Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.
Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.
Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.
5 korakov do diagnoze:
1. Pregled pri specialistu ortopedu
Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.
2. Zastavljanje kliničnega vprašanja
Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.
3. Usmerjena izbira preiskave
Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.
4. Izsledki preiskave
Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.
5. Odpoved preiskavi
Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.
V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji.
David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.
Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?
Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.
Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?
Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.
Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?
Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.
Ste imeli kaj treme ali strahu?
Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.
Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?
Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.
Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?
Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.
Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?
V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.
Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?
V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.
Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?
Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.
V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja. Kako se torej varno lotiti resnega plavanja, ki je odlična aerobna vadba in velik porabnik kalorij?
Plavanje je v Sloveniji zelo pomembna športnorekreacijska dejavnost. Tekmovalno plavanje ima pri nas dolgoletno tradicijo z bleščečimi mednarodnimi uspehi.
Plavanje je lahko povsem rekreativna dejavnost ali pa so plavalci organizirani v različnih stopnjah rekreativno-tekmovalnega plavanja, vse do klubsko organiziranega tekmovalnega športa. Najbolj množične so seveda skupine rekreativcev in tekmovalnih rekreativcev. Rekreativci preplavajo nekaj kilometrov na dan, tekmovalci pa do osem kilometrov dnevno, pet dni v tednu!
Plavanje deluje dobrodejno na telo
Pri lahkotnem plavanju, ki se ga udeležuje velika večina plavalcev, se sklepi lepo razgibajo, to pa je omogočeno tudi ljudem z razvito obrabo sklepov. Pri plavanju na telo ne deluje telesna teža in neboleče lahko izvajamo gibe, ki jih zaradi bolečin pod vplivom telesne teže sicer težje izvajamo.
Pri plavanju na nas deluje upor vode, ki močno naraste s hitrostjo gibanja, kar čutimo, če želimo v vodi hitro hoditi. Upor preprečuje sunkovitost gibov, kar blagodejno deluje tudi na sklepe z začetno obrabo, zato plavanje priporočamo pri zdravljenju obrabljenih sklepov. Pri starejših zahteva prilagoditev hitrosti in trajanja plavanja.
Pri intenzivnem plavanju so izrazito obremenjene zgornje okončine. Vedno, ko so posamezni deli telesa posebej obremenjeni, lahko nastopijo tudi težave in poškodbe. Pri običajnem prsnem rekreativnem plavanju večjih težav ni, lahko pa nastopijo pri prostem stilu plavanja ali kravlu, in sicer zaradi napačne tehnike plavanja.
Pravilni tehniki plavanja in dihanja sta ključ za zmanjševanje in preprečevanje poškodb pri plavalcih.
Samo dobri poznavalci pravilne tehnike plavanja s pravilnim dihanjem lahko razložijo vzroke nastanka težav. Velika večina težav se pojavi v ramenih.
Plavalci imajo navadno dobro gibljive sklepe in že majhne poškodbe vodijo do nestabilnosti sklepa in vnetja tetiv. Na primer pri kravlu mora plavalec komolce držati nad nivojem roke, ko je ta zunaj vode. Vrtenje trupa pomaga pri držanju komolca nad nivojem roke, to pa zelo obremeni ramo. Poleg tega dihanje samo na eno stran povsem različno obremeni ramenska sklepa.
Pri plavanju se lahko pojavljajo tudi ponavljajoče se poškodbe notranjih vezi kolena, obremenitve kolkov pri ritmičnem brcanju in velike obremenitve ledvene hrbtenice pri plavanju delfina.
Kaj povzroča vse te poškodbe pri intenzivnem plavanju?
Najpogostejši vzrok je napačna tehnika plavanja. V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja (kravlu).
Tu je zelo pomembna sinhrona rotacija ramen, trupa in bokov v isti ravnini in ob istočasnem nerotiranju glave. Z rotacijo vstran od vodilne roke tej omogočimo manjšo rotacijo v ramenu pri vračanju v začetni položaj, kar močno zmanjša utesnitev glavice ramena pod akromion, kar je glavni vzrok poškodbe ramenskega sklepa. Pomemben je tudi pravilen položaj roke.
Zaradi viskoznega upora vode so močno obremenjene notranje kolenske vezi (kolateralne vezi) in med plavanjem lahko začutimo bolečino v kolenih.
Močno usločena ledvena hrbtenica pri plavanju delfina lahko ob neokrepljenih in premalo treniranih stabilizacijskih hrbtnih mišicah vodi do bolečin v ledveno-križnem delu hrbta. Razvije se fasetni sindrom, preobremeni se medvretenčna ploščica, kar ima lahko dolgotrajne posledice.
Kako se torej lotiti resnega plavanja?
Najprej se naučimo pravilne tehnike plavanja, za katero smo se odločili. Brez trenerja/inštruktorja tu ne bo šlo! Prsnega plavanja se je samo po navodilih in opazovanju drugih nemogoče naučiti pravilno. Zato je nujno treba poiskati pomoč in nauke trenerja/inštruktorja. V pomoč nam je kamera s posnetkom plavanja in analiza naših napak.
Če ne boste šli v uk k strokovnjaku, si poiščite ortopeda ali fiziatra. Naučite se stabilizacijskih vaj za hrbtenico, ki tudi zahtevajo kar nekaj vadbe, da jih usvojimo.
Tudi nekateri vrhunski športniki jih ne obvladajo. Hrbtenica ima dvojno mišičje. Gibalno hitro aktiviramo in tudi okrepimo. Stabilizacijskih mišic pa ni enostavno aktivirati in še blokirane so pri boleči hrbtenici! Pojdite k fizioterapevtu, da vas nauči pravih vaj.
Ne pozabite na pravilno in uravnoteženo prehrano. Marsikatero vnetje in natrganje mišic je posledica napačne in nepopolne prehrane. Pri resnem projektu učenja rekreativno-tekmovalnega plavanja potrebujete pomoč strokovnjaka za prehrano. Na to prepogosto pozabljamo!
Prekinite trening, če vas boli!
Boleča rama, ki je daleč najpogostejši vzrok težav, zahteva nekajtedenski počitek in dobro fizioterapijo. V tem času poiščite vzrok za pojav bolečin, ki ni v samem ramenu, temveč v napačni tehniki ali preslabotnem in slabo prehranjenem mišičju trupa in ramen.
Pri večanju intenzivnosti se neredko vnamejo ovojnice kolkov s pripadajočimi burzami na sprednji strani sklepa. Začetna artroza se razboli, poslabšanja pa ni pričakovati, ker bolečina ni posledica obremenitev telesne teže.
Razmeroma hitro se lahko pojavijo bolečine pri ljudeh z obrabo vratne hrbtenice, ki težje zaklonijo vrat, ko pri plavanju držijo glavo nad vodo. Svetujemo vmesno hrbtno plavanje, da bolečina mine.
Pri prsnem plavanju začnejo boleti tudi obrabljena kolena, kajti pri prsnem plavanju se kolena ne samo krčijo in iztegujejo, temveč tudi rotirajo okoli svoje osi za 20 stopinj in z intenzivnostjo plavanja se precej aktivira obrabna bolečina.
Plavanje ni šport za samouke, čeprav ‘zna’ plavati skoraj vsakdo, temveč zahteva timski pristop tudi samo za intenzivnejše rekreativno plavanje.
Pogosto ljudje na tek gledamo preveč enostransko: “Saj teči zna prav vsak. ” V primerjavi s skokom v daljino in drugimi športnimi dejavnostmi je tek sicer res preprosto gibanje, vendar so razlike v učinkovitosti in estetski dovršenosti teka pri različnih ljudeh zelo velike. Čeprav je tek tako naraven, je treba razviti drugačen pogled, da boste lahko vsak dan bogatili življenje daleč v pozna leta.
Veselje do teka vam lahko pokvari nepravilne tehnika, neprimerna tekaška obutev ter prešibke in toge mišice. Obstaja velika možnost za poškodbe in veselje, ki vam ga prinaša tek, bo izpuhtelo. Tega si prav gotovo ne želite.
S pravilno tekaško tehniko boste varnejši pred tekaškimi poškodbami, tekli boste bolj sproščeno, toda hitreje.
Optimalna tehnika teka pomeni, da imate dobro koordinirane, racionalne in ekonomične gibe, ki omogočajo ohranjanje optimalne hitrosti teka. Dobra tehnika zagotavlja boljše izkoriščanje elastičnega potenciala mišic in tetiv, refleksnih potencialov živčno-mišičnega sistema, ki omogoča gladke in koordinirane gibe – torej tisto, kar vaše telo premika naprej. Tako bo vaš tek hitrejši z enakim naporom in manjšo porabo kisika, kar pomeni manj kemične in več mehanske energije.
Kako se približati pravilni tehniki teka?
Ko se boste podali na svojo turo in upoštevali to, kar pravkar berete, usmerite pozornost na občutenje svojega telesa med tekom. Poskusite občutiti vsak delček telesa – od stopal do glave. Nikar ne tecite na vso moč, to pustite za pozneje. Nikamor se ne mudi! Dihanje naj se zlije z vašim tekaškim korakom. Če ste zasopli, upočasnite.
Če radi tečete v družbi, tecite s tekaškim partnerjem, ki mu tek ni tuj. Občutite lahkotnost njegovega koraka in mu sledite.
Pri sproščenem telesu vam ne bo treba zapravljati odvečne energije, aktivne bodo samo mišice, ki omogočajo tehnično pravilen tek. Sproščenost teka dosežemo, ko je usklajeno aktiviranje posameznih mišic (mišičnih skupin agonistov in antagonistov) in trajanje njihove aktivnosti (medmišična koordinacija).
Tako je videti tekaški korak zelo enostaven, kot bi tekli brez napora. Takšna tehnika je odraz veliko pametno pretečenih kilometrov in vaj, ki so namenjene za to. Za vse našteto pa je potrebne nekaj teorije. V nadaljevanju bodo predstavljeni najpomembnejši dejavniki dobre tehnike teka.
Pokončna drža
Vaš tek bo učinkovit, če bo telesna drža med tekom pokončna, torej so glava, vrat in rame poravnane. Potisnite prsi naprej, saj tako avtomatično potisnete naprej in navzgor tudi boke. Vaš pogled naj bo usmerjen naprej. Prevelik naklon naprej zaradi statične obremenjenosti mišičnih skupin trupa, ki lovijo ravnotežni položaj, zahteva povečano energijsko porabo.
V bokih zlomljen ali sedeč položaj telesa med gibanjem (ramena so pred boki in zadnjico) z vidika izkoristka odrivne sile ni racionalen. Tako ne morete odriniti pod ustreznim kotom, ker gre odrivna sila mimo težišča telesa in ni izkoriščena za pomikanje naprej. Za pravilen položaj bokov so odgovorne predvsem zadnjične mišice in odmikalke, dobra trebušna in hrbta muskulatura pa daje telesu čvrstost.
Gibanje v smeri teka
Gibanje naj bo usmerjeno naravnost naprej, brez nagibanja trupa levo in desno ali naprej in nazaj, brez rotiranja ramen in trupa ter s čim manjšim nihanjem težišča telesa gor in dol. Vsako odvečno gibanje spremlja spreminjanje položaja telesa in s tem centralnega težišča telesa. Stremite k premočrtnem gibanju, s čim manjšimi vertikalnimi in stranskimi odkloni. Ko tečete, imejte pogled usmerjen naprej – cilj vam naj bo namišljena točka v smeri teka.
Gibanje nog
Če verjamete ali ne, daljši korak ne omogoča hitrejšega teka. Če noge iztegnete preveč pred težišče telesa, povečujete zaviralne sile, ki vas upočasnjujejo ter povzročajo dodaten pritisk na kosti in sklepna tkiva kar lahko povzroči poškodbe. Z nogami stopajte na tla čim bolj pod težišče telesa in pri tem vključite zadnje stegenske in zadnjične mišice.
Dolžina in frekvenca tekaškega koraka
Hitrost teka je produkt dolžine koraka in frekvence korakov. S povečevanjem hitrosti raste tako dolžina kot frekvenca korakov, vendar ne v enakem razmerju. Ključ za hitrejši in učinkovitejši tek je povečana frekvenca korakov.
Postavljanje noge daleč naprej sicer podaljšuje dolžino koraka, vendar ruši cikličnost gibanja, zmanjšuje hitrost in povzroča veliko izgubo energije. Razmerje med frekvenco in dolžino koraka je individualno (podzavestno) pogojeno, vendar se ga z usmerjeno vadbo lahko spremeni.
Delo rok
Glavna naloga rok je, da delujejo skladno z nogami, tako glede amplitude gibanja kot koordinacije (noga – nasprotna roka). Roke naj bodo sproščene in spuščene dokaj nizko ob telo. Posledica drže rok stran od telesa ali preveč dvignjenih ramen sta hitrejša utrujenost rok in ramen, zaradi obračanja telesa pa porabimo več energije.
Če ugotovite, da postajajo roke in rame napete, se ustavite, jih rahlo stresite in potisnite palec in kazalec skupaj. Napetost se bo zadržala v majhnem loku med prstoma.
Gibanje rok naj se dogaja v ramenih, komolce imejte pokrčene v pravem kotu, zapestje naj bo sproščeno in mehko, prsti pa so skrčeni v rahlo pest. Ne tecite z rokami, temveč pustite, da prosto sledijo ritmu nog.
Postavitev stopal
Pri teku na daljše proge stopnjujemo hitrost s hitrejšim gibanjem v gležnjih. Postavitev stopala mora omogočati elastično delo gležnjev, kolen in kolkov ter hkrati ne sme povzročati zaviranja teka. Na tla stopajte prožno (povaljajte stopalo od točke prvega dotika proti prednjem delu odriva) in vaš korak bo tih, odriv pa hitrejši.
Izkoristite moč gležnjev tako, da krepite mišice meč, ki naj sodelujejo pri odrivu vsakega koraka (tako razbremenite stegenske mišice), in se učite prenašati težo naprej, na prste, da bodo gležnji opravili več dela, hkrati pa prihranili energijo stegenskih in drugih velikih mišic.
Hitrost teka je odvisna od teka, s katerim delom stopala se najprej dotaknete tal. Počasen tek – s peto; hitrejši tek – sprednji zunanji del stopala; zelo hiter tek (sprint, finiš) – sprednji del stopala.
Izpopolnjevalne tehnike
I. RAZLIČNE VRSTE TEKA S KONTROLO TEHNIKE TEKA
Opozorilo!
Tek naj vam bo v užitek in zabavo, zato se ne obremenjujte s tehniko na vsakem treningu. Kadar pa trenirate tehniko, se osredotočite samo na njo, ne na hitrost!
1. Izpopolnjevanje tehnike (obvladovanje in kontrola elementov) s stopnjevanjem
Najprimernejše so ravne površine od 100 do 300 metrov. Stopnjevanja z razvijanjem tehnike so lahko tudi trening hitrosti, lahko pa ga preprosto vključite v svoj redni tek in ogrevanje. Naredite 4 do 8 stopnjevanj v obliki minutne hoje, vmes počivajte. Nikoli ne sprintajte, spremljajte svojo hitrost in se osredotočite na tehniko. Tempo na vaši razdalji počasi stopnjujte, nato pa doseženo hitrost ohranjajte, zadnjih nekaj metrov hitrost počasi zmanjšujte.
2. Tek navkreber
S tekom navkreber ugodno vplivate na biomehaniko teka:
izboljšujete frekvenco koraka
podaljšujete korak
izboljšujete koordinacijo gibanja
vadite pravilno rabo rok, ko se odrivate, in stopal, ko se z njimi opirate na tla
izboljšujete skladno zamahovanje z rokami in dvigovanje kolen
Tek navkreber izvajajte na 10- do 15-odstotnem naklonu 100 do 200 m. Pazite na pokončno držo. Prsi potisnite naprej in navzgor. Ne nagibajte se naprej ali nazaj. Le tako bo učinkovitost odriva optimalna.
3. Tek navzdol
Tek po 1, 5- do 3-odstotnem naklonu vam bo omogočil, da razvijete občutek teka pri večji hitrosti, kot jo v normalnih pogojih lahko dosežete. Tek pri maksimalni ali celo nekoliko večji hitrosti pri vlaganju manj kot 100 odstotkov napora pripomore, da se naučite teči sproščeno in z veliko frekvenco korakov kljub veliki hitrosti.
Tecite 60 m po klancu navzdol, nato nadaljujte 20 m po ravnini, kjer hitrost obdržite še nekaj časa brez olajšanih pogojev. Pazite, predolgi koraki preveč obremenjujejo kolena!
II. IZPOPOLNJEVANJE TEHNIKE TEKA S POSEBNIMI VAJAMI ZA TEK – TEKAŠKA ABECEDA
Vaje atletske abecede se uporablja za izboljšanje tehnike teka kot sestavni del ogrevanja – specialno ogrevanje (s predhodnim splošnim ogrevanjem). Zlasti takrat, ko boste v glavnem delu treninga pretekli krajšo razdaljo v hitrejšem tempu in ko vam bo služil kot sredstvo za razvijanje posebne tekaške moči. Z njimi okrepite in razvijete moč tistih mišičnih skupin, ki so pri teku najbolj aktivne in obremenjene. Prožnost in elastičnost tekača zagotavljajo ustrezno aktivirane mišične skupine, ki regulirajo gibanje v posameznih sklepih nog in mišic trupa.
Vaje tekaške abecede so:
Skiping (nizek, srednji, visok)
Tek s poudarjenim odrivom
Džoging poskoki
Striženje
Tek z udarjanjem pet nazaj (brcanje)
Hopsanje
Križni koraki
Za več informacij o pravilni izvedbi tekaške abecede se obrnite na avtorico članka.
Pomen vadbe za krepitev mišic in raztezne vaje za boljšo tekaško tehniko
Pogosto rekreativni tekači trenirate povsem enostransko in samo tečete, kar je huda napaka. Res je, da ne potrebujete toliko mišične mase kot npr. sprinterji, vendar vseeno potrebujete močne in primerno napete ter prekrvavljene mišice, ki telesu zagotavljajo pokončen položaj tudi takrat, ko ste utrujeni.
To so predvsem mišice ‘jedra’ (trebušne in hrbte mišice), mišice prednjega in zadnjega dela stegen ter zadnjične mišice. Močne mišice stopal ves čas gibanja nosijo celotno težo telesa. To, stopnjevano še s hitrostjo gibanja, povzroča prav neverjetne sile, s katerimi obremenjujete stopala.
Pomembne pa so tudi primerno prožne mišice, gibljivi sklepi, saj sicer hitro popustijo pod bremenom utrujenosti. Posledica pa je porušena tehnika teka in nezaželene poškodbe. V praksi to pomeni, da morate vaje za moč delati 2-krat na teden, vaje za gibljivost pa po vsaki vadbeni enoti.
Ali ste tekač začetnik ali pa je tek že postal vaša redna navada, ne bo odveč, če med treningom posvetite pozornost pravilni tehniki teka. Vaš tek bo še hitrejši, varnejši in lahkotnejši.
Izmed vseh sklepov našega gibalnega aparata ravno rame omogoča največjo gibljivost. Funkcionalnost tega sklepa se kaže v njegovi kompleksnosti, posledica slednje pa so tudi številne možnosti za okvaro ali poškodbo.
Razumevanje principov delovanja ramenskega sklepa in mehanizmov nastanka poškodb kot tudi dojemanje zahtevnosti samega operativnega posega in rehabilitacije po poškodbi omogoča šele poznavanje osnovne anatomske zgradbe ramena.
Kosti
Osnovno strukturo ramena sestavljajo, podobno kot pri vseh sklepih gibal, kosti in hrustančne površine. V ramenu sklep tvorijo lopatica, nadlahtnica in ključnica. Po pravem pojmovanju je ramenski sklep pravzaprav sestavljen iz treh sklepov – sklepa med glavo nadlahtnice in lopatico (glenohumeralni sklep), sklepa med akromialnim odrastkom lopatice in končnim delom ključnice (akromioklavikularni sklep) in nepravim sklepom med prsnim košem in lopatico (skapulotorakalni sklep). Za pravilno delovanje ramena je potrebno koordinirano gibanje v vseh treh sklepih. Fiziološki vzorec gibanja, ki ga lahko opazujemo med dvigom roke v ramenu, kjer gre za hkratno gibanje oziroma zasuk (rotacijo) lopatice na prsnem košu in pomikanje glave nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu, imenujemo skapulo-humeralna kinematika. Značilno se ta že v zgodnjih fazah obolenja ali poškodbe ramena poruši, kar povzroča dodatno preobremenjevanje okvarjenih ali poškodovanih mehkih tkiv ramena.
Mišice
Podobno kot pri drugih sklepih mišično-skeletnega sistema mehka tkiva v ramenu sestavljajo sklepna ovojnica z vezmi (ligamenti) in mišice, ki se na kostne površine priraščajo s kitami. Hrustančno sklepno površino lopatice poglablja labrum, vezivna hrustančna struktura trikotnega preseka, ki po obodu obdaja glenoid. Njegova glavna vloga je povečevanje stabilnosti glenohumeralnega sklepa ter izboljševanje prileganja sklepnih površin lopatice in nadlahtnice. Najpomembnejše mišice ramenskega sklepa so mišice rotatorne manšete. Gre za skupino štirih razmeroma majhnih mišic, katerih kite se zlivajo in skupaj naraščajo na sprednjo, zgornjo in zadnjo površino anatomskega vratu nadlahtnice. Delujejo kot dinamični stabilizator glavice nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu ter podpirajo večje povrhnje mišice pri izvajanju gibov elevacije ter zunanjega in nostranjega zasuka v ramenu. Med mišicami ramena je treba omeniti še veliko deltoidno mišico, ki zagotavlja glavni del sile, potrebne za gib elevacije v ramenu, veliko pektoralno mišico, ki je pomembna zlasti pri gibih notranjega zasuka, in skupino mišic, ki jih imenujemo stabilizatorji lopatice in so zelo pomembne za zagotavljanje ustreznega pomikanja lopatice po prsnem košu med izvajanjem gibov v ramenu.
Najpogostejše poškodbe ramena
Raztrganje kit rotatorne manšete
V kitah rotatorne manšete, zlasti v kiti mišice supraspinatus, se v odrasli dobi začnejo postopno razvijati degenerativne spremembe. Posledica tega procesa je zmanjševanje natezne odpornosti kit, kar lahko že pri manjših poškodbah privede do pretrganja teh kit.
Edino zdravljenje, ki zagotavlja ponovno vzpostavitev intaktnosti okvarjenih kit, je operativna terapija s prišitjem raztrganih kit. Ali je takšno zdravljenje možno pri konkretnem bolniku, pa je odvisno od mnogih dejavnikov. Od, denimo, obsega okvare kit, kroničnosti tega stanja in prisotnosti morebitnih degenerativnih sprememb hrustanca. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo tudi starost bolnika, njegovo splošno zdravstveno stanje, trenutna funkcija ramena, stopnja bolečin in bolnikova pričakovanja. Pri tistih, kjer operacija zaradi katerega od naštetih razlogov ni primerna oblika zdravljenja, skušamo funkcijo izboljšati s konzervativnim zdravljenjem v obliki fizikalne terapije, ki vključuje ustrezna protibolečinska obsevanja in terapevtske vaje. Takšno zdravljenje je lahko ob motiviranosti in dobrem sodelovanju bolnika zelo uspešno.
Pri izrazitejših bolečinah včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija ramena s kortikosteroidom, ki umirja degenerativno vnetje v sklepu in s tem blaži bolečino. V nekaterih primerih kroničnega raztrganja kit rotatorne manšete z izrazito prizadetostjo funkcije ramena pa je potrebna tudi operacija z vstavitvijo umetnega sklepa. Ti posegi se praviloma izvajajo pri bolnikih po 65. letu starosti. Pri pravilno postavljenih indikacijah lahko na ta način zelo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo kronično bolečino.
Problemi z bicepsom
Biceps je dvoglava mišica, katere trebuh je na sprednji strani nadlakti. V spodnjem delu se z močno enojno kito prirašča na vrat koželjnice, v zgornjem delu pa se razcepi na dva dela. Prva, krajša kita, imenovana tudi kita kratke glave bicepsa, se prirašča na korakoidni odrastek lopatice in praviloma ne povzroča težav. Druga, bistveno daljša, je kita dolge glave bicepsa, ki poteka po žlebu nadlahtnice navzgor, nad sprednjim delom glave nadlahtnice naredi zavoj pod pravim kotom in se narašča na zgornji del glenoidnega labruma. Zaradi takega poteka se ta kita v zgornjem delu, kjer zavija v kostnem žlebu pod pravim kotom, pogosto vname ali tudi poškoduje.
V zgodnji fazi lahko težave zdravimo konzervativno s počitkom, fizikalno terapijo, včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija predela bicipitalnega sulkusa s kortikosteroidom. Če so težave kronične in se ponavljajo, pa se priporoča operativna terapija z artroskopsko tenodezo bicepsa. Gre za razmeroma kratek in minimalno invaziven ambulantni operativni poseg, kjer zgornji del bicepsa prekinemo in ponovno pritrdimo na kost nekoliko niže pod predelom okvare kite. Tako odpravimo bolečino in normaliziramo funkcijo rame. Na funkcijo mišice ta operacija nima vpliva. Mnogo redkeje se problemi s kito dolge glave bicepsa pojavljajo zaradi poškodbe v predelu njenega narastišča na zgornji del labruma v samem glenohumeralnem sklepu. Take poškodbe so značilne za mlajše aktivne športnike, ki se ukvarjajo s športi, ki zahtevajo izvajanje aktivnih sunkovitih zamahov. Pri njih je zdravljenje praviloma operativno, s ponovnim prišitjem narastišča kite in labruma. S primerno izvedenim operativnim posegom lahko zagotovimo vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev.
Ponavljajoči se izpahi ramena
Izjemen obseg gibljivosti ramenskega sklepa v praktično vseh ravninah pomeni tudi predispozicijo za razvoj nestabilnosti sklepa. Najpogosteje se težave s ponavljajočimi se izpahi ramena pojavljajo pri mlajših, kjer elastičnost mehkih tkiv in mišic še dodatno olajšuje nastanek izpaha sklepa. Do razvoja nestabilnosti ramena lahko pride kot posledica začetnega travmatskega izpaha, torej pri poškodbi. Po prvem izpahu se lahko odločamo med konzervativnim zdravljenjem s počitkom in kasnejšo fizikalno terapijo ter operacijo na drugi strani. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo starost bolnika, raven športne aktivnosti, izpostavljenost kontaktnim športom, obseg okvar v sklepu, zlasti na kostnih delih ramenskega sklepa, ter prisotnost morebitne generalizirane hiperlaksnosti sklepov. Kadar se izpah ponovi drugič, praviloma vsem svetujemo operativno stabilizacijo. Ta je glede na obliko nestabilnosti in obseg sprememb na skeletu lahko izvedena artroskopsko s pritrditvijo in skrajšanjem sklepne ovojnice in vezi, torej s posegom na mehkih tkivih, ali kot klasični operativni poseg na kostnih strukturah sklepa. Pri tej različici se najpogosteje uporabi del korakoidnega odrastka lopatice za povečanje površine glenoida lopatice.
Pri nekaterih se izpahi v ramenu začnejo pojavljati tudi spontano. Praviloma je take oblike nestabilnosti teže zdraviti, saj so bolj kompleksne in povezane s slabo koordinacijo aktivacije ramenskih mišic, slabo držo ter slabim položajem lopatice. Takšno atravmatsko obliko nestabilnosti zato vsaj na začetku praviloma zdravimo konzervativno. S primernim programom fizikalne terapije skušamo korigirati vse funkcionalne deficite mišic, ki povzročajo nestabilnost ramena. Kadar takšno zdravljenje ni uspešno, tudi pri teh oblikah nestabilnosti pogosto predlagamo operativno stabilizacijo sklepa.
Obraba hrustanca v ramenskem sklepu
V nasprotju s kolkom in kolenom se obraba hrustanca v ramenu razvije razmeroma redko. Najpogosteje je povezana s predhodnimi poškodbami, kot so zlomi zgornjega dela nadlahtnice ali sklepne površine lopatice, s ponavljajočimi se izpahi ramena, lahko se razvije tudi pri kroničnem raztrganju kit rotatorne manšete.
V začetnih fazah obolenja je zdravljenje konzervativno z zdravili, kot so antirevmatiki
in kortikosteroidi, ki umirjajo degenerativno vnetje sklepa, ki nastaja ob propadanju hrustanca. V zadnjih letih se uveljavlja tudi zdravljenje z injekcijami hialuronske kisline in injekcijami koncentrirane trombocitne plazme ter z obsevanjem z magnetnoresonančno terapijo. Gre za zdravljenja, ki so usmerjena v zavrtje napredovanja bolezni in lahko pripomorejo k simptomatskemu izboljšanju. Vsaj prehodno pri zgodnjih oblikah obrabe s to terapijo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo težave. Pri izrazito prizadeti funkciji in popolnem propadu hrustanca pride v poštev operativno zdravljenje z vstavitvijo sklepne endoproteze – torej umetnega sklepa, ki nadomesti funkcijo okvarjenega sklepa. S tem lahko bistveno izboljšamo obseg gibljivosti ramena in odpravimo bolečino.
Artroskopija ramena je operativni poseg, ki ga izvedemo v splošni anesteziji. Za diagnostično artroskopijo ramena običajno zadostujeta dva kožna reza, vsak dolžine 0,5 do enega centimetra. Skozi prvega, ki se nahaja na zadnji strani ramena, uvedemo optiko, in skozi drugega, ki je spredaj, tipalo, s katerim pregledamo notranjost sklepa. Pri zahtevnejših posegih naredimo še enega do tri dodatne kožne reze, običajno posamezno v dolžino ne merijo več kot 0,5 centimetra. Ti dodatni pristopi so potrebni za uvajanje inštrumentov in šivov ter drugih kirurških vsadkov v sklep. Podobno kot pri artroskopiji kolena tudi ramenski sklep med posegom napolnimo s sterilno fiziološko raztopino. Uporabimo raztopino NaCl, ki sklep izpira, ga nekoliko razteza in s tem zagotavlja dobro preglednost notranjosti sklepa.
Artroskopijo ramena izvedemo običajno v dveh korakih. V prvem delu posega artroskop uvedemo v glenohumeralni sklep, to je glavni sklep v ramenu, v katerem se stikata nadlahtnica in sklepna površina lopatice, imenovana glenoid. Če so težave bolnika povezane z nestabilnostjo ramenskega sklepa, okvaro glenoidnega labruma (meniskusu podobna struktura, ki obdaja sklepno površino glenoida lopatice), s tetivo dolge glave bicepsa ali delnim natrganjem katere izmed kit rotatorne manšete z notranje strani, to ugotovimo že s pregledom notranjosti glenohumeralnega sklepa. Med takšnim diagnostičnim pregledom sklepa lahko odkrijemo še degenerativne ali poškodbene spremembe na hrustančnih površinah glave nadlahtnice ali glenoida lopatice, prosta telesa v sklepu, kostne defekte kot posledico ponavljajočih se izpahov ali tudi popolno raztrganje katere izmed kit rotatorne manšete.
Diagnostično artroskopijo zatem nadaljujemo z uvedbo artroskopa v subakromialno burzo. To je struktura, ki se nahaja med zunanjo površino rotatorne manšete in spodnjo površino akromiona in pri zdravem ramenu skrbi za gladko drsenje kit rotatorne manšete pod kostno površino akromiona. Z uvedbo optike v subakromialno burzo in z njeno razširitvijo s pomočjo fiziološke raztopine ustvarimo prostor, ki nam omogoča ustrezno preglednost zunanje površine rotatorne manšete in spodnje površine akromiona.
Glede na obsežnost in zahtevnost posega čas operacije variira in se giblje od 20 minut do dveh ur. Po posegu bolnik odleži krajši čas v sobi za prebujanje, še isti dan pa je odpuščen v domačo oskrbo.
V centru Artros smo prvi v Sloveniji uvedli novo, biološko metodo artroskopskega prišitja kit brez umetnih vsadkov, kar zmanjšuje tveganje za zaplete in pozitivno vpliva na proces zaraščanja kite.
Z leti se prekrvitev rotatornih kit postopno zmanjšuje, v kolagenskih vlaknih se začnejo pojavljati degenerativne spremembe. Ti procesi so začnejo že po 40. letu in se s staranjem stopnjujejo. Natezna odpornost kit se tako postopno zmanjšuje, zato lahko do njihove poškodbe in raztrganja pride že pri manjših nenadzorovanih preobremenitvah, včasih celo spontano. Operativna terapija velja za najučinkovitejši način zdravljenja. Ključnega pomena za končni izid zdravljenja pa je dovolj zgodnja prepoznava okvare kit in njihovo zašitje, kar prepreči napredovanje propadanja rotatorne manšete in razvoj nepopravljivih okvar.
Prevladujoči način operativnega zdravljenja je artroskopsko minimalno invazivno zašitje raztrganih kit, pri katerem s pomočjo endoskopske kamere skozi nekaj drobnih, manj kot centimeter velikih kirurških rezov poškodovano kito prišijemo nazaj na njeno narastišče na nadlahtnici. Pri standardni operaciji se za pritrditev kite na njeno prirastišče na kosti uporabljajo različni vsadki, na katere so pritrjeni šivi. S prišitjem preko teh šivov dosežemo stabilno pritrditev prostega roba kite na nadlahtnico in tako v procesu celjenja omogočimo ponovno zraščanje kite s kostjo.
Metoda brez umetnih vsadkov
Pri novi metodi biološkega prišitja kite ne potrebujemo več umetnih vsadkov, preko katerih so šivi pritrjeni v kost. Namesto teh uporabimo posebej za to operacijo izdelan inštrument, s katerim šiv napeljemo neposredno skozi kost in nato z njim raztrgano kito pritisnemo h kosti. Prednosti takšnega prišitja so številne, najbolj pa velja poudariti odsotnost potrebe po umetnih vsadkih, ki se sicer nahajajo v kosti neposredno pod površino, ob katero je pritrjena kita, ter motijo njeno prekrvitev in zaraščanje. V nekaterih primerih takšni vsadki povzročajo tudi resorbcijo okolne kosti, v najslabšem primeru pride tudi do migracije takšnega vsadka iz kosti, kar povzroči ponovitev težav. Nova biološka metoda zašitja rotatorne manšete se je že v več študijah izkazala kot varna in učinkovita. Glede na dobre dosedanje izkušnje je v našem centru postala standardni način operativnega zdravljenja raztrganja rotatorne manšete.
Izjava pacienta
»Prvo poškodbo leve rame sem imel že pred mnogimi leti, ko sem jo izpahnil in zlomil. In že od takrat ni bila popolnoma gibljiva. Leta 2011 pa sem se nerodno poškodoval še pri igranju golfa. Prijatelj z enako poškodbo mi je svetoval, naj obiščem ambulanto dr. Mikeka, saj je bil sam izredno zadovoljen s celotnim potekom zdravljenja. In res, dr. Mikek me je že pri prvem obisku s svojo profesionalnostjo in odločnostjo prepričal, da si ramo zagotovo operiram pri njem. Po uspešno opravljeni operaciji me je čakala nekaj tednov trajajoča rehabilitacija, danes pa golf spet igram na polno in brez bolečin.«
Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.
Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.
Posledica športa, pa tudi dela
V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.
Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s
športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.
Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.
Notranji in zunanji vzroki
Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.
Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.
Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za
večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.
Bolečina pride z zamudo
Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.
Dejstva o preobremenitvenem sindromu
Postavljanje diagnoze
Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.
Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.
Mirovanje, led in opornice
Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.
Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg
protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.
Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako
pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.
Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.
Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri
do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.
Različne preobremenitvene poškodbe kit in kronični bolečinski sindromi z zategnjenostjo obhrbteničnih mišic nedvomno sodijo med najpogostejše ortopedske težave. Z njimi se vsaj enkrat v življenju sreča kar 70 odstotkov rekreativcev.
Učinkovita metoda za odpravljanje kalcinacij in kroničnega preobremenitvenega vnetja kit je terapija z globinskimi udarnimi valovi (ESWT). Gre za neinvazivno metodo, ki se izvaja v ambulanti in pri kateri izkoriščamo klinične učinke pulznega delovanja visokoenergijskih udarnih valov prek posebne sonde. Na ta način se v mehkih tkivih poskuša doseči razpad kalcinacij na manjše delce. Z globinskimi udarnimi valovi spodbudimo tudi povečano globinsko prekrvitev mehkih tkiv, kar pospeši raztapljanje razpadlih kalcinacij in regeneracijo kronično vnetno spremenjenih kit pri preobremenitvenih poškodbah gibal. Metoda ima visoko stopnjo učinkovitosti in je praktično brez tveganja za pojav stranskih učinkov. Ni primerna le za bolnike, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, za bolnike z izrazito osteoporozo, malignimi obolenji v predelu obravnave, nosečnicah in pri sumu na akutno vensko trombozo.
Zdravljenje z globinskimi tresljaji
Energija tresljajev se kot nihanje tlaka v tkivu v obliki stožca širi v globino ter deluje na mesto, kjer se nabira kalcij, in na njegovo okolico. Tresljaje bolniki čutijo kot neprekinjen in znosen pritisk na mestu kalcinata (boleče točke). Običajno se uporablja terapija s frekvenco od 15 do 18 tresljajev na sekundo. Pacient v eni terapevtski obravnavi prejme 2300 do 3500 valov.
Pacienti naj bi ob tem stanju prejeli pet do sedem terapij z enotedenskim premorom. Po končani terapiji lahko bolnik obravnavani del takoj na polno obremeni in se dokaj kmalu vrne k izvajanju svojih običajnih aktivnosti. Je pa zelo priporočljivo, da na mestu, kjer se izvaja terapija z udarnimi valovi, sočasno izvaja tudi vaje za krepitev mišic.
Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.
Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.
Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.
Pri težavah z ramenom lahko izbiramo med preiskavami, kot so rentgensko slikanje, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), CT artrografija, magnetna resonanca (MR), MR artrografija, scintigrafija, elektromiografija. Za boljše razumevanje, zakaj se pri posameznem stanju odločamo za posamezno preiskavo in kaj lahko od izsledkov preiskave pričakujemo, smo pripravili preglednico.
5 korakov do diagnoze
1.) Pregled pri specialistu ortopedu
Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.
2.) Zastavljanje kliničnega vprašanja
Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.
3.) Usmerjena izbira preiskave
Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.
4.) Izsledki preiskave
Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.
5.) Odpoved preiskavi
Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.
Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, predsednik Združenja za fizikalno in rehabilitacijsko medicino
Bolečina nad ali pod pogačico, bolečina v nasadišču Ahilove tetive in bolečina v zunanjem delu komolca so najpogostejše težave rekreativnih športnikov. Žargonsko jih imenujemo tekaško ali skakalsko koleno, trn petnice in teniški komolec. Naštete bolečine sicer ne otežujejo običajnih dnevnih opravil, a krepko ovirajo redne rekreativne aktivnosti in zavirajo napredek v vadbi. Za vsa opisana stanja je značilno, da so nastala kot posledica dolgotrajnega, ponavljajočega se in nepravilnega obremenjevanja nasadišč mišic.
Tetive so sestavljene iz celic, imenovanih tenociti, vode in kolagenskih vlaken. Kolagenska vlakna se združujejo v
valovite snope, kar daje tetivam razteznost in hkrati odpornost, ter se priraščajo na kostno površino. Ravno zaradi omenjenih lastnosti lahko tetive prenašajo velike obremenitve med krčenjem in raztezanjem mišic. Ob preveliki
obremenitvi se tetiva redko raztrga, ob ponavljanju obremenitev pa pride do pojava mikro raztrganin (mikro ruptur) oziroma cepljenja in trganja kolagenskih vlaken.
Natrganje tetive
Poškodovane oziroma natrgane tetive se celijo s tvorbo in kopičenjem brazgotinskega tkiva, ki je tako imenovano manjvredno tkivo in slabi elastične in odporne lastnosti tetive. Ob nastanku večje količine brazgotinskega tkiva govorimo o fibrozi tetive, slednje pa vodi v nevarnost ponovne ali celo ponavljajoče se poškodbe. Ker tetive nimajo lastnega ožiljenja, se celijo bistveno počasneje kot druga tkiva (na primer mišica ali koža). Zaradi odsotnosti ožiljenja na mestu poškodbe namreč ne nastane koristno vnetje, ki omogoča in pospešuje celjenje. Omenjene preobremenitvene spremembe čutimo kot bolečino pri obremenitvi (skrčenju) mišice, ki se s poškodovano tetivo
prirašča na kost, ter bolečino ob otipu mesta, kjer se tetiva prirašča, pogosto pa vidimo tudi oteklino prizadetega mesta. V mirovanju bolečin ne čutimo.
Fizikalna terapija zdravi le simptome
Tradicionalno pri preobremenitvenih poškodbah narastišč tetiv predpisujemo fizikalno terapijo – ultrazvočno obsevanje, magnetno obsevanje, protibolečinsko elektroterapijo, udarne globinske valove in seveda kineziterapijo
(terapevtsko vadbo). Vse omenjene metode so koristne in vsaj delno učinkovite, a gre predvsem za simptomatsko terapijo, ki ne odpravlja vzroka težav, torej odlaganja brazgotinskega tkiva in neustreznega celjenja. Injiciranje kortikosteroidnih preparatov v tetive močno odsvetujemo, saj to povzroča dodatno uničenje tenocitov in še dodatno okvaro kolagena ter celotne tetive.
Učinkovita trombocitna plazma
Trombociti so celice v krvni plazmi, ki sicer pomenijo le šest odstotkov vseh krvnih celic v plazmi in jih poznamo po njihovi vlogi pri nastanku krvnih strdkov in preprečevanju krvavitev. Poleg tega pa imajo pomembno vlogo tudi pri drugih procesih, pomembnih za celjenje.
In sicer:
• zavirajo škodljivo vnetje,
• zmanjšujejo bolečino,
• pospešujejo tvorbo kolagena,
• pospešujejo rast kapilar in s tem ožiljenost ter prekrvljenost tkiva,
• pospešujejo celjenje tetiv in mišic,
• zvišujejo kostno gostoto.
Injiciranje koncentrirane krvne plazme, bogate s trombociti, na mesto poškodbe tetive učinkoviteje pospeši zgoraj opisane procese, kot bi se to zgodilo z naravnim odzivom telesa. Na mestu poškodbe zaradi neožiljenosti tetiv v običajnih pogojih trombocitov namreč ni in torej ne morejo pomagati pri celjenju.
Artros 