Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Elektromiografija (EMG)


Korak do zdravih živcev in mišic

Elektromiografija (EMG) je pomembna nevrofiziološka preiskovalna metoda, namenjena za prepoznavanje prizadetosti perifernega živčevja in mišic. Preiskavo najpogosteje opravimo, če bolnik čuti bolečine ter mravljinčenje v spodnjih in zgornjih okončinah, a tudi pri različnih poškodbah okončin in bolečinah v križu.

Dandanes si je nemogoče zamisliti delovanje nevrofiziološkega laboratorija brez elektrofizioloških metod. Že dalj časa je znana elektroencefalografija (EEG), nevrofiziološka metoda, ki beleži bioelektrično aktivnost možganske skorje, z elektromiografijo pa merimo prevajanje po živčnih vlaknih – tako motoričnih (gibalnih) kot senzoričnih (čutilnih).

elettromiografia

Okvare živcev in bolezni mišic

Preiskavo opravimo pri različnih okvarah živcev in mišičnih boleznih. Največkrat opravimo EMG-preiskavo zaradi bolečin in mravljinčenja v zgornjih ali spodnjih okončinah. Preiskavo pogosto opravimo po različnih poškodbah okončin (zlomih, udarninah, urezninah).
Velikokrat pregledamo tudi osebe s prizadetim obraznim živcem. V takšnih primerih s preiskavo napovemo stopnjo izboljšanja in priporočimo ustrezno fizioterapijo.

Mravljinčenje v prstih in bolečine v roki

Osebni zdravniki bolnike najpogosteje napotijo na preiskavo zaradi mravljinčenja v prstih ali bolečine v roki, največkrat v dominantni. Do mravljinčenja največkrat prihaja ponoči, zaradi česar se bolniki pogosto zbujajo. Tegobe omilijo spreminjanje položaja roke med ležanjem, stresanje roke, premikanje prstov … Pri bolnikih nastopijo težave pri opravljanju natančnih opravil, kot so šivanje, zapenjanju gumbov in pisanje. Mravljinci se pojavijo v prvih treh prstih.

Ti simptomi so znak utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu. Vzrok zanje so ponavljajoče se obremenitve roke pri različnih opravilih, kot so zidarska dela, dvigovanje predmetov za blagajno in na tekočem traku, frizerskih delih, ročni molži ali pisanju na računalnik. Zaradi dvigovanja dojenčka lahko pride do utesnitve tudi pri mladih mamicah. Pri začetnih in blagih EMG-spremembah priporočamo nočno uporabo opornice za zapestje in dlan, pogosto pa je potrebna kirurška sprostitev živca v zapestju.

Bolečine v križu

EMG-preiskavo je priporočljivo opraviti tudi pri bolečinah v križu, ki izžarevajo v nogo. V tem primeru je za kirurga nadvse pomembno, da ocenimo stopnjo okvare živčne korenine, ki je nastopila zaradi zdrsa medvretenčne ploščice.

Preiskavo opravljamo tudi pri bolnikih, ki tožijo zaradi mravljincev v stopalih, mečih in rokah. Subjektivne motnje so sprva omejene na nogi, ker je zaradi večje dolžine živcev v spodnjih okončinah prizadetost živcev praviloma v ospredju. Vzroki so raznoliki, omenili pa smo jih že pri opisu prizadetosti živčnih ovojnic in vlaken.
V specializiranih ustanovah opravljajo tudi preiskave zapiralk vode in blata.

Naj na koncu omenim še pomen EMG pri prepoznavanju dednih bolezni mišic in živcev ter pri odkrivanju motnje v predelu živčno-mišičnega stika. Elektromiografska preiskava je torej pomemben kamenček v mozaiku diagnostičnega postopka, vendar jo je vedno treba vrednotiti skupaj z drugimi kliničnimi znaki.

 

KAKO POTEKA PREISKAVA?

Pred preiskavo

Pri merjenju hitrosti je pomembna temperatura kože. Hladna koža upočasni prevajanje, zato hladne roke pred preiskavo ogrejemo s toplo vodo. Preiskavo ovira tudi čezmerno znojenje. Pred preiskavo ni priporočljivo uporabiti kreme za kožo, saj vpliva na upornost kože.

Hitrost impulzov

Najprej izmerimo hitrost, s katero živci prevajajo impulze. Merimo hitrost prevajanja po motoričnih in senzoričnih vlaknih. Živec je odet z mielinsko ovojnico, pod katero je živčno vlakno. Na spremembo hitrosti prevajanja vpliva predvsem ovojnica. Poškodba ovojnice, ki jo povzročijo različni dejavniki (vnetja, sladkorna bolezen, alkohol, bolezni ščitnice in ledvic, zastrupitve z nekaterimi kovinami, zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili in tudi posledica nekaterih rakavih rašč). Nasprotno pa okvara živčnega vlakna ne vpliva veliko na hitrost prevajanja.

Tako pri prizadetosti živcev ugotovimo prevladujočo okvaro živčne ovojnice, vlakna ali obeh. Živec dražimo na različnih mestih, kar nam omogoči oceno hitrosti prevajanja v različnih delih živca. Posamezni del živca lahko prevaja impulze v mejah normalnega, medtem ko v drugem delu utegnemo ugotoviti znake upočasnitve. Tako izmerjene hitrosti so pomembno merilo pri ocenjevanju delovanja perifernih živcev.

Električna aktivnost mišice

Z igelno elektrodo, ki jo vbodemo v mišico, beležimo električno aktivnost mišice. Zdrava mišica v mirovanju ni električno aktivna. Aktivnost v mirovanju zanesljivo pomeni odstopanje. Med krčenjem mišice nastopi aktivnost, ki jo opazujemo na zaslonu osciloskopa. Aktivnost lahko tudi poslušamo prek zvočnika, saj se pri nekaterih boleznih pojavljajo značilni zvočni fenomeni. Z igelno preiskavo ugotovimo primarno prizadetost živčnih vlaken ali mišic, kar je zelo pomemben podatek, ki omogoči izbiro ustreznega zdravljenja. S preiskavo ugotovimo stopnjo okvare, ocenimo, ali je sveža ali stara, lahko pa tudi napovemo, kakšne so možnosti za izboljšanje stanja.

Kdaj se preiskavo odsvetuje?

Bolnik mora povedati zdravniku, katera zdravila jemlje, saj nekatera zdravila upočasnijo prevajanje po živcih. Električnega draženja ne smemo opraviti pri bolnikih s srčnim spodbujevalnikom. Pri osebah z opeklinami in ranami je preiskava izvedljiva le na delih telesa brez kožnih sprememb, saj na poškodovano kožo ni mogoče prilepiti površinskih elektrod, s katerimi beležimo odzive po draženju živcev.

Kako hitro po poškodbi na preiskavo?

Preiskavo opravimo vsaj tri tedne po nastopu težav, saj pred tem ne omogoča zanesljive ocene stopnje okvare. Tako ob nastopu hudih bolečin v križu s širjenjem v nogo preiskave ne opravimo že prvi dan po nastanku bolečin, marveč šele po treh tednih. Zato je pomembno, da osebi razložimo, zakaj je treba počakati s preiskavo, in ji svetujemo, naj predtem opravi druge preiskave (RTG).

Vir: http://www.viva.si/Nevrologija/3021/Elektromiografija

Artros

Advertisements


Komentiraj

Kako najhitreje do pravilne diagnoze?


mm

Mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije

Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

diag.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

Pri težavah z ramenom lahko izbiramo med preiskavami, kot so rentgensko slikanje, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), CT artrografija, magnetna resonanca (MR), MR artrografija, scintigrafija, elektromiografija. Za boljše razumevanje, zakaj se pri posameznem stanju odločamo za posamezno preiskavo in kaj lahko od izsledkov preiskave pričakujemo, smo pripravili preglednico.

13-mri-a0f8f1dd4748c4a1

5 korakov do diagnoze

1.) Pregled pri specialistu ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.) Zastavljanje kliničnega vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.) Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.

4.) Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.) Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

diag.1
diag.2

Artros