Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Intervju: David Burger, operacija rame


David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.

capture

Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?

Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.

 

Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?

Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.

capture

Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?

Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.

 

Ste imeli kaj treme ali strahu?

Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.

 

Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?

Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.

 

Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?

Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.

 

Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?

V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.

 

Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?

V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.

 

Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?

Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.

 

Iz revije Vid & Gib

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Ponovna potrditev akreditacije JCI


Pred štirimi leti smo v podjetjih Artros in Morela Okulisti prvi v Sloveniji in med prvimi v srednji Evropi pridobili akreditacijo JCI, ki jo podeljujejo le ob upoštevanju najkvalitetnejših in najstrožjih standardov. Lani smo akreditacijo uspešno obnovili.

 

Mednarodni standard akreditacije Joint Commission International (JCI) je specializiran za zdravstvene ustanove. Osnovna namena uvedbe standarda sta zagotovitev kakovostne in varne obravnave bolnikov po najsodobnejših standardih ter vzpostavitev sistema stalnega preverjanja in izboljševanja kakovosti.

Zajeta slika
Dosežene visoke zahteve

Pridobivanje akreditacije, ki je terjalo dve leti priprav, je zahtevalo natančno urejanje dokumentacije ter vzpostavitev kliničnih poti in delovnih procesov, ki so pomemben temelj za varen potek zdravljenja. S podeljeno akreditacijo smo tako dobili izkaz o kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravstvenih storitev, ki jih ponujamo svojim bolnikom. Pridružili pa smo se mreži najuglednejših ustanov po vsem svetu.

Ponovna potrditevZajeta slika

Da bi certifikat ohranili, moramo dosežene visoke standarde tudi ohranjati in nadgrajevati. To nam očitno uspeva, saj smo akreditacijo letos uspešno obnovili. V procesu ponovne presoje je bilo pod drobnogledom izvajanje sistema kontrole pri vsakodnevnem delu, periodičnosti izvedbe, poročanju o opravljenih kontrolah, obravnavanju preventivnih in korektivnih ukrepov ter načrtovanju izboljšav.

Točke kakovosti in varnosti

Svoje delo preverjamo celovito na vseh temeljnih področjih in v skladu z zahtevami JCI. Veliko pozornosti posvečamo administrativnim standardom, še več pa področjema, ki ju tudi JCI najizdatneje preverja – varnosti bolnikov in kliničnim kazalnikom. Zavedamo se namreč, da strokovnost pri opravljanju storitev bistveno vpliva na zdravje in kakovost pacientovega življenja.

 

Letvico postavljamo vedno višje

Dober sistem kontrole nam, predvsem pa našim pacientom prinaša številne prednosti. Delovni procesi so preglednejši, bolje sledljivi in merljivi, zato je tveganje zapletov manjše, saj pomanjkljivosti z uvedbo izboljšav odpravljamo sproti. Bolniki so natančneje informirani o storitvah podjetja in poteku zdravljenja, njihova obravnava pa je preglednejša in varnejša. V dobro vseh si bomo zato v obeh podjetjih tudi v prihodnje delovali le po najvišjih stardardih kakovosti.

 

Artros


Komentiraj

“Muskelfiber” ali bolečina v mišicah


Z vse večjo priljubljenostjo aktivnega načina življenja narašča število rekreativnih športnikov in tudi različnih poškodb. Udarnine, zvini, pretegnjene mišice in poškodbe kolen so pogosti predvsem med tistimi, ki pretiravajo in vadijo nepravilno.

Bolečina v mišicah ali po domače »muskelfiber« je normalna reakcija mišice na obremenitev. Pojavi se od 12 do 48 ur po naporu in izzveni spontano v 3 do 7 dneh, pri čemer okrevanje pospešijo počitek, hladna prha in blaga masaža. Tudi zvin ali udarec lahko razmeroma hitro obvladamo, če začnemo prizadeto mesto takoj ohlajati – bodisi z mrzlimi oblogami, masažo z ledom ali z namakanjem poškodovanega dela v ledeni kopeli. Z ohlajanjem zmanjšamo vnetje, omilimo bolečino in preprečimo nastanek otekline ter modric. Zelo priporočljivo je tudi, da poškodovan del povijemo z elastičnim povojem, ki preprečuje zatekanje tkiva. Oteklino in bolečino nato odpravljamo tako, da dvignemo poškodovani del telesa nad raven srca, pri tem pa mirujemo oziroma se izogibamo nepotrebnim gibom. Za dodani protibolečinski in protivnetni učinek posežemo še po zdravilih, s katerimi narahlo namažemo obolelo mesto. Skupek ukrepov, s katerimi moramo začeti čim prej po poškodbi, si lažje zapomnimo, če vemo, da so združeni v začetnicah angleškega izraza (PRICE):

• zaščita poškodovanega mesta (P – protection),

• počitek (R – rest),

• hlajenje (I – ice),

• kompresijsko povijanje (C − compression),

• dvig poškodovanega uda (E – elevation).

Zajeta slika1

Ko led in počitek ne zadostujeta

V primeru, da je bolečina po športni aktivnosti dolgotrajnejša in upoštevanje načel terapije PRICE ne zaleže, je smiselno poiskati nasvet strokovnjaka. Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fiziatrije in vodja področja rehabilitacije v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros v Ljubljani, je povedal, da večjih in dolgotrajnejših bolečin ni smiselno »utišati« z zdravili in nadaljevati z gibanjem, saj lahko tako poškodbo samo še poslabšamo. »Če bolečina omejuje gibanje, kadar je prisotna oteklina, kadar je poškodovan sklep močno topel, ob obsežnem izlivu krvi v podkožje in seveda vedno, kadar sumimo, da gre za raztrganino mišice, izpah, zvin ali zlom, moramo kar se da hitro poiskati pomoč zdravnika,« je povedal mag. Grabljevec.

Zdravljenje in učenje preventive

Specialisti fiziatri v sodelovanju s fizioterapevti ne vodijo le zdravljenja športnih poškodb, ampak posameznika naučijo tudi pravilnega izvajanja gibov, pravilnega načrtovanja in stopnjevanja vadbe, skratka načel, ki naj bi preprečevali nove poškodbe. Enako pomembno kot zdravljenje je namreč odkrivanje vzroka, ki je privedel do poškodbe. »Na nas se obračajo tudi rekreativni športniki, ki opažajo, da s trenutno vadbo ne dosegajo želenih rezultatov, oziroma potrebujejo navodila, saj jih je njihov dosedanji način pripeljal do poškodb. Seveda pa imamo največ dela s fizikalno terapijo za odpravljanje bolečin in regeneracijo poškodovanega tkiva,« je pojasnil sogovornik, ki ima v ambulanti največ opraviti z zdravljenjem vnetja narastišč tetiv, manjših natrganin mišic, burzitisov (vnetja obsklepnih sluznih vrečk) in kalcinacij v mišicah ramenskega obroča. Velika prednost pri obravnavi športnih poškodb je, da so v centru Artros na enem mestu na voljo vsa diagnostična oprema, sodoben kabinet za fizioterapijo kot tudi operacijska dvorana za artroskopske ortopedske posege.

Športniki in čezmerna obremenitev sklepov

Osteoartroza je revmatska bolezen, za katero je značilno tako prezgodnje kot tudi prehitro propadanje sklepnega hrustanca. Nekdaj je osteoartroza veljala za proces staranja, danes pa vemo, da se to bolezensko dogajanje začne že v drugem in tretjem desetletju življenja, težave pa bolniki občutijo šele kasneje oziroma v starosti. Ob pojavu osteoartroze (ki, kot vemo, ni izključno pogojena s starostjo) se, kot je pojasnil mag. Grabljevec, gladka površina hrustanca običajno na več mestih poškoduje in drobi, hrustančne celice pa ob tem ne zmorejo dovolj hitro nadomestiti poškodovanega in uničenega hrustanca. Rentgenski posnetek prizadetega sklepa ta proces prikaže kot izginjanje prostora v sklepu. Poleg osnovne okvare sklepnega hrustanca osteoartroza v kasnejših obdobjih prizadene tudi sklepno ovojnico, ki postane manj prožna in raztegljiva, kostnino pod samim sklepom, ki se zgosti in začne tvoriti izrastke ob sklepu, ter obsklepne vezi in mišice, ki se skrajšajo in oslabijo ter ne zagotavljajo več ustrezne stabilnosti sklepu. »Končni rezultat procesa osteortroze je boleč, otekel, slabo gibljiv in pogosto nestabilen sklep,« je povedal sogovornik in poudaril, da je osteoartroza razmeroma pogost pojav tudi pri športnikih, ki čezmerno obremenjujejo svoje sklepe. Blage akutne in kronične bolečine pri osteoartrozi in po športnih poškodbah najpogosteje lajšamo s protivnetnimi sredstvi v obliki gela ali kreme. Pri močnejših bolečinah se zatečemo k uporabi protibolečinskih – protivnetnih tablet (t. i. nesteroidnih antirevmatikov), ki pa ob dolgotrajnem uživanju lahko povzročijo resno okvaro želodčne in črevesne sluznice, je opozoril specialist fiziatrije.

 


Komentiraj

Obremenitve in poškodbe pri plavanju


V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja. Kako se torej varno lotiti resnega plavanja, ki je odlična aerobna vadba in velik porabnik kalorij?

Plavanje je v Sloveniji zelo pomembna športnorekreacijska dejavnost. Tekmovalno plavanje ima pri nas dolgoletno tradicijo z bleščečimi mednarodnimi uspehi.

Plavanje je lahko povsem rekreativna dejavnost ali pa so plavalci organizirani v različnih stopnjah rekreativno-tekmovalnega plavanja, vse do klubsko organiziranega tekmovalnega športa. Najbolj množične so seveda skupine rekreativcev in tekmovalnih rekreativcev. Rekreativci preplavajo nekaj kilometrov na dan, tekmovalci pa do osem kilometrov dnevno, pet dni v tednu!

swimming_1

Plavanje deluje dobrodejno na telo

Pri lahkotnem plavanju, ki se ga udeležuje velika večina plavalcev, se sklepi lepo razgibajo, to pa je omogočeno tudi ljudem z razvito obrabo sklepov. Pri plavanju na telo ne deluje telesna teža in neboleče lahko izvajamo gibe, ki jih zaradi bolečin pod vplivom telesne teže sicer težje izvajamo.

Pri plavanju na nas deluje upor vode, ki močno naraste s hitrost­jo gibanja, kar čutimo, če želimo v vodi hitro hoditi. Upor preprečuje sunkovitost gibov, kar blagodejno deluje tudi na sklepe z začetno obrabo, zato plavanje priporočamo pri zdrav­ljenju obrabljenih sklepov. Pri starejših zahteva prilagoditev hitrosti in trajanja plavanja.

Pri intenzivnem plavanju so izrazito obremenjene zgornje okončine. Vedno, ko so posamezni deli telesa posebej obremenjeni, lahko nastopijo tudi težave in poškodbe. Pri običajnem prsnem rekreativnem plavanju večjih težav ni, lahko pa nastopijo pri prostem stilu plavanja ali kravlu, in sicer zaradi napačne tehnike plavanja.

Pravilni tehniki plavan­ja in dihanja sta ključ za zmanjševanje in preprečevanje poškodb pri plavalcih.

Samo dobri poznavalci pravilne tehnike plavanja s pravilnim dihanjem lahko razložijo vzroke nastanka težav. Velika večina težav se pojavi v ramenih.

Plavalci imajo navadno dobro gibljive sklepe in že maj­hne poškodbe vodijo do nestabilnosti sklepa in vnetja tetiv. Na primer pri kravlu mora plavalec komolce držati nad nivojem roke, ko je ta zunaj vode. Vrtenje trupa pomaga pri držanju komolca nad nivojem roke, to pa zelo obremeni ramo. Poleg tega dihanje samo na eno stran povsem različno obremeni ramenska sklepa.

Pri plavanju se lahko pojavljajo tudi ponavljajoče se poškodbe notranjih vezi kolena, obremenit­ve kolkov pri ritmičnem brcanju in velike obremenitve ledvene hrbtenice pri plavanju delfina.

Kaj povzroča vse te poškodbe pri intenzivnem plavanju?

Najpogostejši vzrok je napačna tehnika plavanja. V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja (kravlu).

Tu je zelo pomembna sinhrona rotacija ramen, trupa in bokov v isti ravnini in ob istočasnem nerotiranju glave. Z rotacijo vstran od vodilne roke tej omogočimo manjšo rotacijo v ramenu pri vračanju v začetni položaj, kar močno zmanjša utesnitev glavice ramena pod akromion, kar je glavni vzrok poškodbe ramenskega sklepa. Pomemben je tudi pravilen položaj roke.

Zaradi viskoznega upora vode so močno obremenjene notranje kolenske vezi (kolateralne vezi) in med plavanjem lahko začutimo bolečino v kolenih.

Močno usločena ledvena hrbtenica pri plavanju delfina lahko ob neokrepljenih in premalo treniranih stabilizacijskih hrbt­nih mišicah vodi do bolečin v ledveno-križnem delu hrbta. Razvije se fasetni sindrom, preobremeni se medvretenčna ploščica, kar ima lahko dolgotrajne posledice.

Kako se torej lotiti resnega plavanja?

Najprej se naučimo pravilne tehnike plavanja, za katero smo se odločili. Brez trenerja/inštruktorja tu ne bo šlo! Prsnega plavanja se je samo po navodilih in opazovanju drugih nemogoče naučiti pravilno. Zato je nujno treba poiskati pomoč in nauke trenerja/inštruktorja. V pomoč nam je kamera s posnetkom plavanja in analiza naših napak.

Če ne boste šli v uk k strokovnjaku, si poiščite ortopeda ali fiziatra. Naučite se stabilizacijskih vaj za hrbtenico, ki tudi zahtevajo kar nekaj vadbe, da jih usvojimo.

Tudi nekateri vrhunski športniki jih ne obvladajo. Hrbtenica ima dvojno mišič­je. Gibalno hitro aktiviramo in tudi okrepimo. Stabilizacijskih mišic pa ni enostavno aktivirati in še blokirane so pri boleči hrbtenici! Pojdite k fizioterapevtu, da vas nauči pravih vaj.

Ne pozabite na pravilno in uravnoteženo prehrano. Marsikatero vnetje in natrganje mišic je posledica napačne in nepopolne prehrane. Pri resnem projektu učenja rekreativno-tekmovalnega plavanja potrebujete pomoč strokovnjaka za prehrano. Na to prepogosto pozabljamo!

Prekinite trening, če vas boli!
  • Boleča rama, ki je daleč najpogostejši vzrok težav, zahteva nekajtedenski počitek in dobro fizioterapijo. V tem času poiščite vzrok za pojav bolečin, ki ni v samem ramenu, temveč v napačni tehniki ali preslabotnem in slabo prehranjenem mišičju trupa in ramen.
  • Pri večanju intenzivnosti se neredko vnamejo ovojnice kolkov s pripadajočimi burzami na sprednji strani sklepa. Začetna artroza se razboli, poslabšanja pa ni pričakovati, ker bolečina ni posledica obremenitev teles­ne teže.
  • Razmeroma hitro se lahko pojavijo bolečine pri ljudeh z obrabo vratne hrbtenice, ki težje zaklonijo vrat, ko pri plavanju držijo glavo nad vodo. Svetujemo vmesno hrbtno plavanje, da bolečina mine.
  • Pri prsnem plavanju začnejo boleti tudi obrabljena kolena, kajti pri prsnem plavanju se kolena ne samo krčijo in iztegujejo, temveč tudi rotirajo okoli svoje osi za 20 stopinj in z intenzivnostjo plavanja se precej aktivira obrabna bolečina.

Plavanje ni šport za samouke, čeprav ‘zna’ plavati skoraj vsakdo, temveč zahteva timski pristop tudi samo za intenzivnejše rekreativno plavanje.

Vir: http://www.aktivni.si/ostali-sporti/plavanje/obremenitve-in-poskodbe-pri-plavanju/

Artros


Komentiraj

Zgodba pacienta: Sašo Bertoncelj – Ni normalno, da na dan poješ tak odmerek


20-image_9782804_0-6bc6763a2e76ef0d04.12.2013

Avtor: Marko Uršič

Sašo Bertoncelj je jezdec. In to na konju z ročaji. Konjička pa uspešno kroti, leta 2010 si je na evropskem prvenstvu v Birminghamu prijahal bron. Minulo sezono je bil skupni zmagovalec svetovnega pokala na konju z ročaji in finalist EP v Moskvi. A Škofjeločan je moral 17. novembra na operacijo, razloge za poseg in njegov izid pa je opisal v naslednjem pogovoru. »Operacija je bila v redu. Doktor, ki me je operiral in me tudi že pregledal, je rekel, da je bila zelo uspešna. Odstranil mi je kar polcentimetrski oster konček, ki me je rezal po vezeh levega komolca in oviral sklep pri gibanju. Zelo težko že zdaj povem, glede na to, da je zadeva zatečena in še ni stoodstotno premakljiva, ali bo vse v redu. Ampak kaže dobro, hitro gre naprej, oteklina tudi popušča. Sem optimističen, da bom ujel začetek sezone, bomo še videli, kako bo. Zagotovo pa sem optimističen za evropsko prvenstvo,« je Bertoncelj opisal zdravstvene občutke v komolcu.

»Operacijo so izvedli v Artrosu, centru za ortopedijo in športne poškodbe, in jih moram res pohvaliti za vso strokovnost in profesionalnost, res so na ravni. To je zasebna klinika in moram reči, da zdaj tam opravljam tudi rehabilitacijo. Operiral me je doktor Martin Mikek. Gospoda so mi zelo priporočali, češ da je eden izmed vodilnih v Sloveniji na tem področju. Zame je bilo to zelo pomembno, in zadeva je bila tudi zelo ekspresno opravljena. Tako rekoč takoj po diagnozi je bila v enem tednu operacija, tako da lahko samo hvalim,« je nadaljeval 29-letnik. »Komolec je že toliko premakljiv, da se lahko oprem na roko. Gre kar hitro naprej, verjetno se bo na neki ravni malce ustavilo, pa bo malenkost bolj dolgotrajno. Ampak če se malce pošalim, mu ne bom dal veliko dihati.«

Telo ni več zdržalo naporov

Bertoncelj še ne razmišlja o tem, da bi moral na začetku sezone izpustiti nekaj tekem svetovnega pokala. Rad bi se telesno zelo dobro pripravil na evropsko prvenstvo maja v Sofiji. »To je glavni cilj, zanj bi se rad vrhunsko pripravil, in ne le da se pokažem, no, prišel je po poškodbi, dajmo poskusiti, ampak ciljam prav na vrh. Finale, potem pa še naprej. Če se mi bo uspelo solidno pripraviti za svetovne pokale, bom na njih zagotovo nastopil. Tam verjetno še ne z najtežjimi vajami, ampak bom korak po korak šel čez program, ki ga bova sestavila s trenerjem Sebastijanom Piletičem. Če se bo pokazalo, da bom v redu že marca, bo super, če pa še ne bom, ne bom preveč razočaran, ker vem, kakšen je moj cilj,« je Sašo Bertoncelj vse tekmovalno dopolnil.

Cilj operacije je bil seveda, stalne komolčne bolečine so se vlekle že od leta 2011, da bo zdravstveno povsem nared za olimpijske igre leta 2016 v Riu de Janeiru. »Tako nekako. Tudi če bi bila rehabilitacija daljša, bi se letos verjetno odločil za operacijo. Da se ne bi zdravil neposredno pred svetovnim prvenstvom, ki so kvalifikacije za olimpijske igre. V zadnjih dveh letih se mi je nabralo toliko poškodb, da telo ni več zdržalo naporov. Zadnje mesece sem bil na 800 miligramih ibuprofena na dan in tisti, ki kaj ve o tem, ve, da ni normalno, da na dan poješ tak odmerek. Tudi ni zdravo, ne le za komolec, ki se še naprej poškoduje, ampak že za želodec. To je bilo torej treba ustaviti, ker imam še veliko let pred seboj, in bi bilo škoda, da jih z neko trmo zaključim,« je sklenil eden od favoritov slovenske moške gimnastike. Bertoncelj bo ob EP, ki bo od 19. do 25. maja v Bolgariji, vneto razmišljal tudi o svetovnem prvenstvu, ki bo od 3. do 12. oktobra v Nanningu na Kitajskem.

Vir: http://www.slovenskenovice.si/sport/drugi-sporti/bertoncelj-ni-normalno-da-na-dan-pojes-tak-odmerek

Artros


Komentiraj

Preobremenitveni sindrom: večna preglavica športnikov


mhAs. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.
Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.

Posledica športa, pa tudi dela

V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.
Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s
športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.
Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.

Notranji in zunanji vzroki

Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.
Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.
preobr.

Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za
večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.

Bolečina pride z zamudo

Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.

Dejstva o preobremenitvenem sindromu

preobr.1preobr.2preobr.3preobr.4preobr.5

Postavljanje diagnoze

Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.
Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.

Mirovanje, led in opornice

Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.
iliotib.

Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg
protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.
preobre.

Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako
pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.

Fizikalna terapija in vaje

Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.
Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri
do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.
tekaš.špo.1špo.2


Komentiraj

Kako najhitreje do pravilne diagnoze?


mm

Mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije

Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

diag.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

Pri težavah z ramenom lahko izbiramo med preiskavami, kot so rentgensko slikanje, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), CT artrografija, magnetna resonanca (MR), MR artrografija, scintigrafija, elektromiografija. Za boljše razumevanje, zakaj se pri posameznem stanju odločamo za posamezno preiskavo in kaj lahko od izsledkov preiskave pričakujemo, smo pripravili preglednico.

13-mri-a0f8f1dd4748c4a1

5 korakov do diagnoze

1.) Pregled pri specialistu ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.) Zastavljanje kliničnega vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.) Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.

4.) Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.) Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

diag.1
diag.2

Artros


Komentiraj

Najpogostejše težave rekreativnih športnikov


GrablMag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, predsednik Združenja za fizikalno in rehabilitacijsko medicino

 

Bolečina nad ali pod pogačico, bolečina v nasadišču Ahilove tetive in bolečina v zunanjem delu komolca so najpogostejše težave rekreativnih športnikov. Žargonsko jih imenujemo tekaško ali skakalsko koleno, trn petnice in teniški komolec. Naštete bolečine sicer ne otežujejo običajnih dnevnih opravil, a krepko ovirajo redne rekreativne aktivnosti in zavirajo napredek v vadbi. Za vsa opisana stanja je značilno, da so nastala kot posledica dolgotrajnega, ponavljajočega se in nepravilnega obremenjevanja nasadišč mišic.

Tetive so sestavljene iz celic, imenovanih tenociti, vode in kolagenskih vlaken. Kolagenska vlakna se združujejo v
valovite snope, kar daje tetivam razteznost in hkrati odpornost, ter se priraščajo na kostno površino. Ravno zaradi omenjenih lastnosti lahko tetive prenašajo velike obremenitve med krčenjem in raztezanjem mišic. Ob preveliki
obremenitvi se tetiva redko raztrga, ob ponavljanju obremenitev pa pride do pojava mikro raztrganin (mikro ruptur) oziroma cepljenja in trganja kolagenskih vlaken.

Natrganje tetive

Poškodovane oziroma natrgane tetive se celijo s tvorbo in kopičenjem brazgotinskega tkiva, ki je tako imenovano manjvredno tkivo in slabi elastične in odporne lastnosti tetive. Ob nastanku večje količine brazgotinskega tkiva govorimo o fibrozi tetive, slednje pa vodi v nevarnost ponovne ali celo ponavljajoče se poškodbe. Ker tetive nimajo lastnega ožiljenja, se celijo bistveno počasneje kot druga tkiva (na primer mišica ali koža). Zaradi odsotnosti ožiljenja na mestu poškodbe namreč ne nastane koristno vnetje, ki omogoča in pospešuje celjenje. Omenjene preobremenitvene spremembe čutimo kot bolečino pri obremenitvi (skrčenju) mišice, ki se s poškodovano tetivo
prirašča na kost, ter bolečino ob otipu mesta, kjer se tetiva prirašča, pogosto pa vidimo tudi oteklino prizadetega mesta. V mirovanju bolečin ne čutimo.

Fizikalna terapija zdravi le simptome

Tradicionalno pri preobremenitvenih poškodbah narastišč tetiv predpisujemo fizikalno terapijo – ultrazvočno obsevanje, magnetno obsevanje, protibolečinsko elektroterapijo, udarne globinske valove in seveda kineziterapijo
(terapevtsko vadbo). Vse omenjene metode so koristne in vsaj delno učinkovite, a gre predvsem za simptomatsko terapijo, ki ne odpravlja vzroka težav, torej odlaganja brazgotinskega tkiva in neustreznega celjenja. Injiciranje kortikosteroidnih preparatov v tetive močno odsvetujemo, saj to povzroča dodatno uničenje tenocitov in še dodatno okvaro kolagena ter celotne tetive.

Učinkovita trombocitna plazma

Trombociti so celice v krvni plazmi, ki sicer pomenijo le šest odstotkov vseh krvnih celic v plazmi in jih poznamo po njihovi vlogi pri nastanku krvnih strdkov in preprečevanju krvavitev. Poleg tega pa imajo pomembno vlogo tudi pri drugih procesih, pomembnih za celjenje.

Zajeta slika Orthokin

In sicer:
• zavirajo škodljivo vnetje,
• zmanjšujejo bolečino,
• pospešujejo tvorbo kolagena,
• pospešujejo rast kapilar in s tem ožiljenost ter prekrvljenost tkiva,
• pospešujejo celjenje tetiv in mišic,
• zvišujejo kostno gostoto.

Injiciranje koncentrirane krvne plazme, bogate s trombociti, na mesto poškodbe tetive učinkoviteje pospeši zgoraj opisane procese, kot bi se to zgodilo z naravnim odzivom telesa. Na mestu poškodbe zaradi neožiljenosti tetiv v običajnih pogojih trombocitov namreč ni in torej ne morejo pomagati pri celjenju.

 

 

 

Capture333

 

 

 

 

 

 

 

 

Artros


Komentiraj

Zgodba pacienta: Irena Avbelj, padalka


Koleno končno ne boli

36-avbelj-6abbe100cd99f80dIrena Avbelj, naša najuspešnejša padalka ter večkratna svetovna in evropska prvakinja, je po več kot 11 tisoč skokih s padalom avgusta pred tremi leti skočila zadnjič. V tretjem figurativnem skoku na evropskem prvenstvu v Srbiji je ob pristanku šlo nekaj narobe in Irena je z veliko hitrostjo udarila ob tla. Njene poškodbe so bile tako hude, da je potrebovala 18 operacij, ki so jih večinoma opravili v UKC Ljubljana, njena rehabilitacija pa danes, več kot tri leta po nesreči, še ni končana.

Zadnjo, osemnajsto operacijo, operacijo križne vezi desnega kolena, je marca 2014 opravil dr. Mohsen Hussein iz centra Artros. Irena ga je izbrala, ker so ji ga priporočili drugi športniki in ker je vedela, da je specializiran prav za takšne poškodbe, kot je bila njena. Pa tudi zato, ker bi na podoben poseg v UKC morala čakati predolgo. Z desnim kolenom je namreč imela težave ves čas po nesreči, vendar operacija ni bila možna, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da jo je lahko obremenila s polno težo. Zato je operacijo, ko je zanjo končno dobila zeleno luč, želela opraviti takoj.

»Zelo sem bila zadovoljna, ker si je dr. Hussein vzel čas, mi vse razložil in odgovoril na vsa moja vprašanja. In verjemite, jaz imam veliko vprašanj,« zdravnika med smehom pohvali Irena. Operacija je minila brez težav, Irena, naveličana bolnišnic, pa je bila zadovoljna tudi, ker je lahko šla domov še isti dan. Tudi z rehabilitacijo, ki jo je opravljala pod budnim očesom fizioterapevtke Mojce Ferfolja, ni bilo nobenih zapletov. Koleno po operaciji skoraj ni otekalo in je ni bolelo, tako da se je morala pri rehabilitaciji celo zadrževati, da ga ni preveč obremenjevala. Zdelo se ji je namreč, da bi ga lahko. »In veste, po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, ne glede na to, kako sem si želela, je bilo to zame nekaj novega,« še dodaja naša najuspešnejša padalka.

Med okrevanjem od vseh poškodb, ki jih res ni bilo malo, se je Irena pomirila z možnostjo, da s padalom na hrbtu verjetno nikoli več ne bo skočila. Kar pa ne pomeni, da si ni zastavila novega cilja. Njena zmaga bo, ko bo spet lahko s čim manj težavami hodila in kolesarila. Držimo pesti, da bo to čimprej.

Artros


Komentiraj

Z nordijsko hojo do zdravja


Hoja je za človeka glavni način premikanja in tudi najbolj pogost. Za večino ljudi je hoja tudi edina fizična dejavnost, zaradi tega je pomembno, da je kar najbolj učinkovita.

Nordijska hoja je primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, še posebno za starejše, ki z njo ohranjajo potrebno kardiovaskularno raven. Omogoča nam, da enakomerno obremenimo vse mišice in ude telesa, poleg
tega je enkraten način za zdravo hujšanje. Pri nordijski hoji se zaradi uporabe palic in posledično intenzivnejše vadbe srčni utrip zviša za 10 do 15 odstotkov bolj kot pri normalni hoji. To pomeni, da porabite tudi več kalorij in s tem izgubite več odvečne telesne teže. Najnovejše raziskave pravijo, da to lahko dosežete že s približno tremi urami intenzivne nordijske hoje na teden.

Poceni rekreacija
Nordijsko hojo lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli, za povrh pa je to še zelo poceni oblika rekreacije. Glavni rekvizit te aerobne vadbe so palice. Na trgu je zaradi velike priljubljenosti nordijske hoje zelo veliko ponudnikov tovrstne opreme. Palice morajo ustrezati vaši telesni višini, tehničnemu znanju in biti izdelane iz kakovostnih materialov. Nepravilna izbira dolžine lahko povzroča prekomeren stres za kolena, kolke in hrbet ter močno zmanjša koristi nordijske hoje.

Napredujte postopoma na razgibanem terenu
Načelo postopnosti je tako kot pri vseh oblikah rekreacije tudi pri nordijski hoji izjemnega pomena. Začetniki bi morali najprej razviti zadovoljivo raven specifične vzdržljivosti s pomočjo kontinuirane obremenitve. Vzdržljivost se začne krepiti z vsaj 30-minutno nizkointenzivno vadbo. Sčasoma se čas vadbe podaljšuje, intenzivnost pa povečuje. Za učinkovito vzdržljivostno vadbo priporočam razgiban teren, ki vam bo sčasoma omogočil boljši izkoristek kisika ob premagovanju dolgotrajnejšega napora. Če vadbo izvajamo v skupini, prilagodite svoj tempo na tako imenovani pogovorni tempo.

objava nordijska hoja1nordijska hoja2

Artros