Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

TEŽAVE Z RAMENOM: 5 korakov do diagnoze


Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

5 korakov do diagnoze:

1.       Pregled pri specialistu  ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.       Zastavljanje kliničnega  vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.       Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave. 

4.       Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.       Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji.

Vir: http://www.delo.si/prosti-cas/zdravje/tezave-z-ramenom-5-korakov-do-diagnoze.html

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Poškodba vratu


“Zvin vratu” oziroma nihajna poškodba vratne hrbtenice je ena najpogostejših poškodb, nastalih v prometnih nesrečah, pri športu in delovnih nezgodah.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Kaj se zgodi ob nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

Mehanizem nihajne poškodbe je nenadno, zelo hitro (dobesedno “v delčku sekunde”) in nepričakovano prekomerno zanihanje glave in vratne hrbtenice, s posledičnim nenadnim in prekomernim raztegom ligamentov (vezi) med vratnimi vretenci in vratnih mišic. Najznačilnejši vzrok poškodbe je nalet drugega vozila v zadnji dela našega vozila. Ob premiku avtomobila naprej ob trku vrat in glava najprej močno zanihata nazaj, temu običajno sledi še udarec glave v vzglavnik sedeža (kar omili zanihanje glave). Zaradi elastičnosti mehkih struktur ob vratni hrbtenici, prvemu zanihanju nazaj sledi hiter nihaj vratu in glave naprej in v tem trenutku se poškodujejo zadnje vezi vratne hrbtenice, mišice vratu pa se prekomerno raztegnejo in pojavijo se mikronatrganine.

Ob močnejši sili udarca (npr. ob naletu drugega vozila z veliko hitrostjo) se premaknejo tudi možgani znotraj lobanje in se pretrese možganovina, kar povzroči dodatne in dolgotrajnejše simptome v smislu bruhanja, glavobola, zaspanosti, preobčutljivosti na svetlobo ter motenj spomina in zbranosti.

Drugi vzroki nastanka nihajne poškodbe vratu so padci pri hitrih športih (smučanje, deskanje na snegu in na vodi, kolesarjenje, rolanje, konjeništvo), vožnja na vrtiljakih, lahko se celo pojavi pri otrocih po dolgotrajnem poskakovanju na trampolinu, pogosto pa jo utrpijo udeleženci v pretepih in ob telesnem nasilju.

Po podatkih iz strokovne literature kar 83 odstotkov vseh udeležencev v prometnih nesrečah utrpi eno od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

Ali je nihajna poškodba vratne hrbtenice nevarno stanje?

nihajna poškodba vratne hrbtenice

V prvih trenutkih po nezgodi so poškodovanci običajno zaposleni z reševanjem materialnih posledic prometne ali druge nesreče in se bolečine ter omejene gibljivosti zavedo šele, ko se razvije v polni meri, zato pomoč v urgentnih kirurških ambulantah poiščejo šele več ur ali celo nekaj dni po poškodbi, najpogosteje prvi dan po poškodbi, ko je bolečina najmočnejša.

Stanje je pogosto videti dramatično in večina poškodovancev je zaradi močnih bolečin ter togosti vratu močno prestrašena. Pomembno se je zavedati, da stanje ni ogrožajoče, če po poškodbi na pregledu v travmatološki ambulanti niso potrdili nevroloških znakov oz. sprememb v občutku za dotik po koži, zmanjšane mišične moči ali šibkejših tetivnih refleksov in na rentgenskem slikanju po poškodbi niso bili vidni zlomi vretenc ali večji premiki med vretenci.

Stopnja Opis simptomov in znakov
0 Poškodovana oseba ne navaja bolečin ali težav z vratom. Ni kliničnih znakov poškodbe.
I Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ni kliničnih znakov poškodbe.
II Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo mišično-skeletne znake: zmanjšan obseg gibljivosti in sprožilne boleče točke ob otipanju vratnih mišic.
III Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo nevrološke znake: oslabljenost ali odsotnost tetivnih refleksov, zmanjšano mišično moč zgornjih udov in oslabljen občutek za dotik po zgornjih udih. Smiselna je diagnostika z MR in EMG.
IV Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ob rentgenskem slikanju potrdimo zlom v področju vratnih vretenc ali izpah malih sklepov med vretenci.

bolečina vrat ženska

Edukacija bolnika, fizikalna in manualna terapija so edini ustrezni ukrepi za umiritev bolečine, izboljšano gibljivost in sprostitev bolečinskega krča mišic.

Kje lahko poiščem pomoč po nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

V centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros ponujajo celovito obravnavo na enem mestu, od pregleda in diagnostike do rehabilitacije. Fizioterapijo izvajajo fizioterapevti s specialnimi znanji manualnih tehnik in obravnave bolečinskega sindroma po nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

V programu fizioterapevtske obravnave bolniki pridobijo znanje o ustreznem izvajanju pravilnih vaj za stabilnost vratne hrbtenice, ki jih nato izvajajo v domačem okolju. Manualno obravnavo bolečih mišičnih točk kombinirajo z uporabo visokotehnoloških medicinskih aparatov, kot sta visokointenzivni globinski laser (HIL) in ciljana površinska radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim delovanjem na boleče mišične točke.

V primeru razvoja dolgotrajne kronične točkaste bolečine v mišicah, je le-to možno hitro simptomatsko olajšati z infiltracijo bolečih točk z anestetikom pod ultrazvočnim nadzorom in seveda tudi vzročno zdraviti z infiltriranjem t. i. trombocitne plazme (t. i. metoda PRP), ki jo pridobijo iz bolnikove lastne venske krvi in predstavlja visoko učinkovito in dolgotrajno protivnetno zdravljenje.

V primeru potrebe po razširjeni diagnostiki omogočijo takojšnjo nadaljnjo slikovno diagnostiko – ultrazvočno verifikacijo sprožilnih bolečih točk vratnih mišic, RTG- in MRI-slikanje vratne hrbtenice ter nevrofiziološko diagnostiko – EMG-preiskavo.

Naročite se na ustrezno diagnostično obravnavo in takoj začnite terapevtsko obravnavo.

Artros


Komentiraj

Smučanje: najbolj na udaru koleno


Več kot tretjina smučarskih poškodb se zgodi na kolenskem sklepu. Ob padcu na belih strminah so najpogostejši zvin kolena, poškodbe sprednjih in stranskih križnih vezi ter poškodbe meniskusa. Zakaj?

smučar smučanje

Najpogostejši razlog za katerokoli športno poškodbo je neustrezna pripravljenost telesa na športno aktivnost in pretiravanje. Za vsak šport, sploh če je sezonske narave, moramo pravilno okrepiti mišice, ki jih pri tem obremenjujemo. Pred smučanjem ljudje velikokrat krepijo stegenske mišice, kar je sicer pravilno, vendar običajno z intenzivno vadbo prekomerno okrepijo štiriglavo mišico na sprednji strani stegna (t. i. kvadriceps), na zadnje stegenske mišice pa pozabijo. Tako porušijo idealno razmerje moči med obema stegenskima mišicama, s tem pa pri povečani telesni obremenitvi, kar smučanje je, nevede povečajo ravno obremenitev sprednje križne vezi ter tako zvišajo tveganje za njeno poškodbo.

Drugi razlog za večje število poškodb kolena na belih strminah pa je sprememba smučarske tehnike, ki se je zelo razširila med smučarji v zadnjih letih. Z uporabo carving smuči smo namreč začeli uporabljati t. i. zarezno tehniko, ki najbolj obremeni ravno kolena. Če smo si pri stari tehniki smučanja najpogosteje poškodovali goleni in gležnje, nova pomeni največjo nevarnost za kolenski sklep.

Vsak padec zahteva ukrepanje

ortoped artros pregled koleno

Kadar so poškodbe ob smučarskem padcu lažje, si lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del telesa pa povijemo z elastičnim povojem in ga dvignemo nad raven srca.

“Če bolečina ne mine oziroma se povečuje, če sklepa ne morete več obremeniti ali se pojavi oteklina, morate čim prej obiskati zdravnika specialista. Ta bo določil nadaljnje diagnostične postopke, kot sta na primer rentgen ali magnetna resonanca, in pripravil načrt najbolj optimalnega zdravljenja. To je lahko samo mirovanje, uporaba bergel ali opornice, fizioterapija, lahko pa zahteva operativno zdravljenje, odvisno od poškodbe,” razloži doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije, ki je v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros specializiran ravno za zdravljenje poškodb kolena.

magnetna resonanca Artros

Kaj pa poškodbe zgornjega dela telesa?

Na splošno velja, da je pogostost poškodb spodnjih okončin pri smučanju približno dvakrat večja v primerjavi s pogostostjo poškodb v predelu zgornjih okončin. Vseeno pa tudi te niso zanemarljive. Pogosto se zgodi, da si smučarji poškodujejo glavo – predvsem otroci, zato je zanje čelada obvezna –, značilna smučarska poškodba pa je tudi “smučarki palec”. Ta se zgodi, ker smučar pri padcu ne spusti palice, ki jo ima običajno zavito okoli zapestja, pri stiku s tlemi pa ročaj palice potisne palec navzven in tako se pretrgajo vezi.

Nekoliko pogostejše kot pri smučarjih so poškodbe zgornjih udov pri deskarjih. Ti si z njimi pomagajo loviti ravnotežje in če pri tem padejo, si lahko poškodujejo zapestje, podlahtnico, ramenski sklep ali si zlomijo ključnico.

magnetna resonanca artros

magnetna resonanca Artros

Vse na enem mestu

Na slovenskih smučiščih se letno zgodi približno 1.300 poškodb. Če se nesrečni padec kdaj zgodi tudi vam, se naročite na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajamo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja športnih poškodb. Pri nas v nekaj dneh dobite diagnozo in zdravljenje se lahko začne.

Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/smucanje-najbolj-na-udaru-koleno-435516


Komentiraj

Intervju: David Burger, operacija rame


David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.

capture

Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?

Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.

 

Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?

Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.

capture

Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?

Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.

 

Ste imeli kaj treme ali strahu?

Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.

 

Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?

Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.

 

Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?

Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.

 

Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?

V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.

 

Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?

V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.

 

Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?

Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.

 

Iz revije Vid & Gib

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Elektromiografija (EMG)


Korak do zdravih živcev in mišic

Elektromiografija (EMG) je pomembna nevrofiziološka preiskovalna metoda, namenjena za prepoznavanje prizadetosti perifernega živčevja in mišic. Preiskavo najpogosteje opravimo, če bolnik čuti bolečine ter mravljinčenje v spodnjih in zgornjih okončinah, a tudi pri različnih poškodbah okončin in bolečinah v križu.

Dandanes si je nemogoče zamisliti delovanje nevrofiziološkega laboratorija brez elektrofizioloških metod. Že dalj časa je znana elektroencefalografija (EEG), nevrofiziološka metoda, ki beleži bioelektrično aktivnost možganske skorje, z elektromiografijo pa merimo prevajanje po živčnih vlaknih – tako motoričnih (gibalnih) kot senzoričnih (čutilnih).

elettromiografia

Okvare živcev in bolezni mišic

Preiskavo opravimo pri različnih okvarah živcev in mišičnih boleznih. Največkrat opravimo EMG-preiskavo zaradi bolečin in mravljinčenja v zgornjih ali spodnjih okončinah. Preiskavo pogosto opravimo po različnih poškodbah okončin (zlomih, udarninah, urezninah).
Velikokrat pregledamo tudi osebe s prizadetim obraznim živcem. V takšnih primerih s preiskavo napovemo stopnjo izboljšanja in priporočimo ustrezno fizioterapijo.

Mravljinčenje v prstih in bolečine v roki

Osebni zdravniki bolnike najpogosteje napotijo na preiskavo zaradi mravljinčenja v prstih ali bolečine v roki, največkrat v dominantni. Do mravljinčenja največkrat prihaja ponoči, zaradi česar se bolniki pogosto zbujajo. Tegobe omilijo spreminjanje položaja roke med ležanjem, stresanje roke, premikanje prstov … Pri bolnikih nastopijo težave pri opravljanju natančnih opravil, kot so šivanje, zapenjanju gumbov in pisanje. Mravljinci se pojavijo v prvih treh prstih.

Ti simptomi so znak utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu. Vzrok zanje so ponavljajoče se obremenitve roke pri različnih opravilih, kot so zidarska dela, dvigovanje predmetov za blagajno in na tekočem traku, frizerskih delih, ročni molži ali pisanju na računalnik. Zaradi dvigovanja dojenčka lahko pride do utesnitve tudi pri mladih mamicah. Pri začetnih in blagih EMG-spremembah priporočamo nočno uporabo opornice za zapestje in dlan, pogosto pa je potrebna kirurška sprostitev živca v zapestju.

Bolečine v križu

EMG-preiskavo je priporočljivo opraviti tudi pri bolečinah v križu, ki izžarevajo v nogo. V tem primeru je za kirurga nadvse pomembno, da ocenimo stopnjo okvare živčne korenine, ki je nastopila zaradi zdrsa medvretenčne ploščice.

Preiskavo opravljamo tudi pri bolnikih, ki tožijo zaradi mravljincev v stopalih, mečih in rokah. Subjektivne motnje so sprva omejene na nogi, ker je zaradi večje dolžine živcev v spodnjih okončinah prizadetost živcev praviloma v ospredju. Vzroki so raznoliki, omenili pa smo jih že pri opisu prizadetosti živčnih ovojnic in vlaken.
V specializiranih ustanovah opravljajo tudi preiskave zapiralk vode in blata.

Naj na koncu omenim še pomen EMG pri prepoznavanju dednih bolezni mišic in živcev ter pri odkrivanju motnje v predelu živčno-mišičnega stika. Elektromiografska preiskava je torej pomemben kamenček v mozaiku diagnostičnega postopka, vendar jo je vedno treba vrednotiti skupaj z drugimi kliničnimi znaki.

 

KAKO POTEKA PREISKAVA?

Pred preiskavo

Pri merjenju hitrosti je pomembna temperatura kože. Hladna koža upočasni prevajanje, zato hladne roke pred preiskavo ogrejemo s toplo vodo. Preiskavo ovira tudi čezmerno znojenje. Pred preiskavo ni priporočljivo uporabiti kreme za kožo, saj vpliva na upornost kože.

Hitrost impulzov

Najprej izmerimo hitrost, s katero živci prevajajo impulze. Merimo hitrost prevajanja po motoričnih in senzoričnih vlaknih. Živec je odet z mielinsko ovojnico, pod katero je živčno vlakno. Na spremembo hitrosti prevajanja vpliva predvsem ovojnica. Poškodba ovojnice, ki jo povzročijo različni dejavniki (vnetja, sladkorna bolezen, alkohol, bolezni ščitnice in ledvic, zastrupitve z nekaterimi kovinami, zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili in tudi posledica nekaterih rakavih rašč). Nasprotno pa okvara živčnega vlakna ne vpliva veliko na hitrost prevajanja.

Tako pri prizadetosti živcev ugotovimo prevladujočo okvaro živčne ovojnice, vlakna ali obeh. Živec dražimo na različnih mestih, kar nam omogoči oceno hitrosti prevajanja v različnih delih živca. Posamezni del živca lahko prevaja impulze v mejah normalnega, medtem ko v drugem delu utegnemo ugotoviti znake upočasnitve. Tako izmerjene hitrosti so pomembno merilo pri ocenjevanju delovanja perifernih živcev.

Električna aktivnost mišice

Z igelno elektrodo, ki jo vbodemo v mišico, beležimo električno aktivnost mišice. Zdrava mišica v mirovanju ni električno aktivna. Aktivnost v mirovanju zanesljivo pomeni odstopanje. Med krčenjem mišice nastopi aktivnost, ki jo opazujemo na zaslonu osciloskopa. Aktivnost lahko tudi poslušamo prek zvočnika, saj se pri nekaterih boleznih pojavljajo značilni zvočni fenomeni. Z igelno preiskavo ugotovimo primarno prizadetost živčnih vlaken ali mišic, kar je zelo pomemben podatek, ki omogoči izbiro ustreznega zdravljenja. S preiskavo ugotovimo stopnjo okvare, ocenimo, ali je sveža ali stara, lahko pa tudi napovemo, kakšne so možnosti za izboljšanje stanja.

Kdaj se preiskavo odsvetuje?

Bolnik mora povedati zdravniku, katera zdravila jemlje, saj nekatera zdravila upočasnijo prevajanje po živcih. Električnega draženja ne smemo opraviti pri bolnikih s srčnim spodbujevalnikom. Pri osebah z opeklinami in ranami je preiskava izvedljiva le na delih telesa brez kožnih sprememb, saj na poškodovano kožo ni mogoče prilepiti površinskih elektrod, s katerimi beležimo odzive po draženju živcev.

Kako hitro po poškodbi na preiskavo?

Preiskavo opravimo vsaj tri tedne po nastopu težav, saj pred tem ne omogoča zanesljive ocene stopnje okvare. Tako ob nastopu hudih bolečin v križu s širjenjem v nogo preiskave ne opravimo že prvi dan po nastanku bolečin, marveč šele po treh tednih. Zato je pomembno, da osebi razložimo, zakaj je treba počakati s preiskavo, in ji svetujemo, naj predtem opravi druge preiskave (RTG).

Vir: http://www.viva.si/Nevrologija/3021/Elektromiografija

Artros


2 komentarja

Obraba hrustanca: Učinkovite metode zdravljenja


Globoka bolečina v notranjosti  kolena, še posebej pri hoji navzdol, in otekanje kolena sta lahko znaka obrabe hrustanca. Poškodbe na hrustancu pa se ne zacelijo same od sebe. Če jih ne zdravimo, okvara ostane.

 Capture
Najsodobnejša metoda zdravljenja poškodb hrustanca je zdravljenje z matičnimi celicami, njeni predhodnici pa sta metodi zdravljenja z lastno krvno plazmo Orthokin® in injekcijami hialuronske kisline.

 

Kljub temu da je izid zdravljenja poškodbe hrustanca najtežje napovedati, saj je postopek celjenja zelo zapleten, obstaja kar nekaj sodobnih metod, ki v zadnjih letih pri zdravljenju hrustanca dosegajo izjemno dobre rezultate.

Zdravljenje z matičnimi celicam

Najsodobnejši način zdravljenja hrustanca v tem trenutku je zagotovo zdravljenje z matičnimi celicami. Matične celice so predhodnice vseh naših celic, ki imajo na začetku našega življenja možnost preobrazbe v katerokoli celico. Pozneje se ta zmožnost zmanjša, vseeno pa imamo matične celice tudi odrasli ljudje. Največ jih imamo v kostnem mozgu in dokazano je, da so se te sposobne preobraziti vsaj v hrustančne, kostne in maščobne celice. Zato jih uporabljamo tudi za zdravljenje hrustanca.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

“Zdravljenje z matičnimi celicami poteka tako, da pacientu iz golenice ali dela medenice vzamemo približno od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Iz tega nato usposobljeno osebje v posebnem postopku pripravi koncentrat njegovih lastnih matičnih celic, ki ga kirurg injicira v poškodovan sklep,” pravi doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer takšno zdravljenje opravljajo med prvimi v Sloveniji.

Prvi rezultati zdravljenja z matičnimi celicami so zelo dobri, za dolgoročne rezultate pa bo treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov. Zagotovo pa ta najnovejša metoda zdravljenja pacientom z obrabo hrustanca daje veliko upanja za izboljšanje njihove poškodbe.

Orthokin® in hialuronska kislina

Dobre rezultate pri zdravljenju hrustanca dosega tudi metoda Orthokin®, ki jo uporabljajo predvsem za zmanjšanje obrabe hrustanca. Gre za zdravljenje z lastno krvno plazmo. To pomeni, da zdravnik pacientu vzame kri, ki se jo nato obdela v posebnem postopku, tako da začne sproščati protein IL-1RA. Ta nas namreč varuje pred propadanjem hrustanca, deluje protibolečinsko in blaži vnetja v sklepu. Tako pripravljeno plazmo se potem večkrat vbrizga v oboleli sklep pacienta.

V centru Artros z metodo Orthokin® letno zdravijo približno sto pacientov. Dobra tretjina jih je po zaključeni terapiji brez bolečin, pri skoraj polovici pacientov pa glede obrabe hrustanca dosežejo znatno izboljšanje stanja.

Najbolj znano in razširjeno zdravljenje sklepne obrabe pa so sicer injekcije hialuronske kisline. Ta je namreč ena izmed pomembnejših naravnih sestavin hrustančne medceličnine, zato z njenim vbrizgavanjem v oboleli sklep obrabo hrustanca poskušamo upočasniti.

Kakšno zdravljenje izbrati?

“Za kakšno zdravljenje se odločimo pri posameznem pacientu, je odvisno predvsem od diagnoze in ugotovljene intenzitete težav s hrustancem,” razloži doc. dr. Hussein. In pojasni, da se ob blagih spremembah pogosto odločajo za vbrizganje hialuronske kisline, pri večjih obrabah, na primer pri obrabi druge ali tretje stopnje, predlagajo zdravljenje z metodo Orthokin® ali zdravljenje z matičnimi celicami. Pri hujših stopnjah obrabe pa kombinirajo operativno zdravljenje in zdravljenje z matičnimi celicami.

V centru Artros pionirji zdravljenja hrustanca

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja hrustanca in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

http://www.artros.si

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-ucinkovite-metode-zdravljenja-419842


Komentiraj

Obraba hrustanca: Natančna diagnoza, temelj zdravljenja


Če ste med tistimi pohodniki, ki ob sestopanju z osvojenih vrhov pogosto čutijo bolečino v kolenu, vaše težave morda kažejo na obrabo hrustanca. Z novo, najsodobnejšo metodo magnetne resonance, ki omogoča tudi biokemijsko slikanje kolena, je obrabo mogoče odkriti hitro in natančno.

bcd9ba80d6faf7a3be36

Bolečine v kolenu pri hoji navzdol so velikokrat težava ljubiteljev gora. Nekoliko jo lahko omilimo z ustrezno kondicijsko pripravo in uporabo palic. Če je bolečina pogosta in se stopnjuje, pa priporočamo pregled pri specialistu ortopedu.

 

Spremembe na sklepnem hrustancu so zelo pogoste. Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros pravi, da to težavo odkrijejo pri večini vseh pacientov, ki jih obiščejo zaradi bolečin v kolenu.

Kako sploh prepoznamo simptome, ki lahko nakazujejo na obrabo kolenskega hrustanca? Ta napreduje počasi. Prvi znak je običajno bolečina ob večjih obremenitvah pri gibanju, na primer pri daljši hoji ali teku, še posebej navzdol. Pozneje se bolečina, ki jo čutimo globlje v notranjosti sklepa, pojavlja že ob krajših razdaljah, koleno pa lahko tudi oteče. Če obraba hrustanca preide v napredovano fazo, močno omejuje gibljivost sklepa in ga lahko začne celo deformirati.

Novost v Sloveniji: biokemijsko slikanje hrustanca z magnetno resonanco

Za natančen vpogled v poškodbo hrustanca zdravnik specialist opravi slikanje z magnetno resonanco (MRI). Ta pokaže, kakšna je poškodba hrustanca, in mu pomaga določiti najbolj optimalno zdravljenje.

Najsodobnejša preiskava MRI za vpogled v stanje hrustanca je metoda biokemijskega slikanja. To je edina preiskava, ki izmeri biološko strukturo hrustanca, na podlagi tega pa pokaže, kakšna je poškodba, koliko je stara oziroma sveža in kakšna je njena velikost oziroma globina. Za razliko od običajne MRI-preiskave, ki pokaže samo sliko stanja, najsodobnejša metoda dGEMRIC določi številčne vrednosti glavnih bioloških parametrov v kolenu in pokaže, ali obstajajo odstopanja od normalnega stanja.

79330c3c5ec6283aadf8
Ortopedski center Artros je edini v Sloveniji, kjer lahko opravite specialno analizo hrustanca z magnetno resonanco po metodi dGEMRIC. Naročite se na samoplačniški pregled.

 

Biokemično slikanje kolena pokaže vrednost proteoglikanov, ki so osnovni gradniki hrustanca. Če je njihova koncentracija manjša, je to znak poškodbe. Z metodo lahko preverimo tudi količino kolagena in vode v hrustancu, kajti manj ko je vode, bolj stisnjen je hrustanec in večja je obraba. Hkrati preiskava pokaže morebitne krvavitve v hrustancu, ki prav tako nakazujejo na poškodbo, in poda informacije o mehčanju hrustanca.

“Metoda biokemijskega slikanja izjemno izboljša natančnost diagnoze pri poškodbi hrustanca, omogoča boljše načrtovanje zdravljenja in lažje sledenje uspešnosti terapij,” je povedal doc. dr. Hussein in dodal, da je prognoza zdravljenja poškodbe hrustanca še vedno ena od najbolj nejasnih področij v ortopediji, saj je postopek celjenja zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike. Zato je še toliko pomembneje, da diagnozo postavimo čim prej in čim natančneje, še posebej če je poškodba večja.

Preverite svoj hrustanec

Možnost biokemijskega slikanja hrustanca so pred kratkim v Slovenijo vpeljali v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros in so trenutno edini, ki omogočajo preiskavo z najsodobnejšo metodo dGEMRIC.

Naročite se na samoplačniški pregled in se po postavljeni diagnozi pozanimajte tudi o najsodobnejšem, celostnem zdravljenju obrabe hrustanca.

 

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-natancna-diagnoza-temelj-zdravljenja-419664

 

Artros