David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.
Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?
Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.
Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?
Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.
Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?
Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.
Ste imeli kaj treme ali strahu?
Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.
Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?
Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.
Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?
Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.
Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?
V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.
Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?
V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.
Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?
Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.
Vadba za ravnotežje postaja vse bolj priljubljena. Radi jo izvajajo tudi starejši, športniki pa jo vse bolj vključujejo v svoj trening kot preventivo pred poškodbami.
Dobro ravnotežje je nujno potrebno za izvajanje najosnovnejših gibov in je podlaga za večino telesnih aktivnosti. Zato ne čudi, da se posamezniki s slabim ravnotežjem poškodujejo hitreje. Ravnotežje je namreč stanje telesa, pri katerem so vse sile, ki delujejo na telo, v ravnovesju tako v mirovanju kot tudi med gibanjem.
Vadba za ravnotežje je zato tudi nepogrešljiv sestavni del rehabilitacije, saj s senzorično-motoričnimi vajami utrjuje sposobnost organizma za zavestno in nezavedno prepoznavanje položajev delov lastnega telesa.
Izvajanje ravnotežnih vaj priporočamo dvakrat tedensko, izvajati pa jih je treba redno in pravilno ob uporabi pripomočkov: različnih žogic, ravnotežnih blazin desk, polžog, vrvi in palic. Pri tem pa je nujno upoštevati, da težavnost vaj stopnjujemo po korakih: od lažjih k težjim ter od osvojenega k novemu.
Z vse večjo priljubljenostjo aktivnega načina življenja narašča število rekreativnih športnikov in tudi različnih poškodb. Udarnine, zvini, pretegnjene mišice in poškodbe kolen so pogosti predvsem med tistimi, ki pretiravajo in vadijo nepravilno.
Bolečina v mišicah ali po domače »muskelfiber« je normalna reakcija mišice na obremenitev. Pojavi se od 12 do 48 ur po naporu in izzveni spontano v 3 do 7 dneh, pri čemer okrevanje pospešijo počitek, hladna prha in blaga masaža. Tudi zvin ali udarec lahko razmeroma hitro obvladamo, če začnemo prizadeto mesto takoj ohlajati – bodisi z mrzlimi oblogami, masažo z ledom ali z namakanjem poškodovanega dela v ledeni kopeli. Z ohlajanjem zmanjšamo vnetje, omilimo bolečino in preprečimo nastanek otekline ter modric. Zelo priporočljivo je tudi, da poškodovan del povijemo z elastičnim povojem, ki preprečuje zatekanje tkiva. Oteklino in bolečino nato odpravljamo tako, da dvignemo poškodovani del telesa nad raven srca, pri tem pa mirujemo oziroma se izogibamo nepotrebnim gibom. Za dodani protibolečinski in protivnetni učinek posežemo še po zdravilih, s katerimi narahlo namažemo obolelo mesto. Skupek ukrepov, s katerimi moramo začeti čim prej po poškodbi, si lažje zapomnimo, če vemo, da so združeni v začetnicah angleškega izraza (PRICE):
• zaščita poškodovanega mesta (P – protection),
• počitek (R – rest),
• hlajenje (I – ice),
• kompresijsko povijanje (C − compression),
• dvig poškodovanega uda (E – elevation).
Ko led in počitek ne zadostujeta
V primeru, da je bolečina po športni aktivnosti dolgotrajnejša in upoštevanje načel terapije PRICE ne zaleže, je smiselno poiskati nasvet strokovnjaka. Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fiziatrije in vodja področja rehabilitacije v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros v Ljubljani, je povedal, da večjih in dolgotrajnejših bolečin ni smiselno »utišati« z zdravili in nadaljevati z gibanjem, saj lahko tako poškodbo samo še poslabšamo. »Če bolečina omejuje gibanje, kadar je prisotna oteklina, kadar je poškodovan sklep močno topel, ob obsežnem izlivu krvi v podkožje in seveda vedno, kadar sumimo, da gre za raztrganino mišice, izpah, zvin ali zlom, moramo kar se da hitro poiskati pomoč zdravnika,« je povedal mag. Grabljevec.
Zdravljenje in učenje preventive
Specialisti fiziatri v sodelovanju s fizioterapevti ne vodijo le zdravljenja športnih poškodb, ampak posameznika naučijo tudi pravilnega izvajanja gibov, pravilnega načrtovanja in stopnjevanja vadbe, skratka načel, ki naj bi preprečevali nove poškodbe. Enako pomembno kot zdravljenje je namreč odkrivanje vzroka, ki je privedel do poškodbe. »Na nas se obračajo tudi rekreativni športniki, ki opažajo, da s trenutno vadbo ne dosegajo želenih rezultatov, oziroma potrebujejo navodila, saj jih je njihov dosedanji način pripeljal do poškodb. Seveda pa imamo največ dela s fizikalno terapijo za odpravljanje bolečin in regeneracijo poškodovanega tkiva,« je pojasnil sogovornik, ki ima v ambulanti največ opraviti z zdravljenjem vnetja narastišč tetiv, manjših natrganin mišic, burzitisov (vnetja obsklepnih sluznih vrečk) in kalcinacij v mišicah ramenskega obroča. Velika prednost pri obravnavi športnih poškodb je, da so v centru Artros na enem mestu na voljo vsa diagnostična oprema, sodoben kabinet za fizioterapijo kot tudi operacijska dvorana za artroskopske ortopedske posege.
Športniki in čezmerna obremenitev sklepov
Osteoartroza je revmatska bolezen, za katero je značilno tako prezgodnje kot tudi prehitro propadanje sklepnega hrustanca. Nekdaj je osteoartroza veljala za proces staranja, danes pa vemo, da se to bolezensko dogajanje začne že v drugem in tretjem desetletju življenja, težave pa bolniki občutijo šele kasneje oziroma v starosti. Ob pojavu osteoartroze (ki, kot vemo, ni izključno pogojena s starostjo) se, kot je pojasnil mag. Grabljevec, gladka površina hrustanca običajno na več mestih poškoduje in drobi, hrustančne celice pa ob tem ne zmorejo dovolj hitro nadomestiti poškodovanega in uničenega hrustanca. Rentgenski posnetek prizadetega sklepa ta proces prikaže kot izginjanje prostora v sklepu. Poleg osnovne okvare sklepnega hrustanca osteoartroza v kasnejših obdobjih prizadene tudi sklepno ovojnico, ki postane manj prožna in raztegljiva, kostnino pod samim sklepom, ki se zgosti in začne tvoriti izrastke ob sklepu, ter obsklepne vezi in mišice, ki se skrajšajo in oslabijo ter ne zagotavljajo več ustrezne stabilnosti sklepu. »Končni rezultat procesa osteortroze je boleč, otekel, slabo gibljiv in pogosto nestabilen sklep,« je povedal sogovornik in poudaril, da je osteoartroza razmeroma pogost pojav tudi pri športnikih, ki čezmerno obremenjujejo svoje sklepe. Blage akutne in kronične bolečine pri osteoartrozi in po športnih poškodbah najpogosteje lajšamo s protivnetnimi sredstvi v obliki gela ali kreme. Pri močnejših bolečinah se zatečemo k uporabi protibolečinskih – protivnetnih tablet (t. i. nesteroidnih antirevmatikov), ki pa ob dolgotrajnem uživanju lahko povzročijo resno okvaro želodčne in črevesne sluznice, je opozoril specialist fiziatrije.
Odlična novica za vse (pre)zaposlene in tiste, ki se radi podate na tek v mesečini.
Zdravniki in strokovnjaki za spanje so še pred kratkim fizično aktivnost v poznih večernih urah ali tik pred spanjem odsvetovali – menili so namreč, da povišan srčni utrip in povečano izločanje adrenalina vplivata na kakovost spanca.
Nato pa so v začetku leta 2014 pri NSF (National Sleep Foundation) s pomočjo obsežne ankete prišli do naslednje ugotovitve: tisti, ki so telovadili v poznih večernih urah, običajno niso občutili razlike v kakovosti spanca v primerjavi s tistimi, ki so telovadili zjutraj.
Podobni so bili tudi rezultati raziskave, objavljene v časniku European Journal of Applied Physiology, kjer so zapisali, da lahko le zelo intenzivna vadba kvari naš spanec.
Do rezultatov so prišli s pomočjo naslednjih meritev: najprej so izmerili, koliko časa vsak udeleženec raziskave potrebuje, da zaspi, nato pa preverili kakovost spanca še po opravljeni vadbi, in sicer:
po teku na 60 odstotkov svojega maksimalnega srčnega utripa (zmerna intenzivnost) in
po teku na 80 odstotkov svojega maksimalnega srčnega utripa (visoka intenzivnost).
Udeleženci so tekli med 9.20 in 10. uro zvečer. V posteljo so se odpravili ob 11. uri.
Rezultat: pri udeležencih, ki so tekli pri zmerni intenzivnosti, se kakovost spanca ni spremenila. Nekaj sprememb pa se je pokazalo pri tistih, ki so tekli pri visoki intenzivnosti – potrebovali so približno 14 minut več, da so lahko zaspali.
Pravila so se torej spremenila – zmerna fizična aktivnost v kateremkoli delu dneva je koristna. Lahkotna vadba, pa naj bo to tek, hoja, joga, pilates … pred spanjem lahko celo pomaga do boljšega spanca – aktivnost naše telo ogreje in ko se nato odpravimo v posteljo (v spalnici seveda ne sme biti prevroče), bo padec telesne temperature poskrbel, da bomo zaspali v nekaj minutah.
Pri NSF pa kljub vsemu svetujejo, da se v primeru kronične nespečnosti najprej posvetujete s specialistom.
V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja. Kako se torej varno lotiti resnega plavanja, ki je odlična aerobna vadba in velik porabnik kalorij?
Plavanje je v Sloveniji zelo pomembna športnorekreacijska dejavnost. Tekmovalno plavanje ima pri nas dolgoletno tradicijo z bleščečimi mednarodnimi uspehi.
Plavanje je lahko povsem rekreativna dejavnost ali pa so plavalci organizirani v različnih stopnjah rekreativno-tekmovalnega plavanja, vse do klubsko organiziranega tekmovalnega športa. Najbolj množične so seveda skupine rekreativcev in tekmovalnih rekreativcev. Rekreativci preplavajo nekaj kilometrov na dan, tekmovalci pa do osem kilometrov dnevno, pet dni v tednu!
Plavanje deluje dobrodejno na telo
Pri lahkotnem plavanju, ki se ga udeležuje velika večina plavalcev, se sklepi lepo razgibajo, to pa je omogočeno tudi ljudem z razvito obrabo sklepov. Pri plavanju na telo ne deluje telesna teža in neboleče lahko izvajamo gibe, ki jih zaradi bolečin pod vplivom telesne teže sicer težje izvajamo.
Pri plavanju na nas deluje upor vode, ki močno naraste s hitrostjo gibanja, kar čutimo, če želimo v vodi hitro hoditi. Upor preprečuje sunkovitost gibov, kar blagodejno deluje tudi na sklepe z začetno obrabo, zato plavanje priporočamo pri zdravljenju obrabljenih sklepov. Pri starejših zahteva prilagoditev hitrosti in trajanja plavanja.
Pri intenzivnem plavanju so izrazito obremenjene zgornje okončine. Vedno, ko so posamezni deli telesa posebej obremenjeni, lahko nastopijo tudi težave in poškodbe. Pri običajnem prsnem rekreativnem plavanju večjih težav ni, lahko pa nastopijo pri prostem stilu plavanja ali kravlu, in sicer zaradi napačne tehnike plavanja.
Pravilni tehniki plavanja in dihanja sta ključ za zmanjševanje in preprečevanje poškodb pri plavalcih.
Samo dobri poznavalci pravilne tehnike plavanja s pravilnim dihanjem lahko razložijo vzroke nastanka težav. Velika večina težav se pojavi v ramenih.
Plavalci imajo navadno dobro gibljive sklepe in že majhne poškodbe vodijo do nestabilnosti sklepa in vnetja tetiv. Na primer pri kravlu mora plavalec komolce držati nad nivojem roke, ko je ta zunaj vode. Vrtenje trupa pomaga pri držanju komolca nad nivojem roke, to pa zelo obremeni ramo. Poleg tega dihanje samo na eno stran povsem različno obremeni ramenska sklepa.
Pri plavanju se lahko pojavljajo tudi ponavljajoče se poškodbe notranjih vezi kolena, obremenitve kolkov pri ritmičnem brcanju in velike obremenitve ledvene hrbtenice pri plavanju delfina.
Kaj povzroča vse te poškodbe pri intenzivnem plavanju?
Najpogostejši vzrok je napačna tehnika plavanja. V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja (kravlu).
Tu je zelo pomembna sinhrona rotacija ramen, trupa in bokov v isti ravnini in ob istočasnem nerotiranju glave. Z rotacijo vstran od vodilne roke tej omogočimo manjšo rotacijo v ramenu pri vračanju v začetni položaj, kar močno zmanjša utesnitev glavice ramena pod akromion, kar je glavni vzrok poškodbe ramenskega sklepa. Pomemben je tudi pravilen položaj roke.
Zaradi viskoznega upora vode so močno obremenjene notranje kolenske vezi (kolateralne vezi) in med plavanjem lahko začutimo bolečino v kolenih.
Močno usločena ledvena hrbtenica pri plavanju delfina lahko ob neokrepljenih in premalo treniranih stabilizacijskih hrbtnih mišicah vodi do bolečin v ledveno-križnem delu hrbta. Razvije se fasetni sindrom, preobremeni se medvretenčna ploščica, kar ima lahko dolgotrajne posledice.
Kako se torej lotiti resnega plavanja?
Najprej se naučimo pravilne tehnike plavanja, za katero smo se odločili. Brez trenerja/inštruktorja tu ne bo šlo! Prsnega plavanja se je samo po navodilih in opazovanju drugih nemogoče naučiti pravilno. Zato je nujno treba poiskati pomoč in nauke trenerja/inštruktorja. V pomoč nam je kamera s posnetkom plavanja in analiza naših napak.
Če ne boste šli v uk k strokovnjaku, si poiščite ortopeda ali fiziatra. Naučite se stabilizacijskih vaj za hrbtenico, ki tudi zahtevajo kar nekaj vadbe, da jih usvojimo.
Tudi nekateri vrhunski športniki jih ne obvladajo. Hrbtenica ima dvojno mišičje. Gibalno hitro aktiviramo in tudi okrepimo. Stabilizacijskih mišic pa ni enostavno aktivirati in še blokirane so pri boleči hrbtenici! Pojdite k fizioterapevtu, da vas nauči pravih vaj.
Ne pozabite na pravilno in uravnoteženo prehrano. Marsikatero vnetje in natrganje mišic je posledica napačne in nepopolne prehrane. Pri resnem projektu učenja rekreativno-tekmovalnega plavanja potrebujete pomoč strokovnjaka za prehrano. Na to prepogosto pozabljamo!
Prekinite trening, če vas boli!
Boleča rama, ki je daleč najpogostejši vzrok težav, zahteva nekajtedenski počitek in dobro fizioterapijo. V tem času poiščite vzrok za pojav bolečin, ki ni v samem ramenu, temveč v napačni tehniki ali preslabotnem in slabo prehranjenem mišičju trupa in ramen.
Pri večanju intenzivnosti se neredko vnamejo ovojnice kolkov s pripadajočimi burzami na sprednji strani sklepa. Začetna artroza se razboli, poslabšanja pa ni pričakovati, ker bolečina ni posledica obremenitev telesne teže.
Razmeroma hitro se lahko pojavijo bolečine pri ljudeh z obrabo vratne hrbtenice, ki težje zaklonijo vrat, ko pri plavanju držijo glavo nad vodo. Svetujemo vmesno hrbtno plavanje, da bolečina mine.
Pri prsnem plavanju začnejo boleti tudi obrabljena kolena, kajti pri prsnem plavanju se kolena ne samo krčijo in iztegujejo, temveč tudi rotirajo okoli svoje osi za 20 stopinj in z intenzivnostjo plavanja se precej aktivira obrabna bolečina.
Plavanje ni šport za samouke, čeprav ‘zna’ plavati skoraj vsakdo, temveč zahteva timski pristop tudi samo za intenzivnejše rekreativno plavanje.
Pogosto ljudje na tek gledamo preveč enostransko: “Saj teči zna prav vsak. ” V primerjavi s skokom v daljino in drugimi športnimi dejavnostmi je tek sicer res preprosto gibanje, vendar so razlike v učinkovitosti in estetski dovršenosti teka pri različnih ljudeh zelo velike. Čeprav je tek tako naraven, je treba razviti drugačen pogled, da boste lahko vsak dan bogatili življenje daleč v pozna leta.
Veselje do teka vam lahko pokvari nepravilne tehnika, neprimerna tekaška obutev ter prešibke in toge mišice. Obstaja velika možnost za poškodbe in veselje, ki vam ga prinaša tek, bo izpuhtelo. Tega si prav gotovo ne želite.
S pravilno tekaško tehniko boste varnejši pred tekaškimi poškodbami, tekli boste bolj sproščeno, toda hitreje.
Optimalna tehnika teka pomeni, da imate dobro koordinirane, racionalne in ekonomične gibe, ki omogočajo ohranjanje optimalne hitrosti teka. Dobra tehnika zagotavlja boljše izkoriščanje elastičnega potenciala mišic in tetiv, refleksnih potencialov živčno-mišičnega sistema, ki omogoča gladke in koordinirane gibe – torej tisto, kar vaše telo premika naprej. Tako bo vaš tek hitrejši z enakim naporom in manjšo porabo kisika, kar pomeni manj kemične in več mehanske energije.
Kako se približati pravilni tehniki teka?
Ko se boste podali na svojo turo in upoštevali to, kar pravkar berete, usmerite pozornost na občutenje svojega telesa med tekom. Poskusite občutiti vsak delček telesa – od stopal do glave. Nikar ne tecite na vso moč, to pustite za pozneje. Nikamor se ne mudi! Dihanje naj se zlije z vašim tekaškim korakom. Če ste zasopli, upočasnite.
Če radi tečete v družbi, tecite s tekaškim partnerjem, ki mu tek ni tuj. Občutite lahkotnost njegovega koraka in mu sledite.
Pri sproščenem telesu vam ne bo treba zapravljati odvečne energije, aktivne bodo samo mišice, ki omogočajo tehnično pravilen tek. Sproščenost teka dosežemo, ko je usklajeno aktiviranje posameznih mišic (mišičnih skupin agonistov in antagonistov) in trajanje njihove aktivnosti (medmišična koordinacija).
Tako je videti tekaški korak zelo enostaven, kot bi tekli brez napora. Takšna tehnika je odraz veliko pametno pretečenih kilometrov in vaj, ki so namenjene za to. Za vse našteto pa je potrebne nekaj teorije. V nadaljevanju bodo predstavljeni najpomembnejši dejavniki dobre tehnike teka.
Pokončna drža
Vaš tek bo učinkovit, če bo telesna drža med tekom pokončna, torej so glava, vrat in rame poravnane. Potisnite prsi naprej, saj tako avtomatično potisnete naprej in navzgor tudi boke. Vaš pogled naj bo usmerjen naprej. Prevelik naklon naprej zaradi statične obremenjenosti mišičnih skupin trupa, ki lovijo ravnotežni položaj, zahteva povečano energijsko porabo.
V bokih zlomljen ali sedeč položaj telesa med gibanjem (ramena so pred boki in zadnjico) z vidika izkoristka odrivne sile ni racionalen. Tako ne morete odriniti pod ustreznim kotom, ker gre odrivna sila mimo težišča telesa in ni izkoriščena za pomikanje naprej. Za pravilen položaj bokov so odgovorne predvsem zadnjične mišice in odmikalke, dobra trebušna in hrbta muskulatura pa daje telesu čvrstost.
Gibanje v smeri teka
Gibanje naj bo usmerjeno naravnost naprej, brez nagibanja trupa levo in desno ali naprej in nazaj, brez rotiranja ramen in trupa ter s čim manjšim nihanjem težišča telesa gor in dol. Vsako odvečno gibanje spremlja spreminjanje položaja telesa in s tem centralnega težišča telesa. Stremite k premočrtnem gibanju, s čim manjšimi vertikalnimi in stranskimi odkloni. Ko tečete, imejte pogled usmerjen naprej – cilj vam naj bo namišljena točka v smeri teka.
Gibanje nog
Če verjamete ali ne, daljši korak ne omogoča hitrejšega teka. Če noge iztegnete preveč pred težišče telesa, povečujete zaviralne sile, ki vas upočasnjujejo ter povzročajo dodaten pritisk na kosti in sklepna tkiva kar lahko povzroči poškodbe. Z nogami stopajte na tla čim bolj pod težišče telesa in pri tem vključite zadnje stegenske in zadnjične mišice.
Dolžina in frekvenca tekaškega koraka
Hitrost teka je produkt dolžine koraka in frekvence korakov. S povečevanjem hitrosti raste tako dolžina kot frekvenca korakov, vendar ne v enakem razmerju. Ključ za hitrejši in učinkovitejši tek je povečana frekvenca korakov.
Postavljanje noge daleč naprej sicer podaljšuje dolžino koraka, vendar ruši cikličnost gibanja, zmanjšuje hitrost in povzroča veliko izgubo energije. Razmerje med frekvenco in dolžino koraka je individualno (podzavestno) pogojeno, vendar se ga z usmerjeno vadbo lahko spremeni.
Delo rok
Glavna naloga rok je, da delujejo skladno z nogami, tako glede amplitude gibanja kot koordinacije (noga – nasprotna roka). Roke naj bodo sproščene in spuščene dokaj nizko ob telo. Posledica drže rok stran od telesa ali preveč dvignjenih ramen sta hitrejša utrujenost rok in ramen, zaradi obračanja telesa pa porabimo več energije.
Če ugotovite, da postajajo roke in rame napete, se ustavite, jih rahlo stresite in potisnite palec in kazalec skupaj. Napetost se bo zadržala v majhnem loku med prstoma.
Gibanje rok naj se dogaja v ramenih, komolce imejte pokrčene v pravem kotu, zapestje naj bo sproščeno in mehko, prsti pa so skrčeni v rahlo pest. Ne tecite z rokami, temveč pustite, da prosto sledijo ritmu nog.
Postavitev stopal
Pri teku na daljše proge stopnjujemo hitrost s hitrejšim gibanjem v gležnjih. Postavitev stopala mora omogočati elastično delo gležnjev, kolen in kolkov ter hkrati ne sme povzročati zaviranja teka. Na tla stopajte prožno (povaljajte stopalo od točke prvega dotika proti prednjem delu odriva) in vaš korak bo tih, odriv pa hitrejši.
Izkoristite moč gležnjev tako, da krepite mišice meč, ki naj sodelujejo pri odrivu vsakega koraka (tako razbremenite stegenske mišice), in se učite prenašati težo naprej, na prste, da bodo gležnji opravili več dela, hkrati pa prihranili energijo stegenskih in drugih velikih mišic.
Hitrost teka je odvisna od teka, s katerim delom stopala se najprej dotaknete tal. Počasen tek – s peto; hitrejši tek – sprednji zunanji del stopala; zelo hiter tek (sprint, finiš) – sprednji del stopala.
Izpopolnjevalne tehnike
I. RAZLIČNE VRSTE TEKA S KONTROLO TEHNIKE TEKA
Opozorilo!
Tek naj vam bo v užitek in zabavo, zato se ne obremenjujte s tehniko na vsakem treningu. Kadar pa trenirate tehniko, se osredotočite samo na njo, ne na hitrost!
1. Izpopolnjevanje tehnike (obvladovanje in kontrola elementov) s stopnjevanjem
Najprimernejše so ravne površine od 100 do 300 metrov. Stopnjevanja z razvijanjem tehnike so lahko tudi trening hitrosti, lahko pa ga preprosto vključite v svoj redni tek in ogrevanje. Naredite 4 do 8 stopnjevanj v obliki minutne hoje, vmes počivajte. Nikoli ne sprintajte, spremljajte svojo hitrost in se osredotočite na tehniko. Tempo na vaši razdalji počasi stopnjujte, nato pa doseženo hitrost ohranjajte, zadnjih nekaj metrov hitrost počasi zmanjšujte.
2. Tek navkreber
S tekom navkreber ugodno vplivate na biomehaniko teka:
izboljšujete frekvenco koraka
podaljšujete korak
izboljšujete koordinacijo gibanja
vadite pravilno rabo rok, ko se odrivate, in stopal, ko se z njimi opirate na tla
izboljšujete skladno zamahovanje z rokami in dvigovanje kolen
Tek navkreber izvajajte na 10- do 15-odstotnem naklonu 100 do 200 m. Pazite na pokončno držo. Prsi potisnite naprej in navzgor. Ne nagibajte se naprej ali nazaj. Le tako bo učinkovitost odriva optimalna.
3. Tek navzdol
Tek po 1, 5- do 3-odstotnem naklonu vam bo omogočil, da razvijete občutek teka pri večji hitrosti, kot jo v normalnih pogojih lahko dosežete. Tek pri maksimalni ali celo nekoliko večji hitrosti pri vlaganju manj kot 100 odstotkov napora pripomore, da se naučite teči sproščeno in z veliko frekvenco korakov kljub veliki hitrosti.
Tecite 60 m po klancu navzdol, nato nadaljujte 20 m po ravnini, kjer hitrost obdržite še nekaj časa brez olajšanih pogojev. Pazite, predolgi koraki preveč obremenjujejo kolena!
II. IZPOPOLNJEVANJE TEHNIKE TEKA S POSEBNIMI VAJAMI ZA TEK – TEKAŠKA ABECEDA
Vaje atletske abecede se uporablja za izboljšanje tehnike teka kot sestavni del ogrevanja – specialno ogrevanje (s predhodnim splošnim ogrevanjem). Zlasti takrat, ko boste v glavnem delu treninga pretekli krajšo razdaljo v hitrejšem tempu in ko vam bo služil kot sredstvo za razvijanje posebne tekaške moči. Z njimi okrepite in razvijete moč tistih mišičnih skupin, ki so pri teku najbolj aktivne in obremenjene. Prožnost in elastičnost tekača zagotavljajo ustrezno aktivirane mišične skupine, ki regulirajo gibanje v posameznih sklepih nog in mišic trupa.
Vaje tekaške abecede so:
Skiping (nizek, srednji, visok)
Tek s poudarjenim odrivom
Džoging poskoki
Striženje
Tek z udarjanjem pet nazaj (brcanje)
Hopsanje
Križni koraki
Za več informacij o pravilni izvedbi tekaške abecede se obrnite na avtorico članka.
Pomen vadbe za krepitev mišic in raztezne vaje za boljšo tekaško tehniko
Pogosto rekreativni tekači trenirate povsem enostransko in samo tečete, kar je huda napaka. Res je, da ne potrebujete toliko mišične mase kot npr. sprinterji, vendar vseeno potrebujete močne in primerno napete ter prekrvavljene mišice, ki telesu zagotavljajo pokončen položaj tudi takrat, ko ste utrujeni.
To so predvsem mišice ‘jedra’ (trebušne in hrbte mišice), mišice prednjega in zadnjega dela stegen ter zadnjične mišice. Močne mišice stopal ves čas gibanja nosijo celotno težo telesa. To, stopnjevano še s hitrostjo gibanja, povzroča prav neverjetne sile, s katerimi obremenjujete stopala.
Pomembne pa so tudi primerno prožne mišice, gibljivi sklepi, saj sicer hitro popustijo pod bremenom utrujenosti. Posledica pa je porušena tehnika teka in nezaželene poškodbe. V praksi to pomeni, da morate vaje za moč delati 2-krat na teden, vaje za gibljivost pa po vsaki vadbeni enoti.
Ali ste tekač začetnik ali pa je tek že postal vaša redna navada, ne bo odveč, če med treningom posvetite pozornost pravilni tehniki teka. Vaš tek bo še hitrejši, varnejši in lahkotnejši.
Vaje za hrbtenico so pravi odgovor, s katerim lahko sami zelo zmanjšamo možnost pojava bolečin. Najustrezneje je, da jih izvajamo vsakodnevno in trajno. Tako namreč lahko preprečimo ali pa vsaj omilimo ponovne težave s hrbtenico.
Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.
Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.
Posledica športa, pa tudi dela
V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.
Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s
športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.
Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.
Notranji in zunanji vzroki
Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.
Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.
Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za
večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.
Bolečina pride z zamudo
Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.
Dejstva o preobremenitvenem sindromu
Postavljanje diagnoze
Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.
Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.
Mirovanje, led in opornice
Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.
Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg
protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.
Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako
pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.
Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.
Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri
do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.
Počasi in vztrajno se nam bližajo vse bolj hladni dnevi, kar nas opozarja, da ne manjkaveč veliko in zima bo tu. Ljubitelji snega se zagotovo že veselijo, da si bodo lahkonataknili dilce in se spustili po belih strminah. Tistim, ki jim zimske dejavnosti nisonajbolj pri srcu, a bi kljub temu radi kaj naredili za svoje telo, pa ponujamo najboljenostavno rešitev: rekreacijo v dnevni sobi.
Ne glede na to, kakšno vadbo si izberete, ali vadite v skupini ali samostojno doma, je najbolj pomembno, da je vadba redna in da jo izvajate pravilno. Prvo pravilo, ki ga morate upoštevati, je, da nikoli ne hitite in ne greste prek svojih zmožnosti. Vadbo stopnjujete postopno, pretiravanje vam lahko samo škodi. Priporočljivo je, da vadite dva- do trikrat na teden, kar je čisto dovolj tako za začetnike kot za tiste, ki želite vzdrževati že doseženo telesno pripravljenost.
Vadba, prilagojena ženskam
Večina žensk si z vadbo želi preoblikovati telo in temu smo prilagodili tudi sledeče vaje.
Zaradi nezadostne ali nepravilne telesne dejavnosti se v telesu kopičijo maščobne celice, kar vodi v povečanje telesne teže. Maščoba se pri ženskah nabira zlasti na trebuhu, bokih, stegnih in zadnjici. Zaradi tega se slabo počutimo, nismo zadovoljne same s sabo, nimamo prave volje in zagona, nemalokrat se celo zatekamo k hrani, skratka tudi naša psihična kondicija je slabša. Ujete smo v začaranem krogu, ki mu ne vidimo izhoda. Ampak glavo gor, imamo rešitev. Začnite vaditi. Pozitivne učinke boste zagotovo opazile že po nekaj tednih, če boste seveda vaje izvajale redno
in pravilno. Izgovorov nimate, saj je vse, kar potrebujete, prostor, blazina, urica časa zase in dobra volja.
Priporočljivo je, da vadite dva- do trikrat na teden, kar je čisto dovolj tako za začetnike kot za tiste, ki želite vzdrževati že doseženo telesno pripravljenost.
Vaje začnite izvajati brez kakršnihkoli pripomočkov (uteži, trakovi, žoga), torej prosto in z lastno težo. Šele kasneje lahko z minimalno obremenitvijo povečujete intenzivnost. Kdaj natančno je čas za to, je težko napovedati, ker je vsak posameznik svet zase, običajno pa je to po dveh ali treh mesecih vadbe. Pri tem je pomembno, da dobro poslušate svoje telo. S tem boste postopoma povečale svojo moč in vzdržljivost v mišicah. Toda ne pretiravajte, ker vam lahko pretiravanje le škodi. Zlato pravilo je: manj je več.
Predvsem pa si dobro zapomnite, da je treba pri vsaki vaji najprej napeti globoke trebušne in hrbtne mišice, ki so steber našega telesa (»core stability«), šele nato naredite vajo. In seveda, ne pozabite na pravilno dihanje. Pri vajah ne smete zadrževati diha, zrak mora krožiti. Dihajte tako, da naredite vdih skozi nos in izdihnete skozi usta.
Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, predsednik Združenja za fizikalno in rehabilitacijsko medicino
Bolečina nad ali pod pogačico, bolečina v nasadišču Ahilove tetive in bolečina v zunanjem delu komolca so najpogostejše težave rekreativnih športnikov. Žargonsko jih imenujemo tekaško ali skakalsko koleno, trn petnice in teniški komolec. Naštete bolečine sicer ne otežujejo običajnih dnevnih opravil, a krepko ovirajo redne rekreativne aktivnosti in zavirajo napredek v vadbi. Za vsa opisana stanja je značilno, da so nastala kot posledica dolgotrajnega, ponavljajočega se in nepravilnega obremenjevanja nasadišč mišic.
Tetive so sestavljene iz celic, imenovanih tenociti, vode in kolagenskih vlaken. Kolagenska vlakna se združujejo v
valovite snope, kar daje tetivam razteznost in hkrati odpornost, ter se priraščajo na kostno površino. Ravno zaradi omenjenih lastnosti lahko tetive prenašajo velike obremenitve med krčenjem in raztezanjem mišic. Ob preveliki
obremenitvi se tetiva redko raztrga, ob ponavljanju obremenitev pa pride do pojava mikro raztrganin (mikro ruptur) oziroma cepljenja in trganja kolagenskih vlaken.
Natrganje tetive
Poškodovane oziroma natrgane tetive se celijo s tvorbo in kopičenjem brazgotinskega tkiva, ki je tako imenovano manjvredno tkivo in slabi elastične in odporne lastnosti tetive. Ob nastanku večje količine brazgotinskega tkiva govorimo o fibrozi tetive, slednje pa vodi v nevarnost ponovne ali celo ponavljajoče se poškodbe. Ker tetive nimajo lastnega ožiljenja, se celijo bistveno počasneje kot druga tkiva (na primer mišica ali koža). Zaradi odsotnosti ožiljenja na mestu poškodbe namreč ne nastane koristno vnetje, ki omogoča in pospešuje celjenje. Omenjene preobremenitvene spremembe čutimo kot bolečino pri obremenitvi (skrčenju) mišice, ki se s poškodovano tetivo
prirašča na kost, ter bolečino ob otipu mesta, kjer se tetiva prirašča, pogosto pa vidimo tudi oteklino prizadetega mesta. V mirovanju bolečin ne čutimo.
Fizikalna terapija zdravi le simptome
Tradicionalno pri preobremenitvenih poškodbah narastišč tetiv predpisujemo fizikalno terapijo – ultrazvočno obsevanje, magnetno obsevanje, protibolečinsko elektroterapijo, udarne globinske valove in seveda kineziterapijo
(terapevtsko vadbo). Vse omenjene metode so koristne in vsaj delno učinkovite, a gre predvsem za simptomatsko terapijo, ki ne odpravlja vzroka težav, torej odlaganja brazgotinskega tkiva in neustreznega celjenja. Injiciranje kortikosteroidnih preparatov v tetive močno odsvetujemo, saj to povzroča dodatno uničenje tenocitov in še dodatno okvaro kolagena ter celotne tetive.
Učinkovita trombocitna plazma
Trombociti so celice v krvni plazmi, ki sicer pomenijo le šest odstotkov vseh krvnih celic v plazmi in jih poznamo po njihovi vlogi pri nastanku krvnih strdkov in preprečevanju krvavitev. Poleg tega pa imajo pomembno vlogo tudi pri drugih procesih, pomembnih za celjenje.
In sicer:
• zavirajo škodljivo vnetje,
• zmanjšujejo bolečino,
• pospešujejo tvorbo kolagena,
• pospešujejo rast kapilar in s tem ožiljenost ter prekrvljenost tkiva,
• pospešujejo celjenje tetiv in mišic,
• zvišujejo kostno gostoto.
Injiciranje koncentrirane krvne plazme, bogate s trombociti, na mesto poškodbe tetive učinkoviteje pospeši zgoraj opisane procese, kot bi se to zgodilo z naravnim odzivom telesa. Na mestu poškodbe zaradi neožiljenosti tetiv v običajnih pogojih trombocitov namreč ni in torej ne morejo pomagati pri celjenju.
Artros 