Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Intervju: David Burger, operacija rame


David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.

capture

Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?

Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.

 

Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?

Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.

capture

Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?

Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.

 

Ste imeli kaj treme ali strahu?

Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.

 

Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?

Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.

 

Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?

Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.

 

Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?

V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.

 

Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?

V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.

 

Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?

Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.

 

Iz revije Vid & Gib

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe

Advertisements


Komentiraj

Izjave pacientov


V&G2V&G3V&G4V&G1Artros


Komentiraj

Zgodba pacienta: Irena Avbelj, padalka


Koleno končno ne boli

36-avbelj-6abbe100cd99f80dIrena Avbelj, naša najuspešnejša padalka ter večkratna svetovna in evropska prvakinja, je po več kot 11 tisoč skokih s padalom avgusta pred tremi leti skočila zadnjič. V tretjem figurativnem skoku na evropskem prvenstvu v Srbiji je ob pristanku šlo nekaj narobe in Irena je z veliko hitrostjo udarila ob tla. Njene poškodbe so bile tako hude, da je potrebovala 18 operacij, ki so jih večinoma opravili v UKC Ljubljana, njena rehabilitacija pa danes, več kot tri leta po nesreči, še ni končana.

Zadnjo, osemnajsto operacijo, operacijo križne vezi desnega kolena, je marca 2014 opravil dr. Mohsen Hussein iz centra Artros. Irena ga je izbrala, ker so ji ga priporočili drugi športniki in ker je vedela, da je specializiran prav za takšne poškodbe, kot je bila njena. Pa tudi zato, ker bi na podoben poseg v UKC morala čakati predolgo. Z desnim kolenom je namreč imela težave ves čas po nesreči, vendar operacija ni bila možna, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da jo je lahko obremenila s polno težo. Zato je operacijo, ko je zanjo končno dobila zeleno luč, želela opraviti takoj.

»Zelo sem bila zadovoljna, ker si je dr. Hussein vzel čas, mi vse razložil in odgovoril na vsa moja vprašanja. In verjemite, jaz imam veliko vprašanj,« zdravnika med smehom pohvali Irena. Operacija je minila brez težav, Irena, naveličana bolnišnic, pa je bila zadovoljna tudi, ker je lahko šla domov še isti dan. Tudi z rehabilitacijo, ki jo je opravljala pod budnim očesom fizioterapevtke Mojce Ferfolja, ni bilo nobenih zapletov. Koleno po operaciji skoraj ni otekalo in je ni bolelo, tako da se je morala pri rehabilitaciji celo zadrževati, da ga ni preveč obremenjevala. Zdelo se ji je namreč, da bi ga lahko. »In veste, po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, ne glede na to, kako sem si želela, je bilo to zame nekaj novega,« še dodaja naša najuspešnejša padalka.

Med okrevanjem od vseh poškodb, ki jih res ni bilo malo, se je Irena pomirila z možnostjo, da s padalom na hrbtu verjetno nikoli več ne bo skočila. Kar pa ne pomeni, da si ni zastavila novega cilja. Njena zmaga bo, ko bo spet lahko s čim manj težavami hodila in kolesarila. Držimo pesti, da bo to čimprej.

Artros


Komentiraj

Zgodba pacienta: Muhamed Baltić, profesionalni športnik, taekwondo


Borba s poškodbami

10259978_10152426101056522_6009605652565325252_nMuhamed Baltić, profesionalni športnik, dvakratni evropski in svetovni prvak v taekwondoju ter trener slovenske reprezentance, vse življenje ni imel skoraj nobene poškodbe. Potem pa je v enem letu doživel dve, ki sta zahtevali operacijo in večmesečno rehabilitacijo. Leta 2010 mu je dr. Mohsen Hussein najprej operiral križno vez kolena, dobro leto kasneje pa je raztrganina kit rotatorne manšete ramena zahtevala artroskopijo, ki jo je opravil dr. Martin Mikek.

»Obe poškodbi sta se zgodili med borbo. Poškodbo desnega kolena sem si pridelal pri izvajanju obrata v skoku, poškodba desnega ramena pa je bila posledica udarca med borbo,« se teh nezgod, sicer nerad, spominja Muhamed. In hkrati dodaja, da sta pri taekwondoju ravno ta dva sklepa najbolj obremenjena in zato najbolj izpostavljena poškodbam. Ko se je zgodila prva poškodba, tista na kolenu, je Muhamed izbral center Artros po priporočilu svojega prijatelja, ki je fiziater. Po opravljenem pregledu z magnetno resonanco (MRI) je bilo jasno, da bo potreben operativni poseg rekonstrukcije križne vezi; tega je potem opravil dr. Hussein. Hkrati pa sta MRI in operacija tudi razkrila, da je Muhamed že imel spremembe na hrustancu. To poškodbo so kasneje uspešno zdravili z metodo Orthokin. Operacija kolena je potekala brez zapletov, prav tako okrevanje in po šestih mesecih je bilo koleno spet v polni pripravljenosti.

Žal pa nesreča ni počivala in leta 2011 se je naš uspešni teakwondist vrnil v center Artros z novo poškodbo. Med treningom na pripravah si je raztrgal kiti rotatorne manšete desnega ramena. Po oceni dr. Mikeka, ki je rame operiral, je bila zadeva resna, operacija pa uspešna. »Naredili smo artroskopijo s prišitjem poškodovanih kit. Poseg je bil rutinski, gospod Baltić pa je po operaciji zelo dobro okreval in je že po štirih mesecih lahko spet začel trenirati. Z operacijo smo mu povrnili normalno funkcijo ramena, tako da kljub težki poškodbi danes nima posledic in se lahko brez omejitev naprej udejstvuje v teakwondoju,« je bil z rezultatom zdravljenja zadovoljen dr. Mikek.

Muhamed, ki mu taekwondo pomeni način življenja, priznava, da so travmatične izkušnje v njem zasidrale strah pred novimi nezgodami in da je takoj po rehabilitaciji kar z nekoliko težkim srcem spet stopil na borilne blazine. Ampak danes je spet v polni formi. Letos avgusta je na veteranskem svetovnem prvenstvu v Tadžikistanu v formah kategorije gold, črni pas V. dan osvojil drugo mesto, zdaj pa se že pripravlja za evropsko prvenstvo leta 2015 v Italiji.

 

Artros


Komentiraj

Zgodba pacienta: Aljaž sedej, judoist


Reševanje komolca v kimonu

33-sedejaljaz-702d3dfee9af36f5»Kaj bo pa zdaj z nadaljevanjem moje športne kariere?« je bilo prvo zaskrbljeno vprašanje Aljaža Sedeja, ko je leta 2010 obiskal center Artros in izvedel svojo diagnozo: zvin desnega komolca in lezija vezi. Poškodbo si je naš judoist pridelal na takratnem evropskem prvenstvu na Dunaju. V boju za uvrstitev v polfinale se mu je namreč roka zapletla v nasprotnikov kimono in ni je več mogel pravočasno rešiti.

Dr. Martin Mikek, ki ga je Aljaž obiskal na priporočilo svojega takratnega fizioterapevta, ga je kmalu pomiril. Temeljit pregled, magnetna resonanca in rentgen so pokazili, da takojšnja artroskopija komolca ni nujno potrebna. To je dr. Mikek opravil tri leta kasneje, skupaj z operacijo kolena, ki si ga je Aljaž poškodoval tik pred zadnjimi olimpijskimi igrami v Londonu. Vseeno pa se Aljaž ni mogel izogniti nekajtedenski odsotnosti s treningov in tekem. Zdravljenje poškodbe in celjenje vezi je namreč zahtevalo počivanje komolca v štiritočkovni opornici.

»Takrat sem bil v svoji najboljši formi in sem vedel, da imam možnosti za doseganje dobrih rezultatov, potem pa se je zgodila poškodba in me ustavila. To je bilo najtežje sprejeti,« iskreno priznava judoist. »Sploh, ker vsak vrhunski športnik ve, kako hitro se ob daljši odsotnosti s treninga telo odvadi trenažnega procesa in kako težko se je vrniti nazaj v formo.«

Na srečo je rehabilitacija poškodbe, ki jo je Aljaž izvajal v centru Artros Reha, potekla brez zapletov in je bila po njegovih izkušnjah na zelo visoki ravni. Po nekajtedenskem premoru od športnih aktivnosti je tako postopoma začel stopnjevati treninge in pol leta po nezgodi je komolec spet lahko obremenjeval kot pred poškodbo. In čeprav na treningih, kadar je močno utrujen, še čuti bolečine, pravi, da se s poškodbami ne obremenjuje več, saj se možnost za nove pojavi vsakič, ko stopi na blazino. »Moj največji strah je, da na borilni površini ne bi mogel pokazati vsega, česar sem sposoben,« Aljaž ostaja pozitivno usmerjen in se v tem trenutku že pripravlja na kvalifikacije za OI 2016.


Komentiraj

Zgodba pacienta: Saša Golob, telovadka


Breme ji je padlo z rame

Preden je Saša Golob, naša uspešna telovadka, pred dvema letoma osvojila prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala na parterju, se je morala spopasti z eno od največjih ovir vrhunskih športnikov – poškodbo. »Najbolj grozen občutek je, ko si želiš, veš, da zmoreš, in bi rad dal vse od sebe, pa ti telo tega ne dopušča,« se svoje najtežje sezone spominja Saša.

Leta 2010 jo je kar tako, brez kakršnekoli poškodbe, začela boleti leva rama. Pomoč je najprej iskala pri fizioterapevtih, vendar težave niso izginile. Ko je po približno treh mesecih bolečina postala tako močna, da ni mogla več dvigniti roke, je končno obiskala center Artros, kjer jo je pregledal specialist ortoped.

Diagnoza dr. Martina Mikeka ni bila spodbudna. Mišica v levi rami je bila tako poškodovana, da je bila potrebna takojšnja artroskopija rame. »Operacije me ni bilo strah, saj sem dr. Mikeku popolnoma zaupala. Vzel si je veliko časa, da mi je razložil celoten potek posega in rehabilitacije ter mi odgovoril na vsa vprašanja. Bil je res izredno prijazen,« zdravnika pohvali Saša. »Malce me je skrbelo edino to, ali bo rama dovolj hitro okrevala. Tik pred operacijo sem namreč podpisala pogodbo o štipendiranju z univerzo v ZDA in do odhoda, torej pol leta po posegu, sem morala biti v stari formi.«

K sreči se je Sašino telo na rehabilitacijo v centru Artros Reha dobro odzvalo. Tako se je telovadka tri mesece po operaciji že postavila v stojo, za vaje na bradlji, kjer teža telesa najbolj obremeni ravno ramenski sklep, pa je bila nared v pol leta. »Najtežje obdobje rehabilitacije je bilo zame po približno dveh mesecih. Takrat sem imela občutek, da bi ramo že lahko bolj obremenila, vendar je nisem smela, ker bi se poškodba lahko vrnila. Zato sem strogo upoštevala navodila dr. Mikeka in fizioterapevtke Mojce, čeprav se je bilo včasih težko zadržati,« odkrito priznava športnica.

Danes si je za potrpežljivost hvaležna. Zaradi pravilne rehabilitacije skorajda ne čuti več posledic poškodbe in lahko brez težav izvaja vse gimnastične vaje. V tem trenutku je vodilna v seštevku svetovnega pokala na parterju, in če bo tako nadaljevala, se lahko nadeja ponovitve uspeha iz leta 2012.

 

»Operacije me ni bilo strah, saj sem dr. Mikeku popolnoma zaupala. Vzel si je veliko časa, da mi je razložil celoten potek posega in rehabilitacije ter mi odgovoril na vsa vprašanja. Bil je res izredno prijazen,« zdravnika pohvali Saša.

 

32-golobsasa-c93bf358e3f734bb


Komentiraj

Zgodba pacienta: Jure Franko, dobitnik olimpijske kolajne


Konec bolečin v kolenu31-frankojurij-10ffe25ef236bf30

Čeprav že 30 let ni več profesionalni športnik, bo Jure Franko v naši zgodovini vedno ostal zapisan kot dobitnik prve slovenske in jugoslovanske medalje na legendarnih zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. In čeprav je svojo športno kariero končal zaradi obrabe kolkov, je letos center Artros obiskal zaradi bolečin v kolenu.

»Vse skupaj se je začelo tako, da mi je lani sredi maja po partiji tenisa levo koleno zateklo. Ker se je bolečina ponavljala, ker je bilo gibanje kolena omejeno po vsaki športni aktivnosti in ko ni pomagala niti fizioterapija, sem se odločil za pregled z magnetno resonanco,« se svojega skoraj enoletnega ukvarjanja z bolečino spominja Jure. Diagnoza je bila nedvoumna: počen meniskus na notranji strani kolena. Potrebna je bila artroskopija, ki jo je opravil dr. Mohsen Hussein. In sicer je v kolenu najprej odstranil poškodovani del meniskusa, potem pa še spremenjeno vneto pliko, ki je našemu nekdanjemu smučarju občasno povzročala vnetje.

Okrevanje po posegu je potekalo gladko. Jure je prepričan, da je k temu pripomoglo tudi hlajenje kolena s posebno napravo, ki jo prek svojega podjetja sicer tudi sam prodaja. »Naprava, s katero lahko temperaturno natančno in konstantno nadziramo hlajenje poškodbe, pospeši proces zdravljenja in zmanjša otekline ter bolečine. Sam zaradi nje nisem potreboval niti ene protibolečinske tablete«, razloži olimpijec, ki ima kot nekdanji športnik s poškodbami veliko izkušenj.

Trenutno je Jure v fazi rehabilitacije, vaje pa po inštrukcijah fizioterapevtke izvaja kar sam. Pravi, da so te tako enostavne, da bi jih morali vsi izvajati redno, za preventivo, čeprav hkrati priznava tudi, da so nekoliko monotone. »Ampak ne delati teh vaj bi pomenilo plačati višjo ceno, kot je cena discipliniranega treninga,« pravi v smehu. In za konec dodaja: »Mislim, da je moje koleno zelo blizu končne ozdravitve, ker v sebi že zaznavam tisti občutek, da bi lahko zašprintal. Zato se mi zdi, da bodo moji teniški partnerji kmalu spet trpeli …«