Rekonstrukcija križne vezi

Asist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije
Pretrganje sprednje križne vezi je ena od najpogostejših poškodb kolena. Ameriške
raziskave dokazujejo, da ima takšno poškodbo kar 81 ljudi na 100.000 prebivalcev v
starosti med 10 in 64 let. Prav tako se izkazuje, da je pri ukvarjanju z istim športom
večje tveganje za poškodbo pri ženskah in pri mladih.

Sprednja križna vez ima odločilno vlogo pri stabilnosti in ravnotežju kolenskega sklepa, pred poškodbami ščiti strukture v kolenu, kot sta denimo meniskus in hrustanec, ter preprečuje nastanek artroze. Najpogostejša vzroka za nastanek poškodbe sprednje križne vezi sta prekomeren zasuk kolena v pokrčenem položaju s stransko obremenitvijo ali prekomerna iztegnitev kolena.

Postavitev pravilne diagnoze

Poškodba sprednje križne vezi večinoma povzroča bolečine, nestabilnost in poslabša funkcijo tega sklepa. V akutni fazi povzroča bolečino in zmanjša gibljivost sklepa. Pri postavitvi pravilne diagnoze nam je poleg RTG-slikanja v veliko pomoč tudi magnetna resonanca (MRI). Pri takšni poškodbi v zgodnji fazi, torej prvih šest tednov, priporočamo mirovanje, hlajenje z ledom in izvajanje vaj za kvadriceps. Če je poškodba sprednje križne vezi združena s poškodbo drugih vezi, priporočamo opornico. V kasnejši fazi pa se v kolenu pojavi nestabilnost, ki jo s precejšnjo zanesljivostjo potrdimo s temeljitim kliničnim pregledom. Pri tem nam pomagajo različni testi, kot so predalčni fenomen, Lachmanov test in pivot shift.

Individualni pristop k zdravljenju

Pristop k obravnavi sprednje križne vezi je v prvi vrsti individualen, različen od bolnika do bolnika. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Večinoma se odločimo za operativno zdravljenje, redkeje za konservativno. Ta druga možnost pride v poštev, če pri bolniku ne ugotovimo pretirane nestabilnosti ali če je bolnik starejša oseba, ki ni več športno aktivna ali se je rekreaciji pripravljena odpovedati.

Pred končno odločitvijo za operativno ali konservativno zdravljenje je pomemben podroben pogovor kirurga z bolnikom, še posebej, če izberemo operativno zdravljenje. Predvsem se je pomembno pogovoriti o prednostih in slabostih obeh možnosti, o poteku operativnega posega, o poteku in trajanju rehabilitacije ter o omejitvah v prvih devetih mesecih po operaciji. Pogovoriti se je treba tudi o možnih zapletih in možnosti rerupture, ponovnega raztrganja sprednje križne vezi, še posebej pri mlajših bolnikih.

Načrt operativnega posega

Če se bolnik odloči za operacijo, se pripravi skrben individualen načrt celotnega operativnega posega. Že na posnetkih MRI je treba izmeriti velikost sprednje križne vezi in presoditi, kateri presadek je najprimernejši pri tem kolenu. Pri tem je treba upoštevati tudi bolnikov spol, velikost, vrsto športne aktivnosti, pa tudi želje bolnika in izkušenost kirurga.

Operacijo sprednje križne vezi vedno začnemo z artroskopijo kolena zaradi potrditve diagnoze, evalvacije in oskrbe drugih struktur v kolenu, kot so zadnja križna vez, oba meniskusa in stanje hrustanca. Artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi ima številne prednosti. Predvsem omogoča natančno postavitev kostnih tunelov, od česar je odvisno kasnejše delovanje kolena. Zaradi minimalne invazivnosti je tudi manj boleča, omogoča hitrejšo rehabilitacijo, pooperativna brazgotina je manjša.

Odločilni dejavnik za uspeh operacije sprednje križne vezi je, da poseg poskusimo izvesti čim bolj individualizirano in anatomsko pravilno. Da torej kostni tunel na stegnenici in golenici postavimo na anatomsko mesto, kjer je bila prej naravna sprednja križna vez, in da je vsadek po obliki in velikosti čim bolj podoben prvotni vezi. Za številko in velikost vsadka se dokončno odločimo po izmeri velikosti narastišča križne vezi na stegnenici in golenici. S pomočjo kamere iz različnih kotov označimo mesto za tunele, ki jih naredimo s svedrom, nato uvedemo transplantat in ga fiksiramo na stegnenico in golenico. Na koncu še enkrat preverimo celoten sklep, še posebej njegovo stabilnost, anatomski potek in morebitno utesnitev vsadka.

Nekajmesečno okrevanje

S končanim posegom rekonstrukcije sprednje križne vezi pa je opravljena šele prva faza zdravljenja. Takoj po operaciji se začne zgodnja faza rehabilitacije, ki v celoti traja približno 20 tednov, vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev pa priporočamo šele devet mesecev po posegu, da se v tem času vezi v kostnem tunelu in v sklepu

zacelijo in preobrazijo. V našem centru ne le, da sledimo najnovejšim odkritjem v medicinski stroki, ampak tudi sami prispevamo k novim spoznanjem, povezanim z rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Pri bolnikih s prekomerno rotacijsko nestabilnostjo tako rekonstruiramo tudi anterolateralni ligament ALL, kar je v ortopediji nova operativna tehnika, s katero smo vas seznanili v prejšnji številki revije VID & GIB.

Artros

Ko nas zdravijo lastne celice

Pri doseganju še boljših rezultatov zdravljenja številnih bolezni, poškodb in drugih patologij s čim manjšim številom stranskih učinkov je v zadnjih letih veliko pripomoglo zdravljenje z lastnim tkivom oziroma lastnimi celicami, ki hitro napreduje.

Ena izmed metod zdravljenja z lastnimi celicami je tista z injekcijami koncentrirane trombocitne plazme, imenovana metoda »PRP«. Uporabljati se je začela v začetku 90. let. Sprva so jo poznali predvsem v oralni in plastični kirurgiji, še posebej pri tumorjih čeljusti. Ker so bili na tem področju z uporabo koncentrirane trombocitne plazme doseženi zelo dobri rezultati, se je metoda razširila tudi v zdravljenje kostno- mišičnega sistema v ortopediji.

Manj bolečin, več gibljivosti

Metodo PRP najpogosteje uporabljamo pri degenerativnih spremembah oziroma pri obrabi sklepnega hrustanca. Metoda PRP oziroma »Orthokin« zmanjšuje bolečine, poveča gibljivost sklepa in upočasni napredovanje poškodbe oziroma obrabe sklepa. Poleg zdravljenja sklepov je primerna tudi po poškodbah ali pri kroničnih spremembah na mišicah, kitah in v predelu narastišč nekaterih kit na kosti. Koristna pa je lahko tudi pri operativnem zdravljenju, na primer pri rekonstrukciji sprednje križne vezi ali rekonstrukciji rotatorne manšete ramenskega sklepa.

Naravno in varno

Bistvo zdravljenja osteoartroze z metodo Orthokin je v tem, da iz krvi bolnika, torej njegove lastne krvi, pridobimo »dobre« proteine (IL-1-Ra) in druge zaščitne proteine ter jih nato z injekcijo vbrizgamo v oboleli sklep. Vbrizgani proteini so tako povsem naravni, postopek pa popolnoma varen. Usposobljeni zdravstveni strokovnjak iz vene vzame vzorec krvi v injekcijske brizge. Steklene kroglice v injekcijski brizgi spodbujajo krvne celice, da začnejo tvoriti »dobre« proteine. Injekcijske brizge se nato v laboratoriju inkubirajo pri temperaturi 37 stopinj Celzija, kar omogoča optimalno tvorbo »dobrih« proteinov. S centrifugiranjem se potem pridobi krvni serum z visokimi koncentracijami »dobrih« proteinov, pripravljenih za vbrizganje v oboleli sklep. Bolnik prejme šest injekcij. Več študij je pokazalo pozitivne učinke te metode pri celjenju omenjenih tkiv. Poleg mednarodnih študij, izvedenih v tujini, obstajajo tudi študije, opravljene v Sloveniji, katerih rezultati so bili objavljeni v tujih strokovnih revijah Radiology and Oncology in European Surgical Research. Če tem študijam dodamo še lastne izkušnje, lahko potrdimo, da je metoda zdravljenja s koncentrirano trombocitno plazmo »Orthokin« ob ustrezni indikaciji primerna za zdravljenje bolezni in poškodb mišično-kostnega sistema.

Priprava trombocitne plazme

Koristna pa je lahko tudi pri operativnem zdravljenju, na primer pri rekonstrukciji sprednje križne vezi ali rekonstrukciji rotatorne manšete ramenskega sklepa.

 

Uspešnost zdravljenja naših pacientov z »Orthokinom«

34 % bolnikov: bolečine so izginile, lahko so normalno izvajali vsakodnevne aktivnosti

48 % bolnikov: stanje je bilo veliko boljše

10 % bolnikov: minimalno izboljšanje

8 % bolnikov: izboljšanja ni bilo ali je bilo stanje rahlo slabše

0 % bolnikov: komplikacije med zdravljenjem ali po njem

 

Izjava pacienta

Albin Tornič, univ. dipl. inž. gradbeništva

»Prve bolečine v kolenih sem zaznal pred približno sedmimi leti in jim nisem posvečal posebne pozornosti. Stanje se je žal slabšalo: hoja po stopnicah je postala prava mora, hribolazenju, svoji najljubši aktivnosti, pa sem se preprosto moral odpovedati. Začel sem obiskovati ortopede, vsi po vrsti so odsvetovali aktivnosti, pri katerih bi močneje obremenjeval kolena, in so skušali problem rešiti z nesteroidnimi revmatiki in kortikosteroidnimi injekcijami, vendar želenih sprememb ni bilo. Osnovne podatke o zdravljenju obrabljenih ali poškodovanih sklepov z metodo Orthokin in o dr. Mohsenu Husseinu, ki to počne, sem našel na spletu. Po temeljitem pregledu obeh kolen je bil dr. Hussein optimist. Prepričan je bil, da bi se lahko stanje z uporabo Orthokina bistveno izboljšalo, in je predlagal, da terapijo najprej preizkusim na bolj bolečem desnem kolenu, ob dobrih rezultatih pa kasneje še na levem. Od tretmaja desnega kolena je zdaj že leto in pol, od posega na levem več kot eno leto, bolečin pa tako rekoč ni več, če izvzamem tiste manjše, ko kdaj nerodno stopim. Življenje je zdaj spet skoraj takšno, kot je bilo, spet veliko hodim – v hribe sicer malo manj in bolj previdno kot prej, pa tudi stopnic se ne ustrašim. Želim si, da bo tako še dolgo.«