Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.
Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.
Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.
5 korakov do diagnoze:
1. Pregled pri specialistu ortopedu
Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.
2. Zastavljanje kliničnega vprašanja
Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.
3. Usmerjena izbira preiskave
Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.
4. Izsledki preiskave
Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.
5. Odpoved preiskavi
Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.
V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji.
Več kot tretjina smučarskih poškodb se zgodi na kolenskem sklepu. Ob padcu na belih strminah so najpogostejši zvin kolena, poškodbe sprednjih in stranskih križnih vezi ter poškodbe meniskusa. Zakaj?
Najpogostejši razlog za katerokoli športno poškodbo je neustrezna pripravljenost telesa na športno aktivnost in pretiravanje. Za vsak šport, sploh če je sezonske narave, moramo pravilno okrepiti mišice, ki jih pri tem obremenjujemo. Pred smučanjem ljudje velikokrat krepijo stegenske mišice, kar je sicer pravilno, vendar običajno z intenzivno vadbo prekomerno okrepijo štiriglavo mišico na sprednji strani stegna (t. i. kvadriceps), na zadnje stegenske mišice pa pozabijo. Tako porušijo idealno razmerje moči med obema stegenskima mišicama, s tem pa pri povečani telesni obremenitvi, kar smučanje je, nevede povečajo ravno obremenitev sprednje križne vezi ter tako zvišajo tveganje za njeno poškodbo.
Drugi razlog za večje število poškodb kolena na belih strminah pa je sprememba smučarske tehnike, ki se je zelo razširila med smučarji v zadnjih letih. Z uporabo carving smuči smo namreč začeli uporabljati t. i. zarezno tehniko, ki najbolj obremeni ravno kolena. Če smo si pri stari tehniki smučanja najpogosteje poškodovali goleni in gležnje, nova pomeni največjo nevarnost za kolenski sklep.
Vsak padec zahteva ukrepanje
Kadar so poškodbe ob smučarskem padcu lažje, si lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del telesa pa povijemo z elastičnim povojem in ga dvignemo nad raven srca.
“Če bolečina ne mine oziroma se povečuje, če sklepa ne morete več obremeniti ali se pojavi oteklina, morate čim prej obiskati zdravnika specialista. Ta bo določil nadaljnje diagnostične postopke, kot sta na primer rentgen ali magnetna resonanca, in pripravil načrt najbolj optimalnega zdravljenja. To je lahko samo mirovanje, uporaba bergel ali opornice, fizioterapija, lahko pa zahteva operativno zdravljenje, odvisno od poškodbe,” razloži doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije, ki je v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros specializiran ravno za zdravljenje poškodb kolena.
Kaj pa poškodbe zgornjega dela telesa?
Na splošno velja, da je pogostost poškodb spodnjih okončin pri smučanju približno dvakrat večja v primerjavi s pogostostjo poškodb v predelu zgornjih okončin. Vseeno pa tudi te niso zanemarljive. Pogosto se zgodi, da si smučarji poškodujejo glavo – predvsem otroci, zato je zanje čelada obvezna –, značilna smučarska poškodba pa je tudi “smučarki palec”. Ta se zgodi, ker smučar pri padcu ne spusti palice, ki jo ima običajno zavito okoli zapestja, pri stiku s tlemi pa ročaj palice potisne palec navzven in tako se pretrgajo vezi.
Nekoliko pogostejše kot pri smučarjih so poškodbe zgornjih udov pri deskarjih. Ti si z njimi pomagajo loviti ravnotežje in če pri tem padejo, si lahko poškodujejo zapestje, podlahtnico, ramenski sklep ali si zlomijo ključnico.
Vse na enem mestu
Na slovenskih smučiščih se letno zgodi približno 1.300 poškodb. Če se nesrečni padec kdaj zgodi tudi vam, se naročite na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.
V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajamo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja športnih poškodb. Pri nas v nekaj dneh dobite diagnozo in zdravljenje se lahko začne.
David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.
Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?
Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.
Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?
Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.
Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?
Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.
Ste imeli kaj treme ali strahu?
Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.
Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?
Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.
Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?
Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.
Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?
V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.
Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?
V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.
Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?
Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.
Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine
Poškodba vezi, bolečina v narastiščih tetiv, raztrganine mišic in boleče mišične točke so znane trdovratne težave športnikov in tistih, ki pri svojem delu prekomerno obremenjujejo sklepe. Te poškodbe so vedno zahtevale dolgotrajno obiskovanje fizioterapije, ki je imela le omejen in začasen učinek. Z novim laserjem pa je postopek učinkovitejši in krajši, saj njegov učinek seže tudi v globoka tkiva.
Uporaba laserja v fizikalni terapiji je že dolgo poznana metoda zdravljenja akutnih in kroničnih vnetnih procesov v tkivu. V terapiji z laserjem izkoriščamo njegov kemični, mehanski in termični učinek, ki se kot valovanje prenaša iz izvora v sondi skozi tkivo do boleče točke, na katero ciljno deluje. S kemičnim učinkom laserja delujemo na prepustnost celic v tkivu in pospešujemo presnovo v celici, rezultat pa je obnavljanje tkivne poškodbe. Fotomehanski učinek impulzov laserskega delovanja ustvarja izmenične valove visokega in nizkega tlaka v globokih tkivih, kar zavira prevajanje bolečine po bolečinskih živčnih vlaknih in sproža izločanje naravnih zaviralcev bolečine. Hkrati proces pospešuje reparacijo degenerativnih procesov, med drugim tudi regeneracijo hrustančnega tkiva.
Z novimi laserji hitreje in učinkoviteje
Medtem ko konvencionalni »hladni« laserski aparati razreda 3A in 3B z močjo 0,1 W terapevtsko učinkujejo le na kožo in strukture v podkožju do enega centimetra globine, nova generacija visoko energijskih laserjev razreda 4 in z močjo nad 5 W omogoča prodor terapevtskih laserskih žarkov v globlje strukture do deset centimetrov pod kožo. Tako lahko prodre do vseh narastišč tetiv, ligamentov ter sklepov človeškega telesa. Zaradi opisanih lastnosti je čas zdravljenja z visokoenergijskim laserjem mnogo krajši, protibolečinski učinek izrazitejši, spekter težav, pri katerih je učinkovit, pa je v primerjavi s konvencionalnim hladnim laserjem mnogo širši. Najkoristnejši učinki visokoenergijskega laserja so takojšnje zmanjšanje bolečin, protivnetno delovanje in hitrejše celjenje tkiva. Medtem ko je zdravljenje poškodb v globokih mehkih tkivih ob uporabi konvencionalnega laserja običajno zahtevalo 10 ali 20 ponovitev terapije z zelo omejenim učinkom, pa terapija z visoko energijskim laserjem daje odlične rezultate že po petih obiskih.
Eden od treh tako naprednih laserjev v Sloveniji
V centru Artros je na voljo nov visoko energijski laser razreda 4 ameriškega proizvajalca medicinske opreme BTL. Velika izhodna moč in valovna dolžina laserskega valovanja omogočata terapijo poškodovanih in preobremenjenih globokih mehkih tkiv, mišičnih tetiv, sklepnih ligamentov in tudi znotrajsklepnih struktur (hrustanca), česar prejšnje generacije laserjev niso zmogle.
Odprava vzroka
Velika prednost metode zdravljenja s tovrstnim laserjem je tudi, da deluje tudi vzročno. To pomeni, da ne ozdravi le simptomov, pač pa s celjenjem in preobrazbo tkiva na tarčnem celičnem nivoju odpravlja tudi vzrok poškodbe.
Največji učinek s kombinacijo terapij
Še večjo učinkovitost terapije dosežemo z izmenično kombinacijo terapije z visoko energijskim laserjem in radialnimi globinskimi udarnimi valovi. Številne klinične raziskave, objavljene v uglednih strokovnih revijah, so potrdile potenciran učinek hkratne uporabe obeh metod, tako v primerjavi z vsako od obeh metod posamezno kot predvsem v primerjavi z drugimi običajnimi metodami fizikalne terapije. Terapijo z visokoenergijskim laserjem v primeru ustreznih indikacij in po izključitvi kontraindikacij predpiše zdravnik specialist, izvaja pa jo diplomirana fizioterapevtka s specialnimi znanji.
Človeško stopalo je oblikovano kot trinožnik, ki pri hoji daje telesu stabilno oporo, prilagojeno položaju in obliki podlage. To izjemno prilagodljivost zagotavlja zapleten sistem sklepov v predelu gležnja. Nepravilnosti v položaju stopal ob hoji pa lahko povzročijo mnoge težave.
Pronacija je ime za skupino gibov, ki stopalo obrnejo navzven in navzgor, supinacija pa za gibe navznoter in navzdol. O prekomerni pronaciji oziroma hiperpronaciji govorimo, kadar je obseg tega kombiniranega giba povečan ali pa pri hoji stopalo predolgo vztraja v tem položaju.
Hoja: izmenjava pronacije in supinacije
Med hojo ena noga vedno opravlja funkcijo opore, druga pa napreduje do mesta naslednjega dostopa. Pri vsakem koraku tako ločimo fazo opore in fazo zamaha. Faza opore se prične z dotikom pete, ki preide v dostop, ko je v stiku s tlemi celotno stopalo. Sledi del osrednje opore, ko celotna teža telesa sloni na eni nogi. Preden noga preide v fazo zamaha, sledi še odriv, ki ga označuje dvig pete od tal.
Skozi celoten cikel stopalo prehaja med pronacijo in supinacijo v določenem ritmu, prilagojenem potrebam hoje. Med dostopom se stopalo za kratek čas obrne v smeri pronacije, saj je v tem položaju bolj elastično in lažje absorbira energijo. Med odrivom pa mora biti stopalo togo, da služi kot vzvod, preko katerega se prenaša sila mišic, zato že v času osrednje opore stopalo preide v supinacijo, v kateri so njegove kosti med seboj čvrsteje povezane.
Prekomerna pronacija
Stabilna, toga stopala, ki pri hoji služijo kot del odrivnega mehanizma, žal niso lastnost vseh ljudi. Pri nekaterih osebah je gib pronacije v fazi dostopa močno poudarjen, notranja stran gležnja se zvrne navznoter, in kar je še pomembnejše, ostane v tem položaju tudi v fazi odriva. Prekomerno proniran gleženj je nestabilen, mlahav, zato je odriv precej manj učinkovit, veliko energije, namenjene hoji, se tako izgubi. Namesto da bi se od tal odmaknilo celotno stopalo, razen predela pod glavicami stopalnic in prstov, se od tal odlepi zgolj peta, večina predela pod nartnicami in stopalnicami pa ostane na tleh. Tovrsten način hoje, pri katerem pride do preloma v sredini narta, je prisoten kar pri osmih odstotkih oseb.
Bolečine v različnih sklepih
Prekomerna pronacija škodljivo vpliva na strukture tako v stopalu kot tudi drugod po telesu. Na stopalu so prekomerno obremenjene predvsem strukture na notranji strani in tako lahko pride do obolenj. Bolečine na notranji strani podplata, utrujenost stopal, boleč ali deformiran palec na nogi, trn petnice, vnetje ali celo odpoved delovanja zadajšnje tibialne tetive ter utesnitev tibialnega živca (tibia – golenica) so samo nekatera od posledičnih obolenj. Vpliv pa ni omejen samo na stopalo. Pri prekomerni pronaciji stopala je celotna spodnja okončina obrnjena preveč navznoter, zaradi česar lahko prihaja do bolečin v oddaljenih sklepih – kolenu, kolku in križu.
Kirurška stabilizacija gležnja
Prekomerno proniran nestabilen gleženj je mogoče učvrstiti z minimalno invazivnim posegom, s katerim se med dve gleženjski kosti vstavi kovinska opornica, ki pomaga vzdrževati najprimernejši položaj nartnic. Takšna opornica lahko v telesu ostane vse življenje. Poseg izvedemo samostojno ali v povezavi z drugimi kirurškimi posegi na stopalu, na primer s podaljšavo prekratke Ahilove tetive, če seveda obstaja potreba po tem.
Tovrstno kirurško zdravljenje je priporočljivo, ko težave precej vplivajo na kakovost življenja ali če se začnejo pojavljati sekundarna obolenja, denimo deformacija palca ali vnetje tetiv. Kadar so posledične deformacije že nastale, pa je zelo pomembno tudi, da se pred zdravljenjem posledic odpravi tudi razlog zanje – prekomerna pronacija.
Z vse večjo priljubljenostjo aktivnega načina življenja narašča število rekreativnih športnikov in tudi različnih poškodb. Udarnine, zvini, pretegnjene mišice in poškodbe kolen so pogosti predvsem med tistimi, ki pretiravajo in vadijo nepravilno.
Bolečina v mišicah ali po domače »muskelfiber« je normalna reakcija mišice na obremenitev. Pojavi se od 12 do 48 ur po naporu in izzveni spontano v 3 do 7 dneh, pri čemer okrevanje pospešijo počitek, hladna prha in blaga masaža. Tudi zvin ali udarec lahko razmeroma hitro obvladamo, če začnemo prizadeto mesto takoj ohlajati – bodisi z mrzlimi oblogami, masažo z ledom ali z namakanjem poškodovanega dela v ledeni kopeli. Z ohlajanjem zmanjšamo vnetje, omilimo bolečino in preprečimo nastanek otekline ter modric. Zelo priporočljivo je tudi, da poškodovan del povijemo z elastičnim povojem, ki preprečuje zatekanje tkiva. Oteklino in bolečino nato odpravljamo tako, da dvignemo poškodovani del telesa nad raven srca, pri tem pa mirujemo oziroma se izogibamo nepotrebnim gibom. Za dodani protibolečinski in protivnetni učinek posežemo še po zdravilih, s katerimi narahlo namažemo obolelo mesto. Skupek ukrepov, s katerimi moramo začeti čim prej po poškodbi, si lažje zapomnimo, če vemo, da so združeni v začetnicah angleškega izraza (PRICE):
• zaščita poškodovanega mesta (P – protection),
• počitek (R – rest),
• hlajenje (I – ice),
• kompresijsko povijanje (C − compression),
• dvig poškodovanega uda (E – elevation).
Ko led in počitek ne zadostujeta
V primeru, da je bolečina po športni aktivnosti dolgotrajnejša in upoštevanje načel terapije PRICE ne zaleže, je smiselno poiskati nasvet strokovnjaka. Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fiziatrije in vodja področja rehabilitacije v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros v Ljubljani, je povedal, da večjih in dolgotrajnejših bolečin ni smiselno »utišati« z zdravili in nadaljevati z gibanjem, saj lahko tako poškodbo samo še poslabšamo. »Če bolečina omejuje gibanje, kadar je prisotna oteklina, kadar je poškodovan sklep močno topel, ob obsežnem izlivu krvi v podkožje in seveda vedno, kadar sumimo, da gre za raztrganino mišice, izpah, zvin ali zlom, moramo kar se da hitro poiskati pomoč zdravnika,« je povedal mag. Grabljevec.
Zdravljenje in učenje preventive
Specialisti fiziatri v sodelovanju s fizioterapevti ne vodijo le zdravljenja športnih poškodb, ampak posameznika naučijo tudi pravilnega izvajanja gibov, pravilnega načrtovanja in stopnjevanja vadbe, skratka načel, ki naj bi preprečevali nove poškodbe. Enako pomembno kot zdravljenje je namreč odkrivanje vzroka, ki je privedel do poškodbe. »Na nas se obračajo tudi rekreativni športniki, ki opažajo, da s trenutno vadbo ne dosegajo želenih rezultatov, oziroma potrebujejo navodila, saj jih je njihov dosedanji način pripeljal do poškodb. Seveda pa imamo največ dela s fizikalno terapijo za odpravljanje bolečin in regeneracijo poškodovanega tkiva,« je pojasnil sogovornik, ki ima v ambulanti največ opraviti z zdravljenjem vnetja narastišč tetiv, manjših natrganin mišic, burzitisov (vnetja obsklepnih sluznih vrečk) in kalcinacij v mišicah ramenskega obroča. Velika prednost pri obravnavi športnih poškodb je, da so v centru Artros na enem mestu na voljo vsa diagnostična oprema, sodoben kabinet za fizioterapijo kot tudi operacijska dvorana za artroskopske ortopedske posege.
Športniki in čezmerna obremenitev sklepov
Osteoartroza je revmatska bolezen, za katero je značilno tako prezgodnje kot tudi prehitro propadanje sklepnega hrustanca. Nekdaj je osteoartroza veljala za proces staranja, danes pa vemo, da se to bolezensko dogajanje začne že v drugem in tretjem desetletju življenja, težave pa bolniki občutijo šele kasneje oziroma v starosti. Ob pojavu osteoartroze (ki, kot vemo, ni izključno pogojena s starostjo) se, kot je pojasnil mag. Grabljevec, gladka površina hrustanca običajno na več mestih poškoduje in drobi, hrustančne celice pa ob tem ne zmorejo dovolj hitro nadomestiti poškodovanega in uničenega hrustanca. Rentgenski posnetek prizadetega sklepa ta proces prikaže kot izginjanje prostora v sklepu. Poleg osnovne okvare sklepnega hrustanca osteoartroza v kasnejših obdobjih prizadene tudi sklepno ovojnico, ki postane manj prožna in raztegljiva, kostnino pod samim sklepom, ki se zgosti in začne tvoriti izrastke ob sklepu, ter obsklepne vezi in mišice, ki se skrajšajo in oslabijo ter ne zagotavljajo več ustrezne stabilnosti sklepu. »Končni rezultat procesa osteortroze je boleč, otekel, slabo gibljiv in pogosto nestabilen sklep,« je povedal sogovornik in poudaril, da je osteoartroza razmeroma pogost pojav tudi pri športnikih, ki čezmerno obremenjujejo svoje sklepe. Blage akutne in kronične bolečine pri osteoartrozi in po športnih poškodbah najpogosteje lajšamo s protivnetnimi sredstvi v obliki gela ali kreme. Pri močnejših bolečinah se zatečemo k uporabi protibolečinskih – protivnetnih tablet (t. i. nesteroidnih antirevmatikov), ki pa ob dolgotrajnem uživanju lahko povzročijo resno okvaro želodčne in črevesne sluznice, je opozoril specialist fiziatrije.
V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja. Kako se torej varno lotiti resnega plavanja, ki je odlična aerobna vadba in velik porabnik kalorij?
Plavanje je v Sloveniji zelo pomembna športnorekreacijska dejavnost. Tekmovalno plavanje ima pri nas dolgoletno tradicijo z bleščečimi mednarodnimi uspehi.
Plavanje je lahko povsem rekreativna dejavnost ali pa so plavalci organizirani v različnih stopnjah rekreativno-tekmovalnega plavanja, vse do klubsko organiziranega tekmovalnega športa. Najbolj množične so seveda skupine rekreativcev in tekmovalnih rekreativcev. Rekreativci preplavajo nekaj kilometrov na dan, tekmovalci pa do osem kilometrov dnevno, pet dni v tednu!
Plavanje deluje dobrodejno na telo
Pri lahkotnem plavanju, ki se ga udeležuje velika večina plavalcev, se sklepi lepo razgibajo, to pa je omogočeno tudi ljudem z razvito obrabo sklepov. Pri plavanju na telo ne deluje telesna teža in neboleče lahko izvajamo gibe, ki jih zaradi bolečin pod vplivom telesne teže sicer težje izvajamo.
Pri plavanju na nas deluje upor vode, ki močno naraste s hitrostjo gibanja, kar čutimo, če želimo v vodi hitro hoditi. Upor preprečuje sunkovitost gibov, kar blagodejno deluje tudi na sklepe z začetno obrabo, zato plavanje priporočamo pri zdravljenju obrabljenih sklepov. Pri starejših zahteva prilagoditev hitrosti in trajanja plavanja.
Pri intenzivnem plavanju so izrazito obremenjene zgornje okončine. Vedno, ko so posamezni deli telesa posebej obremenjeni, lahko nastopijo tudi težave in poškodbe. Pri običajnem prsnem rekreativnem plavanju večjih težav ni, lahko pa nastopijo pri prostem stilu plavanja ali kravlu, in sicer zaradi napačne tehnike plavanja.
Pravilni tehniki plavanja in dihanja sta ključ za zmanjševanje in preprečevanje poškodb pri plavalcih.
Samo dobri poznavalci pravilne tehnike plavanja s pravilnim dihanjem lahko razložijo vzroke nastanka težav. Velika večina težav se pojavi v ramenih.
Plavalci imajo navadno dobro gibljive sklepe in že majhne poškodbe vodijo do nestabilnosti sklepa in vnetja tetiv. Na primer pri kravlu mora plavalec komolce držati nad nivojem roke, ko je ta zunaj vode. Vrtenje trupa pomaga pri držanju komolca nad nivojem roke, to pa zelo obremeni ramo. Poleg tega dihanje samo na eno stran povsem različno obremeni ramenska sklepa.
Pri plavanju se lahko pojavljajo tudi ponavljajoče se poškodbe notranjih vezi kolena, obremenitve kolkov pri ritmičnem brcanju in velike obremenitve ledvene hrbtenice pri plavanju delfina.
Kaj povzroča vse te poškodbe pri intenzivnem plavanju?
Najpogostejši vzrok je napačna tehnika plavanja. V malokaterem športu napačna tehnika tako hitro vodi do poškodb zaradi preobremenitve, kot se to zgodi pri prostem stilu plavanja (kravlu).
Tu je zelo pomembna sinhrona rotacija ramen, trupa in bokov v isti ravnini in ob istočasnem nerotiranju glave. Z rotacijo vstran od vodilne roke tej omogočimo manjšo rotacijo v ramenu pri vračanju v začetni položaj, kar močno zmanjša utesnitev glavice ramena pod akromion, kar je glavni vzrok poškodbe ramenskega sklepa. Pomemben je tudi pravilen položaj roke.
Zaradi viskoznega upora vode so močno obremenjene notranje kolenske vezi (kolateralne vezi) in med plavanjem lahko začutimo bolečino v kolenih.
Močno usločena ledvena hrbtenica pri plavanju delfina lahko ob neokrepljenih in premalo treniranih stabilizacijskih hrbtnih mišicah vodi do bolečin v ledveno-križnem delu hrbta. Razvije se fasetni sindrom, preobremeni se medvretenčna ploščica, kar ima lahko dolgotrajne posledice.
Kako se torej lotiti resnega plavanja?
Najprej se naučimo pravilne tehnike plavanja, za katero smo se odločili. Brez trenerja/inštruktorja tu ne bo šlo! Prsnega plavanja se je samo po navodilih in opazovanju drugih nemogoče naučiti pravilno. Zato je nujno treba poiskati pomoč in nauke trenerja/inštruktorja. V pomoč nam je kamera s posnetkom plavanja in analiza naših napak.
Če ne boste šli v uk k strokovnjaku, si poiščite ortopeda ali fiziatra. Naučite se stabilizacijskih vaj za hrbtenico, ki tudi zahtevajo kar nekaj vadbe, da jih usvojimo.
Tudi nekateri vrhunski športniki jih ne obvladajo. Hrbtenica ima dvojno mišičje. Gibalno hitro aktiviramo in tudi okrepimo. Stabilizacijskih mišic pa ni enostavno aktivirati in še blokirane so pri boleči hrbtenici! Pojdite k fizioterapevtu, da vas nauči pravih vaj.
Ne pozabite na pravilno in uravnoteženo prehrano. Marsikatero vnetje in natrganje mišic je posledica napačne in nepopolne prehrane. Pri resnem projektu učenja rekreativno-tekmovalnega plavanja potrebujete pomoč strokovnjaka za prehrano. Na to prepogosto pozabljamo!
Prekinite trening, če vas boli!
Boleča rama, ki je daleč najpogostejši vzrok težav, zahteva nekajtedenski počitek in dobro fizioterapijo. V tem času poiščite vzrok za pojav bolečin, ki ni v samem ramenu, temveč v napačni tehniki ali preslabotnem in slabo prehranjenem mišičju trupa in ramen.
Pri večanju intenzivnosti se neredko vnamejo ovojnice kolkov s pripadajočimi burzami na sprednji strani sklepa. Začetna artroza se razboli, poslabšanja pa ni pričakovati, ker bolečina ni posledica obremenitev telesne teže.
Razmeroma hitro se lahko pojavijo bolečine pri ljudeh z obrabo vratne hrbtenice, ki težje zaklonijo vrat, ko pri plavanju držijo glavo nad vodo. Svetujemo vmesno hrbtno plavanje, da bolečina mine.
Pri prsnem plavanju začnejo boleti tudi obrabljena kolena, kajti pri prsnem plavanju se kolena ne samo krčijo in iztegujejo, temveč tudi rotirajo okoli svoje osi za 20 stopinj in z intenzivnostjo plavanja se precej aktivira obrabna bolečina.
Plavanje ni šport za samouke, čeprav ‘zna’ plavati skoraj vsakdo, temveč zahteva timski pristop tudi samo za intenzivnejše rekreativno plavanje.
Pogosto ljudje na tek gledamo preveč enostransko: “Saj teči zna prav vsak. ” V primerjavi s skokom v daljino in drugimi športnimi dejavnostmi je tek sicer res preprosto gibanje, vendar so razlike v učinkovitosti in estetski dovršenosti teka pri različnih ljudeh zelo velike. Čeprav je tek tako naraven, je treba razviti drugačen pogled, da boste lahko vsak dan bogatili življenje daleč v pozna leta.
Veselje do teka vam lahko pokvari nepravilne tehnika, neprimerna tekaška obutev ter prešibke in toge mišice. Obstaja velika možnost za poškodbe in veselje, ki vam ga prinaša tek, bo izpuhtelo. Tega si prav gotovo ne želite.
S pravilno tekaško tehniko boste varnejši pred tekaškimi poškodbami, tekli boste bolj sproščeno, toda hitreje.
Optimalna tehnika teka pomeni, da imate dobro koordinirane, racionalne in ekonomične gibe, ki omogočajo ohranjanje optimalne hitrosti teka. Dobra tehnika zagotavlja boljše izkoriščanje elastičnega potenciala mišic in tetiv, refleksnih potencialov živčno-mišičnega sistema, ki omogoča gladke in koordinirane gibe – torej tisto, kar vaše telo premika naprej. Tako bo vaš tek hitrejši z enakim naporom in manjšo porabo kisika, kar pomeni manj kemične in več mehanske energije.
Kako se približati pravilni tehniki teka?
Ko se boste podali na svojo turo in upoštevali to, kar pravkar berete, usmerite pozornost na občutenje svojega telesa med tekom. Poskusite občutiti vsak delček telesa – od stopal do glave. Nikar ne tecite na vso moč, to pustite za pozneje. Nikamor se ne mudi! Dihanje naj se zlije z vašim tekaškim korakom. Če ste zasopli, upočasnite.
Če radi tečete v družbi, tecite s tekaškim partnerjem, ki mu tek ni tuj. Občutite lahkotnost njegovega koraka in mu sledite.
Pri sproščenem telesu vam ne bo treba zapravljati odvečne energije, aktivne bodo samo mišice, ki omogočajo tehnično pravilen tek. Sproščenost teka dosežemo, ko je usklajeno aktiviranje posameznih mišic (mišičnih skupin agonistov in antagonistov) in trajanje njihove aktivnosti (medmišična koordinacija).
Tako je videti tekaški korak zelo enostaven, kot bi tekli brez napora. Takšna tehnika je odraz veliko pametno pretečenih kilometrov in vaj, ki so namenjene za to. Za vse našteto pa je potrebne nekaj teorije. V nadaljevanju bodo predstavljeni najpomembnejši dejavniki dobre tehnike teka.
Pokončna drža
Vaš tek bo učinkovit, če bo telesna drža med tekom pokončna, torej so glava, vrat in rame poravnane. Potisnite prsi naprej, saj tako avtomatično potisnete naprej in navzgor tudi boke. Vaš pogled naj bo usmerjen naprej. Prevelik naklon naprej zaradi statične obremenjenosti mišičnih skupin trupa, ki lovijo ravnotežni položaj, zahteva povečano energijsko porabo.
V bokih zlomljen ali sedeč položaj telesa med gibanjem (ramena so pred boki in zadnjico) z vidika izkoristka odrivne sile ni racionalen. Tako ne morete odriniti pod ustreznim kotom, ker gre odrivna sila mimo težišča telesa in ni izkoriščena za pomikanje naprej. Za pravilen položaj bokov so odgovorne predvsem zadnjične mišice in odmikalke, dobra trebušna in hrbta muskulatura pa daje telesu čvrstost.
Gibanje v smeri teka
Gibanje naj bo usmerjeno naravnost naprej, brez nagibanja trupa levo in desno ali naprej in nazaj, brez rotiranja ramen in trupa ter s čim manjšim nihanjem težišča telesa gor in dol. Vsako odvečno gibanje spremlja spreminjanje položaja telesa in s tem centralnega težišča telesa. Stremite k premočrtnem gibanju, s čim manjšimi vertikalnimi in stranskimi odkloni. Ko tečete, imejte pogled usmerjen naprej – cilj vam naj bo namišljena točka v smeri teka.
Gibanje nog
Če verjamete ali ne, daljši korak ne omogoča hitrejšega teka. Če noge iztegnete preveč pred težišče telesa, povečujete zaviralne sile, ki vas upočasnjujejo ter povzročajo dodaten pritisk na kosti in sklepna tkiva kar lahko povzroči poškodbe. Z nogami stopajte na tla čim bolj pod težišče telesa in pri tem vključite zadnje stegenske in zadnjične mišice.
Dolžina in frekvenca tekaškega koraka
Hitrost teka je produkt dolžine koraka in frekvence korakov. S povečevanjem hitrosti raste tako dolžina kot frekvenca korakov, vendar ne v enakem razmerju. Ključ za hitrejši in učinkovitejši tek je povečana frekvenca korakov.
Postavljanje noge daleč naprej sicer podaljšuje dolžino koraka, vendar ruši cikličnost gibanja, zmanjšuje hitrost in povzroča veliko izgubo energije. Razmerje med frekvenco in dolžino koraka je individualno (podzavestno) pogojeno, vendar se ga z usmerjeno vadbo lahko spremeni.
Delo rok
Glavna naloga rok je, da delujejo skladno z nogami, tako glede amplitude gibanja kot koordinacije (noga – nasprotna roka). Roke naj bodo sproščene in spuščene dokaj nizko ob telo. Posledica drže rok stran od telesa ali preveč dvignjenih ramen sta hitrejša utrujenost rok in ramen, zaradi obračanja telesa pa porabimo več energije.
Če ugotovite, da postajajo roke in rame napete, se ustavite, jih rahlo stresite in potisnite palec in kazalec skupaj. Napetost se bo zadržala v majhnem loku med prstoma.
Gibanje rok naj se dogaja v ramenih, komolce imejte pokrčene v pravem kotu, zapestje naj bo sproščeno in mehko, prsti pa so skrčeni v rahlo pest. Ne tecite z rokami, temveč pustite, da prosto sledijo ritmu nog.
Postavitev stopal
Pri teku na daljše proge stopnjujemo hitrost s hitrejšim gibanjem v gležnjih. Postavitev stopala mora omogočati elastično delo gležnjev, kolen in kolkov ter hkrati ne sme povzročati zaviranja teka. Na tla stopajte prožno (povaljajte stopalo od točke prvega dotika proti prednjem delu odriva) in vaš korak bo tih, odriv pa hitrejši.
Izkoristite moč gležnjev tako, da krepite mišice meč, ki naj sodelujejo pri odrivu vsakega koraka (tako razbremenite stegenske mišice), in se učite prenašati težo naprej, na prste, da bodo gležnji opravili več dela, hkrati pa prihranili energijo stegenskih in drugih velikih mišic.
Hitrost teka je odvisna od teka, s katerim delom stopala se najprej dotaknete tal. Počasen tek – s peto; hitrejši tek – sprednji zunanji del stopala; zelo hiter tek (sprint, finiš) – sprednji del stopala.
Izpopolnjevalne tehnike
I. RAZLIČNE VRSTE TEKA S KONTROLO TEHNIKE TEKA
Opozorilo!
Tek naj vam bo v užitek in zabavo, zato se ne obremenjujte s tehniko na vsakem treningu. Kadar pa trenirate tehniko, se osredotočite samo na njo, ne na hitrost!
1. Izpopolnjevanje tehnike (obvladovanje in kontrola elementov) s stopnjevanjem
Najprimernejše so ravne površine od 100 do 300 metrov. Stopnjevanja z razvijanjem tehnike so lahko tudi trening hitrosti, lahko pa ga preprosto vključite v svoj redni tek in ogrevanje. Naredite 4 do 8 stopnjevanj v obliki minutne hoje, vmes počivajte. Nikoli ne sprintajte, spremljajte svojo hitrost in se osredotočite na tehniko. Tempo na vaši razdalji počasi stopnjujte, nato pa doseženo hitrost ohranjajte, zadnjih nekaj metrov hitrost počasi zmanjšujte.
2. Tek navkreber
S tekom navkreber ugodno vplivate na biomehaniko teka:
izboljšujete frekvenco koraka
podaljšujete korak
izboljšujete koordinacijo gibanja
vadite pravilno rabo rok, ko se odrivate, in stopal, ko se z njimi opirate na tla
izboljšujete skladno zamahovanje z rokami in dvigovanje kolen
Tek navkreber izvajajte na 10- do 15-odstotnem naklonu 100 do 200 m. Pazite na pokončno držo. Prsi potisnite naprej in navzgor. Ne nagibajte se naprej ali nazaj. Le tako bo učinkovitost odriva optimalna.
3. Tek navzdol
Tek po 1, 5- do 3-odstotnem naklonu vam bo omogočil, da razvijete občutek teka pri večji hitrosti, kot jo v normalnih pogojih lahko dosežete. Tek pri maksimalni ali celo nekoliko večji hitrosti pri vlaganju manj kot 100 odstotkov napora pripomore, da se naučite teči sproščeno in z veliko frekvenco korakov kljub veliki hitrosti.
Tecite 60 m po klancu navzdol, nato nadaljujte 20 m po ravnini, kjer hitrost obdržite še nekaj časa brez olajšanih pogojev. Pazite, predolgi koraki preveč obremenjujejo kolena!
II. IZPOPOLNJEVANJE TEHNIKE TEKA S POSEBNIMI VAJAMI ZA TEK – TEKAŠKA ABECEDA
Vaje atletske abecede se uporablja za izboljšanje tehnike teka kot sestavni del ogrevanja – specialno ogrevanje (s predhodnim splošnim ogrevanjem). Zlasti takrat, ko boste v glavnem delu treninga pretekli krajšo razdaljo v hitrejšem tempu in ko vam bo služil kot sredstvo za razvijanje posebne tekaške moči. Z njimi okrepite in razvijete moč tistih mišičnih skupin, ki so pri teku najbolj aktivne in obremenjene. Prožnost in elastičnost tekača zagotavljajo ustrezno aktivirane mišične skupine, ki regulirajo gibanje v posameznih sklepih nog in mišic trupa.
Vaje tekaške abecede so:
Skiping (nizek, srednji, visok)
Tek s poudarjenim odrivom
Džoging poskoki
Striženje
Tek z udarjanjem pet nazaj (brcanje)
Hopsanje
Križni koraki
Za več informacij o pravilni izvedbi tekaške abecede se obrnite na avtorico članka.
Pomen vadbe za krepitev mišic in raztezne vaje za boljšo tekaško tehniko
Pogosto rekreativni tekači trenirate povsem enostransko in samo tečete, kar je huda napaka. Res je, da ne potrebujete toliko mišične mase kot npr. sprinterji, vendar vseeno potrebujete močne in primerno napete ter prekrvavljene mišice, ki telesu zagotavljajo pokončen položaj tudi takrat, ko ste utrujeni.
To so predvsem mišice ‘jedra’ (trebušne in hrbte mišice), mišice prednjega in zadnjega dela stegen ter zadnjične mišice. Močne mišice stopal ves čas gibanja nosijo celotno težo telesa. To, stopnjevano še s hitrostjo gibanja, povzroča prav neverjetne sile, s katerimi obremenjujete stopala.
Pomembne pa so tudi primerno prožne mišice, gibljivi sklepi, saj sicer hitro popustijo pod bremenom utrujenosti. Posledica pa je porušena tehnika teka in nezaželene poškodbe. V praksi to pomeni, da morate vaje za moč delati 2-krat na teden, vaje za gibljivost pa po vsaki vadbeni enoti.
Ali ste tekač začetnik ali pa je tek že postal vaša redna navada, ne bo odveč, če med treningom posvetite pozornost pravilni tehniki teka. Vaš tek bo še hitrejši, varnejši in lahkotnejši.
Izmed vseh sklepov našega gibalnega aparata ravno rame omogoča največjo gibljivost. Funkcionalnost tega sklepa se kaže v njegovi kompleksnosti, posledica slednje pa so tudi številne možnosti za okvaro ali poškodbo.
Razumevanje principov delovanja ramenskega sklepa in mehanizmov nastanka poškodb kot tudi dojemanje zahtevnosti samega operativnega posega in rehabilitacije po poškodbi omogoča šele poznavanje osnovne anatomske zgradbe ramena.
Kosti
Osnovno strukturo ramena sestavljajo, podobno kot pri vseh sklepih gibal, kosti in hrustančne površine. V ramenu sklep tvorijo lopatica, nadlahtnica in ključnica. Po pravem pojmovanju je ramenski sklep pravzaprav sestavljen iz treh sklepov – sklepa med glavo nadlahtnice in lopatico (glenohumeralni sklep), sklepa med akromialnim odrastkom lopatice in končnim delom ključnice (akromioklavikularni sklep) in nepravim sklepom med prsnim košem in lopatico (skapulotorakalni sklep). Za pravilno delovanje ramena je potrebno koordinirano gibanje v vseh treh sklepih. Fiziološki vzorec gibanja, ki ga lahko opazujemo med dvigom roke v ramenu, kjer gre za hkratno gibanje oziroma zasuk (rotacijo) lopatice na prsnem košu in pomikanje glave nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu, imenujemo skapulo-humeralna kinematika. Značilno se ta že v zgodnjih fazah obolenja ali poškodbe ramena poruši, kar povzroča dodatno preobremenjevanje okvarjenih ali poškodovanih mehkih tkiv ramena.
Mišice
Podobno kot pri drugih sklepih mišično-skeletnega sistema mehka tkiva v ramenu sestavljajo sklepna ovojnica z vezmi (ligamenti) in mišice, ki se na kostne površine priraščajo s kitami. Hrustančno sklepno površino lopatice poglablja labrum, vezivna hrustančna struktura trikotnega preseka, ki po obodu obdaja glenoid. Njegova glavna vloga je povečevanje stabilnosti glenohumeralnega sklepa ter izboljševanje prileganja sklepnih površin lopatice in nadlahtnice. Najpomembnejše mišice ramenskega sklepa so mišice rotatorne manšete. Gre za skupino štirih razmeroma majhnih mišic, katerih kite se zlivajo in skupaj naraščajo na sprednjo, zgornjo in zadnjo površino anatomskega vratu nadlahtnice. Delujejo kot dinamični stabilizator glavice nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu ter podpirajo večje povrhnje mišice pri izvajanju gibov elevacije ter zunanjega in nostranjega zasuka v ramenu. Med mišicami ramena je treba omeniti še veliko deltoidno mišico, ki zagotavlja glavni del sile, potrebne za gib elevacije v ramenu, veliko pektoralno mišico, ki je pomembna zlasti pri gibih notranjega zasuka, in skupino mišic, ki jih imenujemo stabilizatorji lopatice in so zelo pomembne za zagotavljanje ustreznega pomikanja lopatice po prsnem košu med izvajanjem gibov v ramenu.
Najpogostejše poškodbe ramena
Raztrganje kit rotatorne manšete
V kitah rotatorne manšete, zlasti v kiti mišice supraspinatus, se v odrasli dobi začnejo postopno razvijati degenerativne spremembe. Posledica tega procesa je zmanjševanje natezne odpornosti kit, kar lahko že pri manjših poškodbah privede do pretrganja teh kit.
Edino zdravljenje, ki zagotavlja ponovno vzpostavitev intaktnosti okvarjenih kit, je operativna terapija s prišitjem raztrganih kit. Ali je takšno zdravljenje možno pri konkretnem bolniku, pa je odvisno od mnogih dejavnikov. Od, denimo, obsega okvare kit, kroničnosti tega stanja in prisotnosti morebitnih degenerativnih sprememb hrustanca. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo tudi starost bolnika, njegovo splošno zdravstveno stanje, trenutna funkcija ramena, stopnja bolečin in bolnikova pričakovanja. Pri tistih, kjer operacija zaradi katerega od naštetih razlogov ni primerna oblika zdravljenja, skušamo funkcijo izboljšati s konzervativnim zdravljenjem v obliki fizikalne terapije, ki vključuje ustrezna protibolečinska obsevanja in terapevtske vaje. Takšno zdravljenje je lahko ob motiviranosti in dobrem sodelovanju bolnika zelo uspešno.
Pri izrazitejših bolečinah včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija ramena s kortikosteroidom, ki umirja degenerativno vnetje v sklepu in s tem blaži bolečino. V nekaterih primerih kroničnega raztrganja kit rotatorne manšete z izrazito prizadetostjo funkcije ramena pa je potrebna tudi operacija z vstavitvijo umetnega sklepa. Ti posegi se praviloma izvajajo pri bolnikih po 65. letu starosti. Pri pravilno postavljenih indikacijah lahko na ta način zelo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo kronično bolečino.
Problemi z bicepsom
Biceps je dvoglava mišica, katere trebuh je na sprednji strani nadlakti. V spodnjem delu se z močno enojno kito prirašča na vrat koželjnice, v zgornjem delu pa se razcepi na dva dela. Prva, krajša kita, imenovana tudi kita kratke glave bicepsa, se prirašča na korakoidni odrastek lopatice in praviloma ne povzroča težav. Druga, bistveno daljša, je kita dolge glave bicepsa, ki poteka po žlebu nadlahtnice navzgor, nad sprednjim delom glave nadlahtnice naredi zavoj pod pravim kotom in se narašča na zgornji del glenoidnega labruma. Zaradi takega poteka se ta kita v zgornjem delu, kjer zavija v kostnem žlebu pod pravim kotom, pogosto vname ali tudi poškoduje.
V zgodnji fazi lahko težave zdravimo konzervativno s počitkom, fizikalno terapijo, včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija predela bicipitalnega sulkusa s kortikosteroidom. Če so težave kronične in se ponavljajo, pa se priporoča operativna terapija z artroskopsko tenodezo bicepsa. Gre za razmeroma kratek in minimalno invaziven ambulantni operativni poseg, kjer zgornji del bicepsa prekinemo in ponovno pritrdimo na kost nekoliko niže pod predelom okvare kite. Tako odpravimo bolečino in normaliziramo funkcijo rame. Na funkcijo mišice ta operacija nima vpliva. Mnogo redkeje se problemi s kito dolge glave bicepsa pojavljajo zaradi poškodbe v predelu njenega narastišča na zgornji del labruma v samem glenohumeralnem sklepu. Take poškodbe so značilne za mlajše aktivne športnike, ki se ukvarjajo s športi, ki zahtevajo izvajanje aktivnih sunkovitih zamahov. Pri njih je zdravljenje praviloma operativno, s ponovnim prišitjem narastišča kite in labruma. S primerno izvedenim operativnim posegom lahko zagotovimo vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev.
Ponavljajoči se izpahi ramena
Izjemen obseg gibljivosti ramenskega sklepa v praktično vseh ravninah pomeni tudi predispozicijo za razvoj nestabilnosti sklepa. Najpogosteje se težave s ponavljajočimi se izpahi ramena pojavljajo pri mlajših, kjer elastičnost mehkih tkiv in mišic še dodatno olajšuje nastanek izpaha sklepa. Do razvoja nestabilnosti ramena lahko pride kot posledica začetnega travmatskega izpaha, torej pri poškodbi. Po prvem izpahu se lahko odločamo med konzervativnim zdravljenjem s počitkom in kasnejšo fizikalno terapijo ter operacijo na drugi strani. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo starost bolnika, raven športne aktivnosti, izpostavljenost kontaktnim športom, obseg okvar v sklepu, zlasti na kostnih delih ramenskega sklepa, ter prisotnost morebitne generalizirane hiperlaksnosti sklepov. Kadar se izpah ponovi drugič, praviloma vsem svetujemo operativno stabilizacijo. Ta je glede na obliko nestabilnosti in obseg sprememb na skeletu lahko izvedena artroskopsko s pritrditvijo in skrajšanjem sklepne ovojnice in vezi, torej s posegom na mehkih tkivih, ali kot klasični operativni poseg na kostnih strukturah sklepa. Pri tej različici se najpogosteje uporabi del korakoidnega odrastka lopatice za povečanje površine glenoida lopatice.
Pri nekaterih se izpahi v ramenu začnejo pojavljati tudi spontano. Praviloma je take oblike nestabilnosti teže zdraviti, saj so bolj kompleksne in povezane s slabo koordinacijo aktivacije ramenskih mišic, slabo držo ter slabim položajem lopatice. Takšno atravmatsko obliko nestabilnosti zato vsaj na začetku praviloma zdravimo konzervativno. S primernim programom fizikalne terapije skušamo korigirati vse funkcionalne deficite mišic, ki povzročajo nestabilnost ramena. Kadar takšno zdravljenje ni uspešno, tudi pri teh oblikah nestabilnosti pogosto predlagamo operativno stabilizacijo sklepa.
Obraba hrustanca v ramenskem sklepu
V nasprotju s kolkom in kolenom se obraba hrustanca v ramenu razvije razmeroma redko. Najpogosteje je povezana s predhodnimi poškodbami, kot so zlomi zgornjega dela nadlahtnice ali sklepne površine lopatice, s ponavljajočimi se izpahi ramena, lahko se razvije tudi pri kroničnem raztrganju kit rotatorne manšete.
V začetnih fazah obolenja je zdravljenje konzervativno z zdravili, kot so antirevmatiki
in kortikosteroidi, ki umirjajo degenerativno vnetje sklepa, ki nastaja ob propadanju hrustanca. V zadnjih letih se uveljavlja tudi zdravljenje z injekcijami hialuronske kisline in injekcijami koncentrirane trombocitne plazme ter z obsevanjem z magnetnoresonančno terapijo. Gre za zdravljenja, ki so usmerjena v zavrtje napredovanja bolezni in lahko pripomorejo k simptomatskemu izboljšanju. Vsaj prehodno pri zgodnjih oblikah obrabe s to terapijo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo težave. Pri izrazito prizadeti funkciji in popolnem propadu hrustanca pride v poštev operativno zdravljenje z vstavitvijo sklepne endoproteze – torej umetnega sklepa, ki nadomesti funkcijo okvarjenega sklepa. S tem lahko bistveno izboljšamo obseg gibljivosti ramena in odpravimo bolečino.
Artroskopija ramena je operativni poseg, ki ga izvedemo v splošni anesteziji. Za diagnostično artroskopijo ramena običajno zadostujeta dva kožna reza, vsak dolžine 0,5 do enega centimetra. Skozi prvega, ki se nahaja na zadnji strani ramena, uvedemo optiko, in skozi drugega, ki je spredaj, tipalo, s katerim pregledamo notranjost sklepa. Pri zahtevnejših posegih naredimo še enega do tri dodatne kožne reze, običajno posamezno v dolžino ne merijo več kot 0,5 centimetra. Ti dodatni pristopi so potrebni za uvajanje inštrumentov in šivov ter drugih kirurških vsadkov v sklep. Podobno kot pri artroskopiji kolena tudi ramenski sklep med posegom napolnimo s sterilno fiziološko raztopino. Uporabimo raztopino NaCl, ki sklep izpira, ga nekoliko razteza in s tem zagotavlja dobro preglednost notranjosti sklepa.
Artroskopijo ramena izvedemo običajno v dveh korakih. V prvem delu posega artroskop uvedemo v glenohumeralni sklep, to je glavni sklep v ramenu, v katerem se stikata nadlahtnica in sklepna površina lopatice, imenovana glenoid. Če so težave bolnika povezane z nestabilnostjo ramenskega sklepa, okvaro glenoidnega labruma (meniskusu podobna struktura, ki obdaja sklepno površino glenoida lopatice), s tetivo dolge glave bicepsa ali delnim natrganjem katere izmed kit rotatorne manšete z notranje strani, to ugotovimo že s pregledom notranjosti glenohumeralnega sklepa. Med takšnim diagnostičnim pregledom sklepa lahko odkrijemo še degenerativne ali poškodbene spremembe na hrustančnih površinah glave nadlahtnice ali glenoida lopatice, prosta telesa v sklepu, kostne defekte kot posledico ponavljajočih se izpahov ali tudi popolno raztrganje katere izmed kit rotatorne manšete.
Diagnostično artroskopijo zatem nadaljujemo z uvedbo artroskopa v subakromialno burzo. To je struktura, ki se nahaja med zunanjo površino rotatorne manšete in spodnjo površino akromiona in pri zdravem ramenu skrbi za gladko drsenje kit rotatorne manšete pod kostno površino akromiona. Z uvedbo optike v subakromialno burzo in z njeno razširitvijo s pomočjo fiziološke raztopine ustvarimo prostor, ki nam omogoča ustrezno preglednost zunanje površine rotatorne manšete in spodnje površine akromiona.
Glede na obsežnost in zahtevnost posega čas operacije variira in se giblje od 20 minut do dveh ur. Po posegu bolnik odleži krajši čas v sobi za prebujanje, še isti dan pa je odpuščen v domačo oskrbo.
V centru Artros smo prvi v Sloveniji uvedli novo, biološko metodo artroskopskega prišitja kit brez umetnih vsadkov, kar zmanjšuje tveganje za zaplete in pozitivno vpliva na proces zaraščanja kite.
Z leti se prekrvitev rotatornih kit postopno zmanjšuje, v kolagenskih vlaknih se začnejo pojavljati degenerativne spremembe. Ti procesi so začnejo že po 40. letu in se s staranjem stopnjujejo. Natezna odpornost kit se tako postopno zmanjšuje, zato lahko do njihove poškodbe in raztrganja pride že pri manjših nenadzorovanih preobremenitvah, včasih celo spontano. Operativna terapija velja za najučinkovitejši način zdravljenja. Ključnega pomena za končni izid zdravljenja pa je dovolj zgodnja prepoznava okvare kit in njihovo zašitje, kar prepreči napredovanje propadanja rotatorne manšete in razvoj nepopravljivih okvar.
Prevladujoči način operativnega zdravljenja je artroskopsko minimalno invazivno zašitje raztrganih kit, pri katerem s pomočjo endoskopske kamere skozi nekaj drobnih, manj kot centimeter velikih kirurških rezov poškodovano kito prišijemo nazaj na njeno narastišče na nadlahtnici. Pri standardni operaciji se za pritrditev kite na njeno prirastišče na kosti uporabljajo različni vsadki, na katere so pritrjeni šivi. S prišitjem preko teh šivov dosežemo stabilno pritrditev prostega roba kite na nadlahtnico in tako v procesu celjenja omogočimo ponovno zraščanje kite s kostjo.
Metoda brez umetnih vsadkov
Pri novi metodi biološkega prišitja kite ne potrebujemo več umetnih vsadkov, preko katerih so šivi pritrjeni v kost. Namesto teh uporabimo posebej za to operacijo izdelan inštrument, s katerim šiv napeljemo neposredno skozi kost in nato z njim raztrgano kito pritisnemo h kosti. Prednosti takšnega prišitja so številne, najbolj pa velja poudariti odsotnost potrebe po umetnih vsadkih, ki se sicer nahajajo v kosti neposredno pod površino, ob katero je pritrjena kita, ter motijo njeno prekrvitev in zaraščanje. V nekaterih primerih takšni vsadki povzročajo tudi resorbcijo okolne kosti, v najslabšem primeru pride tudi do migracije takšnega vsadka iz kosti, kar povzroči ponovitev težav. Nova biološka metoda zašitja rotatorne manšete se je že v več študijah izkazala kot varna in učinkovita. Glede na dobre dosedanje izkušnje je v našem centru postala standardni način operativnega zdravljenja raztrganja rotatorne manšete.
Izjava pacienta
»Prvo poškodbo leve rame sem imel že pred mnogimi leti, ko sem jo izpahnil in zlomil. In že od takrat ni bila popolnoma gibljiva. Leta 2011 pa sem se nerodno poškodoval še pri igranju golfa. Prijatelj z enako poškodbo mi je svetoval, naj obiščem ambulanto dr. Mikeka, saj je bil sam izredno zadovoljen s celotnim potekom zdravljenja. In res, dr. Mikek me je že pri prvem obisku s svojo profesionalnostjo in odločnostjo prepričal, da si ramo zagotovo operiram pri njem. Po uspešno opravljeni operaciji me je čakala nekaj tednov trajajoča rehabilitacija, danes pa golf spet igram na polno in brez bolečin.«
Sašo Bertoncelj je jezdec. In to na konju z ročaji. Konjička pa uspešno kroti, leta 2010 si je na evropskem prvenstvu v Birminghamu prijahal bron. Minulo sezono je bil skupni zmagovalec svetovnega pokala na konju z ročaji in finalist EP v Moskvi. A Škofjeločan je moral 17. novembra na operacijo, razloge za poseg in njegov izid pa je opisal v naslednjem pogovoru. »Operacija je bila v redu. Doktor, ki me je operiral in me tudi že pregledal, je rekel, da je bila zelo uspešna. Odstranil mi je kar polcentimetrski oster konček, ki me je rezal po vezeh levega komolca in oviral sklep pri gibanju. Zelo težko že zdaj povem, glede na to, da je zadeva zatečena in še ni stoodstotno premakljiva, ali bo vse v redu. Ampak kaže dobro, hitro gre naprej, oteklina tudi popušča. Sem optimističen, da bom ujel začetek sezone, bomo še videli, kako bo. Zagotovo pa sem optimističen za evropsko prvenstvo,« je Bertoncelj opisal zdravstvene občutke v komolcu.
»Operacijo so izvedli v Artrosu, centru za ortopedijo in športne poškodbe, in jih moram res pohvaliti za vso strokovnost in profesionalnost, res so na ravni. To je zasebna klinika in moram reči, da zdaj tam opravljam tudi rehabilitacijo. Operiral me je doktor Martin Mikek. Gospoda so mi zelo priporočali, češ da je eden izmed vodilnih v Sloveniji na tem področju. Zame je bilo to zelo pomembno, in zadeva je bila tudi zelo ekspresno opravljena. Tako rekoč takoj po diagnozi je bila v enem tednu operacija, tako da lahko samo hvalim,« je nadaljeval 29-letnik. »Komolec je že toliko premakljiv, da se lahko oprem na roko. Gre kar hitro naprej, verjetno se bo na neki ravni malce ustavilo, pa bo malenkost bolj dolgotrajno. Ampak če se malce pošalim, mu ne bom dal veliko dihati.«
Telo ni več zdržalo naporov
Bertoncelj še ne razmišlja o tem, da bi moral na začetku sezone izpustiti nekaj tekem svetovnega pokala. Rad bi se telesno zelo dobro pripravil na evropsko prvenstvo maja v Sofiji. »To je glavni cilj, zanj bi se rad vrhunsko pripravil, in ne le da se pokažem, no, prišel je po poškodbi, dajmo poskusiti, ampak ciljam prav na vrh. Finale, potem pa še naprej. Če se mi bo uspelo solidno pripraviti za svetovne pokale, bom na njih zagotovo nastopil. Tam verjetno še ne z najtežjimi vajami, ampak bom korak po korak šel čez program, ki ga bova sestavila s trenerjem Sebastijanom Piletičem. Če se bo pokazalo, da bom v redu že marca, bo super, če pa še ne bom, ne bom preveč razočaran, ker vem, kakšen je moj cilj,« je Sašo Bertoncelj vse tekmovalno dopolnil.
Cilj operacije je bil seveda, stalne komolčne bolečine so se vlekle že od leta 2011, da bo zdravstveno povsem nared za olimpijske igre leta 2016 v Riu de Janeiru. »Tako nekako. Tudi če bi bila rehabilitacija daljša, bi se letos verjetno odločil za operacijo. Da se ne bi zdravil neposredno pred svetovnim prvenstvom, ki so kvalifikacije za olimpijske igre. V zadnjih dveh letih se mi je nabralo toliko poškodb, da telo ni več zdržalo naporov. Zadnje mesece sem bil na 800 miligramih ibuprofena na dan in tisti, ki kaj ve o tem, ve, da ni normalno, da na dan poješ tak odmerek. Tudi ni zdravo, ne le za komolec, ki se še naprej poškoduje, ampak že za želodec. To je bilo torej treba ustaviti, ker imam še veliko let pred seboj, in bi bilo škoda, da jih z neko trmo zaključim,« je sklenil eden od favoritov slovenske moške gimnastike. Bertoncelj bo ob EP, ki bo od 19. do 25. maja v Bolgariji, vneto razmišljal tudi o svetovnem prvenstvu, ki bo od 3. do 12. oktobra v Nanningu na Kitajskem.
Artros 