Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Hrbtenica


  • ZGRADBA HRBTENICE

    Hrbtenico sestavljajo:

    1. hrbtenične kosti,

    2. sklepi,

    3. vezi oz. ligamenti,

    4. mišice,

    5. medvretenčne ploščice in

    6. živci.

    https://i2.wp.com/blog.natego.si/wp-content/uploads/2012/05/HRBTENICA-VRETENCE1.jpg

    HRBTENIČNE KOSTI

    Hrbteničnim kostem pravimo vretenca.

    Hrbtenico sestavlja 33 kosti, in sicer:

    24 vretenc;

    križnica (pet med seboj zraslih vretenc) in

    trtica (štiri med seboj zrasla vretenca).

    Kalcij in fosfati, ki so pomembni minerali, imajo pomembno vlogo, da so hrbtenične kosti zdrave, trdne in močne. Če teh mineralov primanjkuje ali jih izgubimo, kosti postanejo krhke, imajo manjšo moč in postanejo drugače oblikovane – spremeni se struktura hrbtenice.

    Poznamo 4 področja hrbtenice:

    1. cervikalno področje (vratna hrbtenica),
    2. torakalno področje (prsna hrbtenica),
    3. lumbalno področje (ledvena hrbtenica) in
    4. sakralno področje (križnica).

    Ta področja segajo od lobanjskega dna pa vse do medenice.

    Zgradba hrbtenice nam omogoča gibanje zgornjega dela telesa v vse smeri. Medvretenčne ploščice, ki so sestavni del hrbtenice, omogočajo prožnost hrbtenice, zaradi česar se lahko gibamo.

    TORAKALNO PODROČJE

    Torakalna hrbtenica (prsni predel hrbtenice) je sestavljena iz 12 vretenc. Vsa podpirajo 24 reber in zagotavljajo okvir za mišice, da lahko premikamo zgornji del telesa. Torakalno področje hrbtenice stabilizira in ščiti notranje organe v prsnem področju.

    V prsnem predelu se lahko pojavijo tudi različne bolečine, ki se kažejo kot oteženo gibanje, težave v predelu črevesja in težave z mehurjem. Bolečine se začenjajo v zgornjem predelu in se nadaljujejo navzdol do nog. Če bolečine ne zdravimo dovolj hitro lahko pride tudi do paralize od pasu navzdol.

     

    CERVIKALNO PODROČJE

    Cervikalno hrbtenico (vratni predel hrbtenice) sestavlja 7 vretenc. Vratni predel se začne na spodnjem delu vratu in konča pri ramenih.

    Poškodbe vratne hrbtenice povzročijo zmanjšano gibljivostjo, togost v zgornjem delu hrbta; bolečina se začne v vratu in ramenih in poteka tudi do rok. Ob blažjih bolečin si lahko sami pomagamo in ne potrebujemo zdravniške pomoči. Boleč predel si lahko zmasiramo, pri tem lahko uporabimo tudi različna masažna olja; okrog bolečega predela si lahko ovijemo toplo brisačo. Za spanje uporabljamo primeren vzglavnik; pri delu v sede uporabljamo mizo in stol, ki sta primerna za naš vrat. Če bolečina ne popusti, se odpravimo k zdravniku, ki nam lahko predpiše zdravila za blažitev bolečin v vratu. Lahko se odločimo tudi za fizioterapijo, akupunkturo in kiropraktiko.

    LUMBALNO PODROČJE

    Lumbalno področje se nahaja na spodnjem delu hrbtenice in ga sestavlja 5 vretenc.
    Poznamo različne vrste poškodb hrbtenice, ki izvirajo iz ledvenega predela hrbtenice. Simptomi poškodbe ledvenega dela hrbtenice so: bolečine pri različnih vsakodnevnih dejavnostih, bolečine v spodnjem delu hrbta in v zadnjici, ki se lahko nadaljujejo tudi v eno ali obe nogi.

    Najbolj pogoste poškodbe lumbalnega dela hrbtenice so:

    1. ledveni izpah in mišični sev: Pri ledvenem zvinu se vezi trgajo od svojih privezov. Obe vrsti poškodb sta približno enako boleči in se podobno zdravita.
    2. hernija diska: To je bolj resna poškodba, ki je lahko zelo boleča. Hernija diska je zdrs medvretenčne ploščice, ki se najpogosteje pojavi zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice.

    Za odpravo oz. blažitev bolečin pri herniji diska je zelo koristen počitek, led in protivnetna zdravila. Pri zdravljenju se poslužujejo tudi fizikalne terapije, zdravniki včasih za blažitev bolečin predpišejo tudi steroidna zdravila. Ta se uporabljajo le v hujših primerih, saj lahko veliki odmerki teh zdravil povzročijo zasvojenost.

    SAKRALNO PODROČJE (KRIŽNICA)

    Križnico sestavlja 5 vretenc, ki tvorijo trikotno kost, ki je pritrjena na medenico. Bolečine v tem predelu hrbtenice se pojavljajo predvsem pri starejših ali zelo aktivnih ljudeh. Pri ženskah se bolečine v sakralnem predelu pojavljajo pogosteje, ker so njihove križne kosti širše in krajše od tistih pri moških. Bolečine se največkrat pojavijo na eni strani hrbtenice in se nadaljujejo navzdol do kolen ter so podobne bolečinam, ki se pojavljajo pri herniji diska ali išiasu.

    Zdravljenje bolečin v sakralnem delu hrbtenice je odvisno od stanja posameznika. Zelo učinkovita je kombinacija počitka, hlajenja z ledom, masaže in različnih raztezalnih vaj in vaj za krepitev mišic. Te vaje povečajo dotok krvi in okrepijo mišice. To zagotavlja boljšo podporo križnim vretencem. Bolečine lahko lajšamo tudi z različnimi protivnetnimi zdravili, pri hujših bolečinah se uporabljajo tudi steroidi. Če ne pomaga nobeden izmed naštetih načinov lajšanje bolečin, se poslužujejo kirurškega zdravljenja. Zdravljenje mora biti konstantno in lahko traja več mesecev, da se popolnoma odpravijo tovrstne bolečine.

    SKLEPI

    Sklepi povezujejo dve ali več hrbteničnih kosti med seboj. Večina hrbteničnih kosti ima 4 stične točke z drugimi kostmi.Sklepe hrbtenice imenujemo tudi Fasetni sklepi.

    Ko so sklepi zdravi, so površine sklepov sorazmerno debele, trde in gladke. Takrat nimamo bolečin v hrbtenici. Če pa sklepe ne uporabljamo dovolj pogosto ali pa so poškodovani, se težje gibamo, pri gibanju se lahko pojavljajo tudi bolečine. Brez zdravniškega posega te težave lahko postanejo kronične in utegne se zgoditi, da se kosti poskušajo medsebojno zarasti, kar je lahko zelo boleče. Bolečine v spodnjem delu hrbta pri zdravi hrbtenici se lahko pojavijo, če predolgo stojimo, saj se sklepi zaradi učinkov težnosti stisnejo.

    VEZI oz. LIGAMENTI

    Vezi so pritrjene na vse kosti in ploščice v hrbtenici.

    Značilnosti vezi:

    • so mehkejše od kosti in ne tako mehke kot mišice;
    • so prožne.

    Vezi so iz vezivnega tkiva. Krajši so kratki in povezujejo sosednje kosti, daljši in se raztezajo po vsej dolžini hrbtenice.

    Vezi opravljajo več nalog:

    • povezovanje kosti tako, da se lahko varno upogibamo, vrtimo in se različno gibamo (glavna naloga vezi);
    • dajejo dodatno oporo hrbtenici od glave do trtice;
    • držijo ploščice, kosti in mišice na njihovih mestih;
    • razbremenjujejo druge dele hrbtenice (npr. ploščice);
    • podpirajo hrbtenične kosti in jih obdržijo v pravilnem položaju.

    Vezi si lahko tudi »prenategnemo«. Vzrok tem je lahko nepravilna drža, zaradi česar se pojavijo bolečine v hrbtu ali v vratu, ki ne nastanejo zaradi nesreč in poškodb. Okrevanje je lahko dolgotrajno predvsem pri izvinjenih ali pretrganih vezeh.

     MIŠICE

    Mišice so pasovom podobni deli telesa in so prožnejši od vezi. Lahko se raztezajo in se krčijo (omogočajo gibanje telesa – opravljanje različnih telesnih aktivnosti npr. dviganje, spuščanje, vlečenje, nošenje). Ob krčenju in raztezanju mišic, le-te vlečejo kosti v različne smeri. Mišice delujejo tudi tako, da telesu preprečujejo gibanje, če gibanje ni zaželeno.

    Z urjenjem mišic dosežemo, da naše mišice obdržijo svojo moč, so vzdržljive in prožne. S tem se zmanjša tveganje za bolečine ali poškodbe, ki lahko nastanejo, če mišice oslabijo, ker jih premalo uporabljamo, ali pa se poškodujejo. Kosti, sklepi, medvretenčne ploščice in vezi so manj obremenjene, če pravilno delamo.

    Delovanje mišic

    Izvedba giba: Možgani po živcih pošljejo sporočilo primerni mišici – mišica dobi to sporočilo, da se skrči – krčenje povzroči, da se skupaj z mišico premakne tudi kost (če je potrebno pa tudi vse telo).

    Za svoje delovanje (nategovanje, sproščanje, vrnitev v stanje mirovanja) mišice potrebujejo energijo. Mišična napetost se pojavi, če mišicam zmanjka energije ali če se utrudijo, in se ne morejo sprostiti v svojo prvotno dolžino. To se lahko zgodi tudi mišicah v hrbtu. Zaradi skrčenja mišic v hrbtu so kosti bolj stisnjene med seboj, kar lahko povzroči bolečine v hrbtenici.

    Posledica kratkoročne preutrujenosti mišic so velike bolečine v hrbtu, če pa so bolečine dolgoročno prisotne, pride do hitrejše obrabe hrbtenice. Ker pa so mišice v hrbtu dobro prekrvavljene, se poškodbe hitreje pozdravijo.

    MEDVRETENČNE PLOŠČICE

    Medvretenčne ploščice dajejo prostor živcem, ki iz hrbtenjače segajo na druga področja telesa in so nameščene med hrbteničnimi kostmi. Sestavljene so iz hrustanca. V prečnem prerezu je medvretenčna ploščica podobna na sredino prerezani čebuli.

    Stopnje vretenčnih ploščic:

    zdrava medvretenčna ploščica ima tekočino v sredini;

    izbočena oz. nabrekla medvretenčna ploščica, v kateri tekočina začne prodirati skozi vlaknasto tkivo;

    povešena oz. poškodovana medvretenčna ploščica, v kateri tekočina izteče iz vseh plasti in pronica v bližnje tkivo.

    Zdrave in nepoškodovane medvretenčne ploščice, lahko ustavijo veliko večino sunkov, ki se pojavijo pri hoji, teku, skakanju, sedenju ipd.

    V medvretenčni ploščici je tudi pritisk, ki se ob pripogibanju, obračanju ali razteganju, spremeni v tistem delu, ki je napolnjena s tekočino. Dolgoročno se lahko zaradi prekomernega upogibanja (npr. prekomerno nošenje bremen, nepravilna drža pri sedenju) poškodujejo medvretenčne ploščice.

     

    Poškodbe medvretenčnih ploščic

    zdrs medvretenčne ploščice: Poškodbe se začenjajo v obročkih sredi ploščice in se nato nadaljujejo v smeri proti zunanjim obročkom. Pri tej poškodbi tekočina steče skozi obročke. Če pride do poslabšanja stanja, ploščica nabrekne.

    zlom medvretenčne ploščice: Pojavi se, ko obročki pritiskajo na hrbtenjačo ali na živce, ki vodijo iz hrbtenjače. Ploščica se zlomi, če se obrabijo vsi obročki

    degenerativna bolezen medvretenčnih ploščic: Pri tej bolezni se ena ali več ploščic izsuši in izgubi svojo sposobnost absorbiranja obremenitev in udarcev. Stanje se z leti običajno še poslabša. Na ploščice v hrbtenici vpliva tudi starost. S starostjo se zmanjšuje količina vode v ploščici. Ploščica lahko izgubi višino in se sesede, če se obrabi, izsuši, nabrekne ali se kako drugače poškoduje. Posledično kosti bolj pritisnejo druga na drugo, sklepi začnejo prevzemati udarce; posledično pride do obrabe sklepov. Zmanjšanje višine tudi zoži odprtino med kostmi, skozi katere iz hrbtenjače izhaja živec. Zoženje lahko stisne živec, kar lahko pripelje do bolečin v hrbtenici.

    ŽIVCI

    Živci so prenašalci sporočil v telesu. Začenjajo se v možganih in so razvejani skozi hrbtenjačo. Možgani in hrbtenjača usklajujejo vsak proces, ki poteka v človeškem telesu. Možgani dajejo ukaze telesu in so glavna informacijska pot v telesu. Po eni strani možgani pošiljajo po živcih sporočila, po drugi strani pa razni deli našega telesa pošiljajo signale o svojem stanju nazaj v možgane. Povratne informacije možganom so občutki npr. bolečine, pritisk, vročina, mraz, gibanje. Hrbtenjača usklajuje vse potrebno za zaznavanje zunanjih dražljajev. Iz  hrbtenjače izhaja 31 parov hrbteničnih živcev.Hrbtenjačni oz. spinalni živci spadajo v periferni (obkrajni) živčni sistem  in jih delimo na senzorične ter motorične živce.Mesto, kjer se živci razcepljajo in zapuščajo hrbtenjačo, imenujemo živčne korenine.Komunikacija med živci in možgani se prekini, če so živci poškodovani. Pri organih, ki potrebujejo navodila ali morajo poročati o svojih občutkih, se lahko pojavi več težav.
    Hrbtenjača je tako kot možgani  del centralnega živčnega sistema in je  življenjskega pomena za delovanje celotnega organizma.Pot oz. komunikacijo med možgani in živci varujejo  strukture hrbtenice (kosti, mišice in vezi).

Vir: http://www.natego.si/si/hrbtenica-a53.shtml

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe

Advertisements


Komentiraj

Težave nestabilnih nog


štalcJurij Štalc, dr. med., spec. ortopedske kirurgije

Človeško stopalo je oblikovano kot trinožnik, ki pri hoji daje telesu stabilno oporo, prilagojeno položaju in obliki podlage. To izjemno prilagodljivost zagotavlja zapleten sistem sklepov v predelu gležnja. Nepravilnosti v položaju stopal ob hoji pa lahko povzročijo mnoge težave.

 

Pronacija je ime za skupino gibov, ki stopalo obrnejo navzven in navzgor, supinacija pa za gibe navznoter in navzdol. O prekomerni pronaciji oziroma hiperpronaciji govorimo, kadar je obseg tega kombiniranega giba povečan ali pa pri hoji stopalo predolgo vztraja v tem položaju.

 

Hoja: izmenjava pronacije in supinacije

Med hojo ena noga vedno opravlja funkcijo opore, druga pa napreduje do mesta naslednjega dostopa. Pri vsakem koraku tako ločimo fazo opore in fazo zamaha. Faza opore se prične z dotikom pete, ki preide v dostop, ko je v stiku s tlemi celotno stopalo. Sledi del osrednje opore, ko celotna teža telesa sloni na eni nogi. Preden noga preide v fazo zamaha, sledi še odriv, ki ga označuje dvig pete od tal.

Skozi celoten cikel stopalo prehaja med pronacijo in supinacijo v določenem ritmu, prilagojenem potrebam hoje. Med dostopom se stopalo za kratek čas obrne v smeri pronacije, saj je v tem položaju bolj elastično in lažje absorbira energijo. Med odrivom pa mora biti stopalo togo, da služi kot vzvod, preko katerega se prenaša sila mišic, zato že v času osrednje opore stopalo preide v supinacijo, v kateri so njegove kosti med seboj čvrsteje povezane.

Prekomerna pronacija

Stabilna, toga stopala, ki pri hoji služijo kot del odrivnega mehanizma, žal niso lastnost vseh ljudi. Pri nekaterih osebah je gib pronacije v fazi dostopa močno poudarjen, notranja stran gležnja se zvrne navznoter, in kar je še pomembnejše, ostane v tem položaju tudi v fazi odriva. Prekomerno proniran gleženj je nestabilen, mlahav, zato je odriv precej manj učinkovit, veliko energije, namenjene hoji, se tako izgubi. Namesto da bi se od tal odmaknilo celotno stopalo, razen predela pod glavicami stopalnic in prstov, se od tal odlepi zgolj peta, večina predela pod nartnicami in stopalnicami pa ostane na tleh. Tovrsten način hoje, pri katerem pride do preloma v sredini narta, je prisoten kar pri osmih odstotkih oseb.

Zajeta slika

Bolečine v različnih sklepih

Prekomerna pronacija škodljivo vpliva na strukture tako v stopalu kot tudi drugod po telesu. Na stopalu so prekomerno obremenjene predvsem strukture na notranji strani in tako lahko pride do obolenj. Bolečine na notranji strani podplata, utrujenost stopal, boleč ali deformiran palec na nogi, trn petnice, vnetje ali celo odpoved delovanja zadajšnje tibialne tetive ter utesnitev tibialnega živca (tibia – golenica) so samo nekatera od posledičnih obolenj. Vpliv pa ni omejen samo na stopalo. Pri prekomerni pronaciji stopala je celotna spodnja okončina obrnjena preveč navznoter, zaradi česar lahko prihaja do bolečin v oddaljenih sklepih – kolenu, kolku in križu.

Zajeta slika

Kirurška stabilizacija gležnja

Prekomerno proniran nestabilen gleženj je mogoče učvrstiti z minimalno invazivnim posegom, s katerim se med dve gleženjski kosti vstavi kovinska opornica, ki pomaga vzdrževati najprimernejši položaj nartnic. Takšna opornica lahko v telesu ostane vse življenje. Poseg izvedemo samostojno ali v povezavi z drugimi kirurškimi posegi na stopalu, na primer s podaljšavo prekratke Ahilove tetive, če seveda obstaja potreba po tem.

Tovrstno kirurško zdravljenje je priporočljivo, ko težave precej vplivajo na kakovost življenja ali če se začnejo pojavljati sekundarna obolenja, denimo deformacija palca ali vnetje tetiv. Kadar so posledične deformacije že nastale, pa je zelo pomembno tudi, da se pred zdravljenjem posledic odpravi tudi razlog zanje – prekomerna pronacija.

Zajeta slika

Artros

 


Komentiraj

Poškodbe ramena


mmMag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije

Izmed vseh sklepov našega gibalnega aparata ravno rame omogoča največjo gibljivost. Funkcionalnost tega sklepa se kaže v njegovi kompleksnosti, posledica slednje pa so tudi številne možnosti za okvaro ali poškodbo.

Razumevanje principov delovanja ramenskega sklepa in mehanizmov nastanka poškodb kot tudi dojemanje zahtevnosti samega operativnega posega in rehabilitacije po poškodbi omogoča šele poznavanje osnovne anatomske zgradbe ramena.

Kosti

Osnovno strukturo ramena sestavljajo, podobno kot pri vseh sklepih gibal, kosti in hrustančne površine. V ramenu sklep tvorijo lopatica, nadlahtnica in ključnica. Po pravem pojmovanju je ramenski sklep pravzaprav sestavljen iz treh sklepov – sklepa med glavo nadlahtnice in lopatico (glenohumeralni sklep), sklepa med akromialnim odrastkom lopatice in končnim delom ključnice (akromioklavikularni sklep) in nepravim sklepom med prsnim košem in lopatico (skapulotorakalni sklep). Za pravilno delovanje ramena je potrebno koordinirano gibanje v vseh treh sklepih. Fiziološki vzorec gibanja, ki ga lahko opazujemo med dvigom roke v ramenu, kjer gre za hkratno gibanje oziroma zasuk (rotacijo) lopatice na prsnem košu in pomikanje glave nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu, imenujemo skapulo-humeralna kinematika. Značilno se ta že v zgodnjih fazah obolenja ali poškodbe ramena poruši, kar povzroča dodatno preobremenjevanje okvarjenih ali poškodovanih mehkih tkiv ramena.

kostna anatomijaMišice

Podobno kot pri drugih sklepih mišično-skeletnega sistema mehka tkiva v ramenu sestavljajo sklepna ovojnica z vezmi (ligamenti) in mišice, ki se na kostne površine priraščajo s kitami. Hrustančno sklepno površino lopatice poglablja labrum, vezivna hrustančna struktura trikotnega preseka, ki po obodu obdaja glenoid. Njegova glavna vloga je povečevanje stabilnosti glenohumeralnega sklepa ter izboljševanje prileganja sklepnih površin lopatice in nadlahtnice. Najpomembnejše mišice ramenskega sklepa so mišice rotatorne manšete. Gre za skupino štirih razmeroma majhnih mišic, katerih kite se zlivajo in skupaj naraščajo na sprednjo, zgornjo in zadnjo površino anatomskega vratu nadlahtnice. Delujejo kot dinamični stabilizator glavice nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu ter podpirajo večje povrhnje mišice pri izvajanju gibov elevacije ter zunanjega in nostranjega zasuka v ramenu. Med mišicami ramena je treba omeniti še veliko deltoidno mišico, ki zagotavlja glavni del sile, potrebne za gib elevacije v ramenu, veliko pektoralno mišico, ki je pomembna zlasti pri gibih notranjega zasuka, in skupino mišic, ki jih imenujemo stabilizatorji lopatice in so zelo pomembne za zagotavljanje ustreznega pomikanja lopatice po prsnem košu med izvajanjem gibov v ramenu.

mišice in kite rmNajpogostejše poškodbe ramena

Raztrganje kit rotatorne manšete

V kitah rotatorne manšete, zlasti v kiti mišice supraspinatus, se v odrasli dobi začnejo postopno razvijati degenerativne spremembe. Posledica tega procesa je zmanjševanje natezne odpornosti kit, kar lahko že pri manjših poškodbah privede do pretrganja teh kit.

raztrganje kit rmEdino zdravljenje, ki zagotavlja ponovno vzpostavitev intaktnosti okvarjenih kit, je operativna terapija s prišitjem raztrganih kit. Ali je takšno zdravljenje možno pri konkretnem bolniku, pa je odvisno od mnogih dejavnikov. Od, denimo, obsega okvare kit, kroničnosti tega stanja in prisotnosti morebitnih degenerativnih sprememb hrustanca. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo tudi starost bolnika, njegovo splošno zdravstveno stanje, trenutna funkcija ramena, stopnja bolečin in bolnikova pričakovanja. Pri tistih, kjer operacija zaradi katerega od naštetih razlogov ni primerna oblika zdravljenja, skušamo funkcijo izboljšati s konzervativnim zdravljenjem v obliki fizikalne terapije, ki vključuje ustrezna protibolečinska obsevanja in terapevtske vaje. Takšno zdravljenje je lahko ob motiviranosti in dobrem sodelovanju bolnika zelo uspešno.

Pri izrazitejših bolečinah včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija ramena s kortikosteroidom, ki umirja degenerativno vnetje v sklepu in s tem blaži bolečino. V nekaterih primerih kroničnega raztrganja kit rotatorne manšete z izrazito prizadetostjo funkcije ramena pa je potrebna tudi operacija z vstavitvijo umetnega sklepa. Ti posegi se praviloma izvajajo pri bolnikih po 65. letu starosti. Pri pravilno postavljenih indikacijah lahko na ta način zelo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo kronično bolečino.

najpogostejši vzroki rmnajpogostejši simptomi rmnačini zdravljenja rm

 

 

 

 

artro kite rm1artro kite rm2

Problemi z bicepsom

Biceps je dvoglava mišica, katere trebuh je na sprednji strani nadlakti. V spodnjem delu se z močno enojno kito prirašča na vrat koželjnice, v zgornjem delu pa se razcepi na dva dela. Prva, krajša kita, imenovana tudi kita kratke glave bicepsa, se prirašča na korakoidni odrastek lopatice in praviloma ne povzroča težav. Druga, bistveno daljša, je kita dolge glave bicepsa, ki poteka po žlebu nadlahtnice navzgor, nad sprednjim delom glave nadlahtnice naredi zavoj pod pravim kotom in se narašča na zgornji del glenoidnega labruma. Zaradi takega poteka se ta kita v zgornjem delu, kjer zavija v kostnem žlebu pod pravim kotom, pogosto vname ali tudi poškoduje.

V zgodnji fazi lahko težave zdravimo konzervativno s počitkom, fizikalno terapijo, včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija predela bicipitalnega sulkusa s kortikosteroidom. Če so težave kronične in se ponavljajo, pa se priporoča operativna terapija z artroskopsko tenodezo bicepsa. Gre za razmeroma kratek in minimalno invaziven ambulantni operativni poseg, kjer zgornji del bicepsa prekinemo in ponovno pritrdimo na kost nekoliko niže pod predelom okvare kite. Tako odpravimo bolečino in normaliziramo funkcijo rame. Na funkcijo mišice ta operacija nima vpliva. Mnogo redkeje se problemi s kito dolge glave bicepsa pojavljajo zaradi poškodbe v predelu njenega narastišča na zgornji del labruma v samem glenohumeralnem sklepu. Take poškodbe so značilne za mlajše aktivne športnike, ki se ukvarjajo s športi, ki zahtevajo izvajanje aktivnih sunkovitih zamahov. Pri njih je zdravljenje praviloma operativno, s ponovnim prišitjem narastišča kite in labruma. S primerno izvedenim operativnim posegom lahko zagotovimo vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev.

izpahnajpogostejši vzroki bicepsnajpogostejši simptomi bicepsnačini zdravljenja biceps

 

 

 

 

 

 

 

Ponavljajoči se izpahi ramena

Izjemen obseg gibljivosti ramenskega sklepa v praktično vseh ravninah pomeni tudi predispozicijo za razvoj nestabilnosti sklepa. Najpogosteje se težave s ponavljajočimi se izpahi ramena pojavljajo pri mlajših, kjer elastičnost mehkih tkiv in mišic še dodatno olajšuje nastanek izpaha sklepa. Do razvoja nestabilnosti ramena lahko pride kot posledica začetnega travmatskega izpaha, torej pri poškodbi. Po prvem izpahu se lahko odločamo med konzervativnim zdravljenjem s počitkom in kasnejšo fizikalno terapijo ter operacijo na drugi strani. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo starost bolnika, raven športne aktivnosti, izpostavljenost kontaktnim športom, obseg okvar v sklepu, zlasti na kostnih delih ramenskega sklepa, ter prisotnost morebitne generalizirane hiperlaksnosti sklepov. Kadar se izpah ponovi drugič, praviloma vsem svetujemo operativno stabilizacijo. Ta je glede na obliko nestabilnosti in obseg sprememb na skeletu lahko izvedena artroskopsko s pritrditvijo in skrajšanjem sklepne ovojnice in vezi, torej s posegom na mehkih tkivih, ali kot klasični operativni poseg na kostnih strukturah sklepa. Pri tej različici se najpogosteje uporabi del korakoidnega odrastka lopatice za povečanje površine glenoida lopatice.

načini zdravljenja izpahiPri nekaterih se izpahi v ramenu začnejo pojavljati tudi spontano. Praviloma je take oblike nestabilnosti teže zdraviti, saj so bolj kompleksne in povezane s slabo koordinacijo aktivacije ramenskih mišic, slabo držo ter slabim položajem lopatice. Takšno atravmatsko obliko nestabilnosti zato vsaj na začetku praviloma zdravimo konzervativno. S primernim programom fizikalne terapije skušamo korigirati vse funkcionalne deficite mišic, ki povzročajo nestabilnost ramena. Kadar takšno zdravljenje ni uspešno, tudi pri teh oblikah nestabilnosti pogosto predlagamo operativno stabilizacijo sklepa.

 

Obraba hrustanca v ramenskem sklepu

vzrokihrV nasprotju s kolkom in kolenom se obraba hrustanca v ramenu razvije razmeroma redko. Najpogosteje je povezana s predhodnimi poškodbami, kot so zlomi zgornjega dela nadlahtnice ali sklepne površine lopatice, s ponavljajočimi se izpahi ramena, lahko se razvije tudi pri kroničnem raztrganju kit rotatorne manšete.

V začetnih fazah obolenja je zdravljenje konzervativno z zdravili, kot so antirevmatiki
in kortikosteroidi, ki umirjajo degenerativno vnetje sklepa, ki nastaja ob propadanju hrustanca. V zadnjih letih se uveljavlja tudi zdravljenje z injekcijami hialuronske kisline in injekcijami koncentrirane trombocitne plazme ter z obsevanjem z magnetnoresonančno terapijo. Gre za zdravljenja, ki so usmerjena v zavrtje napredovanja bolezni in lahko pripomorejo k simptomatskemu izboljšanju. Vsaj prehodno pri zgodnjih oblikah obrabe s to terapijo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo težave. Pri izrazito prizadeti funkciji in popolnem propadu hrustanca pride v poštev operativno zdravljenje z vstavitvijo sklepne endoproteze – torej umetnega sklepa, ki nadomesti funkcijo okvarjenega sklepa. S tem lahko bistveno izboljšamo obseg gibljivosti ramena in odpravimo bolečino.

transos.

Načini zdravljenja

Artroskopske operacije ramena

Artroskopija ramena je operativni poseg, ki ga izvedemo v splošni anesteziji. Za diagnostično artroskopijo ramena običajno zadostujeta dva kožna reza, vsak dolžine 0,5 do enega centimetra. Skozi prvega, ki se nahaja na zadnji strani ramena, uvedemo optiko, in skozi drugega, ki je spredaj, tipalo, s katerim pregledamo notranjost sklepa. Pri zahtevnejših posegih naredimo še enega do tri dodatne kožne reze, običajno posamezno v dolžino ne merijo več kot 0,5 centimetra. Ti dodatni pristopi so potrebni za uvajanje inštrumentov in šivov ter drugih kirurških vsadkov v sklep. Podobno kot pri artroskopiji kolena tudi ramenski sklep med posegom napolnimo s sterilno fiziološko raztopino. Uporabimo raztopino NaCl, ki sklep izpira, ga nekoliko razteza in s tem zagotavlja dobro preglednost notranjosti sklepa.

prednosti artroartro rameArtroskopijo ramena izvedemo običajno v dveh korakih. V prvem delu posega artroskop uvedemo v glenohumeralni sklep, to je glavni sklep v ramenu, v katerem se stikata nadlahtnica in sklepna površina lopatice, imenovana glenoid. Če so težave bolnika povezane z nestabilnostjo ramenskega sklepa, okvaro glenoidnega labruma (meniskusu podobna struktura, ki obdaja sklepno površino glenoida lopatice), s tetivo dolge glave bicepsa ali delnim natrganjem katere izmed kit rotatorne manšete z notranje strani, to ugotovimo že s pregledom notranjosti glenohumeralnega sklepa. Med takšnim diagnostičnim pregledom sklepa lahko odkrijemo še degenerativne ali poškodbene spremembe na hrustančnih površinah glave nadlahtnice ali glenoida lopatice, prosta telesa v sklepu, kostne defekte kot posledico ponavljajočih se izpahov ali tudi popolno raztrganje katere izmed kit rotatorne manšete.

Diagnostično artroskopijo zatem nadaljujemo z uvedbo artroskopa v subakromialno burzo. To je struktura, ki se nahaja med zunanjo površino rotatorne manšete in spodnjo površino akromiona in pri zdravem ramenu skrbi za gladko drsenje kit rotatorne manšete pod kostno površino akromiona. Z uvedbo optike v subakromialno burzo in z njeno razširitvijo s pomočjo fiziološke raztopine ustvarimo prostor, ki nam omogoča ustrezno preglednost zunanje površine rotatorne manšete in spodnje površine akromiona.

Glede na obsežnost in zahtevnost posega čas operacije variira in se giblje od 20 minut do dveh ur. Po posegu bolnik odleži krajši čas v sobi za prebujanje, še isti dan pa je odpuščen v domačo oskrbo.

Artroskopska rekonstrukcija rotatorne manšete s transosalnimi šivi

V centru Artros smo prvi v Sloveniji uvedli novo, biološko metodo artroskopskega prišitja kit brez umetnih vsadkov, kar zmanjšuje tveganje za zaplete in pozitivno vpliva na proces zaraščanja kite.

Z leti se prekrvitev rotatornih kit postopno zmanjšuje, v kolagenskih vlaknih se začnejo pojavljati degenerativne spremembe. Ti procesi so začnejo že po 40. letu in se s staranjem stopnjujejo. Natezna odpornost kit se tako postopno zmanjšuje, zato lahko do njihove poškodbe in raztrganja pride že pri manjših nenadzorovanih preobremenitvah, včasih celo spontano. Operativna terapija velja za najučinkovitejši način zdravljenja. Ključnega pomena za končni izid zdravljenja pa je dovolj zgodnja prepoznava okvare kit in njihovo zašitje, kar prepreči napredovanje propadanja rotatorne manšete in razvoj nepopravljivih okvar.

rmt1Prevladujoči način operativnega zdravljenja je artroskopsko minimalno invazivno zašitje raztrganih kit, pri katerem s pomočjo endoskopske kamere skozi nekaj drobnih, manj kot centimeter velikih kirurških rezov poškodovano kito prišijemo nazaj na njeno narastišče na nadlahtnici. Pri standardni operaciji se za pritrditev kite na njeno prirastišče na kosti uporabljajo različni vsadki, na katere so pritrjeni šivi. S prišitjem preko teh šivov dosežemo stabilno pritrditev prostega roba kite na nadlahtnico in tako v procesu celjenja omogočimo ponovno zraščanje kite s kostjo.

Metoda brez umetnih vsadkov

Pri novi metodi biološkega prišitja kite ne potrebujemo več umetnih vsadkov, preko katerih so šivi pritrjeni v kost. Namesto teh uporabimo posebej za to operacijo izdelan inštrument, s katerim šiv napeljemo neposredno skozi kost in nato z njim raztrgano kito pritisnemo h kosti. Prednosti takšnega prišitja so številne, najbolj pa velja poudariti odsotnost potrebe po umetnih vsadkih, ki se sicer nahajajo v kosti neposredno pod površino, ob katero je pritrjena kita, ter motijo njeno prekrvitev in zaraščanje. V nekaterih primerih takšni vsadki povzročajo tudi resorbcijo okolne kosti, v najslabšem primeru pride tudi do migracije takšnega vsadka iz kosti, kar povzroči ponovitev težav. Nova biološka metoda zašitja rotatorne manšete se je že v več študijah izkazala kot varna in učinkovita. Glede na dobre dosedanje izkušnje je v našem centru postala standardni način operativnega zdravljenja raztrganja rotatorne manšete.

Izjava pacienta

kozelj»Prvo poškodbo leve rame sem imel že pred mnogimi leti, ko sem jo izpahnil in zlomil. In že od takrat ni bila popolnoma gibljiva. Leta 2011 pa sem se nerodno poškodoval še pri igranju golfa. Prijatelj z enako poškodbo mi je svetoval, naj obiščem ambulanto dr. Mikeka, saj je bil sam izredno zadovoljen s celotnim potekom zdravljenja. In res, dr. Mikek me je že pri prvem obisku s svojo profesionalnostjo in odločnostjo prepričal, da si ramo zagotovo operiram pri njem. Po uspešno opravljeni operaciji me je čakala nekaj tednov trajajoča rehabilitacija, danes pa golf spet igram na polno in brez bolečin.«

 

Iz revije GIB, posebna izdaja

Artros


Komentiraj

Sindrom zapestnega prehoda


KovačMihael Kovač, dr. med., specialist kirurg

Če že dlje časa opažate mravljinčenje palca, kazalca in sredinca, še posebej ponoči, in če imate ob tem tudi težave pri vožnji z avtom, držanju telefona ali časopisa, je morda modro, da svoje roke pokažete zdravniku. Morda imate namreč sindrom zapestnega prehoda.

Zapestje je predel prehoda podlakti v roko. V ožjem smislu si običajno predstavljamo zelo zapleten sklep iz kosti in vezi, v širšem smislu pa v tem relativno ozkem delu prehaja iz podlakti v predel roke tudi množica kit, žil in živcev, ki ležijo tesno skupaj. Zapestje, ki ga s spodnje strani tvorijo zapestne koščice, z zgornje pa čvrsta zapestna vez, ki ustvarja »streho« tega prehoda, zato imenujemo zapestni prehod.

Sindrom zapestnega prehoda

Sindrom zapestnega prehoda je stanje, ki ga povzroči povečan pritisk na mediani živec v zapestju. Je najpogostejša utesnitev perifernega živca. Značilni simptomi so odrevenelost, mravljinčenje in bolečina v predelu podlakti, roke in prstov. V zapestju je predel, ki ga imenujemo zapestni prehod. Iz podlakti v roko skozi zapestni prehod prehaja devet tetiv upogibalk prstov in mediani živec. Sindrom zapestnega prehoda nastane, kadar v tem ozkem prostoru zaradi različnih vzrokov nastane povečan pritisk na mediani živec. Ko postane prevajanje po živcu moteno, se pojavijo značilni simptomi.

zap.prehodPovečan pritisk na živec

Povečan pritisk na živec največkrat povzroča otekanje ovojnic tetiv upogibalk prstov, ki se v zapestnem prehodu »intimno tiščijo« ob živec. Tako vnetje tetiv oziroma tenosinovitis lahko nadalje nastane zaradi različnih vzrokov, največkrat pa zaradi kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov. Povečan pritisk oziroma otekanje povzročajo tudi različna stanja, ki spremenijo ravnovesje vode in elektrolitov v telesu. V nosečnosti in po porodu je lahko za simptome sindroma zapestnega prehoda krivo zadrževanje vode v telesu, po porodu pa ti ponavadi izzvenijo. Sindrom zapestnega prehoda prav tako lahko povzročijo težave s ščitnico, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis in spremenjene anatomske razmere po različnih poškodbah ali zlomih v predelu zapestja.

zap.preh2Najpogostejši vzroki za sindrom zapestnega prehoda

• Kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov, ki povečajo pritisk na živec.
• Spremembe ravnovesja vode in elektrolitov v telesu, ki povzročajo otekanje (na primer nosečnost, težave s ščitnico,  sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis).

Najpogostejši simptomi

• Mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija njih, običajno bolj izrazito ponoči.
• Postopoma se slabša moč prijema in povečuje nespretnost prstov, bolniki lahko celo izgubijo občutek v prstih.

Načini zdravljenja

• Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni.
• Uporaba opornic za zapestje, s katerimi vplivamo na obremenitev zapestja.
• Če se simptomi ne omilijo, je potreben operativni poseg, pri katerem prerežemo ligament v zapestnem prehodu.

 zap.preh3Prvi znak mravljinčenje prstov

Najpogostejši simptomi so mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija teh. Odrevenelost in mravljinčenje se pojavljata po palcu, kazalcu, sredincu in prstancu. Običajno so simptomi bolj izraziti ponoči, lahko pa se pojavljajo tudi pri dnevnih aktivnostih, kot so vožnja avtomobila, branje časopisa ipd. Postopno se slabša moč prijema in povečuje nerodnost oziroma nespretnost prstov. V napredovalem stanju bolniki popolnoma izgubijo občutek v prstih, mišice palčeve kepe (tenarja) atrofirajo in pincetni prijem je prizadet.

zap.preh4Za diagnozo je pomembna natančna anamneza glede načina uporabe in obremenitve rok, o morebitnih boleznih ali
prejšnjih poškodbah. Pri kliničnem pregledu se lahko pokažejo znaki tenosinivitisa ali v napredovalih primerih atrofija mišic palčeve kepe. Če je v anamnezi poškodba ali obraba sklepa, občasno napravimo rentgenski posnetek zapestja. Druge bolezni, povezane s sindromom zapestnega prehoda, preverjamo z laboratorijskimi testi. Diagnozo pa dokončno potrdimo z elektrodiagnostično preiskavo prevodnosti živca – EMG.

Zdravljenje z zmanjšanjem obremenitve

Simptome lahko lajšamo brez operacije. Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni in spremeniti načine obremenitev rok. Ob tem svetujemo uporabo opornic za zapestje v nevtralnem položaju, v katerem je pritisk na živec v prehodu manjši. Izrazite nočne simptome opornice pomembno olajšajo.

Če so simptomi hudi in se kjub konzervativnim ukrepom ne omilijo, svetujemo operativno zdravljenje. Pri operaciji prerežemo ligament, ki tvori »streho« zapestnega prehoda, in s tem medianemu živcu priskrbimo nekoliko več prostora oziroma zmanjšamo pritisk nanj. Načini operacije so lahko različni, največkrat pa gre za majhen kožni rez nad zapestnim prehodom.

Operacija zelo hitro odpravi neprijetne simptome mravljinčenja in otrplosti prstov. Motorični simptomi, kot sta spretnost prstov in moč, pa se lahko popravljajo več mesecev, odvisno od stopnje prizadetost živca.

Izkušnja pacienta

zap.preh5»Več kot leto dni sem imela težave z desno roko, z dlanjo. Začelo se je kot šibko mravljinčenje po srednjih treh prstih čez dan, čez čas pa so se mravljinci začeli pojavljati vse pogosteje. Po pol leta so se težave stopnjevale, izgubila sem moč in občutek v prstih, stvari so mi vse pogosteje padale z rok. Ko nekaj mesecev nisem mogla prespati noči brez zbujanja zaradi bolečin, sem se po prepričevanju partnerja odločila za pregled v centru Artros pri dr. Kovaču. Diagnoza je bila utesnitev medialnega živca v zapestnem prehodu in potrebna je bila operacija. Po posegu so težave izginile v nekaj dneh, po dveh tednih so vzeli ven šive, po dveh mesecih rehabilitacije pa sem roko že lahko v polnosti uporabljala.«

Iz revije Gib, posebna izdaja

Artros


Komentiraj

Prehrana za zdrave kosti


Kosti našemu telesu dajejo oporo in nam skupaj z mišicami omogočajo gibanje. Kostnina je presnovno zelo dejavna, nenehno se razgrajuje in izgrajuje. S hrano lahko izboljšamo kostno gostoto, zato je pomembno, da uživamo živila, ki vsebujejo kalcij, vitamin D in kalij, magnezij, vitamina C in K.

Kakšno maksimalno kostno gostoto bomo dosegli, ni odvisno samo od hrane, ampak tudi od starosti, spola, genske zasnove, telesnega gibanja. K zdravim kostem bo pripomoglo tudi izogibanje kajenju ter prekomernemu pitju alkohola in kave.

Glass-of-milk-2009Kalcij je najpomembnejši sestavni del kosti, pripomore k njihovi trdnosti. Priporočila za dnevni vnos kalcija za zdravo odraslo osebo so okoli 1300 miligramov. Najboljši vir kalcija so mleko in mlečni izdelki. Z grobo oceno lahko rečemo, da jogurtov lonček, ali 250 mililitrov mleka, ali 30 gramov trdega sira vsebujejo vsak po 300 miligramov kalcija. Tudi zelenolistna zelenjava, sojini izdelki, oreščki, žitni kosmiči, sadni sokovi so vir kalcija (100 miligramov na enoto), vendar je absorpcija kalcija iz teh živil v prebavnem traktu nezanesljiva.

Vitamin D je pomemben za prehod kalcija iz prebavil v kri in kosti. Čeprav ga telo samo tvori oziroma nastaja v koži pod vplivom sončnih žarkov, nam ga večkrat primanjkuje. Deloma ga lahko nadomestimo z živili, kot so mleko, ribje olje, jajčni rumenjaki. V 250 mililitrih mleka je približno 100 enot vitamina D. Ženske v postmenopavzalnem obdobju z znano osteoporozo po priporočilih potrebujejo vsaj 800 enot vitamina D na dan, kar lahko zagotovijo le z uživanjem dodatkov po nasvetu zdravnika.

Vitamin C (agrumsrcei, zelje, paprika), kalij (banane, krompir), magnezij (zelena zelenjava, oreščki, žita) in vitamin K (listnata zelenjava, jetra) so pomembni pri presnovnih procesih izgradnje in obnove kostnine. Zadostne količine običajno zaužijemo z raznoliko prehrano.

 

Artrosnuts vitamin h