Poškodba vratu

“Zvin vratu” oziroma nihajna poškodba vratne hrbtenice je ena najpogostejših poškodb, nastalih v prometnih nesrečah, pri športu in delovnih nezgodah.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Kaj se zgodi ob nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

Mehanizem nihajne poškodbe je nenadno, zelo hitro (dobesedno “v delčku sekunde”) in nepričakovano prekomerno zanihanje glave in vratne hrbtenice, s posledičnim nenadnim in prekomernim raztegom ligamentov (vezi) med vratnimi vretenci in vratnih mišic. Najznačilnejši vzrok poškodbe je nalet drugega vozila v zadnji dela našega vozila. Ob premiku avtomobila naprej ob trku vrat in glava najprej močno zanihata nazaj, temu običajno sledi še udarec glave v vzglavnik sedeža (kar omili zanihanje glave). Zaradi elastičnosti mehkih struktur ob vratni hrbtenici, prvemu zanihanju nazaj sledi hiter nihaj vratu in glave naprej in v tem trenutku se poškodujejo zadnje vezi vratne hrbtenice, mišice vratu pa se prekomerno raztegnejo in pojavijo se mikronatrganine.

Ob močnejši sili udarca (npr. ob naletu drugega vozila z veliko hitrostjo) se premaknejo tudi možgani znotraj lobanje in se pretrese možganovina, kar povzroči dodatne in dolgotrajnejše simptome v smislu bruhanja, glavobola, zaspanosti, preobčutljivosti na svetlobo ter motenj spomina in zbranosti.

Drugi vzroki nastanka nihajne poškodbe vratu so padci pri hitrih športih (smučanje, deskanje na snegu in na vodi, kolesarjenje, rolanje, konjeništvo), vožnja na vrtiljakih, lahko se celo pojavi pri otrocih po dolgotrajnem poskakovanju na trampolinu, pogosto pa jo utrpijo udeleženci v pretepih in ob telesnem nasilju.

Po podatkih iz strokovne literature kar 83 odstotkov vseh udeležencev v prometnih nesrečah utrpi eno od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

Ali je nihajna poškodba vratne hrbtenice nevarno stanje?

V prvih trenutkih po nezgodi so poškodovanci običajno zaposleni z reševanjem materialnih posledic prometne ali druge nesreče in se bolečine ter omejene gibljivosti zavedo šele, ko se razvije v polni meri, zato pomoč v urgentnih kirurških ambulantah poiščejo šele več ur ali celo nekaj dni po poškodbi, najpogosteje prvi dan po poškodbi, ko je bolečina najmočnejša.

Stanje je pogosto videti dramatično in večina poškodovancev je zaradi močnih bolečin ter togosti vratu močno prestrašena. Pomembno se je zavedati, da stanje ni ogrožajoče, če po poškodbi na pregledu v travmatološki ambulanti niso potrdili nevroloških znakov oz. sprememb v občutku za dotik po koži, zmanjšane mišične moči ali šibkejših tetivnih refleksov in na rentgenskem slikanju po poškodbi niso bili vidni zlomi vretenc ali večji premiki med vretenci.

Stopnja	Opis simptomov in znakov
0	Poškodovana oseba ne navaja bolečin ali težav z vratom. Ni kliničnih znakov poškodbe.
I	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ni kliničnih znakov poškodbe.
II	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo mišično-skeletne znake: zmanjšan obseg gibljivosti in sprožilne boleče točke ob otipanju vratnih mišic.
III	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo nevrološke znake: oslabljenost ali odsotnost tetivnih refleksov, zmanjšano mišično moč zgornjih udov in oslabljen občutek za dotik po zgornjih udih. Smiselna je diagnostika z MR in EMG.
IV	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ob rentgenskem slikanju potrdimo zlom v področju vratnih vretenc ali izpah malih sklepov med vretenci.

Edukacija bolnika, fizikalna in manualna terapija so edini ustrezni ukrepi za umiritev bolečine, izboljšano gibljivost in sprostitev bolečinskega krča mišic.

Kje lahko poiščem pomoč po nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

V centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros ponujajo celovito obravnavo na enem mestu, od pregleda in diagnostike do rehabilitacije. Fizioterapijo izvajajo fizioterapevti s specialnimi znanji manualnih tehnik in obravnave bolečinskega sindroma po nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

V programu fizioterapevtske obravnave bolniki pridobijo znanje o ustreznem izvajanju pravilnih vaj za stabilnost vratne hrbtenice, ki jih nato izvajajo v domačem okolju. Manualno obravnavo bolečih mišičnih točk kombinirajo z uporabo visokotehnoloških medicinskih aparatov, kot sta visokointenzivni globinski laser (HIL) in ciljana površinska radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim delovanjem na boleče mišične točke.

V primeru razvoja dolgotrajne kronične točkaste bolečine v mišicah, je le-to možno hitro simptomatsko olajšati z infiltracijo bolečih točk z anestetikom pod ultrazvočnim nadzorom in seveda tudi vzročno zdraviti z infiltriranjem t. i. trombocitne plazme (t. i. metoda PRP), ki jo pridobijo iz bolnikove lastne venske krvi in predstavlja visoko učinkovito in dolgotrajno protivnetno zdravljenje.

V primeru potrebe po razširjeni diagnostiki omogočijo takojšnjo nadaljnjo slikovno diagnostiko – ultrazvočno verifikacijo sprožilnih bolečih točk vratnih mišic, RTG- in MRI-slikanje vratne hrbtenice ter nevrofiziološko diagnostiko – EMG-preiskavo.

Naročite se na ustrezno diagnostično obravnavo in takoj začnite terapevtsko obravnavo.

Artros

Preobremenitveni sindrom: večna preglavica športnikov

As. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.

Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.

Posledica športa, pa tudi dela

V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.

Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s

športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.

Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.

Notranji in zunanji vzroki

Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.

Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.

Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za

večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.

Bolečina pride z zamudo

Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.

Dejstva o preobremenitvenem sindromu

Postavljanje diagnoze

Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.

Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.

Mirovanje, led in opornice

Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.

Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg

protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.

Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako

pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.

Fizikalna terapija in vaje

Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.

Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri

do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.

Artros

Najpogostejše težave rekreativnih športnikov

Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, predsednik Združenja za fizikalno in rehabilitacijsko medicino

 

Bolečina nad ali pod pogačico, bolečina v nasadišču Ahilove tetive in bolečina v zunanjem delu komolca so najpogostejše težave rekreativnih športnikov. Žargonsko jih imenujemo tekaško ali skakalsko koleno, trn petnice in teniški komolec. Naštete bolečine sicer ne otežujejo običajnih dnevnih opravil, a krepko ovirajo redne rekreativne aktivnosti in zavirajo napredek v vadbi. Za vsa opisana stanja je značilno, da so nastala kot posledica dolgotrajnega, ponavljajočega se in nepravilnega obremenjevanja nasadišč mišic.

Tetive so sestavljene iz celic, imenovanih tenociti, vode in kolagenskih vlaken. Kolagenska vlakna se združujejo v
valovite snope, kar daje tetivam razteznost in hkrati odpornost, ter se priraščajo na kostno površino. Ravno zaradi omenjenih lastnosti lahko tetive prenašajo velike obremenitve med krčenjem in raztezanjem mišic. Ob preveliki
obremenitvi se tetiva redko raztrga, ob ponavljanju obremenitev pa pride do pojava mikro raztrganin (mikro ruptur) oziroma cepljenja in trganja kolagenskih vlaken.

Natrganje tetive

Poškodovane oziroma natrgane tetive se celijo s tvorbo in kopičenjem brazgotinskega tkiva, ki je tako imenovano manjvredno tkivo in slabi elastične in odporne lastnosti tetive. Ob nastanku večje količine brazgotinskega tkiva govorimo o fibrozi tetive, slednje pa vodi v nevarnost ponovne ali celo ponavljajoče se poškodbe. Ker tetive nimajo lastnega ožiljenja, se celijo bistveno počasneje kot druga tkiva (na primer mišica ali koža). Zaradi odsotnosti ožiljenja na mestu poškodbe namreč ne nastane koristno vnetje, ki omogoča in pospešuje celjenje. Omenjene preobremenitvene spremembe čutimo kot bolečino pri obremenitvi (skrčenju) mišice, ki se s poškodovano tetivo
prirašča na kost, ter bolečino ob otipu mesta, kjer se tetiva prirašča, pogosto pa vidimo tudi oteklino prizadetega mesta. V mirovanju bolečin ne čutimo.

Fizikalna terapija zdravi le simptome

Tradicionalno pri preobremenitvenih poškodbah narastišč tetiv predpisujemo fizikalno terapijo – ultrazvočno obsevanje, magnetno obsevanje, protibolečinsko elektroterapijo, udarne globinske valove in seveda kineziterapijo
(terapevtsko vadbo). Vse omenjene metode so koristne in vsaj delno učinkovite, a gre predvsem za simptomatsko terapijo, ki ne odpravlja vzroka težav, torej odlaganja brazgotinskega tkiva in neustreznega celjenja. Injiciranje kortikosteroidnih preparatov v tetive močno odsvetujemo, saj to povzroča dodatno uničenje tenocitov in še dodatno okvaro kolagena ter celotne tetive.

Učinkovita trombocitna plazma

Trombociti so celice v krvni plazmi, ki sicer pomenijo le šest odstotkov vseh krvnih celic v plazmi in jih poznamo po njihovi vlogi pri nastanku krvnih strdkov in preprečevanju krvavitev. Poleg tega pa imajo pomembno vlogo tudi pri drugih procesih, pomembnih za celjenje.

In sicer:
• zavirajo škodljivo vnetje,
• zmanjšujejo bolečino,
• pospešujejo tvorbo kolagena,
• pospešujejo rast kapilar in s tem ožiljenost ter prekrvljenost tkiva,
• pospešujejo celjenje tetiv in mišic,
• zvišujejo kostno gostoto.

Injiciranje koncentrirane krvne plazme, bogate s trombociti, na mesto poškodbe tetive učinkoviteje pospeši zgoraj opisane procese, kot bi se to zgodilo z naravnim odzivom telesa. Na mestu poškodbe zaradi neožiljenosti tetiv v običajnih pogojih trombocitov namreč ni in torej ne morejo pomagati pri celjenju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Artros

Ko nas zdravijo lastne celice

Pri doseganju še boljših rezultatov zdravljenja številnih bolezni, poškodb in drugih patologij s čim manjšim številom stranskih učinkov je v zadnjih letih veliko pripomoglo zdravljenje z lastnim tkivom oziroma lastnimi celicami, ki hitro napreduje.

Ena izmed metod zdravljenja z lastnimi celicami je tista z injekcijami koncentrirane trombocitne plazme, imenovana metoda »PRP«. Uporabljati se je začela v začetku 90. let. Sprva so jo poznali predvsem v oralni in plastični kirurgiji, še posebej pri tumorjih čeljusti. Ker so bili na tem področju z uporabo koncentrirane trombocitne plazme doseženi zelo dobri rezultati, se je metoda razširila tudi v zdravljenje kostno- mišičnega sistema v ortopediji.

Manj bolečin, več gibljivosti

Metodo PRP najpogosteje uporabljamo pri degenerativnih spremembah oziroma pri obrabi sklepnega hrustanca. Metoda PRP oziroma »Orthokin« zmanjšuje bolečine, poveča gibljivost sklepa in upočasni napredovanje poškodbe oziroma obrabe sklepa. Poleg zdravljenja sklepov je primerna tudi po poškodbah ali pri kroničnih spremembah na mišicah, kitah in v predelu narastišč nekaterih kit na kosti. Koristna pa je lahko tudi pri operativnem zdravljenju, na primer pri rekonstrukciji sprednje križne vezi ali rekonstrukciji rotatorne manšete ramenskega sklepa.

Naravno in varno

Bistvo zdravljenja osteoartroze z metodo Orthokin je v tem, da iz krvi bolnika, torej njegove lastne krvi, pridobimo »dobre« proteine (IL-1-Ra) in druge zaščitne proteine ter jih nato z injekcijo vbrizgamo v oboleli sklep. Vbrizgani proteini so tako povsem naravni, postopek pa popolnoma varen. Usposobljeni zdravstveni strokovnjak iz vene vzame vzorec krvi v injekcijske brizge. Steklene kroglice v injekcijski brizgi spodbujajo krvne celice, da začnejo tvoriti »dobre« proteine. Injekcijske brizge se nato v laboratoriju inkubirajo pri temperaturi 37 stopinj Celzija, kar omogoča optimalno tvorbo »dobrih« proteinov. S centrifugiranjem se potem pridobi krvni serum z visokimi koncentracijami »dobrih« proteinov, pripravljenih za vbrizganje v oboleli sklep. Bolnik prejme šest injekcij. Več študij je pokazalo pozitivne učinke te metode pri celjenju omenjenih tkiv. Poleg mednarodnih študij, izvedenih v tujini, obstajajo tudi študije, opravljene v Sloveniji, katerih rezultati so bili objavljeni v tujih strokovnih revijah Radiology and Oncology in European Surgical Research. Če tem študijam dodamo še lastne izkušnje, lahko potrdimo, da je metoda zdravljenja s koncentrirano trombocitno plazmo »Orthokin« ob ustrezni indikaciji primerna za zdravljenje bolezni in poškodb mišično-kostnega sistema.

Priprava trombocitne plazme

Koristna pa je lahko tudi pri operativnem zdravljenju, na primer pri rekonstrukciji sprednje križne vezi ali rekonstrukciji rotatorne manšete ramenskega sklepa.

 

Uspešnost zdravljenja naših pacientov z »Orthokinom«

34 % bolnikov: bolečine so izginile, lahko so normalno izvajali vsakodnevne aktivnosti

48 % bolnikov: stanje je bilo veliko boljše

10 % bolnikov: minimalno izboljšanje

8 % bolnikov: izboljšanja ni bilo ali je bilo stanje rahlo slabše

0 % bolnikov: komplikacije med zdravljenjem ali po njem

 

Izjava pacienta

Albin Tornič, univ. dipl. inž. gradbeništva

»Prve bolečine v kolenih sem zaznal pred približno sedmimi leti in jim nisem posvečal posebne pozornosti. Stanje se je žal slabšalo: hoja po stopnicah je postala prava mora, hribolazenju, svoji najljubši aktivnosti, pa sem se preprosto moral odpovedati. Začel sem obiskovati ortopede, vsi po vrsti so odsvetovali aktivnosti, pri katerih bi močneje obremenjeval kolena, in so skušali problem rešiti z nesteroidnimi revmatiki in kortikosteroidnimi injekcijami, vendar želenih sprememb ni bilo. Osnovne podatke o zdravljenju obrabljenih ali poškodovanih sklepov z metodo Orthokin in o dr. Mohsenu Husseinu, ki to počne, sem našel na spletu. Po temeljitem pregledu obeh kolen je bil dr. Hussein optimist. Prepričan je bil, da bi se lahko stanje z uporabo Orthokina bistveno izboljšalo, in je predlagal, da terapijo najprej preizkusim na bolj bolečem desnem kolenu, ob dobrih rezultatih pa kasneje še na levem. Od tretmaja desnega kolena je zdaj že leto in pol, od posega na levem več kot eno leto, bolečin pa tako rekoč ni več, če izvzamem tiste manjše, ko kdaj nerodno stopim. Življenje je zdaj spet skoraj takšno, kot je bilo, spet veliko hodim – v hribe sicer malo manj in bolj previdno kot prej, pa tudi stopnic se ne ustrašim. Želim si, da bo tako še dolgo.«