Gibanje nog

Če verjamete ali ne, daljši korak ne omogoča hitrejšega teka. Če noge iztegnete preveč pred težišče telesa, povečujete zaviralne sile, ki vas upočasnjujejo ter povzročajo dodaten pritisk na kosti in sklepna tkiva kar lahko povzroči poškodbe. Z nogami stopajte na tla čim bolj pod težišče telesa in pri tem vključite zadnje stegenske in zadnjične mišice.

Dolžina in frekvenca tekaškega koraka

Hitrost teka je produkt dolžine koraka in frekvence korakov. S povečevanjem hitrosti raste tako dolžina kot frekvenca korakov, vendar ne v enakem razmerju. Ključ za hitrejši in učinkovitejši tek je povečana frekvenca korakov.

Postavljanje noge daleč naprej sicer podaljšuje dolžino koraka, vendar ruši cikličnost gibanja, zmanjšuje hitrost in povzroča veliko izgubo energije. Razmerje med frekvenco in dolžino koraka je individualno (podzavestno) pogojeno, vendar se ga z usmerjeno vadbo lahko spremeni.

Delo rok

Glavna naloga rok je, da delujejo skladno z nogami, tako glede amplitude gibanja kot koordinacije (noga – nasprotna roka). Roke naj bodo sproščene in spuščene dokaj nizko ob telo. Posledica drže rok stran od telesa ali preveč dvignjenih ramen sta hitrejša utrujenost rok in ramen, zaradi obračanja telesa pa porabimo več energije.

Če ugotovite, da postajajo roke in rame napete, se ustavite, jih rahlo stresite in potisnite palec in kazalec skupaj. Napetost se bo zadržala v majhnem loku med prstoma.

Gibanje rok naj se dogaja v ramenih, komolce imejte pokrčene v pravem kotu, zapestje naj bo sproščeno in mehko, prsti pa so skrčeni v rahlo pest. Ne tecite z rokami, temveč pustite, da prosto sledijo ritmu nog.

Postavitev stopal

Pri teku na daljše proge stopnjujemo hitrost s hitrejšim gibanjem v gležnjih. Postavitev stopala mora omogočati elastično delo gležnjev, kolen in kolkov ter hkrati ne sme povzročati zaviranja teka. Na tla stopajte prožno (povaljajte stopalo od točke prvega dotika proti prednjem delu odriva) in vaš korak bo tih, odriv pa hitrejši.

Izkoristite moč gležnjev tako, da krepite mišice meč, ki naj sodelujejo pri odrivu vsakega koraka (tako razbremenite stegenske mišice), in se učite prenašati težo naprej, na prste, da bodo gležnji opravili več dela, hkrati pa prihranili energijo stegenskih in drugih velikih mišic.

Hitrost teka je odvisna od teka, s katerim delom stopala se najprej dotaknete tal. Počasen tek – s peto; hitrejši tek – sprednji zunanji del stopala; zelo hiter tek (sprint, finiš) – sprednji del stopala.

Izpopolnjevalne tehnike

I. RAZLIČNE VRSTE TEKA S KONTROLO TEHNIKE TEKA

Opozorilo!

Tek naj vam bo v užitek in zabavo, zato se ne obremenjujte s tehniko na vsakem treningu. Kadar pa trenirate tehniko, se osredotočite samo na njo, ne na hitrost!

1. Izpopolnjevanje tehnike (obvladovanje in kontrola elementov) s stopnjevanjem

Najprimernejše so ravne površine od 100 do 300 metrov. Stopnjevanja z razvijanjem tehnike so lahko tudi trening hitrosti, lahko pa ga preprosto vključite v svoj redni tek in ogrevanje. Naredite 4 do 8 stopnjevanj v obliki minutne hoje, vmes počivajte. Nikoli ne sprintajte, spremljajte svojo hitrost in se osredotočite na tehniko. Tempo na vaši razdalji počasi stopnjujte, nato pa doseženo hitrost ohranjajte, zadnjih nekaj metrov hitrost počasi zmanjšujte.

2. Tek navkreber

S tekom navkreber ugodno vplivate na biomehaniko teka:

 

• izboljšujete frekvenco koraka
• podaljšujete korak
• izboljšujete koordinacijo gibanja
• vadite pravilno rabo rok, ko se odrivate, in stopal, ko se z njimi opirate na tla
• izboljšujete skladno zamahovanje z rokami in dvigovanje kolen

Tek navkreber izvajajte na 10- do 15-odstotnem naklonu 100 do 200 m. Pazite na pokončno držo. Prsi potisnite naprej in navzgor. Ne nagibajte se naprej ali nazaj. Le tako bo učinkovitost odriva optimalna.

3. Tek navzdol

Tek po 1, 5- do 3-odstotnem naklonu vam bo omogočil, da razvijete občutek teka pri večji hitrosti, kot jo v normalnih pogojih lahko dosežete. Tek pri maksimalni ali celo nekoliko večji hitrosti pri vlaganju manj kot 100 odstotkov napora pripomore, da se naučite teči sproščeno in z veliko frekvenco korakov kljub veliki hitrosti.

Tecite 60 m po klancu navzdol, nato nadaljujte 20 m po ravnini, kjer hitrost obdržite še nekaj časa brez olajšanih pogojev. Pazite, predolgi koraki preveč obremenjujejo kolena!

II. IZPOPOLNJEVANJE TEHNIKE TEKA S POSEBNIMI VAJAMI ZA TEK – TEKAŠKA ABECEDA

Vaje atletske abecede se uporablja za izboljšanje tehnike teka kot sestavni del ogrevanja – specialno ogrevanje (s predhodnim splošnim ogrevanjem). Zlasti takrat, ko boste v glavnem delu treninga pretekli krajšo razdaljo v hitrejšem tempu in ko vam bo služil kot sredstvo za razvijanje posebne tekaške moči. Z njimi okrepite in razvijete moč tistih mišičnih skupin, ki so pri teku najbolj aktivne in obremenjene. Prožnost in elastičnost tekača zagotavljajo ustrezno aktivirane mišične skupine, ki regulirajo gibanje v posameznih sklepih nog in mišic trupa.

Vaje tekaške abecede so:

• Skiping (nizek, srednji, visok)
• Tek s poudarjenim odrivom
• Džoging poskoki
• Striženje
• Tek z udarjanjem pet nazaj (brcanje)
• Hopsanje
• Križni koraki

Za več informacij o pravilni izvedbi tekaške abecede se obrnite na avtorico članka.

Pomen vadbe za krepitev mišic in raztezne vaje za boljšo tekaško tehniko

Pogosto rekreativni tekači trenirate povsem enostransko in samo tečete, kar je huda napaka. Res je, da ne potrebujete toliko mišične mase kot npr. sprinterji, vendar vseeno potrebujete močne in primerno napete ter prekrvavljene mišice, ki telesu zagotavljajo pokončen položaj tudi takrat, ko ste utrujeni.

To so predvsem mišice ‘jedra’ (trebušne in hrbte mišice), mišice prednjega in zadnjega dela stegen ter zadnjične mišice. Močne mišice stopal ves čas gibanja nosijo celotno težo telesa. To, stopnjevano še s hitrostjo gibanja, povzroča prav neverjetne sile, s katerimi obremenjujete stopala.

Pomembne pa so tudi primerno prožne mišice, gibljivi sklepi, saj sicer hitro popustijo pod bremenom utrujenosti. Posledica pa je porušena tehnika teka in nezaželene poškodbe. V praksi to pomeni, da morate vaje za moč delati 2-krat na teden, vaje za gibljivost pa po vsaki vadbeni enoti.

Ali ste tekač začetnik ali pa je tek že postal vaša redna navada, ne bo odveč, če med treningom posvetite pozornost pravilni tehniki teka. Vaš tek bo še hitrejši, varnejši in lahkotnejši.

Vir: http://www.aktivni.si/tek/video-tekaska-tehnika/

 

Artros

Preobremenitveni sindrom: večna preglavica športnikov

As. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.

Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.

Posledica športa, pa tudi dela

V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.

Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s

športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.

Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.

Notranji in zunanji vzroki

Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.

Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.

Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za

večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.

Bolečina pride z zamudo

Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.

Dejstva o preobremenitvenem sindromu

Postavljanje diagnoze

Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.

Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.

Mirovanje, led in opornice

Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.

Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg

protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.

Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako

pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.

Fizikalna terapija in vaje

Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.

Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri

do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.

Artros