Poškodba vratu

“Zvin vratu” oziroma nihajna poškodba vratne hrbtenice je ena najpogostejših poškodb, nastalih v prometnih nesrečah, pri športu in delovnih nezgodah.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Kaj se zgodi ob nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

Mehanizem nihajne poškodbe je nenadno, zelo hitro (dobesedno “v delčku sekunde”) in nepričakovano prekomerno zanihanje glave in vratne hrbtenice, s posledičnim nenadnim in prekomernim raztegom ligamentov (vezi) med vratnimi vretenci in vratnih mišic. Najznačilnejši vzrok poškodbe je nalet drugega vozila v zadnji dela našega vozila. Ob premiku avtomobila naprej ob trku vrat in glava najprej močno zanihata nazaj, temu običajno sledi še udarec glave v vzglavnik sedeža (kar omili zanihanje glave). Zaradi elastičnosti mehkih struktur ob vratni hrbtenici, prvemu zanihanju nazaj sledi hiter nihaj vratu in glave naprej in v tem trenutku se poškodujejo zadnje vezi vratne hrbtenice, mišice vratu pa se prekomerno raztegnejo in pojavijo se mikronatrganine.

Ob močnejši sili udarca (npr. ob naletu drugega vozila z veliko hitrostjo) se premaknejo tudi možgani znotraj lobanje in se pretrese možganovina, kar povzroči dodatne in dolgotrajnejše simptome v smislu bruhanja, glavobola, zaspanosti, preobčutljivosti na svetlobo ter motenj spomina in zbranosti.

Drugi vzroki nastanka nihajne poškodbe vratu so padci pri hitrih športih (smučanje, deskanje na snegu in na vodi, kolesarjenje, rolanje, konjeništvo), vožnja na vrtiljakih, lahko se celo pojavi pri otrocih po dolgotrajnem poskakovanju na trampolinu, pogosto pa jo utrpijo udeleženci v pretepih in ob telesnem nasilju.

Po podatkih iz strokovne literature kar 83 odstotkov vseh udeležencev v prometnih nesrečah utrpi eno od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

Ali je nihajna poškodba vratne hrbtenice nevarno stanje?

V prvih trenutkih po nezgodi so poškodovanci običajno zaposleni z reševanjem materialnih posledic prometne ali druge nesreče in se bolečine ter omejene gibljivosti zavedo šele, ko se razvije v polni meri, zato pomoč v urgentnih kirurških ambulantah poiščejo šele več ur ali celo nekaj dni po poškodbi, najpogosteje prvi dan po poškodbi, ko je bolečina najmočnejša.

Stanje je pogosto videti dramatično in večina poškodovancev je zaradi močnih bolečin ter togosti vratu močno prestrašena. Pomembno se je zavedati, da stanje ni ogrožajoče, če po poškodbi na pregledu v travmatološki ambulanti niso potrdili nevroloških znakov oz. sprememb v občutku za dotik po koži, zmanjšane mišične moči ali šibkejših tetivnih refleksov in na rentgenskem slikanju po poškodbi niso bili vidni zlomi vretenc ali večji premiki med vretenci.

Stopnja	Opis simptomov in znakov
0	Poškodovana oseba ne navaja bolečin ali težav z vratom. Ni kliničnih znakov poškodbe.
I	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ni kliničnih znakov poškodbe.
II	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo mišično-skeletne znake: zmanjšan obseg gibljivosti in sprožilne boleče točke ob otipanju vratnih mišic.
III	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo nevrološke znake: oslabljenost ali odsotnost tetivnih refleksov, zmanjšano mišično moč zgornjih udov in oslabljen občutek za dotik po zgornjih udih. Smiselna je diagnostika z MR in EMG.
IV	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ob rentgenskem slikanju potrdimo zlom v področju vratnih vretenc ali izpah malih sklepov med vretenci.

Edukacija bolnika, fizikalna in manualna terapija so edini ustrezni ukrepi za umiritev bolečine, izboljšano gibljivost in sprostitev bolečinskega krča mišic.

Kje lahko poiščem pomoč po nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

V centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros ponujajo celovito obravnavo na enem mestu, od pregleda in diagnostike do rehabilitacije. Fizioterapijo izvajajo fizioterapevti s specialnimi znanji manualnih tehnik in obravnave bolečinskega sindroma po nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

V programu fizioterapevtske obravnave bolniki pridobijo znanje o ustreznem izvajanju pravilnih vaj za stabilnost vratne hrbtenice, ki jih nato izvajajo v domačem okolju. Manualno obravnavo bolečih mišičnih točk kombinirajo z uporabo visokotehnoloških medicinskih aparatov, kot sta visokointenzivni globinski laser (HIL) in ciljana površinska radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim delovanjem na boleče mišične točke.

V primeru razvoja dolgotrajne kronične točkaste bolečine v mišicah, je le-to možno hitro simptomatsko olajšati z infiltracijo bolečih točk z anestetikom pod ultrazvočnim nadzorom in seveda tudi vzročno zdraviti z infiltriranjem t. i. trombocitne plazme (t. i. metoda PRP), ki jo pridobijo iz bolnikove lastne venske krvi in predstavlja visoko učinkovito in dolgotrajno protivnetno zdravljenje.

V primeru potrebe po razširjeni diagnostiki omogočijo takojšnjo nadaljnjo slikovno diagnostiko – ultrazvočno verifikacijo sprožilnih bolečih točk vratnih mišic, RTG- in MRI-slikanje vratne hrbtenice ter nevrofiziološko diagnostiko – EMG-preiskavo.

Naročite se na ustrezno diagnostično obravnavo in takoj začnite terapevtsko obravnavo.

Artros

“Muskelfiber” ali bolečina v mišicah

Z vse večjo priljubljenostjo aktivnega načina življenja narašča število rekreativnih športnikov in tudi različnih poškodb. Udarnine, zvini, pretegnjene mišice in poškodbe kolen so pogosti predvsem med tistimi, ki pretiravajo in vadijo nepravilno.

Bolečina v mišicah ali po domače »muskelfiber« je normalna reakcija mišice na obremenitev. Pojavi se od 12 do 48 ur po naporu in izzveni spontano v 3 do 7 dneh, pri čemer okrevanje pospešijo počitek, hladna prha in blaga masaža. Tudi zvin ali udarec lahko razmeroma hitro obvladamo, če začnemo prizadeto mesto takoj ohlajati – bodisi z mrzlimi oblogami, masažo z ledom ali z namakanjem poškodovanega dela v ledeni kopeli. Z ohlajanjem zmanjšamo vnetje, omilimo bolečino in preprečimo nastanek otekline ter modric. Zelo priporočljivo je tudi, da poškodovan del povijemo z elastičnim povojem, ki preprečuje zatekanje tkiva. Oteklino in bolečino nato odpravljamo tako, da dvignemo poškodovani del telesa nad raven srca, pri tem pa mirujemo oziroma se izogibamo nepotrebnim gibom. Za dodani protibolečinski in protivnetni učinek posežemo še po zdravilih, s katerimi narahlo namažemo obolelo mesto. Skupek ukrepov, s katerimi moramo začeti čim prej po poškodbi, si lažje zapomnimo, če vemo, da so združeni v začetnicah angleškega izraza (PRICE):

• zaščita poškodovanega mesta (P – protection),

• počitek (R – rest),

• hlajenje (I – ice),

• kompresijsko povijanje (C − compression),

• dvig poškodovanega uda (E – elevation).

Ko led in počitek ne zadostujeta

V primeru, da je bolečina po športni aktivnosti dolgotrajnejša in upoštevanje načel terapije PRICE ne zaleže, je smiselno poiskati nasvet strokovnjaka. Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fiziatrije in vodja področja rehabilitacije v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros v Ljubljani, je povedal, da večjih in dolgotrajnejših bolečin ni smiselno »utišati« z zdravili in nadaljevati z gibanjem, saj lahko tako poškodbo samo še poslabšamo. »Če bolečina omejuje gibanje, kadar je prisotna oteklina, kadar je poškodovan sklep močno topel, ob obsežnem izlivu krvi v podkožje in seveda vedno, kadar sumimo, da gre za raztrganino mišice, izpah, zvin ali zlom, moramo kar se da hitro poiskati pomoč zdravnika,« je povedal mag. Grabljevec.

Zdravljenje in učenje preventive

Specialisti fiziatri v sodelovanju s fizioterapevti ne vodijo le zdravljenja športnih poškodb, ampak posameznika naučijo tudi pravilnega izvajanja gibov, pravilnega načrtovanja in stopnjevanja vadbe, skratka načel, ki naj bi preprečevali nove poškodbe. Enako pomembno kot zdravljenje je namreč odkrivanje vzroka, ki je privedel do poškodbe. »Na nas se obračajo tudi rekreativni športniki, ki opažajo, da s trenutno vadbo ne dosegajo želenih rezultatov, oziroma potrebujejo navodila, saj jih je njihov dosedanji način pripeljal do poškodb. Seveda pa imamo največ dela s fizikalno terapijo za odpravljanje bolečin in regeneracijo poškodovanega tkiva,« je pojasnil sogovornik, ki ima v ambulanti največ opraviti z zdravljenjem vnetja narastišč tetiv, manjših natrganin mišic, burzitisov (vnetja obsklepnih sluznih vrečk) in kalcinacij v mišicah ramenskega obroča. Velika prednost pri obravnavi športnih poškodb je, da so v centru Artros na enem mestu na voljo vsa diagnostična oprema, sodoben kabinet za fizioterapijo kot tudi operacijska dvorana za artroskopske ortopedske posege.

Športniki in čezmerna obremenitev sklepov

Osteoartroza je revmatska bolezen, za katero je značilno tako prezgodnje kot tudi prehitro propadanje sklepnega hrustanca. Nekdaj je osteoartroza veljala za proces staranja, danes pa vemo, da se to bolezensko dogajanje začne že v drugem in tretjem desetletju življenja, težave pa bolniki občutijo šele kasneje oziroma v starosti. Ob pojavu osteoartroze (ki, kot vemo, ni izključno pogojena s starostjo) se, kot je pojasnil mag. Grabljevec, gladka površina hrustanca običajno na več mestih poškoduje in drobi, hrustančne celice pa ob tem ne zmorejo dovolj hitro nadomestiti poškodovanega in uničenega hrustanca. Rentgenski posnetek prizadetega sklepa ta proces prikaže kot izginjanje prostora v sklepu. Poleg osnovne okvare sklepnega hrustanca osteoartroza v kasnejših obdobjih prizadene tudi sklepno ovojnico, ki postane manj prožna in raztegljiva, kostnino pod samim sklepom, ki se zgosti in začne tvoriti izrastke ob sklepu, ter obsklepne vezi in mišice, ki se skrajšajo in oslabijo ter ne zagotavljajo več ustrezne stabilnosti sklepu. »Končni rezultat procesa osteortroze je boleč, otekel, slabo gibljiv in pogosto nestabilen sklep,« je povedal sogovornik in poudaril, da je osteoartroza razmeroma pogost pojav tudi pri športnikih, ki čezmerno obremenjujejo svoje sklepe. Blage akutne in kronične bolečine pri osteoartrozi in po športnih poškodbah najpogosteje lajšamo s protivnetnimi sredstvi v obliki gela ali kreme. Pri močnejših bolečinah se zatečemo k uporabi protibolečinskih – protivnetnih tablet (t. i. nesteroidnih antirevmatikov), ki pa ob dolgotrajnem uživanju lahko povzročijo resno okvaro želodčne in črevesne sluznice, je opozoril specialist fiziatrije.

 

Izjave pacientov

Artros

Rekonstrukcija križne vezi

Asist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije
Pretrganje sprednje križne vezi je ena od najpogostejših poškodb kolena. Ameriške
raziskave dokazujejo, da ima takšno poškodbo kar 81 ljudi na 100.000 prebivalcev v
starosti med 10 in 64 let. Prav tako se izkazuje, da je pri ukvarjanju z istim športom
večje tveganje za poškodbo pri ženskah in pri mladih.

Sprednja križna vez ima odločilno vlogo pri stabilnosti in ravnotežju kolenskega sklepa, pred poškodbami ščiti strukture v kolenu, kot sta denimo meniskus in hrustanec, ter preprečuje nastanek artroze. Najpogostejša vzroka za nastanek poškodbe sprednje križne vezi sta prekomeren zasuk kolena v pokrčenem položaju s stransko obremenitvijo ali prekomerna iztegnitev kolena.

Postavitev pravilne diagnoze

Poškodba sprednje križne vezi večinoma povzroča bolečine, nestabilnost in poslabša funkcijo tega sklepa. V akutni fazi povzroča bolečino in zmanjša gibljivost sklepa. Pri postavitvi pravilne diagnoze nam je poleg RTG-slikanja v veliko pomoč tudi magnetna resonanca (MRI). Pri takšni poškodbi v zgodnji fazi, torej prvih šest tednov, priporočamo mirovanje, hlajenje z ledom in izvajanje vaj za kvadriceps. Če je poškodba sprednje križne vezi združena s poškodbo drugih vezi, priporočamo opornico. V kasnejši fazi pa se v kolenu pojavi nestabilnost, ki jo s precejšnjo zanesljivostjo potrdimo s temeljitim kliničnim pregledom. Pri tem nam pomagajo različni testi, kot so predalčni fenomen, Lachmanov test in pivot shift.

Individualni pristop k zdravljenju

Pristop k obravnavi sprednje križne vezi je v prvi vrsti individualen, različen od bolnika do bolnika. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Večinoma se odločimo za operativno zdravljenje, redkeje za konservativno. Ta druga možnost pride v poštev, če pri bolniku ne ugotovimo pretirane nestabilnosti ali če je bolnik starejša oseba, ki ni več športno aktivna ali se je rekreaciji pripravljena odpovedati.

Pred končno odločitvijo za operativno ali konservativno zdravljenje je pomemben podroben pogovor kirurga z bolnikom, še posebej, če izberemo operativno zdravljenje. Predvsem se je pomembno pogovoriti o prednostih in slabostih obeh možnosti, o poteku operativnega posega, o poteku in trajanju rehabilitacije ter o omejitvah v prvih devetih mesecih po operaciji. Pogovoriti se je treba tudi o možnih zapletih in možnosti rerupture, ponovnega raztrganja sprednje križne vezi, še posebej pri mlajših bolnikih.

Načrt operativnega posega

Če se bolnik odloči za operacijo, se pripravi skrben individualen načrt celotnega operativnega posega. Že na posnetkih MRI je treba izmeriti velikost sprednje križne vezi in presoditi, kateri presadek je najprimernejši pri tem kolenu. Pri tem je treba upoštevati tudi bolnikov spol, velikost, vrsto športne aktivnosti, pa tudi želje bolnika in izkušenost kirurga.

Operacijo sprednje križne vezi vedno začnemo z artroskopijo kolena zaradi potrditve diagnoze, evalvacije in oskrbe drugih struktur v kolenu, kot so zadnja križna vez, oba meniskusa in stanje hrustanca. Artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi ima številne prednosti. Predvsem omogoča natančno postavitev kostnih tunelov, od česar je odvisno kasnejše delovanje kolena. Zaradi minimalne invazivnosti je tudi manj boleča, omogoča hitrejšo rehabilitacijo, pooperativna brazgotina je manjša.

Odločilni dejavnik za uspeh operacije sprednje križne vezi je, da poseg poskusimo izvesti čim bolj individualizirano in anatomsko pravilno. Da torej kostni tunel na stegnenici in golenici postavimo na anatomsko mesto, kjer je bila prej naravna sprednja križna vez, in da je vsadek po obliki in velikosti čim bolj podoben prvotni vezi. Za številko in velikost vsadka se dokončno odločimo po izmeri velikosti narastišča križne vezi na stegnenici in golenici. S pomočjo kamere iz različnih kotov označimo mesto za tunele, ki jih naredimo s svedrom, nato uvedemo transplantat in ga fiksiramo na stegnenico in golenico. Na koncu še enkrat preverimo celoten sklep, še posebej njegovo stabilnost, anatomski potek in morebitno utesnitev vsadka.

Nekajmesečno okrevanje

S končanim posegom rekonstrukcije sprednje križne vezi pa je opravljena šele prva faza zdravljenja. Takoj po operaciji se začne zgodnja faza rehabilitacije, ki v celoti traja približno 20 tednov, vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev pa priporočamo šele devet mesecev po posegu, da se v tem času vezi v kostnem tunelu in v sklepu

zacelijo in preobrazijo. V našem centru ne le, da sledimo najnovejšim odkritjem v medicinski stroki, ampak tudi sami prispevamo k novim spoznanjem, povezanim z rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Pri bolnikih s prekomerno rotacijsko nestabilnostjo tako rekonstruiramo tudi anterolateralni ligament ALL, kar je v ortopediji nova operativna tehnika, s katero smo vas seznanili v prejšnji številki revije VID & GIB.

Artros

Intervju s pacientom: Irena Avbelj, padalka

 

Kakšen je občutek, ko človek skoči z višine tisoč ali dva tisoč metrov in leti s hitrostjo med 170 in 300 km/h?

Krasen! To je občutek svobode, prostosti, neutesnjenosti … Težko je opisati, to je treba doživeti.

Nazadnje ste skočili 24. avgusta 2011, ko se je zgodila usodna nesreča. Je ta dan za vas črn ali je vaš novi rojstni dan?

Oboje. Črn je zato, ker se je z nesrečo v trenutku končalo moje padalstvo. Čeprav veš, da se nesreče dogajajo, vedno upaš, da se tebi to ne bo zgodilo. Po drugi strani pa sem glede na potek dogodkov lahko srečna, da danes spet hodim.

Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega dne?

Skočila sem svoj tretji figurativni skok na evropskem prvenstvu leta 2011 v Srbiji. In vse je bilo v redu tik do pristanka. Takrat pa se je zgodil zaplet in imela sem samo kakšno sekundo časa za reševanje.

Kaj vam je takrat švigalo skozi glavo?

V tistem trenutku so se mi vrteli filmi, kako reševati situacijo. V glavi sem imela kakih pet različnih scenarijev, kaj narediti, in ob vsakem tudi pomislek, zakaj ne. Mislim, da sem na koncu situacijo rešila optimalno.

Kako je bilo to?

V zadnji stotinki sekunde sem se spomnila, da ne smem pristati z obema nogama sočasno, ker se sicer lahko kolki zarijejo v notranje organe. Zato sem ob pristanku stegnila levo nogo, ki je bila kot amortizer, in je leva stran telesa prevzela večje breme poškodb. Ker me je ob pristanku odbilo, sem se v zraku spomnila, kako smo se pri judu pred 20 leti učili padanja čez ramo. Zato sem isto naredila tudi takrat in s tem sem ublažila padec.

Prva misel, ko ste obležali?

Ne boste verjeli, ampak ko sem videla, da je pri levem gležnju ven pogledala kost, moja prva misel ni bila, ali sem v redu, ampak kako bom zdaj skočila še dva preostala skoka. Potem je seveda vse prišlo za mano.

Naslednjega skoka ni bilo. Poškodbe so bile zelo hude, kajne?

Ja. Imela sem odprt zlom levega gležnja, večkrat zlomljeno križnico, poškodovana vretenca in periferne živce. Poleg tega sem imela pretrgane vezi v desnem gležnju in kolenu.

Vendar so vas srbski zdravniki na začetku jemali zlahka …

Ker sem bila ves čas pri zavesti, so menili, da stanje ni tako resno. Njihova diagnoza je bila, da je poškodovan samo gleženj, drugega niso videli. Gleženj je bil nestrokovno oskrbljen, saj so mi nogo dali v mavec, ne da bi rano temeljito očistili. Še dobro, da me je helikopter Slovenske vojske pravočasno spravil v ljubljanski Klinični center.

Potrebovali ste 18 operacij. Katera je bila za vas najhujša?

Težko rečem. Bilo jih je toliko, da sem se neko obdobje počutila kot inventar v operacijski sobi. Ampak ker me je na začetku telo tako bolelo, da prvih 40 dni nisem spala več kot pet minut v kosu, sem se operacij skoraj veselila, saj sem spala vsaj med operacijo in po njej.

Zdaj, tri leta po nesreči, ste še na rehabilitaciji?

Še vedno. Rehabilitacijo še zmeraj nadaljujem v URI Soča. Teh poškodb je bilo res veliko. Najprej smo reševali najbolj kritične, potem pa postopoma preostale.

Kot denimo desno koleno?

Ja, z njim sem ves čas po nesreči imela težave. Vendar mi desnega kolena niso mogli operirati, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da sem jo lahko obremenila s polno težo.

In tako ste prišli v center Artros?

V UKC sem sicer že bila dogovorjena za ta poseg, vendar bi morala predolgo čakati, koleno pa me je vedno bolj bolelo. Po nasvetu drugih športnikov sem se obrnila na dr. Mohsena Husseina. Želela sem namreč, da mi ga operira ortoped, ki je specializiran za takšno poškodbo.

Ste bili zadovoljni?

Zelo. Sploh, ker si je dr. Hussein vzel čas in mi vse razložil, odgovoril na moja vprašanja in mi vse pokazal na modelu. V tem je razlika med javnim in zasebnim zdravstvom. Tudi v UKC imajo dobre strokovnjake, ampak so velikokrat preobremenjeni in jim zato zmanjkuje časa za daljši pogovor s pacienti. Jaz pa imam vedno na zalogi veliko vprašanj.

Operacija je uspela?

Vse je šlo gladko, najbolj pa sem bila vesela, da sem šla lahko še isti dan domov. Tudi po posegu nisem imela nobenih težav, tako da sem se morala pri rehabilitaciji zadrževati, da kolena nisem prehitro preveč obremenila. Kajti zdelo se mi je, da bi zmogla več. In to je bilo zame po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, pa če bi še tako rada, nekaj novega.

Kako dolgo je koleno okrevalo?

Rehabilitacija traja malo dlje, kot je običajno, zaradi vseh drugih poškodb. Sem se pa držala napotkov fizioterapevtke Mojce. Ona to res obvlada. Da ti natančna navodila za vaje, jih pokaže, potem pa jih delaš sam doma. In ko prideš naslednjič, dobiš spet nova navodila.

Boste še kdaj skočili s padalom?

Vedno bolj spoznavam, da verjetno ne bo šlo več. Zdaj je moj cilj, da se toliko spravim k sebi, da bom lahko hodila s čim manj težavami in kolesarila, teči pa verjetno že ne bom mogla več.

Takšna izkušnja najbrž obrne pogled na življenje?

Seveda. Prioritetna lestvica se popolnoma spremeni. Najprej dojameš, da danes si in te jutri lahko več ni. In zato se nehaš obremenjevati z malenkostmi. Po drugi strani pa kot nekdo, ki se je toliko časa sestavljal skupaj, nobene stvari, ki sem jih včasih počela mimogrede, ne jemljem več kot samoumevne.

Sorodni članki

Artros

Zgodba pacienta: Irena Avbelj, padalka

Koleno končno ne boli

Irena Avbelj, naša najuspešnejša padalka ter večkratna svetovna in evropska prvakinja, je po več kot 11 tisoč skokih s padalom avgusta pred tremi leti skočila zadnjič. V tretjem figurativnem skoku na evropskem prvenstvu v Srbiji je ob pristanku šlo nekaj narobe in Irena je z veliko hitrostjo udarila ob tla. Njene poškodbe so bile tako hude, da je potrebovala 18 operacij, ki so jih večinoma opravili v UKC Ljubljana, njena rehabilitacija pa danes, več kot tri leta po nesreči, še ni končana.

Zadnjo, osemnajsto operacijo, operacijo križne vezi desnega kolena, je marca 2014 opravil dr. Mohsen Hussein iz centra Artros. Irena ga je izbrala, ker so ji ga priporočili drugi športniki in ker je vedela, da je specializiran prav za takšne poškodbe, kot je bila njena. Pa tudi zato, ker bi na podoben poseg v UKC morala čakati predolgo. Z desnim kolenom je namreč imela težave ves čas po nesreči, vendar operacija ni bila možna, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da jo je lahko obremenila s polno težo. Zato je operacijo, ko je zanjo končno dobila zeleno luč, želela opraviti takoj.

»Zelo sem bila zadovoljna, ker si je dr. Hussein vzel čas, mi vse razložil in odgovoril na vsa moja vprašanja. In verjemite, jaz imam veliko vprašanj,« zdravnika med smehom pohvali Irena. Operacija je minila brez težav, Irena, naveličana bolnišnic, pa je bila zadovoljna tudi, ker je lahko šla domov še isti dan. Tudi z rehabilitacijo, ki jo je opravljala pod budnim očesom fizioterapevtke Mojce Ferfolja, ni bilo nobenih zapletov. Koleno po operaciji skoraj ni otekalo in je ni bolelo, tako da se je morala pri rehabilitaciji celo zadrževati, da ga ni preveč obremenjevala. Zdelo se ji je namreč, da bi ga lahko. »In veste, po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, ne glede na to, kako sem si želela, je bilo to zame nekaj novega,« še dodaja naša najuspešnejša padalka.

Med okrevanjem od vseh poškodb, ki jih res ni bilo malo, se je Irena pomirila z možnostjo, da s padalom na hrbtu verjetno nikoli več ne bo skočila. Kar pa ne pomeni, da si ni zastavila novega cilja. Njena zmaga bo, ko bo spet lahko s čim manj težavami hodila in kolesarila. Držimo pesti, da bo to čimprej.

Artros

Zgodba pacienta: Muhamed Baltić, profesionalni športnik, taekwondo

Borba s poškodbami

Muhamed Baltić, profesionalni športnik, dvakratni evropski in svetovni prvak v taekwondoju ter trener slovenske reprezentance, vse življenje ni imel skoraj nobene poškodbe. Potem pa je v enem letu doživel dve, ki sta zahtevali operacijo in večmesečno rehabilitacijo. Leta 2010 mu je dr. Mohsen Hussein najprej operiral križno vez kolena, dobro leto kasneje pa je raztrganina kit rotatorne manšete ramena zahtevala artroskopijo, ki jo je opravil dr. Martin Mikek.

»Obe poškodbi sta se zgodili med borbo. Poškodbo desnega kolena sem si pridelal pri izvajanju obrata v skoku, poškodba desnega ramena pa je bila posledica udarca med borbo,« se teh nezgod, sicer nerad, spominja Muhamed. In hkrati dodaja, da sta pri taekwondoju ravno ta dva sklepa najbolj obremenjena in zato najbolj izpostavljena poškodbam. Ko se je zgodila prva poškodba, tista na kolenu, je Muhamed izbral center Artros po priporočilu svojega prijatelja, ki je fiziater. Po opravljenem pregledu z magnetno resonanco (MRI) je bilo jasno, da bo potreben operativni poseg rekonstrukcije križne vezi; tega je potem opravil dr. Hussein. Hkrati pa sta MRI in operacija tudi razkrila, da je Muhamed že imel spremembe na hrustancu. To poškodbo so kasneje uspešno zdravili z metodo Orthokin. Operacija kolena je potekala brez zapletov, prav tako okrevanje in po šestih mesecih je bilo koleno spet v polni pripravljenosti.

Žal pa nesreča ni počivala in leta 2011 se je naš uspešni teakwondist vrnil v center Artros z novo poškodbo. Med treningom na pripravah si je raztrgal kiti rotatorne manšete desnega ramena. Po oceni dr. Mikeka, ki je rame operiral, je bila zadeva resna, operacija pa uspešna. »Naredili smo artroskopijo s prišitjem poškodovanih kit. Poseg je bil rutinski, gospod Baltić pa je po operaciji zelo dobro okreval in je že po štirih mesecih lahko spet začel trenirati. Z operacijo smo mu povrnili normalno funkcijo ramena, tako da kljub težki poškodbi danes nima posledic in se lahko brez omejitev naprej udejstvuje v teakwondoju,« je bil z rezultatom zdravljenja zadovoljen dr. Mikek.

Muhamed, ki mu taekwondo pomeni način življenja, priznava, da so travmatične izkušnje v njem zasidrale strah pred novimi nezgodami in da je takoj po rehabilitaciji kar z nekoliko težkim srcem spet stopil na borilne blazine. Ampak danes je spet v polni formi. Letos avgusta je na veteranskem svetovnem prvenstvu v Tadžikistanu v formah kategorije gold, črni pas V. dan osvojil drugo mesto, zdaj pa se že pripravlja za evropsko prvenstvo leta 2015 v Italiji.

 

Artros

Izokinetična dinamometrija v preventivi in rehabilitaciji športnih poškodb

Redna telesna aktivnost, sploh v obliki športa je zdrava in ima dokazane številne pozitivne učinke tako na gibala kot na celotno telo. Športna aktivnost pa ne prinaša le pozitivnih učinkov, povezana je tudi z večjim tveganjem za nastanek poškodb gibal. Glavni dejavniki tveganja za nastanek poškodb povezanih s športom so starost nad 40 let, neustrezna predhodna telesna pripravljenost, nepravilno načrtovanje in stopnjevanje obremenitev pri treningu, opuščanje ogrevanja ter neprimerna oprema. Vsakega novega športa se je torej potrebno lotiti premišljeno, še posebej če daljši čas prej sploh nismo bili telesno aktivni.

S širjenjem popularnosti najrazličnejših rekreativnih športov prihaja do porasta športnih poškodb, povečuje pa se tudi zavedanje o pomenu preventive in zgodnjega zdravljenja takšnih poškodb. Medicinska znanost na tem področju je v zadnjem desetletju izjemno napredovala. Metode, ki se uporabljajo v preventivi in rehabilitaciji poškodb gibal so postale bolj znanstveno podprte. Ena izmed temeljnih instrumentalnih metod, ki se pri tem uporabljajo je Izokinetična dinamometrija.

Kaj je izokinetična dinamometrija?

To je fiziološko instrumentalno merjenje mišične moči v dinamičnih razmerah. Pri tej tehniki merjenja mišične moči lahko ocenjujemo silo, zmogljivost in vzdržljivost različnih mišičnih skupin pri krožnih gibih v različnih sklepih z določeno in izbrano hitrostjo giba. Ročica izokinetičnega sistema, v katero je vpet del preiskovanega uda, se namreč giblje z znano in vnaprej izbrano hitrostjo. Med meritvijo izokinetičnega giba nadziramo pospeševanje in hitrost giba v sklepu, ob tem pa merimo in beležimo proizvedeno silo kot navor v posameznih kotih sklepa med kotnim gibanjem. Kotna hitrost giba je vnaprej določena, stalna in nadzorovana, medtem ko je obremenitev spremenljiva in kar je najpomembneje, stalno prilagojena sposobnosti mišic, da ustvarjajo silo. To pomeni, da se ob povečevanju napora preiskovanca veča le upor ročice proti gibu, hitrost giba pa ostaja enaka. V primeru, da je mišična moč slaba, ali pa moč krčenja mišice omejuje bolečina, se ustrezno zmanjšuje tudi upor ročice in s tem obremenitev mišic.

Uporabnost izokinetične dinamometrije

Izometrično testiranje lahko koristno in varno uporabljamo pri ocenjevanju napredka rehabilitacije po ortopedskih in travmatoloških posegih na sklepih in kosteh, po konzervativnem zdravljenju poškodb mehkih tkiv (npr. natrganin mišic, daljša imobilizacija) kot tudi pri spremljanju učinka treninga mišične moči in vzdržljivosti. Izredno pomemben podatek, ki ga pridobimo z izokinetičnim testiranjem je primerjava moči agonističnih in antagonističnih mišic, saj je ustrezno razmerje moči med njimi ključno za preprečevanje poškodb kot tudi za učinkovito in varno gibanje v športnih disciplinah pri katerih prihaja do hitrih sprememb smeri gibanja ali pojemkov oz. pospeškov med igro.

Uporabnost izokinetične dinamometrije pa ni omejena le na testiranje. Zaradi možnosti prilagajanja upora glede na proizvedeno mišično silo, je naprava zelo uporabna za vadbo v celotnem poteku rehabilitacije. Sploh v zgodnjem obdobju po poškodbi je vadba s to napravo bistveno bolj varna, saj natančna kontrola proizvedene mišične napetosti zmanjšuje tveganje za ponovitev ali nastanek novih poškodb. V kasnejših fazah rehabilitacije nam pomaga odkrivati nesorazmerja med močjo posameznih mišičnih skupin, kar je pomemben podatek za nadaljnje načrtovanje in usmerjanje vadbe in kasneje tudi športnega treninga. Podobno uporabna se je izokinetična dinamometrija izkazala tudi pri preventivi športnih poškodb, saj z obdobnimi testiranji lahko na ta način še pred razvojem same poškodbe zaznamo in izmerimo porušena razmerja v aktivaciji različnih mišičnih skupin. Z ustreznim preventivnim programom vadbe zatem ta nesorazmerja lahko tudi odpravimo, še preden se razvije poškodba. Med vsemi uporabnostmi te metode ne smemo pozabiti še na možnost različnih načinov treninga propriocepcije. Gre za občutek zaznavanja položaja sklepa v prostoru, ki je izjemno pomemben pri pravilnem izvajanju gibov ter za pravilno aktivacijo mišic. Značilno se po poškodbah ali operativnih posegih sposobnost propriocepcije bistveno zmanjša. Spodbujanje propriocepcije z ustrezno vadbo je torej eden ključnih elementov vsake rehabilitacije poškodb gibal.

Razmah uporabe izokinetične dinamometrije v rehabilitaciji pomeni pričetek nove dobe na področju preprečevanja in zdravljenja športnih poškodb. Programi fizikalne terapije in treninga se z uporabo te metode sedaj oblikujejo povsem individualno glede na instrumentalno izmerjeno funkcijo mišic, objektivno izmerjeno napredovanje mišične moči pa predstavlja podlago za stopnjevanje intenzitete treninga. Celoten proces rehabilitacije, ki temelji na izokinetični dinamometriji je tako učinkovitejši ter varnejši, kasnejša obdobna testiranja pa pomembno zmanjšujejo tveganje za ponovitev poškodb.

 

Luka Slabe

Artros