Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Zgodba pacienta: Sašo Bertoncelj – Ni normalno, da na dan poješ tak odmerek


20-image_9782804_0-6bc6763a2e76ef0d04.12.2013

Avtor: Marko Uršič

Sašo Bertoncelj je jezdec. In to na konju z ročaji. Konjička pa uspešno kroti, leta 2010 si je na evropskem prvenstvu v Birminghamu prijahal bron. Minulo sezono je bil skupni zmagovalec svetovnega pokala na konju z ročaji in finalist EP v Moskvi. A Škofjeločan je moral 17. novembra na operacijo, razloge za poseg in njegov izid pa je opisal v naslednjem pogovoru. »Operacija je bila v redu. Doktor, ki me je operiral in me tudi že pregledal, je rekel, da je bila zelo uspešna. Odstranil mi je kar polcentimetrski oster konček, ki me je rezal po vezeh levega komolca in oviral sklep pri gibanju. Zelo težko že zdaj povem, glede na to, da je zadeva zatečena in še ni stoodstotno premakljiva, ali bo vse v redu. Ampak kaže dobro, hitro gre naprej, oteklina tudi popušča. Sem optimističen, da bom ujel začetek sezone, bomo še videli, kako bo. Zagotovo pa sem optimističen za evropsko prvenstvo,« je Bertoncelj opisal zdravstvene občutke v komolcu.

»Operacijo so izvedli v Artrosu, centru za ortopedijo in športne poškodbe, in jih moram res pohvaliti za vso strokovnost in profesionalnost, res so na ravni. To je zasebna klinika in moram reči, da zdaj tam opravljam tudi rehabilitacijo. Operiral me je doktor Martin Mikek. Gospoda so mi zelo priporočali, češ da je eden izmed vodilnih v Sloveniji na tem področju. Zame je bilo to zelo pomembno, in zadeva je bila tudi zelo ekspresno opravljena. Tako rekoč takoj po diagnozi je bila v enem tednu operacija, tako da lahko samo hvalim,« je nadaljeval 29-letnik. »Komolec je že toliko premakljiv, da se lahko oprem na roko. Gre kar hitro naprej, verjetno se bo na neki ravni malce ustavilo, pa bo malenkost bolj dolgotrajno. Ampak če se malce pošalim, mu ne bom dal veliko dihati.«

Telo ni več zdržalo naporov

Bertoncelj še ne razmišlja o tem, da bi moral na začetku sezone izpustiti nekaj tekem svetovnega pokala. Rad bi se telesno zelo dobro pripravil na evropsko prvenstvo maja v Sofiji. »To je glavni cilj, zanj bi se rad vrhunsko pripravil, in ne le da se pokažem, no, prišel je po poškodbi, dajmo poskusiti, ampak ciljam prav na vrh. Finale, potem pa še naprej. Če se mi bo uspelo solidno pripraviti za svetovne pokale, bom na njih zagotovo nastopil. Tam verjetno še ne z najtežjimi vajami, ampak bom korak po korak šel čez program, ki ga bova sestavila s trenerjem Sebastijanom Piletičem. Če se bo pokazalo, da bom v redu že marca, bo super, če pa še ne bom, ne bom preveč razočaran, ker vem, kakšen je moj cilj,« je Sašo Bertoncelj vse tekmovalno dopolnil.

Cilj operacije je bil seveda, stalne komolčne bolečine so se vlekle že od leta 2011, da bo zdravstveno povsem nared za olimpijske igre leta 2016 v Riu de Janeiru. »Tako nekako. Tudi če bi bila rehabilitacija daljša, bi se letos verjetno odločil za operacijo. Da se ne bi zdravil neposredno pred svetovnim prvenstvom, ki so kvalifikacije za olimpijske igre. V zadnjih dveh letih se mi je nabralo toliko poškodb, da telo ni več zdržalo naporov. Zadnje mesece sem bil na 800 miligramih ibuprofena na dan in tisti, ki kaj ve o tem, ve, da ni normalno, da na dan poješ tak odmerek. Tudi ni zdravo, ne le za komolec, ki se še naprej poškoduje, ampak že za želodec. To je bilo torej treba ustaviti, ker imam še veliko let pred seboj, in bi bilo škoda, da jih z neko trmo zaključim,« je sklenil eden od favoritov slovenske moške gimnastike. Bertoncelj bo ob EP, ki bo od 19. do 25. maja v Bolgariji, vneto razmišljal tudi o svetovnem prvenstvu, ki bo od 3. do 12. oktobra v Nanningu na Kitajskem.

Vir: http://www.slovenskenovice.si/sport/drugi-sporti/bertoncelj-ni-normalno-da-na-dan-pojes-tak-odmerek

Artros

Advertisements


Komentiraj

Preobremenitveni sindrom: večna preglavica športnikov


mhAs. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.
Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.

Posledica športa, pa tudi dela

V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.
Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s
športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.
Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.

Notranji in zunanji vzroki

Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.
Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.
preobr.

Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za
večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.

Bolečina pride z zamudo

Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.

Dejstva o preobremenitvenem sindromu

preobr.1preobr.2preobr.3preobr.4preobr.5

Postavljanje diagnoze

Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.
Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.

Mirovanje, led in opornice

Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.
iliotib.

Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg
protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.
preobre.

Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako
pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.

Fizikalna terapija in vaje

Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.
Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri
do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.
tekaš.špo.1špo.2


Komentiraj

Terapija z globinskimi udarnimi valovi


frfi

Različne preobremenitvene poškodbe kit in kronični bolečinski sindromi z zategnjenostjo obhrbteničnih mišic nedvomno sodijo med najpogostejše ortopedske težave. Z njimi se vsaj enkrat v življenju sreča kar 70 odstotkov rekreativcev.

Učinkovita metoda za odpravljanje kalcinacij in kroničnega preobremenitvenega vnetja kit je terapija z globinskimi udarnimi valovi (ESWT). Gre za neinvazivno metodo, ki se izvaja v ambulanti in pri kateri izkoriščamo klinične učinke pulznega delovanja visokoenergijskih udarnih valov prek posebne sonde. Na ta način se v mehkih tkivih poskuša doseči razpad kalcinacij na manjše delce. Z globinskimi udarnimi valovi spodbudimo tudi povečano globinsko prekrvitev mehkih tkiv, kar pospeši raztapljanje razpadlih kalcinacij in regeneracijo kronično vnetno spremenjenih kit pri preobremenitvenih poškodbah gibal. Metoda ima visoko stopnjo učinkovitosti in je praktično brez tveganja za pojav stranskih učinkov. Ni primerna le za bolnike, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, za bolnike z izrazito osteoporozo, malignimi obolenji v predelu obravnave, nosečnicah in pri sumu na akutno vensko trombozo.

eswt1

Zdravljenje z globinskimi tresljaji

Energija tresljajev se kot nihanje tlaka v tkivu v obliki stožca širi v globino ter deluje na mesto, kjer se nabira kalcij, in na njegovo okolico. Tresljaje bolniki čutijo kot neprekinjen in znosen pritisk na mestu kalcinata (boleče točke). Običajno se uporablja terapija s frekvenco od 15 do 18 tresljajev na sekundo. Pacient v eni terapevtski obravnavi prejme 2300 do 3500 valov.

eswt3

Pacienti naj bi ob tem stanju prejeli pet do sedem terapij z enotedenskim premorom. Po končani terapiji lahko bolnik obravnavani del takoj na polno obremeni in se dokaj kmalu vrne k izvajanju svojih običajnih aktivnosti. Je pa zelo priporočljivo, da na mestu, kjer se izvaja terapija z udarnimi valovi, sočasno izvaja tudi vaje za krepitev mišic.

eswt2

 Artros


Komentiraj

Najpogostejše težave rekreativnih športnikov


GrablMag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, predsednik Združenja za fizikalno in rehabilitacijsko medicino

 

Bolečina nad ali pod pogačico, bolečina v nasadišču Ahilove tetive in bolečina v zunanjem delu komolca so najpogostejše težave rekreativnih športnikov. Žargonsko jih imenujemo tekaško ali skakalsko koleno, trn petnice in teniški komolec. Naštete bolečine sicer ne otežujejo običajnih dnevnih opravil, a krepko ovirajo redne rekreativne aktivnosti in zavirajo napredek v vadbi. Za vsa opisana stanja je značilno, da so nastala kot posledica dolgotrajnega, ponavljajočega se in nepravilnega obremenjevanja nasadišč mišic.

Tetive so sestavljene iz celic, imenovanih tenociti, vode in kolagenskih vlaken. Kolagenska vlakna se združujejo v
valovite snope, kar daje tetivam razteznost in hkrati odpornost, ter se priraščajo na kostno površino. Ravno zaradi omenjenih lastnosti lahko tetive prenašajo velike obremenitve med krčenjem in raztezanjem mišic. Ob preveliki
obremenitvi se tetiva redko raztrga, ob ponavljanju obremenitev pa pride do pojava mikro raztrganin (mikro ruptur) oziroma cepljenja in trganja kolagenskih vlaken.

Natrganje tetive

Poškodovane oziroma natrgane tetive se celijo s tvorbo in kopičenjem brazgotinskega tkiva, ki je tako imenovano manjvredno tkivo in slabi elastične in odporne lastnosti tetive. Ob nastanku večje količine brazgotinskega tkiva govorimo o fibrozi tetive, slednje pa vodi v nevarnost ponovne ali celo ponavljajoče se poškodbe. Ker tetive nimajo lastnega ožiljenja, se celijo bistveno počasneje kot druga tkiva (na primer mišica ali koža). Zaradi odsotnosti ožiljenja na mestu poškodbe namreč ne nastane koristno vnetje, ki omogoča in pospešuje celjenje. Omenjene preobremenitvene spremembe čutimo kot bolečino pri obremenitvi (skrčenju) mišice, ki se s poškodovano tetivo
prirašča na kost, ter bolečino ob otipu mesta, kjer se tetiva prirašča, pogosto pa vidimo tudi oteklino prizadetega mesta. V mirovanju bolečin ne čutimo.

Fizikalna terapija zdravi le simptome

Tradicionalno pri preobremenitvenih poškodbah narastišč tetiv predpisujemo fizikalno terapijo – ultrazvočno obsevanje, magnetno obsevanje, protibolečinsko elektroterapijo, udarne globinske valove in seveda kineziterapijo
(terapevtsko vadbo). Vse omenjene metode so koristne in vsaj delno učinkovite, a gre predvsem za simptomatsko terapijo, ki ne odpravlja vzroka težav, torej odlaganja brazgotinskega tkiva in neustreznega celjenja. Injiciranje kortikosteroidnih preparatov v tetive močno odsvetujemo, saj to povzroča dodatno uničenje tenocitov in še dodatno okvaro kolagena ter celotne tetive.

Učinkovita trombocitna plazma

Trombociti so celice v krvni plazmi, ki sicer pomenijo le šest odstotkov vseh krvnih celic v plazmi in jih poznamo po njihovi vlogi pri nastanku krvnih strdkov in preprečevanju krvavitev. Poleg tega pa imajo pomembno vlogo tudi pri drugih procesih, pomembnih za celjenje.

Zajeta slika Orthokin

In sicer:
• zavirajo škodljivo vnetje,
• zmanjšujejo bolečino,
• pospešujejo tvorbo kolagena,
• pospešujejo rast kapilar in s tem ožiljenost ter prekrvljenost tkiva,
• pospešujejo celjenje tetiv in mišic,
• zvišujejo kostno gostoto.

Injiciranje koncentrirane krvne plazme, bogate s trombociti, na mesto poškodbe tetive učinkoviteje pospeši zgoraj opisane procese, kot bi se to zgodilo z naravnim odzivom telesa. Na mestu poškodbe zaradi neožiljenosti tetiv v običajnih pogojih trombocitov namreč ni in torej ne morejo pomagati pri celjenju.

 

 

 

Capture333

 

 

 

 

 

 

 

 

Artros


Komentiraj

Obraba sklepov – osteoartroza


Obraba sklepnega hrustanca je nedvomno najpogostejši vzrok za bolečino v sklepih. Na obrabo hrustanca ter njegov razvoj pomembno vplivajo genetski dejavniki, degenerativni procesi in preobremenjevanje sklepov.

 Običajno razvoj obrabe hrustanca napreduje počasi, prvi simptomi se pojavijo že v zgodnji fazi. Gre za občasne bolečine, ki se razvijejo pri obremenjevanju prizdatega sklepa. Klasično zdravljenje zgodnje ostoartroze vključuje predpisovanje nesteroidnih antirevmatikov, odbdobno injiciranje kortikosteroidov v prizadeti sklep in zmanjšanje aktivnosti, ki obremenjujejo prizadeti sklep. Problem naštetih ukrepov je, da so usmerjeni le v zamanjšanje simptomov, nikakršnega vpliva nimajo na sam proces degeneracije hrustanca.

Sodobne metode zdravljenja

osteoartroza-članekSodobne metode zdravljenja obrabe hrustanca skušajo vplivati na potek napredovanja obrabe sklepa ter tako delovati na sam vzrok težav, ki privedejo do bolečin in otekanja sklepa. Te metode so posebej uspešne pri zdravljenju zgodnjih stopenj obrabe hrustanca.

Naj na kratko predstavim le nekatere najbolj razširjene:

Glukozaminski preparati: Gre za nedvomno najbolj razširjeno terapijo zgodnje obrabe hrustanca. Kemično je glukozamin aminosladkor, ki se uporablja kot osnovni gradnik pri sintezi številnih molekul, ki tvorijo medcelično strukturo hrustanca.

Injekcije hialuronske kisline: Hialuronska kislina je ena izmed pomembnejših naravnih sestavin hrustančne medceličnine in kot taka torej naravna sestavina hrustanca. Z njenim vbrizgavanjem v sklep skušamo popraviti njeno pomanjkanje v hrustancu, kar je ena prvih značilnosti obrabe hrustanca. Gre za zelo viskozno bistro tekočino, ki izboljša gladkost in mehanične lastnosti obrabljenega hrustanca in tako upočasni napredovanje obrabe.

Injekcije koncentrirane avtologne trombocitne plazme: Gre za metodo, ki jo uporabljamo za zdravljenje zgodnjeobrabe sklepa. Temelji na lastnih telesnih proteinih, ki zavirajo propadanje hrustanca ter umirjajo vnetje pri osteoartrozi. Te proteine pridobimo z odvzemom lastne krvi pacienta iz katere izločimo trombocite. Z aktivacijo teh celic sprožimo tvorbo posebnih protivnetnih proteinov. Telesu lastni proteini, vbrizgani v prizadeti sklep v višjih koncentracijah, nevtralizirajo ≫slabe≪ proteine (IL-1), ki so prisotni v obrabljenem sklepu.

MBST obsevanje – celična magnetno resonančna terapija: Ta metoda zdravljenja obrabe sklepnega hrustanca ter preobremenitvenih in degenerativnih sprememb v mehkih tkivih sklepov in gibal temelji na uporabi visoko specifičnega alternirajočega elektromagnetnega  polja. Pomembna je kombinacija zdravljenja.

Pomembna je kombinacija zdravljenja

Za čim boljši rezultat zdravljenja je pomembno, da vse oblike zdravljenj kombiniramo s fizikalno terapijo s katero se ohranja obseg gibljivosti sklepa ter okrepi obsklepno mišičje. Kot zdravo aktivnost se priporoča nordijska hoja po ravnem, kolesarjenje, plavanje, pozimi lahko tek na smučeh. Ob upoštevanju teh preprostih nasvetov ter z zgodnjo uvedbo zdravljenja osteoartroze lahko mnogi pacienti spet polno aktivno zaživijo brez bolečin v sklepih.

Artros


Komentiraj

Terapija z globinskimi udarnimi valovi – ESWT


Terapija z globinskimi udarnimi valovi predstavlja ne-invazivno (ne-kirurško) zdravljenje kroničnih vnetnih sprememb v mehkih tkivih, pri katerem uporabljamo klinične učinke pulznega delovanja visoko-energijskih udarnih valov, ki jih nanašamo s pomočjo sonde lokalno nad obolelim mestom.

Terapija z globinskimi valovi je popolnoma ne-invazivna in se izvaja ambulantno s pomočjo aparature, ki preko sonde nad bolečim tkivom pulzno proizvaja serijo tresljajev z nizko amplitudo in visoko frekvenco. Energija tresljajev se nato kot valovanje v obliki stožca širi v globino in deluje na obolelo tkivo in tudi njegovo okolico. Tresljaje bolniki čutijo kot neprekinjen in znosen pritisk nad bolečo točko. Običajno se uporablja terapija s frekvenco 16 – 20 tresljajev v sekundi, v eni terapevtski obravnavi pa se nad boleče mesto in okolico nanese 2.000 do 3.000 valov. Pri večini bolnikov z ustrezno izbranimi bolezenskimi stanji zadošča ponovitev treh do petih terapij z enotedenskim premorom.

Terapija je primerna za bolnike, ki trpijo kronično bolečino zaradi vnetnih sprememb mehkih tkiv in so ob tem ovirani v dnevnih, poklicnih ali športnih aktivnostih. Predpišemo jo v primerih, da standardna fizikalna terapija ni uspešna ali pa se bolniki ne želijo zdraviti kirurško ali s pomočjo protivnetnih infiltracij. Tipične indikacije za zdravljenje z globinskimi udarnimi valovi so: kalcinacije v mišicah ramenskega obroča, vnetje mišičnih narastišč komolčnega sklepa (»epikondilitis«, »teniški komolec«, »golfski komolec«), vnetje narastišč tetiv na petnico (»trn petnice«), vnetja narastišč tetiv in mišic na drugih mestih (stopalo, koleno, medenica, hrbtenica) in kronično boleče mišične točke ali večja področja mišic zaradi poškodb in preobremenitev. Terapijo je možno izvajati na več bolečih mestih hkrati, brez nevarnosti za preobremenitev ali pojav stranskih učinkov.

Terapije ne izvajamo pri bolnikih, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, z izrazito osteoporozo, malignimi obolenji v področju terapevtskega cilja, pri nosečnicah in ob sumu na akutno globoko vensko trombozo.

Glede na strokovne smernice in priporočila proizvajalcev aparature, se terapija lahko predpiše in izvaja s strani zdravnika specialista z izkušnjami na področju konzervativnega zdravljenja mišično-skeletnega sistema (fiziater ali ortoped) v ustrezno opremljeni ambulanti, ki ima na voljo ultrazvočno diagnostiko. Pred terapijo si področje terapevtskega cilja najbolje prikažemo s pomočjo ultrazvočnega pregleda (določanje lokacije kalcinacije le s pomočjo rentgenske slike je nenatančno, terapija pa posledično manj učinkovita) in tako natančno prikažemo lokacijo in obseg spremembe, ki jo zdravimo, hkrati pa je z ultrazvokom možno sproti preverjati lokalni učinek terapije in stanje okolnih tkiv.

Mehanizem učinka globinskih udarnih valov na obolelo tkivo temelji na hitrih spremembah lokalnega pritiska v tkivu in posledično povečani presnovni aktivnosti celic ob povečani prepustnosti membran in povečanem lokalnem krvnem pretoku, kar pripomore k pospešenem procesu celjenja. Z enakim mehanizmom se prekomerno vzdražijo tudi bolečinska živčna vlakna kar pomeni blokado prevajanja bolečinskih dražljajev iz okolice vnetega področja in analgetični učinek terapije. Udarni valovi povzročijo tudi nastanek mikroskopskih mehurčkov (t.i. proces kavitacije) v kalcijevih depozitih v mehkih tkivih in s tem spremembo oblike in velikosti (»razbijanje kalcinacij«) ter lažjo resorbcijo le-teh v daljšem obdobju po terapiji.

Prednosti uporabe globinskih udarnih valov pred drugimi terapijami je predvsem neinvazivnost (ne-operativni poseg, ni vbodov), odsotnost zapletov ali stranskih učinkov, ambulantni način zdravljenja, večja učinkovitost v primerjavi s standardnimi terapevtskimi in kirurškimi metodami, hiter učinek in kratek čas zdravljenja (mnogi bolniki opišejo znatno manjšo bolečino takoj po prvi terapiji), možnost polnega obremenjevanja (hoja, dviganje bremen, športne aktivnosti, polni obseg gibanja v sklepu) takoj po terapiji ter zato hitra vrnitev k popolni aktivnosti.

Podatki iz literature, predvsem pa lastne izkušnje kažejo, da 80 % bolnikov po zaključeni terapiji navaja odsotno ali bistveno blažjo bolečino ob manjši potrebi po protibolečinskih tabletah in ravno toliko jih navaja lažje izvajanje dnevnih in telesnih aktivnosti.

Artros