Novoodkrite matične celice sposobne obnavljati hrustanec

Pri odkritju nove populacije matičnih celic, ki obetajo učinkovito zdravljenje osteoartroze, je sodelovala slovenska raziskovalka dr. Janja Zupan.

Ali bomo okvaro kolena v prihodnosti morda zdravili z nedavno odkritimi celicami? Ekipa znanstvenikov z univerze v Aberdeenu, v kateri je bila tudi slovenska raziskovalka dr. Janja Zupan, je odkrila novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec. In ne le to. Po ugotovitvah raziskovalcev so celo sposobne tvoriti kolenski sklep na novo.

O dognanju so pred kratkim poročali v eni najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications.

»Rezultati so zelo obetavni. Matične celice se že uporabljajo pri zdravljenju bolezni in poškodb kolenskih sklepov, tudi v Sloveniji. Identifikacija nove populacije matičnih celic z dokazano boljšo sposobnostjo regeneracije hrustanca v primerjavi z že znanimi populacijami bo vsekakor prispevala k napredku zdravljenja okvar kolenskih sklepov v prihodnosti,« navaja slovenska raziskovalka in soavtorica članka dr. Janja Zupan.

Po vrnitvi iz Škotske, kjer se je izpopolnjevala na aberdeenski univerzi, Zupanova spet dela na ljubljanski fakulteti za farmacijo, kot asistentka na katedri za klinično biokemijo.

»Nadaljnji izziv bo ugotoviti, kako lahko spodbudimo matične celice, ki so v kolenskem sklepu vsakega od nas, k regenerativnemu delovanju in ga čim dlje in čim bolje ohranimo,« je še dodala Zupanova.

Bomo končno obvladali osteoartrozo?

Če bo znanstvenikom to uspelo, bodo ljudje, ki trpijo zaradi obrabe kolenskih sklepov, čemur strokovno rečemo osteoartroza, morda imeli možnost celo pozdraviti svojo bolezen. Obraba sklepov je namreč napredujoča bolezen, ki jo s trenutnimi oblikami zdravljenja lahko le upočasnimo, ne pa ozdravimo.

Osteoartroza postopoma povzroči okorelost in izgubo gibljivosti sklepa, zaradi česar se bolnikom močno poslabša kakovost življenja. Bolniki trpijo zaradi bolečin in zmanjšane funkcionalne sposobnosti in sposobnosti za delo. Na žalost bolezen največkrat odkrijejo prepozno, ko je hrustanec že tako obrabljen in sklep tako prizadet, da ortopedi nimajo druge možnosti kot zamenjavo sklepa z umetnim.

Raziskovalna ekipa je po petih letih intenzivnega dela nad rezultati navdušena, sporočajo z ljubljanske fakultete za farmacijo.

Celice s spominom

Že razmeroma dolgo je sicer znano, da je sinovijska ovojnica, to je tanka vezivna membrana, ki obdaja naše sklepe, mesto, kjer so matične celice pri odraslih. Raziskovalna skupina iz Aberdeena pa je zdaj identificirala novo populacijo matičnih celic s sposobnostjo regeneracije hrustanca in celo tvorbe kolenskega sklepa na novo. Identificirali so tudi ključni protein yap, odgovoren za regulacijo teh celic.

»V bistvu se zdi, kot da imajo te nove celice neke vrste ‘spomin’ na čas zgodnjega razvoja, ko so formirale naš kolenski sklep, saj so sposobne na novo tvoriti ta sklep tudi v odrasli dobi,« so zapisali raziskovalci.

Upajo, da so zdaj korak bliže do svojega končnega cilja – najti nov način zdravljenja že v zgodnji fazi in morda tudi preprečiti razvoj osteoartroze.

 

Vir: http://www.delo.si/znanje/znanost/novoodkrite-maticne-celice-sposobne-obnavljati-hrustanec.html

 

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe

Prekomerno potenje

Izrazito podpazdušno znojenje, ki ga strokovno imenujemo »primarna aksilarna hiperhidroza«, je pogost medicinski pojav, ki prizadane v različni obliki 10 % populacije in nastane zaradi spontane (neizzvane z drugimi bolezenskimi stanji) prekomerne aktivnosti znojnih žlez v pazdušnem področju. V običajnih izločenih količinah je znoj naravni regulator uravnavanja telesne temperature. V primeru aksilarne hiperhidroze pa količina izločenega znoja na enem mestu (pazduhe)presega naravne potrebe po učinkovitem hlajenju in uravnavanju telesne temperature.

V našem centru izvajamo edino resnično učinkovito nekirurško zdravljenje prekomernega znojenja z injiciranjem botulin toksina v kožo pazduh. 

 

Čeprav aksilarna hiperhidroza ne predstavlja resnega medicinskega problema, pa osebam ki jo imajo, lahko pomembno poslabša kakovost življenja, vpliva na samozavest in celo omejuje socialne stike. Osebe s hiperhidrozo, ki se zdravijo z neučinkovitimi sredstvi, vsaj v poletnih mesecih porabijo znatne zneske za preparate proti znojenju in za zamenjavo uničenih kosov oblačil.

Butulinum toksin je na gojiščih pridobljeni in prečiščeni nevrotoksin, ki ga proizvaja bakterija Clostridium botulinum in ki  apliciran v kožo v obliki razredčene raztopine, začasno in lokalno prekine prevajanje po živčnih končičih, ki oživčujejo in aktivirajo žleze znojnice.

Kako poteka postopek injiciranja botulin toksina?

Neposredno pred samo aplikacijo zdravila Vam bomo izvršili povsem nemoteč »jodno-škrobni test«, s katerim bomo opredelili področje največje aktivnosti žlez znojnic v pazdušnih kotanji. Po nanosu tanke plasti joda in škrobnega prahu, je potrebno na barvno reakcijo kože (obarva se bledo-vijolično in se z lahkoto očisti z alkoholom) počakati je potrebno cca. 10 minut. V področju, kjer se bo barvna reakcija kože izrazila, bomo označili 10 enakomerno razporejenih točk v medsebojni razdalji približno 2 cm. V teh 10 točkah Vam bo zdravnik, po predhodnem razkuževanju z alkoholno raztopino, s tanko iglo injiciral cca. 2mm globoko v kožo (»intradermalno«) raztopino Butulinum toxina, ki so razredčena po priporočilu proizvajalca. Postopek nato ponovimo še na nasprotni pazduhi.

Kakšen učinek lahko pričakujete od injiciranja botulin toksina?

90 % oseb navaja zmanjšanje podpazdušnega znojenja za najmanj polovico že drugi do tretji dan po injiciranju. Učinek injiciranja povprečno traja 28 tednov, a ne dlje kot 48 tednov in postopno izzveneva. Po injiciranju se ne boste povsem prenehali znojiti pod pazduhama, znojne žleze katere zdravilo v koži ne bo doseglo, bodo znoj še vedno izločale.

Tveganja povezana z zdravljenjem:

Običajni stranski pojavi med injiciranjem Butulinum toxina v kožo so:

• znosna oz. blaga bolečina med injiciranjem,
• minimalna krvavitev iz vbodne rane na koži.

Redki in zelo redki stranski in prehodni pojavi po injiciranju Butulinum toxina so:

• povečanje znojenja v drugih področjih,
• vnetje vbodnega mesta,
• gripi podobno počutje, vnetje žrela, srbečica, bolečina v vratu ali križu, blago zvišana telesna temperatura.

 

TEŽAVE Z RAMENOM: 5 korakov do diagnoze

Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Ambulantni pregled

Za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja so najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta.    

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

5 korakov do diagnoze:

1.       Pregled pri specialistu  ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.       Zastavljanje kliničnega  vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.       Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave. 

4.       Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.       Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji.

Vir: http://www.delo.si/prosti-cas/zdravje/tezave-z-ramenom-5-korakov-do-diagnoze.html

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe

Poškodba vratu

“Zvin vratu” oziroma nihajna poškodba vratne hrbtenice je ena najpogostejših poškodb, nastalih v prometnih nesrečah, pri športu in delovnih nezgodah.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Kaj se zgodi ob nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

Mehanizem nihajne poškodbe je nenadno, zelo hitro (dobesedno “v delčku sekunde”) in nepričakovano prekomerno zanihanje glave in vratne hrbtenice, s posledičnim nenadnim in prekomernim raztegom ligamentov (vezi) med vratnimi vretenci in vratnih mišic. Najznačilnejši vzrok poškodbe je nalet drugega vozila v zadnji dela našega vozila. Ob premiku avtomobila naprej ob trku vrat in glava najprej močno zanihata nazaj, temu običajno sledi še udarec glave v vzglavnik sedeža (kar omili zanihanje glave). Zaradi elastičnosti mehkih struktur ob vratni hrbtenici, prvemu zanihanju nazaj sledi hiter nihaj vratu in glave naprej in v tem trenutku se poškodujejo zadnje vezi vratne hrbtenice, mišice vratu pa se prekomerno raztegnejo in pojavijo se mikronatrganine.

Ob močnejši sili udarca (npr. ob naletu drugega vozila z veliko hitrostjo) se premaknejo tudi možgani znotraj lobanje in se pretrese možganovina, kar povzroči dodatne in dolgotrajnejše simptome v smislu bruhanja, glavobola, zaspanosti, preobčutljivosti na svetlobo ter motenj spomina in zbranosti.

Drugi vzroki nastanka nihajne poškodbe vratu so padci pri hitrih športih (smučanje, deskanje na snegu in na vodi, kolesarjenje, rolanje, konjeništvo), vožnja na vrtiljakih, lahko se celo pojavi pri otrocih po dolgotrajnem poskakovanju na trampolinu, pogosto pa jo utrpijo udeleženci v pretepih in ob telesnem nasilju.

Po podatkih iz strokovne literature kar 83 odstotkov vseh udeležencev v prometnih nesrečah utrpi eno od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

Ali je nihajna poškodba vratne hrbtenice nevarno stanje?

V prvih trenutkih po nezgodi so poškodovanci običajno zaposleni z reševanjem materialnih posledic prometne ali druge nesreče in se bolečine ter omejene gibljivosti zavedo šele, ko se razvije v polni meri, zato pomoč v urgentnih kirurških ambulantah poiščejo šele več ur ali celo nekaj dni po poškodbi, najpogosteje prvi dan po poškodbi, ko je bolečina najmočnejša.

Stanje je pogosto videti dramatično in večina poškodovancev je zaradi močnih bolečin ter togosti vratu močno prestrašena. Pomembno se je zavedati, da stanje ni ogrožajoče, če po poškodbi na pregledu v travmatološki ambulanti niso potrdili nevroloških znakov oz. sprememb v občutku za dotik po koži, zmanjšane mišične moči ali šibkejših tetivnih refleksov in na rentgenskem slikanju po poškodbi niso bili vidni zlomi vretenc ali večji premiki med vretenci.

Stopnja	Opis simptomov in znakov
0	Poškodovana oseba ne navaja bolečin ali težav z vratom. Ni kliničnih znakov poškodbe.
I	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ni kliničnih znakov poškodbe.
II	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo mišično-skeletne znake: zmanjšan obseg gibljivosti in sprožilne boleče točke ob otipanju vratnih mišic.
III	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo nevrološke znake: oslabljenost ali odsotnost tetivnih refleksov, zmanjšano mišično moč zgornjih udov in oslabljen občutek za dotik po zgornjih udih. Smiselna je diagnostika z MR in EMG.
IV	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ob rentgenskem slikanju potrdimo zlom v področju vratnih vretenc ali izpah malih sklepov med vretenci.

Edukacija bolnika, fizikalna in manualna terapija so edini ustrezni ukrepi za umiritev bolečine, izboljšano gibljivost in sprostitev bolečinskega krča mišic.

Kje lahko poiščem pomoč po nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

V centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros ponujajo celovito obravnavo na enem mestu, od pregleda in diagnostike do rehabilitacije. Fizioterapijo izvajajo fizioterapevti s specialnimi znanji manualnih tehnik in obravnave bolečinskega sindroma po nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

V programu fizioterapevtske obravnave bolniki pridobijo znanje o ustreznem izvajanju pravilnih vaj za stabilnost vratne hrbtenice, ki jih nato izvajajo v domačem okolju. Manualno obravnavo bolečih mišičnih točk kombinirajo z uporabo visokotehnoloških medicinskih aparatov, kot sta visokointenzivni globinski laser (HIL) in ciljana površinska radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim delovanjem na boleče mišične točke.

V primeru razvoja dolgotrajne kronične točkaste bolečine v mišicah, je le-to možno hitro simptomatsko olajšati z infiltracijo bolečih točk z anestetikom pod ultrazvočnim nadzorom in seveda tudi vzročno zdraviti z infiltriranjem t. i. trombocitne plazme (t. i. metoda PRP), ki jo pridobijo iz bolnikove lastne venske krvi in predstavlja visoko učinkovito in dolgotrajno protivnetno zdravljenje.

V primeru potrebe po razširjeni diagnostiki omogočijo takojšnjo nadaljnjo slikovno diagnostiko – ultrazvočno verifikacijo sprožilnih bolečih točk vratnih mišic, RTG- in MRI-slikanje vratne hrbtenice ter nevrofiziološko diagnostiko – EMG-preiskavo.

Naročite se na ustrezno diagnostično obravnavo in takoj začnite terapevtsko obravnavo.

Artros

Matične celice: upanje za ozdravitev okvar hrustanca

Oče ameriške športne medicine, slavni ameriški ortoped James R. Andrews je pred kratkim izjavil, da je bil izum artroskopa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvi veliki napredek v športni medicini. Drugi veliki napredek – zdravljenje z matičnimi celicami, pa se nam dogaja zdaj.

 

Najboljše rezultate z uporabo matičnih celic dosegamo pri poškodbah hrustanca, ki je ena najpogostejših poškodb kolenskega sklepa, hkrati pa najbolj zapletena za zdravljenje.

 

Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Imajo sposobnost, da se nenehno obnavljajo in se preobrazijo v tiste celice, ki telesu manjkajo. V ortopediji najbolj pogosto uporabljamo matične celice pri spremembah na mišicah, kitah, vezeh, kosteh in na hrustancu.

Zdravljenje z matičnimi celicami so pri poškodbah hrustanca med prvimi v Slovenji začeli izvajati tudi v centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros. V zadnjih dveh letih so pomagali že več kot štiridesetim pacientom s spremembo hrustanca. V centru Artros se s problematiko hrustanca ukvarja več strokovnjakov, predvsem pa doc. dr. Mohsen Hussein, ki je uvedel postopek zdravljenja z matičnimi celicami. Doc. dr. Hussein pripoveduje: »Prvi rezultati so zelo spodbudni in so presegli začetna pričakovanja. Šestinpetdesetletni gospod me je pred dvemi leti obiskal s poškodbo meniskusa, križne vezi in dvema hondralnima lezijama v kolenu, torej s poškodbo hrustanca na dveh mestih. Zdravljenje je potekalo tako, da sem najprej naredil artroskopijo kolena, čez tri mesece smo opravili zdravljenje z matičnimi celicami, še nekaj mesece kasneje pa sem opravil potrebno rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Tako sem imel izjemno priložnost, da sem lahko dvakrat od blizu videl poškodbo hrustanca – pred terapijo z matičnimi celicami in po njej. Prijetno me je presenetilo, da sta v večjem delu poškodbi hrustanca bili že zaceljeni. Bolečine so po terapiji izginile, tako da se gospod ponovno aktivno ukvarja s športnimi aktivnostmi, kot sta golf in tenis.«

 

Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer zdravljenje z matičnimi celicami izvajajo že dve leti in so vse od začetka vključeni v več študij o uspešnosti te metode.

 

Celoten postopek zdravljenja z matičnimi celicami se izvede v enem posegu. In sicer tako, da ortoped najprej v lokalni ali splošni anesteziji pacientu iz golenice ali dela medenice odvzame 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Kostni mozeg je namreč najbolj poznan vir mezenhimskih matičnih celic. Iz njega nato usposobljeno osebje matične celice obdela na poseben način, tako da nastane 3 do 10 mililitrov koncentriranega celičnega pripravka. Ta koncentrat ortoped na koncu injicira v sklep.

1. ODVZEM KOSTNEGA MOZGA – V lokalni anesteziji pacientu iz golenice odvzamemo 20–30 ml kostnega mozga.

 

2. OBDELAVA KOSTNEGA MOZGA – V operacijski dvorani kostni mozeg obdelamo tako, da pridobimo skoncentrirane matične celice.

 

3. CELIČNI PRIPRAVEK – Iz koncentrata matičnih celic in rasnih faktorjev, ki so tudi prisotni v kostnem mozgu, pripravimo 2–10 ml celičnega pripravka.

 

4. VSADITEV MATIČNIH CELIC – Celični pripravek zdravnik z injekcijo vbrizga v sklep. Postopek je neboleč.

 

Za pacienta je zdravljenje enostavno, hitro in razmeroma neboleče. Za razliko od vseh ostalih metod zdravljenja hrustanca, je pri zdravljenju z matičnimi celicami potrebno samo eno vbrizganje, potem pa se matične celice same preobrazijo v hrustančne celice, obnavljajo in razmnožujejo same od sebe. Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Te celice imajo izjemno sposobnost samoobnavljanja in preobrazbe v katerokoli človeško celico – kožno, kostno, mišično, živčno, spolno, hrustančno in vse druge od približno dvesto tipov celic, ki tvorijo naše telo. Matične celice k rasti in razmnoževanju spodbujajo tudi ostale zrele celice, istočasno pa zavirajo programirano celično smrt, kamor se celice sicer usmerijo ob neugodnih razmerah v telesu.

Več študij kaže, da so matične celice poleg zdravljenja hrustanca, obetavne pri zdravljenju poškodb kit, mišic in kosti ne le v ortopediji ampak tudi v hematologiji, imunologiji, onkologiji in kardiologiji.

Po desetih letih uspešnega sodelovanja z uglednim prof. Fu-jem in drugimi strokovnjaki iz ZDA in Evrope, smo se v Artrosu na področju zdravljenja poškodb sprednje križne vezi ter po več odmevnih študijah, še posebej posvetili problematiki zdravljenja hrustanca, tako pri poškodbah pa tudi pri obrabah. Zato smo po večletni uporabi drugih metod, kot sta Orthokin in hialuronska kislina pričeli z zdravljenjem z matičnimi celicami. Trenutno izvajamo zahtevno študijo na področju zdravljenja hrustanca, ko smo v fazi uvedbe odvzema matičnih celic iz maščobnih tkiv.

 

Artros, center za otropedijo in športne poškodbe

Smučanje: najbolj na udaru koleno

Več kot tretjina smučarskih poškodb se zgodi na kolenskem sklepu. Ob padcu na belih strminah so najpogostejši zvin kolena, poškodbe sprednjih in stranskih križnih vezi ter poškodbe meniskusa. Zakaj?

Najpogostejši razlog za katerokoli športno poškodbo je neustrezna pripravljenost telesa na športno aktivnost in pretiravanje. Za vsak šport, sploh če je sezonske narave, moramo pravilno okrepiti mišice, ki jih pri tem obremenjujemo. Pred smučanjem ljudje velikokrat krepijo stegenske mišice, kar je sicer pravilno, vendar običajno z intenzivno vadbo prekomerno okrepijo štiriglavo mišico na sprednji strani stegna (t. i. kvadriceps), na zadnje stegenske mišice pa pozabijo. Tako porušijo idealno razmerje moči med obema stegenskima mišicama, s tem pa pri povečani telesni obremenitvi, kar smučanje je, nevede povečajo ravno obremenitev sprednje križne vezi ter tako zvišajo tveganje za njeno poškodbo.

Drugi razlog za večje število poškodb kolena na belih strminah pa je sprememba smučarske tehnike, ki se je zelo razširila med smučarji v zadnjih letih. Z uporabo carving smuči smo namreč začeli uporabljati t. i. zarezno tehniko, ki najbolj obremeni ravno kolena. Če smo si pri stari tehniki smučanja najpogosteje poškodovali goleni in gležnje, nova pomeni največjo nevarnost za kolenski sklep.

Vsak padec zahteva ukrepanje

Kadar so poškodbe ob smučarskem padcu lažje, si lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del telesa pa povijemo z elastičnim povojem in ga dvignemo nad raven srca.

“Če bolečina ne mine oziroma se povečuje, če sklepa ne morete več obremeniti ali se pojavi oteklina, morate čim prej obiskati zdravnika specialista. Ta bo določil nadaljnje diagnostične postopke, kot sta na primer rentgen ali magnetna resonanca, in pripravil načrt najbolj optimalnega zdravljenja. To je lahko samo mirovanje, uporaba bergel ali opornice, fizioterapija, lahko pa zahteva operativno zdravljenje, odvisno od poškodbe,” razloži doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije, ki je v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros specializiran ravno za zdravljenje poškodb kolena.

Kaj pa poškodbe zgornjega dela telesa?

Na splošno velja, da je pogostost poškodb spodnjih okončin pri smučanju približno dvakrat večja v primerjavi s pogostostjo poškodb v predelu zgornjih okončin. Vseeno pa tudi te niso zanemarljive. Pogosto se zgodi, da si smučarji poškodujejo glavo – predvsem otroci, zato je zanje čelada obvezna –, značilna smučarska poškodba pa je tudi “smučarki palec”. Ta se zgodi, ker smučar pri padcu ne spusti palice, ki jo ima običajno zavito okoli zapestja, pri stiku s tlemi pa ročaj palice potisne palec navzven in tako se pretrgajo vezi.

Nekoliko pogostejše kot pri smučarjih so poškodbe zgornjih udov pri deskarjih. Ti si z njimi pomagajo loviti ravnotežje in če pri tem padejo, si lahko poškodujejo zapestje, podlahtnico, ramenski sklep ali si zlomijo ključnico.

Vse na enem mestu

Na slovenskih smučiščih se letno zgodi približno 1.300 poškodb. Če se nesrečni padec kdaj zgodi tudi vam, se naročite na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajamo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja športnih poškodb. Pri nas v nekaj dneh dobite diagnozo in zdravljenje se lahko začne.

Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/smucanje-najbolj-na-udaru-koleno-435516

Priznanje za najvišje ocene iz spremljanja zadovoljstva zavarovancev

Artros, center za ortopedijo je na svečani podelitvi prejeli priznanje za najvišje ocene iz spremljanja zadovoljstva zavarovancev Triglav, Zdravstvena zavarovalnica pri koriščenju zdravstvenih storitev.

Hrbtenica

• ZGRADBA HRBTENICE

  Hrbtenico sestavljajo:

  1. hrbtenične kosti,

  2. sklepi,

  3. vezi oz. ligamenti,

  4. mišice,

  5. medvretenčne ploščice in

  6. živci.

  

  HRBTENIČNE KOSTI

  Hrbteničnim kostem pravimo vretenca.

  Hrbtenico sestavlja 33 kosti, in sicer:

  24 vretenc;

  križnica (pet med seboj zraslih vretenc) in

  trtica (štiri med seboj zrasla vretenca).

  Kalcij in fosfati, ki so pomembni minerali, imajo pomembno vlogo, da so hrbtenične kosti zdrave, trdne in močne. Če teh mineralov primanjkuje ali jih izgubimo, kosti postanejo krhke, imajo manjšo moč in postanejo drugače oblikovane – spremeni se struktura hrbtenice.

  Poznamo 4 področja hrbtenice:

  1. cervikalno področje (vratna hrbtenica),
  2. torakalno področje (prsna hrbtenica),
  3. lumbalno področje (ledvena hrbtenica) in
  4. sakralno področje (križnica).

  Ta področja segajo od lobanjskega dna pa vse do medenice.

  Zgradba hrbtenice nam omogoča gibanje zgornjega dela telesa v vse smeri. Medvretenčne ploščice, ki so sestavni del hrbtenice, omogočajo prožnost hrbtenice, zaradi česar se lahko gibamo.

  TORAKALNO PODROČJE

  Torakalna hrbtenica (prsni predel hrbtenice) je sestavljena iz 12 vretenc. Vsa podpirajo 24 reber in zagotavljajo okvir za mišice, da lahko premikamo zgornji del telesa. Torakalno področje hrbtenice stabilizira in ščiti notranje organe v prsnem področju.

  V prsnem predelu se lahko pojavijo tudi različne bolečine, ki se kažejo kot oteženo gibanje, težave v predelu črevesja in težave z mehurjem. Bolečine se začenjajo v zgornjem predelu in se nadaljujejo navzdol do nog. Če bolečine ne zdravimo dovolj hitro lahko pride tudi do paralize od pasu navzdol.

   

  

  CERVIKALNO PODROČJE

  Cervikalno hrbtenico (vratni predel hrbtenice) sestavlja 7 vretenc. Vratni predel se začne na spodnjem delu vratu in konča pri ramenih.

  Poškodbe vratne hrbtenice povzročijo zmanjšano gibljivostjo, togost v zgornjem delu hrbta; bolečina se začne v vratu in ramenih in poteka tudi do rok. Ob blažjih bolečin si lahko sami pomagamo in ne potrebujemo zdravniške pomoči. Boleč predel si lahko zmasiramo, pri tem lahko uporabimo tudi različna masažna olja; okrog bolečega predela si lahko ovijemo toplo brisačo. Za spanje uporabljamo primeren vzglavnik; pri delu v sede uporabljamo mizo in stol, ki sta primerna za naš vrat. Če bolečina ne popusti, se odpravimo k zdravniku, ki nam lahko predpiše zdravila za blažitev bolečin v vratu. Lahko se odločimo tudi za fizioterapijo, akupunkturo in kiropraktiko.

  LUMBALNO PODROČJE

  Lumbalno področje se nahaja na spodnjem delu hrbtenice in ga sestavlja 5 vretenc.
  Poznamo različne vrste poškodb hrbtenice, ki izvirajo iz ledvenega predela hrbtenice. Simptomi poškodbe ledvenega dela hrbtenice so: bolečine pri različnih vsakodnevnih dejavnostih, bolečine v spodnjem delu hrbta in v zadnjici, ki se lahko nadaljujejo tudi v eno ali obe nogi.

  Najbolj pogoste poškodbe lumbalnega dela hrbtenice so:

  1. ledveni izpah in mišični sev: Pri ledvenem zvinu se vezi trgajo od svojih privezov. Obe vrsti poškodb sta približno enako boleči in se podobno zdravita.
  2. hernija diska: To je bolj resna poškodba, ki je lahko zelo boleča. Hernija diska je zdrs medvretenčne ploščice, ki se najpogosteje pojavi zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice.

  Za odpravo oz. blažitev bolečin pri herniji diska je zelo koristen počitek, led in protivnetna zdravila. Pri zdravljenju se poslužujejo tudi fizikalne terapije, zdravniki včasih za blažitev bolečin predpišejo tudi steroidna zdravila. Ta se uporabljajo le v hujših primerih, saj lahko veliki odmerki teh zdravil povzročijo zasvojenost.

  SAKRALNO PODROČJE (KRIŽNICA)

  Križnico sestavlja 5 vretenc, ki tvorijo trikotno kost, ki je pritrjena na medenico. Bolečine v tem predelu hrbtenice se pojavljajo predvsem pri starejših ali zelo aktivnih ljudeh. Pri ženskah se bolečine v sakralnem predelu pojavljajo pogosteje, ker so njihove križne kosti širše in krajše od tistih pri moških. Bolečine se največkrat pojavijo na eni strani hrbtenice in se nadaljujejo navzdol do kolen ter so podobne bolečinam, ki se pojavljajo pri herniji diska ali išiasu.

  Zdravljenje bolečin v sakralnem delu hrbtenice je odvisno od stanja posameznika. Zelo učinkovita je kombinacija počitka, hlajenja z ledom, masaže in različnih raztezalnih vaj in vaj za krepitev mišic. Te vaje povečajo dotok krvi in okrepijo mišice. To zagotavlja boljšo podporo križnim vretencem. Bolečine lahko lajšamo tudi z različnimi protivnetnimi zdravili, pri hujših bolečinah se uporabljajo tudi steroidi. Če ne pomaga nobeden izmed naštetih načinov lajšanje bolečin, se poslužujejo kirurškega zdravljenja. Zdravljenje mora biti konstantno in lahko traja več mesecev, da se popolnoma odpravijo tovrstne bolečine.

  

  SKLEPI

  Sklepi povezujejo dve ali več hrbteničnih kosti med seboj. Večina hrbteničnih kosti ima 4 stične točke z drugimi kostmi.Sklepe hrbtenice imenujemo tudi Fasetni sklepi.

  

  Ko so sklepi zdravi, so površine sklepov sorazmerno debele, trde in gladke. Takrat nimamo bolečin v hrbtenici. Če pa sklepe ne uporabljamo dovolj pogosto ali pa so poškodovani, se težje gibamo, pri gibanju se lahko pojavljajo tudi bolečine. Brez zdravniškega posega te težave lahko postanejo kronične in utegne se zgoditi, da se kosti poskušajo medsebojno zarasti, kar je lahko zelo boleče. Bolečine v spodnjem delu hrbta pri zdravi hrbtenici se lahko pojavijo, če predolgo stojimo, saj se sklepi zaradi učinkov težnosti stisnejo.

  VEZI oz. LIGAMENTI

  Vezi so pritrjene na vse kosti in ploščice v hrbtenici.

  Značilnosti vezi:

  • so mehkejše od kosti in ne tako mehke kot mišice;
  • so prožne.

  Vezi so iz vezivnega tkiva. Krajši so kratki in povezujejo sosednje kosti, daljši in se raztezajo po vsej dolžini hrbtenice.

  

  Vezi opravljajo več nalog:

  • povezovanje kosti tako, da se lahko varno upogibamo, vrtimo in se različno gibamo (glavna naloga vezi);
  • dajejo dodatno oporo hrbtenici od glave do trtice;
  • držijo ploščice, kosti in mišice na njihovih mestih;
  • razbremenjujejo druge dele hrbtenice (npr. ploščice);
  • podpirajo hrbtenične kosti in jih obdržijo v pravilnem položaju.

  Vezi si lahko tudi »prenategnemo«. Vzrok tem je lahko nepravilna drža, zaradi česar se pojavijo bolečine v hrbtu ali v vratu, ki ne nastanejo zaradi nesreč in poškodb. Okrevanje je lahko dolgotrajno predvsem pri izvinjenih ali pretrganih vezeh.

   MIŠICE

  Mišice so pasovom podobni deli telesa in so prožnejši od vezi. Lahko se raztezajo in se krčijo (omogočajo gibanje telesa – opravljanje različnih telesnih aktivnosti npr. dviganje, spuščanje, vlečenje, nošenje). Ob krčenju in raztezanju mišic, le-te vlečejo kosti v različne smeri. Mišice delujejo tudi tako, da telesu preprečujejo gibanje, če gibanje ni zaželeno.

  Z urjenjem mišic dosežemo, da naše mišice obdržijo svojo moč, so vzdržljive in prožne. S tem se zmanjša tveganje za bolečine ali poškodbe, ki lahko nastanejo, če mišice oslabijo, ker jih premalo uporabljamo, ali pa se poškodujejo. Kosti, sklepi, medvretenčne ploščice in vezi so manj obremenjene, če pravilno delamo.

  Delovanje mišic

  Izvedba giba: Možgani po živcih pošljejo sporočilo primerni mišici – mišica dobi to sporočilo, da se skrči – krčenje povzroči, da se skupaj z mišico premakne tudi kost (če je potrebno pa tudi vse telo).

  Za svoje delovanje (nategovanje, sproščanje, vrnitev v stanje mirovanja) mišice potrebujejo energijo. Mišična napetost se pojavi, če mišicam zmanjka energije ali če se utrudijo, in se ne morejo sprostiti v svojo prvotno dolžino. To se lahko zgodi tudi mišicah v hrbtu. Zaradi skrčenja mišic v hrbtu so kosti bolj stisnjene med seboj, kar lahko povzroči bolečine v hrbtenici.

  Posledica kratkoročne preutrujenosti mišic so velike bolečine v hrbtu, če pa so bolečine dolgoročno prisotne, pride do hitrejše obrabe hrbtenice. Ker pa so mišice v hrbtu dobro prekrvavljene, se poškodbe hitreje pozdravijo.

  MEDVRETENČNE PLOŠČICE

  Medvretenčne ploščice dajejo prostor živcem, ki iz hrbtenjače segajo na druga področja telesa in so nameščene med hrbteničnimi kostmi. Sestavljene so iz hrustanca. V prečnem prerezu je medvretenčna ploščica podobna na sredino prerezani čebuli.

  

  Stopnje vretenčnih ploščic:

  zdrava medvretenčna ploščica ima tekočino v sredini;

  izbočena oz. nabrekla medvretenčna ploščica, v kateri tekočina začne prodirati skozi vlaknasto tkivo;

  povešena oz. poškodovana medvretenčna ploščica, v kateri tekočina izteče iz vseh plasti in pronica v bližnje tkivo.

  Zdrave in nepoškodovane medvretenčne ploščice, lahko ustavijo veliko večino sunkov, ki se pojavijo pri hoji, teku, skakanju, sedenju ipd.

  V medvretenčni ploščici je tudi pritisk, ki se ob pripogibanju, obračanju ali razteganju, spremeni v tistem delu, ki je napolnjena s tekočino. Dolgoročno se lahko zaradi prekomernega upogibanja (npr. prekomerno nošenje bremen, nepravilna drža pri sedenju) poškodujejo medvretenčne ploščice.

   

  Poškodbe medvretenčnih ploščic

  zdrs medvretenčne ploščice: Poškodbe se začenjajo v obročkih sredi ploščice in se nato nadaljujejo v smeri proti zunanjim obročkom. Pri tej poškodbi tekočina steče skozi obročke. Če pride do poslabšanja stanja, ploščica nabrekne.

  zlom medvretenčne ploščice: Pojavi se, ko obročki pritiskajo na hrbtenjačo ali na živce, ki vodijo iz hrbtenjače. Ploščica se zlomi, če se obrabijo vsi obročki

  degenerativna bolezen medvretenčnih ploščic: Pri tej bolezni se ena ali več ploščic izsuši in izgubi svojo sposobnost absorbiranja obremenitev in udarcev. Stanje se z leti običajno še poslabša. Na ploščice v hrbtenici vpliva tudi starost. S starostjo se zmanjšuje količina vode v ploščici. Ploščica lahko izgubi višino in se sesede, če se obrabi, izsuši, nabrekne ali se kako drugače poškoduje. Posledično kosti bolj pritisnejo druga na drugo, sklepi začnejo prevzemati udarce; posledično pride do obrabe sklepov. Zmanjšanje višine tudi zoži odprtino med kostmi, skozi katere iz hrbtenjače izhaja živec. Zoženje lahko stisne živec, kar lahko pripelje do bolečin v hrbtenici.

  ŽIVCI

  Živci so prenašalci sporočil v telesu. Začenjajo se v možganih in so razvejani skozi hrbtenjačo. Možgani in hrbtenjača usklajujejo vsak proces, ki poteka v človeškem telesu. Možgani dajejo ukaze telesu in so glavna informacijska pot v telesu. Po eni strani možgani pošiljajo po živcih sporočila, po drugi strani pa razni deli našega telesa pošiljajo signale o svojem stanju nazaj v možgane. Povratne informacije možganom so občutki npr. bolečine, pritisk, vročina, mraz, gibanje. Hrbtenjača usklajuje vse potrebno za zaznavanje zunanjih dražljajev. Iz  hrbtenjače izhaja 31 parov hrbteničnih živcev.Hrbtenjačni oz. spinalni živci spadajo v periferni (obkrajni) živčni sistem  in jih delimo na senzorične ter motorične živce.Mesto, kjer se živci razcepljajo in zapuščajo hrbtenjačo, imenujemo živčne korenine.Komunikacija med živci in možgani se prekini, če so živci poškodovani. Pri organih, ki potrebujejo navodila ali morajo poročati o svojih občutkih, se lahko pojavi več težav.
  Hrbtenjača je tako kot možgani  del centralnega živčnega sistema in je  življenjskega pomena za delovanje celotnega organizma.Pot oz. komunikacijo med možgani in živci varujejo  strukture hrbtenice (kosti, mišice in vezi).

Vir: http://www.natego.si/si/hrbtenica-a53.shtml

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe

Vaje za kolk, koleno in gleženj

Bolečina v kolku, kolenu in gležnju

Vzrokov za bolečino v kolenu, kolku in gležnju je veliko. Pri odraslih sta pogosta razloga preobremenitev in obraba sklepnih struktur. Preobremenitev sklepa lahko nastopi zaradi povečanih sil podlage, ki preko gležnjev delujejo na kolena in kolk ter na hrbtenico. Zato se je v primeru težav smiselno izogniti telesnim aktivnostim na trdih ali neravnih površinah, npr. teku. Tudi okvara enega sklepa lahko povzroči nepravilno obremenjevanje drugih sklepov in posledično bolečino.

Pri manjših preobremenitvah sklepa si lahko pomagamo sami s počitkom. Če pa je bolečina v kolenu, kolku ali gležnju vztrajna, če se pojavi nenadna huda bolečina ali če nastane poškodba, je treba obiskati zdravnika.

Redna vadba za področje kolka, kolena in gležnja je pomembna za vzdrževanje gibljivosti sklepov, jakosti in moči mišic ter prožnosti kit in vezi. Poznamo tudi t. i. preneseno bolečino, ko se bolečina z enega sklepa prenese na drugega npr. s kolka na koleno. Zato je priporočljivo vaditi po kombiniranem programu vaj za koleno, kolk in gleženj.

OPOZORILO!

Takoj obiščite zdravnika:

• če je bolečina huda,
• če jo spremljajo mravljinci,
• če se pojavi slaba moč v nogah ali
• če se pojavijo motnje odvajanja blata in vode.

Če ste že imeli poškodbo ali operacijo sklepa, se pred vadbo posvetujte s svojim zdravnikom.

Ob bolečini v kolenu in kolku je sklepe treba razbremeniti, kar dosežete s počitkom v razbremenilnih položajih.

Vaje za kolk, koleno in gleženj

Po prenehanju bolečine začnite z vajami za kolk, koleno in gleženj, vendar jih izvajajte le do meje bolečine. Vaje so primerne tudi za preprečevanje bolečine v kolku, kolenu in gležnju. Njihov namen je ohraniti gibljivost sklepov in okrepiti mišice, ki sklep obdajajo, ter tako stabilizirati področje kolka, kolena in gležnja.

Priporočeni potek vadbe:

• ob bolečini: razbremenilni položaji
• po prenehanju bolečine in preventivno: ogrevanje, vaje za utrditev mišic kolka, kolena in gležnja,  raztezne vaje za kolk, koleno in gleženj, sproščanje

Zaporedni video prikaz vseh vaj za kolk, koleno in gleženj – od ogrevanja in vaj  za utrditev mišic do razteznih vaj in končnega sproščanja si lahko ogledate pod naslovom celovita vodena vadba za kolk, koleno in gleženj.

Predstavljeni program vaj za kolk, koleno in gleženj izvajajte prva dva meseca dva- do štirikrat na teden. Zatem lahko, skladno z vašimi zmožnostmi, zahtevnost vadbe stopnjujete na več načinov: lahko v seriji povečujete število ponovitev posamezne vaje, lahko krajšate odmore med vajami ali naredite 2 do 3  sklope vaj.

Vaje za kolk, koleno in gleženj sta pripravila asist. Andrej Kocjan in doc. dr. Dorjana Zerbo Šporin, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave.

Vir: http://www.lek.si/sl/skrb-za-zdravje/bolecina/vaje/vaje-za-kolk-koleno-glezenj/

 

Artros center za ortopedijo in športne poškodbe

Intervju: David Burger, operacija rame

David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.

Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?

Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.

 

Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?

Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.

Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?

Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.

 

Ste imeli kaj treme ali strahu?

Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.

 

Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?

Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.

 

Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?

Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.

 

Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?

V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.

 

Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?

V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.

 

Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?

Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.

 

Iz revije Vid & Gib

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe