David Burger, namestnik veleposlanika ZDA, pravi, da smo si Američani in Slovenci podobni, saj spijemo veliko kave. Zato ni presenečal domačen vonj po kavi, ki se je širil po Wettachovi vili, medtem ko sva se pogovarjala o poškodbi rame in operaciji v ortopedskem centru Artros.
Slovenci in Američani imamo torej nekaj skupnega, v čem pa se najbolj razlikujemo?
Zelo me je prevzela ljubezen do narave, ki jo gojite Slovenci. Tudi v ZDA imamo čudovito naravo, a odnos, ki ga Slovenci izkazujete naravi, je neprimerljiv. Tudi Makedonija, v kateri sem živel nekaj časa, je lepa država, vendar za njene naravne danosti ne skrbijo v tolikšni meri. Tam v naravi pogosto opaziš kupe smeti in razbite steklenice. Če se v Sloveniji sprehodiš po kateri izmed sprehajalnih poti, pa je podoba drugačna. To pri Slovencih zelo cenim.
Tudi vi cenite naravo in se radi gibate, še posebej radi igrate tenis. Je bil tenis razlog, da so se pričele bolečine v predelu desne nadlahti? Zakaj so se začele?
Ne spomnim se nobene poškodbe, ki bi povzročila bolečino. Pojavila se je pred tremi ali štirimi leti ter ni in ni pojenjala. Najprej sem poskušal z obkladki in podobnim, vendar ni nič pomagalo. Obiskal sem svojega osebnega zdravnika v Združenih državah Amerike, ki mi je svetoval, naj poskusim s fizioterapijo, a žal tudi ta ni pomagala. Prav v času selitve v Slovenijo sem se resneje posvetil svoji težavi in z našo medicinsko sestro v ambasadi sva se povezala z Artrosom.
Kako je potekal postopek diagnoze in operacije?
Po strokovnem pregledu in hitri, natančni diagnozi smo se odločili za operacijo. Dr. Mikek me je na predhodnih pregledih popeljal skozi celoten postopek operacije in mi vse natančno pojasnil. Na dan operacije sem celo dobil zagotovilo, da med operacijo ne bom čutil ničesar. In res nisem. Operacija je bila zelo preprosta, vse je potekalo po pričakovanjih, brez zapletov, po končanem posegu pa nisem imel nobenih težav.
Ste imeli kaj treme ali strahu?
Malenkost, saj pred tem nikoli nisem imel večje operacije. Operacija pri dr. Mikeku je bila moja največja operacija do sedaj. Malce treme je bilo, a res malo, saj so me natančno informirali o tem, kako bo operacija potekala. V mislih sem imel le, da bom po okrevanju ponovno živel brez bolečin in da bom lahko igral tenis ter počel druge stvari kot pred poškodbo.
Kaj je bilo za vas v času rehabilitacije najtežje?
Spanje. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem se pri spanju sprostil in da sem našel udoben položaj. Nekaj tednov sem zato čutil rahlo pomanjkanje spanca. Če odštejem to, je bilo vse drugo pričakovano.
Od konca zdravljenja je minilo skoraj dve leti. Ste popolnoma okrevali?
Občasno čutim nekaj več napetosti, ampak težko bi rekel, da gre za bolečino. Nekoliko več časa potrebujem za ogrevanje pred telovadbo, sicer pa se odlično počutim.
Kaj pa tenis? Je udarec z loparjem tako močan, kot je bil pred poškodbo?
V tenisu še vedno zelo uživam, še vedno ga igram, a žal ne tako pogosto, kot bi ga želel. To seveda nima nikakršne povezave z operacijo, ampak bolj s tem, da ne najdem dovolj časa. Glede udarcev pa mislim, da moram še nekoliko popraviti svoj servis. Druge udarce lahko namreč izvedem brez težav in bolečin.
Veliko diplomatov živi ločeno od svojih družin. Kako vi usklajujete svoje delo in družino?
V svoji karieri sem imel res veliko srečo, da nikoli nisem delal ločeno od družine. Vedno smo živeli na varnih območjih. Žal veliko diplomatov dela na zahtevnih, nemirnih območjih, ki za njihove družine niso varna. Potem so tu še selitve, ki so vedno izziv, saj vsakih nekaj let zamenjamo okolje. To zahteva veliko fleksibilnosti, predvsem pa razumevanja s strani žene in otrok. Sicer pa svoj prosti čas radi zapolnimo s skupnimi aktivnostmi; vsaj en dan v tednu namenimo spoznavanju različnih kotičkov Slovenije, tudi njene kulinarike. Mesa sicer ne jem in zato nekaj tradicionalnih slovenskih jedi nisem poskusil, nadvse rad pa imam kremno rezino.
Si morda lahko zamislite življenje v Sloveniji tudi kasneje, ko boste končali delo namestnika?
Z veseljem se bom v Slovenijo še vrnil. Res je lepa država in prav vsak diplomat, ki ga poznam ter biva ali pa je bival v Sloveniji, tukaj živi oziroma je živel in delal z velikim veseljem. Morda pa preverim celo možnosti upokojitve v Sloveniji ali blizu nje, a do takrat je še nekaj časa.
Globoka bolečina v notranjosti kolena, še posebej pri hoji navzdol, in otekanje kolena sta lahko znaka obrabe hrustanca. Poškodbe na hrustancu pa se ne zacelijo same od sebe. Če jih ne zdravimo, okvara ostane.
Najsodobnejša metoda zdravljenja poškodb hrustanca je zdravljenje z matičnimi celicami, njeni predhodnici pa sta metodi zdravljenja z lastno krvno plazmo Orthokin® in injekcijami hialuronske kisline.
Kljub temu da je izid zdravljenja poškodbe hrustanca najtežje napovedati, saj je postopek celjenja zelo zapleten, obstaja kar nekaj sodobnih metod, ki v zadnjih letih pri zdravljenju hrustanca dosegajo izjemno dobre rezultate.
Zdravljenje z matičnimi celicam
Najsodobnejši način zdravljenja hrustanca v tem trenutku je zagotovo zdravljenje z matičnimi celicami. Matične celice so predhodnice vseh naših celic, ki imajo na začetku našega življenja možnost preobrazbe v katerokoli celico. Pozneje se ta zmožnost zmanjša, vseeno pa imamo matične celice tudi odrasli ljudje. Največ jih imamo v kostnem mozgu in dokazano je, da so se te sposobne preobraziti vsaj v hrustančne, kostne in maščobne celice. Zato jih uporabljamo tudi za zdravljenje hrustanca.
“Zdravljenje z matičnimi celicami poteka tako, da pacientu iz golenice ali dela medenice vzamemo približno od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Iz tega nato usposobljeno osebje v posebnem postopku pripravi koncentrat njegovih lastnih matičnih celic, ki ga kirurg injicira v poškodovan sklep,” pravi doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer takšno zdravljenje opravljajo med prvimi v Sloveniji.
Prvi rezultati zdravljenja z matičnimi celicami so zelo dobri, za dolgoročne rezultate pa bo treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov. Zagotovo pa ta najnovejša metoda zdravljenja pacientom z obrabo hrustanca daje veliko upanja za izboljšanje njihove poškodbe.
Orthokin® in hialuronska kislina
Dobre rezultate pri zdravljenju hrustanca dosega tudi metoda Orthokin®, ki jo uporabljajo predvsem za zmanjšanje obrabe hrustanca. Gre za zdravljenje z lastno krvno plazmo. To pomeni, da zdravnik pacientu vzame kri, ki se jo nato obdela v posebnem postopku, tako da začne sproščati protein IL-1RA. Ta nas namreč varuje pred propadanjem hrustanca, deluje protibolečinsko in blaži vnetja v sklepu. Tako pripravljeno plazmo se potem večkrat vbrizga v oboleli sklep pacienta.
V centru Artros z metodo Orthokin® letno zdravijo približno sto pacientov. Dobra tretjina jih je po zaključeni terapiji brez bolečin, pri skoraj polovici pacientov pa glede obrabe hrustanca dosežejo znatno izboljšanje stanja.
Najbolj znano in razširjeno zdravljenje sklepne obrabe pa so sicer injekcije hialuronske kisline. Ta je namreč ena izmed pomembnejših naravnih sestavin hrustančne medceličnine, zato z njenim vbrizgavanjem v oboleli sklep obrabo hrustanca poskušamo upočasniti.
Kakšno zdravljenje izbrati?
“Za kakšno zdravljenje se odločimo pri posameznem pacientu, je odvisno predvsem od diagnoze in ugotovljene intenzitete težav s hrustancem,” razloži doc. dr. Hussein. In pojasni, da se ob blagih spremembah pogosto odločajo za vbrizganje hialuronske kisline, pri večjih obrabah, na primer pri obrabi druge ali tretje stopnje, predlagajo zdravljenje z metodo Orthokin® ali zdravljenje z matičnimi celicami. Pri hujših stopnjah obrabe pa kombinirajo operativno zdravljenje in zdravljenje z matičnimi celicami.
V centru Artros pionirji zdravljenja hrustanca
V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja hrustanca in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.
Dr. Lenart Girandon, univ. dipl. mikrobiolog, Educell d. o. o. Doc. dr. Miomir Knežević, univ. dipl. biolog, Educell d. o. o. Asist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije
Že vrsto let lahko obrabo hrustanca omilimo z injekcijami različnih sredstev v oboleli sklep. Najbolj znano in že dolgo uporabljano sredstvo za injiciranje v sklep z namenom zaščite hrustanca je hialuronska kislina, novejša metoda z injiciranjem v sklep pa je uporaba bolnikove lastne, s trombociti bogate krvne plazme (metoda Orthokin®). Ta metoda poleg zaščite pred nadaljevanjem obrabe hrustanca z delovanjem rastnih dejavnikov v trombocitih omogoči tudi delno obnovo hrustančne plasti. Najnovejša metoda pa je zdravljenje z matičnimi celicami.
Matične celice so prve celice, ki začnejo tvoriti človeško telo in so predhodnice vseh celic, iz katerih je telo sestavljeno. Na začetku imajo sposobnost preobrazbe v katero koli celico človeškega telesa – kožno, kostno, mišično, živčno, spolno, očesno, jetrno, ledvično, hrustančno in v vse druge od približno 200 tipov celic, kolikor jih sestavlja naše telo. Že pred rojstvom se število in sposobnosti matičnih celic nekoliko zmanjšajo, s staranjem pa celice postajajo čedalje manj sposobne transformacije.
Odrasle matične celice v kosteh
Kljub temu imamo tudi odrasli ljudje, vključno s starejšimi, določeno število matičnih celic. Te lahko tvorijo nekaj tipov usmerjenih celic in so sposobne omejenega razmnoževanja. Najbolj poznan vir odraslih matičnih celic je kostni mozeg, katerega matične celice so sposobne diferenciacije vsaj v hrustančne celice (hondrocite), kostne celice (osteoblaste) in maščobne celice (adipocite), vsebuje pa tudi krvotvorne matične celice, ki skrbijo za obnavljanje imunskega sistema – odstranjevalca tujkov in okvarjenih celic.
Kostni mozeg je v spužvasti sredini kosti, obdaja ga kompaktna (močna) kostnina in ga je mogoče relativno neboleče odvzeti v majhni količini brez večjih posledic po odvzemu. V zadnjem času so razvili tudi posebne igle, ki omogočajo kakovosten odvzem kostnega mozga, obenem pa zmanjšajo bolečino ob in po odvzemu ter hkrati minimalno poškodujejo okoliško kompaktno kostnino.
Odrasle matične celice so bile odkrite že leta 1976, vendar so kljub velikemu številu raziskav v klinično uporabo prišle v zadnjih petih do desetih letih, medtem ko so se v ortopediji začele uspešno uporabljati nedavno.
Kako matične celice zdravijo sklepe?
Ob poškodbi, na primer pri padcu, nenadni prekomerni obremenitvi ali dolgotrajni obrabi hrustanca v sklep vdre večje število imunskih celic, ki izločajo vnetne faktorje, zaradi česar se v sklepu pojavi vnetje. Vnetje je primarno namenjeno odstranjevanju tujkov, kar se med drugim doseže tudi z izločanjem molekul, ki zavirajo rast mikrobnih in telesnih celic. Zato te ne morejo rasti in lahko zaradi neugodnega okolja celo umrejo.
Odrasle (mezenhimske) matične celice pa vnetje umirijo, omogočijo normalne razmere za rast celic in jih s svojimi lastnostmi k rasti celo spodbujajo. Poleg tega se lahko diferencirajo v tip manjkajočih celic in tako aktivno sodelujejo pri regeneraciji tkiv.
Preprosto, hitro, učinkovito
Za pacienta je zdravljenje preprosto, hitro in razmeroma neboleče, rehabilitacija pa ni daljša, kot je priporočena za podobne posege brez uporabe celic. Zdravljenje z matičnimi celicami predlagamo, če ob pregledu ugotovimo, da je pacient primeren za tak poseg. Med posegom v lokalni ali splošni anesteziji mu kirurg odvzame od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga iz golenice ali iz črevnice (del medenice). Iz kostnega mozga nato usposobljeno osebje skoncentrira mezenhimske matične celice skupaj z rastnimi faktorji, ki so prisotni v kostnem mozgu, in pripravi od 3 do 10 mililitrov koncentrata celic. Ta končni celični pripravek nato zdravnik injicira v sklep, če gre za površinske poškodbe hrustanca, ali ga nanese na nosilec, ki ga vsadi v lezijo, če ta sega do kosti.
Cenejše in hitrejše zdravljenje
Varnost, uporabnost in učinkovitost mezenhimskih matičnih celic pri zdravljenju sklepnih težav je dokazalo že več kliničnih študij po vsem svetu. Pred tem je v ortopediji za zlati standard veljala metoda implantacije pacientu lastnih (avtolognih) gojenih hrustančnih celic, imenovana ACI (angl. Autologous Chondrocyte Implantation), ki se v Sloveniji uporablja že več kot 15 let. Klinične študije, ki so metodo ACI primerjale z aplikacijo mezenhimskih matičnih celic, so ugotovile, da je uporaba mezenhimskih matičnih celic enako varna in učinkovita kot ACI. Poleg tega je pri zdravljenju z matičnimi celicami potreben samo en poseg, ne dva, kot ju zahteva metoda ACI, ki vključuje poseg za odvzem hrustanca in poseg za vsaditev hrustančnih celic nazaj v tkivo. Hkrati pa je najnovejša metoda tudi cenovno ugodnejša. Zaradi tega se je v tujini zdravljenje z matičnimi celicami močno razširilo in ga uporabljajo že po vsem svetu.
Izmed vseh sklepov našega gibalnega aparata ravno rame omogoča največjo gibljivost. Funkcionalnost tega sklepa se kaže v njegovi kompleksnosti, posledica slednje pa so tudi številne možnosti za okvaro ali poškodbo.
Razumevanje principov delovanja ramenskega sklepa in mehanizmov nastanka poškodb kot tudi dojemanje zahtevnosti samega operativnega posega in rehabilitacije po poškodbi omogoča šele poznavanje osnovne anatomske zgradbe ramena.
Kosti
Osnovno strukturo ramena sestavljajo, podobno kot pri vseh sklepih gibal, kosti in hrustančne površine. V ramenu sklep tvorijo lopatica, nadlahtnica in ključnica. Po pravem pojmovanju je ramenski sklep pravzaprav sestavljen iz treh sklepov – sklepa med glavo nadlahtnice in lopatico (glenohumeralni sklep), sklepa med akromialnim odrastkom lopatice in končnim delom ključnice (akromioklavikularni sklep) in nepravim sklepom med prsnim košem in lopatico (skapulotorakalni sklep). Za pravilno delovanje ramena je potrebno koordinirano gibanje v vseh treh sklepih. Fiziološki vzorec gibanja, ki ga lahko opazujemo med dvigom roke v ramenu, kjer gre za hkratno gibanje oziroma zasuk (rotacijo) lopatice na prsnem košu in pomikanje glave nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu, imenujemo skapulo-humeralna kinematika. Značilno se ta že v zgodnjih fazah obolenja ali poškodbe ramena poruši, kar povzroča dodatno preobremenjevanje okvarjenih ali poškodovanih mehkih tkiv ramena.
Mišice
Podobno kot pri drugih sklepih mišično-skeletnega sistema mehka tkiva v ramenu sestavljajo sklepna ovojnica z vezmi (ligamenti) in mišice, ki se na kostne površine priraščajo s kitami. Hrustančno sklepno površino lopatice poglablja labrum, vezivna hrustančna struktura trikotnega preseka, ki po obodu obdaja glenoid. Njegova glavna vloga je povečevanje stabilnosti glenohumeralnega sklepa ter izboljševanje prileganja sklepnih površin lopatice in nadlahtnice. Najpomembnejše mišice ramenskega sklepa so mišice rotatorne manšete. Gre za skupino štirih razmeroma majhnih mišic, katerih kite se zlivajo in skupaj naraščajo na sprednjo, zgornjo in zadnjo površino anatomskega vratu nadlahtnice. Delujejo kot dinamični stabilizator glavice nadlahtnice v glenohumeralnem sklepu ter podpirajo večje povrhnje mišice pri izvajanju gibov elevacije ter zunanjega in nostranjega zasuka v ramenu. Med mišicami ramena je treba omeniti še veliko deltoidno mišico, ki zagotavlja glavni del sile, potrebne za gib elevacije v ramenu, veliko pektoralno mišico, ki je pomembna zlasti pri gibih notranjega zasuka, in skupino mišic, ki jih imenujemo stabilizatorji lopatice in so zelo pomembne za zagotavljanje ustreznega pomikanja lopatice po prsnem košu med izvajanjem gibov v ramenu.
Najpogostejše poškodbe ramena
Raztrganje kit rotatorne manšete
V kitah rotatorne manšete, zlasti v kiti mišice supraspinatus, se v odrasli dobi začnejo postopno razvijati degenerativne spremembe. Posledica tega procesa je zmanjševanje natezne odpornosti kit, kar lahko že pri manjših poškodbah privede do pretrganja teh kit.
Edino zdravljenje, ki zagotavlja ponovno vzpostavitev intaktnosti okvarjenih kit, je operativna terapija s prišitjem raztrganih kit. Ali je takšno zdravljenje možno pri konkretnem bolniku, pa je odvisno od mnogih dejavnikov. Od, denimo, obsega okvare kit, kroničnosti tega stanja in prisotnosti morebitnih degenerativnih sprememb hrustanca. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo tudi starost bolnika, njegovo splošno zdravstveno stanje, trenutna funkcija ramena, stopnja bolečin in bolnikova pričakovanja. Pri tistih, kjer operacija zaradi katerega od naštetih razlogov ni primerna oblika zdravljenja, skušamo funkcijo izboljšati s konzervativnim zdravljenjem v obliki fizikalne terapije, ki vključuje ustrezna protibolečinska obsevanja in terapevtske vaje. Takšno zdravljenje je lahko ob motiviranosti in dobrem sodelovanju bolnika zelo uspešno.
Pri izrazitejših bolečinah včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija ramena s kortikosteroidom, ki umirja degenerativno vnetje v sklepu in s tem blaži bolečino. V nekaterih primerih kroničnega raztrganja kit rotatorne manšete z izrazito prizadetostjo funkcije ramena pa je potrebna tudi operacija z vstavitvijo umetnega sklepa. Ti posegi se praviloma izvajajo pri bolnikih po 65. letu starosti. Pri pravilno postavljenih indikacijah lahko na ta način zelo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo kronično bolečino.
Problemi z bicepsom
Biceps je dvoglava mišica, katere trebuh je na sprednji strani nadlakti. V spodnjem delu se z močno enojno kito prirašča na vrat koželjnice, v zgornjem delu pa se razcepi na dva dela. Prva, krajša kita, imenovana tudi kita kratke glave bicepsa, se prirašča na korakoidni odrastek lopatice in praviloma ne povzroča težav. Druga, bistveno daljša, je kita dolge glave bicepsa, ki poteka po žlebu nadlahtnice navzgor, nad sprednjim delom glave nadlahtnice naredi zavoj pod pravim kotom in se narašča na zgornji del glenoidnega labruma. Zaradi takega poteka se ta kita v zgornjem delu, kjer zavija v kostnem žlebu pod pravim kotom, pogosto vname ali tudi poškoduje.
V zgodnji fazi lahko težave zdravimo konzervativno s počitkom, fizikalno terapijo, včasih pride v poštev tudi lokalna infiltracija predela bicipitalnega sulkusa s kortikosteroidom. Če so težave kronične in se ponavljajo, pa se priporoča operativna terapija z artroskopsko tenodezo bicepsa. Gre za razmeroma kratek in minimalno invaziven ambulantni operativni poseg, kjer zgornji del bicepsa prekinemo in ponovno pritrdimo na kost nekoliko niže pod predelom okvare kite. Tako odpravimo bolečino in normaliziramo funkcijo rame. Na funkcijo mišice ta operacija nima vpliva. Mnogo redkeje se problemi s kito dolge glave bicepsa pojavljajo zaradi poškodbe v predelu njenega narastišča na zgornji del labruma v samem glenohumeralnem sklepu. Take poškodbe so značilne za mlajše aktivne športnike, ki se ukvarjajo s športi, ki zahtevajo izvajanje aktivnih sunkovitih zamahov. Pri njih je zdravljenje praviloma operativno, s ponovnim prišitjem narastišča kite in labruma. S primerno izvedenim operativnim posegom lahko zagotovimo vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev.
Ponavljajoči se izpahi ramena
Izjemen obseg gibljivosti ramenskega sklepa v praktično vseh ravninah pomeni tudi predispozicijo za razvoj nestabilnosti sklepa. Najpogosteje se težave s ponavljajočimi se izpahi ramena pojavljajo pri mlajših, kjer elastičnost mehkih tkiv in mišic še dodatno olajšuje nastanek izpaha sklepa. Do razvoja nestabilnosti ramena lahko pride kot posledica začetnega travmatskega izpaha, torej pri poškodbi. Po prvem izpahu se lahko odločamo med konzervativnim zdravljenjem s počitkom in kasnejšo fizikalno terapijo ter operacijo na drugi strani. Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo starost bolnika, raven športne aktivnosti, izpostavljenost kontaktnim športom, obseg okvar v sklepu, zlasti na kostnih delih ramenskega sklepa, ter prisotnost morebitne generalizirane hiperlaksnosti sklepov. Kadar se izpah ponovi drugič, praviloma vsem svetujemo operativno stabilizacijo. Ta je glede na obliko nestabilnosti in obseg sprememb na skeletu lahko izvedena artroskopsko s pritrditvijo in skrajšanjem sklepne ovojnice in vezi, torej s posegom na mehkih tkivih, ali kot klasični operativni poseg na kostnih strukturah sklepa. Pri tej različici se najpogosteje uporabi del korakoidnega odrastka lopatice za povečanje površine glenoida lopatice.
Pri nekaterih se izpahi v ramenu začnejo pojavljati tudi spontano. Praviloma je take oblike nestabilnosti teže zdraviti, saj so bolj kompleksne in povezane s slabo koordinacijo aktivacije ramenskih mišic, slabo držo ter slabim položajem lopatice. Takšno atravmatsko obliko nestabilnosti zato vsaj na začetku praviloma zdravimo konzervativno. S primernim programom fizikalne terapije skušamo korigirati vse funkcionalne deficite mišic, ki povzročajo nestabilnost ramena. Kadar takšno zdravljenje ni uspešno, tudi pri teh oblikah nestabilnosti pogosto predlagamo operativno stabilizacijo sklepa.
Obraba hrustanca v ramenskem sklepu
V nasprotju s kolkom in kolenom se obraba hrustanca v ramenu razvije razmeroma redko. Najpogosteje je povezana s predhodnimi poškodbami, kot so zlomi zgornjega dela nadlahtnice ali sklepne površine lopatice, s ponavljajočimi se izpahi ramena, lahko se razvije tudi pri kroničnem raztrganju kit rotatorne manšete.
V začetnih fazah obolenja je zdravljenje konzervativno z zdravili, kot so antirevmatiki
in kortikosteroidi, ki umirjajo degenerativno vnetje sklepa, ki nastaja ob propadanju hrustanca. V zadnjih letih se uveljavlja tudi zdravljenje z injekcijami hialuronske kisline in injekcijami koncentrirane trombocitne plazme ter z obsevanjem z magnetnoresonančno terapijo. Gre za zdravljenja, ki so usmerjena v zavrtje napredovanja bolezni in lahko pripomorejo k simptomatskemu izboljšanju. Vsaj prehodno pri zgodnjih oblikah obrabe s to terapijo izboljšamo funkcijo sklepa in odpravimo težave. Pri izrazito prizadeti funkciji in popolnem propadu hrustanca pride v poštev operativno zdravljenje z vstavitvijo sklepne endoproteze – torej umetnega sklepa, ki nadomesti funkcijo okvarjenega sklepa. S tem lahko bistveno izboljšamo obseg gibljivosti ramena in odpravimo bolečino.
Artroskopija ramena je operativni poseg, ki ga izvedemo v splošni anesteziji. Za diagnostično artroskopijo ramena običajno zadostujeta dva kožna reza, vsak dolžine 0,5 do enega centimetra. Skozi prvega, ki se nahaja na zadnji strani ramena, uvedemo optiko, in skozi drugega, ki je spredaj, tipalo, s katerim pregledamo notranjost sklepa. Pri zahtevnejših posegih naredimo še enega do tri dodatne kožne reze, običajno posamezno v dolžino ne merijo več kot 0,5 centimetra. Ti dodatni pristopi so potrebni za uvajanje inštrumentov in šivov ter drugih kirurških vsadkov v sklep. Podobno kot pri artroskopiji kolena tudi ramenski sklep med posegom napolnimo s sterilno fiziološko raztopino. Uporabimo raztopino NaCl, ki sklep izpira, ga nekoliko razteza in s tem zagotavlja dobro preglednost notranjosti sklepa.
Artroskopijo ramena izvedemo običajno v dveh korakih. V prvem delu posega artroskop uvedemo v glenohumeralni sklep, to je glavni sklep v ramenu, v katerem se stikata nadlahtnica in sklepna površina lopatice, imenovana glenoid. Če so težave bolnika povezane z nestabilnostjo ramenskega sklepa, okvaro glenoidnega labruma (meniskusu podobna struktura, ki obdaja sklepno površino glenoida lopatice), s tetivo dolge glave bicepsa ali delnim natrganjem katere izmed kit rotatorne manšete z notranje strani, to ugotovimo že s pregledom notranjosti glenohumeralnega sklepa. Med takšnim diagnostičnim pregledom sklepa lahko odkrijemo še degenerativne ali poškodbene spremembe na hrustančnih površinah glave nadlahtnice ali glenoida lopatice, prosta telesa v sklepu, kostne defekte kot posledico ponavljajočih se izpahov ali tudi popolno raztrganje katere izmed kit rotatorne manšete.
Diagnostično artroskopijo zatem nadaljujemo z uvedbo artroskopa v subakromialno burzo. To je struktura, ki se nahaja med zunanjo površino rotatorne manšete in spodnjo površino akromiona in pri zdravem ramenu skrbi za gladko drsenje kit rotatorne manšete pod kostno površino akromiona. Z uvedbo optike v subakromialno burzo in z njeno razširitvijo s pomočjo fiziološke raztopine ustvarimo prostor, ki nam omogoča ustrezno preglednost zunanje površine rotatorne manšete in spodnje površine akromiona.
Glede na obsežnost in zahtevnost posega čas operacije variira in se giblje od 20 minut do dveh ur. Po posegu bolnik odleži krajši čas v sobi za prebujanje, še isti dan pa je odpuščen v domačo oskrbo.
V centru Artros smo prvi v Sloveniji uvedli novo, biološko metodo artroskopskega prišitja kit brez umetnih vsadkov, kar zmanjšuje tveganje za zaplete in pozitivno vpliva na proces zaraščanja kite.
Z leti se prekrvitev rotatornih kit postopno zmanjšuje, v kolagenskih vlaknih se začnejo pojavljati degenerativne spremembe. Ti procesi so začnejo že po 40. letu in se s staranjem stopnjujejo. Natezna odpornost kit se tako postopno zmanjšuje, zato lahko do njihove poškodbe in raztrganja pride že pri manjših nenadzorovanih preobremenitvah, včasih celo spontano. Operativna terapija velja za najučinkovitejši način zdravljenja. Ključnega pomena za končni izid zdravljenja pa je dovolj zgodnja prepoznava okvare kit in njihovo zašitje, kar prepreči napredovanje propadanja rotatorne manšete in razvoj nepopravljivih okvar.
Prevladujoči način operativnega zdravljenja je artroskopsko minimalno invazivno zašitje raztrganih kit, pri katerem s pomočjo endoskopske kamere skozi nekaj drobnih, manj kot centimeter velikih kirurških rezov poškodovano kito prišijemo nazaj na njeno narastišče na nadlahtnici. Pri standardni operaciji se za pritrditev kite na njeno prirastišče na kosti uporabljajo različni vsadki, na katere so pritrjeni šivi. S prišitjem preko teh šivov dosežemo stabilno pritrditev prostega roba kite na nadlahtnico in tako v procesu celjenja omogočimo ponovno zraščanje kite s kostjo.
Metoda brez umetnih vsadkov
Pri novi metodi biološkega prišitja kite ne potrebujemo več umetnih vsadkov, preko katerih so šivi pritrjeni v kost. Namesto teh uporabimo posebej za to operacijo izdelan inštrument, s katerim šiv napeljemo neposredno skozi kost in nato z njim raztrgano kito pritisnemo h kosti. Prednosti takšnega prišitja so številne, najbolj pa velja poudariti odsotnost potrebe po umetnih vsadkih, ki se sicer nahajajo v kosti neposredno pod površino, ob katero je pritrjena kita, ter motijo njeno prekrvitev in zaraščanje. V nekaterih primerih takšni vsadki povzročajo tudi resorbcijo okolne kosti, v najslabšem primeru pride tudi do migracije takšnega vsadka iz kosti, kar povzroči ponovitev težav. Nova biološka metoda zašitja rotatorne manšete se je že v več študijah izkazala kot varna in učinkovita. Glede na dobre dosedanje izkušnje je v našem centru postala standardni način operativnega zdravljenja raztrganja rotatorne manšete.
Izjava pacienta
»Prvo poškodbo leve rame sem imel že pred mnogimi leti, ko sem jo izpahnil in zlomil. In že od takrat ni bila popolnoma gibljiva. Leta 2011 pa sem se nerodno poškodoval še pri igranju golfa. Prijatelj z enako poškodbo mi je svetoval, naj obiščem ambulanto dr. Mikeka, saj je bil sam izredno zadovoljen s celotnim potekom zdravljenja. In res, dr. Mikek me je že pri prvem obisku s svojo profesionalnostjo in odločnostjo prepričal, da si ramo zagotovo operiram pri njem. Po uspešno opravljeni operaciji me je čakala nekaj tednov trajajoča rehabilitacija, danes pa golf spet igram na polno in brez bolečin.«
Če že dlje časa opažate mravljinčenje palca, kazalca in sredinca, še posebej ponoči, in če imate ob tem tudi težave pri vožnji z avtom, držanju telefona ali časopisa, je morda modro, da svoje roke pokažete zdravniku. Morda imate namreč sindrom zapestnega prehoda.
Zapestje je predel prehoda podlakti v roko. V ožjem smislu si običajno predstavljamo zelo zapleten sklep iz kosti in vezi, v širšem smislu pa v tem relativno ozkem delu prehaja iz podlakti v predel roke tudi množica kit, žil in živcev, ki ležijo tesno skupaj. Zapestje, ki ga s spodnje strani tvorijo zapestne koščice, z zgornje pa čvrsta zapestna vez, ki ustvarja »streho« tega prehoda, zato imenujemo zapestni prehod.
Sindrom zapestnega prehoda
Sindrom zapestnega prehoda je stanje, ki ga povzroči povečan pritisk na mediani živec v zapestju. Je najpogostejša utesnitev perifernega živca. Značilni simptomi so odrevenelost, mravljinčenje in bolečina v predelu podlakti, roke in prstov. V zapestju je predel, ki ga imenujemo zapestni prehod. Iz podlakti v roko skozi zapestni prehod prehaja devet tetiv upogibalk prstov in mediani živec. Sindrom zapestnega prehoda nastane, kadar v tem ozkem prostoru zaradi različnih vzrokov nastane povečan pritisk na mediani živec. Ko postane prevajanje po živcu moteno, se pojavijo značilni simptomi.
Povečan pritisk na živec
Povečan pritisk na živec največkrat povzroča otekanje ovojnic tetiv upogibalk prstov, ki se v zapestnem prehodu »intimno tiščijo« ob živec. Tako vnetje tetiv oziroma tenosinovitis lahko nadalje nastane zaradi različnih vzrokov, največkrat pa zaradi kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov. Povečan pritisk oziroma otekanje povzročajo tudi različna stanja, ki spremenijo ravnovesje vode in elektrolitov v telesu. V nosečnosti in po porodu je lahko za simptome sindroma zapestnega prehoda krivo zadrževanje vode v telesu, po porodu pa ti ponavadi izzvenijo. Sindrom zapestnega prehoda prav tako lahko povzročijo težave s ščitnico, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis in spremenjene anatomske razmere po različnih poškodbah ali zlomih v predelu zapestja.
Najpogostejši vzroki za sindrom zapestnega prehoda
• Kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov, ki povečajo pritisk na živec.
• Spremembe ravnovesja vode in elektrolitov v telesu, ki povzročajo otekanje (na primer nosečnost, težave s ščitnico, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis).
Najpogostejši simptomi
• Mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija njih, običajno bolj izrazito ponoči.
• Postopoma se slabša moč prijema in povečuje nespretnost prstov, bolniki lahko celo izgubijo občutek v prstih.
Načini zdravljenja
• Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni.
• Uporaba opornic za zapestje, s katerimi vplivamo na obremenitev zapestja.
• Če se simptomi ne omilijo, je potreben operativni poseg, pri katerem prerežemo ligament v zapestnem prehodu.
Prvi znak mravljinčenje prstov
Najpogostejši simptomi so mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija teh. Odrevenelost in mravljinčenje se pojavljata po palcu, kazalcu, sredincu in prstancu. Običajno so simptomi bolj izraziti ponoči, lahko pa se pojavljajo tudi pri dnevnih aktivnostih, kot so vožnja avtomobila, branje časopisa ipd. Postopno se slabša moč prijema in povečuje nerodnost oziroma nespretnost prstov. V napredovalem stanju bolniki popolnoma izgubijo občutek v prstih, mišice palčeve kepe (tenarja) atrofirajo in pincetni prijem je prizadet.
Za diagnozo je pomembna natančna anamneza glede načina uporabe in obremenitve rok, o morebitnih boleznih ali
prejšnjih poškodbah. Pri kliničnem pregledu se lahko pokažejo znaki tenosinivitisa ali v napredovalih primerih atrofija mišic palčeve kepe. Če je v anamnezi poškodba ali obraba sklepa, občasno napravimo rentgenski posnetek zapestja. Druge bolezni, povezane s sindromom zapestnega prehoda, preverjamo z laboratorijskimi testi. Diagnozo pa dokončno potrdimo z elektrodiagnostično preiskavo prevodnosti živca – EMG.
Zdravljenje z zmanjšanjem obremenitve
Simptome lahko lajšamo brez operacije. Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni in spremeniti načine obremenitev rok. Ob tem svetujemo uporabo opornic za zapestje v nevtralnem položaju, v katerem je pritisk na živec v prehodu manjši. Izrazite nočne simptome opornice pomembno olajšajo.
Če so simptomi hudi in se kjub konzervativnim ukrepom ne omilijo, svetujemo operativno zdravljenje. Pri operaciji prerežemo ligament, ki tvori »streho« zapestnega prehoda, in s tem medianemu živcu priskrbimo nekoliko več prostora oziroma zmanjšamo pritisk nanj. Načini operacije so lahko različni, največkrat pa gre za majhen kožni rez nad zapestnim prehodom.
Operacija zelo hitro odpravi neprijetne simptome mravljinčenja in otrplosti prstov. Motorični simptomi, kot sta spretnost prstov in moč, pa se lahko popravljajo več mesecev, odvisno od stopnje prizadetost živca.
Izkušnja pacienta
»Več kot leto dni sem imela težave z desno roko, z dlanjo. Začelo se je kot šibko mravljinčenje po srednjih treh prstih čez dan, čez čas pa so se mravljinci začeli pojavljati vse pogosteje. Po pol leta so se težave stopnjevale, izgubila sem moč in občutek v prstih, stvari so mi vse pogosteje padale z rok. Ko nekaj mesecev nisem mogla prespati noči brez zbujanja zaradi bolečin, sem se po prepričevanju partnerja odločila za pregled v centru Artros pri dr. Kovaču. Diagnoza je bila utesnitev medialnega živca v zapestnem prehodu in potrebna je bila operacija. Po posegu so težave izginile v nekaj dneh, po dveh tednih so vzeli ven šive, po dveh mesecih rehabilitacije pa sem roko že lahko v polnosti uporabljala.«
Sašo Bertoncelj je jezdec. In to na konju z ročaji. Konjička pa uspešno kroti, leta 2010 si je na evropskem prvenstvu v Birminghamu prijahal bron. Minulo sezono je bil skupni zmagovalec svetovnega pokala na konju z ročaji in finalist EP v Moskvi. A Škofjeločan je moral 17. novembra na operacijo, razloge za poseg in njegov izid pa je opisal v naslednjem pogovoru. »Operacija je bila v redu. Doktor, ki me je operiral in me tudi že pregledal, je rekel, da je bila zelo uspešna. Odstranil mi je kar polcentimetrski oster konček, ki me je rezal po vezeh levega komolca in oviral sklep pri gibanju. Zelo težko že zdaj povem, glede na to, da je zadeva zatečena in še ni stoodstotno premakljiva, ali bo vse v redu. Ampak kaže dobro, hitro gre naprej, oteklina tudi popušča. Sem optimističen, da bom ujel začetek sezone, bomo še videli, kako bo. Zagotovo pa sem optimističen za evropsko prvenstvo,« je Bertoncelj opisal zdravstvene občutke v komolcu.
»Operacijo so izvedli v Artrosu, centru za ortopedijo in športne poškodbe, in jih moram res pohvaliti za vso strokovnost in profesionalnost, res so na ravni. To je zasebna klinika in moram reči, da zdaj tam opravljam tudi rehabilitacijo. Operiral me je doktor Martin Mikek. Gospoda so mi zelo priporočali, češ da je eden izmed vodilnih v Sloveniji na tem področju. Zame je bilo to zelo pomembno, in zadeva je bila tudi zelo ekspresno opravljena. Tako rekoč takoj po diagnozi je bila v enem tednu operacija, tako da lahko samo hvalim,« je nadaljeval 29-letnik. »Komolec je že toliko premakljiv, da se lahko oprem na roko. Gre kar hitro naprej, verjetno se bo na neki ravni malce ustavilo, pa bo malenkost bolj dolgotrajno. Ampak če se malce pošalim, mu ne bom dal veliko dihati.«
Telo ni več zdržalo naporov
Bertoncelj še ne razmišlja o tem, da bi moral na začetku sezone izpustiti nekaj tekem svetovnega pokala. Rad bi se telesno zelo dobro pripravil na evropsko prvenstvo maja v Sofiji. »To je glavni cilj, zanj bi se rad vrhunsko pripravil, in ne le da se pokažem, no, prišel je po poškodbi, dajmo poskusiti, ampak ciljam prav na vrh. Finale, potem pa še naprej. Če se mi bo uspelo solidno pripraviti za svetovne pokale, bom na njih zagotovo nastopil. Tam verjetno še ne z najtežjimi vajami, ampak bom korak po korak šel čez program, ki ga bova sestavila s trenerjem Sebastijanom Piletičem. Če se bo pokazalo, da bom v redu že marca, bo super, če pa še ne bom, ne bom preveč razočaran, ker vem, kakšen je moj cilj,« je Sašo Bertoncelj vse tekmovalno dopolnil.
Cilj operacije je bil seveda, stalne komolčne bolečine so se vlekle že od leta 2011, da bo zdravstveno povsem nared za olimpijske igre leta 2016 v Riu de Janeiru. »Tako nekako. Tudi če bi bila rehabilitacija daljša, bi se letos verjetno odločil za operacijo. Da se ne bi zdravil neposredno pred svetovnim prvenstvom, ki so kvalifikacije za olimpijske igre. V zadnjih dveh letih se mi je nabralo toliko poškodb, da telo ni več zdržalo naporov. Zadnje mesece sem bil na 800 miligramih ibuprofena na dan in tisti, ki kaj ve o tem, ve, da ni normalno, da na dan poješ tak odmerek. Tudi ni zdravo, ne le za komolec, ki se še naprej poškoduje, ampak že za želodec. To je bilo torej treba ustaviti, ker imam še veliko let pred seboj, in bi bilo škoda, da jih z neko trmo zaključim,« je sklenil eden od favoritov slovenske moške gimnastike. Bertoncelj bo ob EP, ki bo od 19. do 25. maja v Bolgariji, vneto razmišljal tudi o svetovnem prvenstvu, ki bo od 3. do 12. oktobra v Nanningu na Kitajskem.
Asist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije Pretrganje sprednje križne vezi je ena od najpogostejših poškodb kolena. Ameriške raziskave dokazujejo, da ima takšno poškodbo kar 81 ljudi na 100.000 prebivalcev v starosti med 10 in 64 let. Prav tako se izkazuje, da je pri ukvarjanju z istim športom večje tveganje za poškodbo pri ženskah in pri mladih.
Sprednja križna vez ima odločilno vlogo pri stabilnosti in ravnotežju kolenskega sklepa, pred poškodbami ščiti strukture v kolenu, kot sta denimo meniskus in hrustanec, ter preprečuje nastanek artroze. Najpogostejša vzroka za nastanek poškodbe sprednje križne vezi sta prekomeren zasuk kolena v pokrčenem položaju s stransko obremenitvijo ali prekomerna iztegnitev kolena.
Postavitev pravilne diagnoze
Poškodba sprednje križne vezi večinoma povzroča bolečine, nestabilnost in poslabša funkcijo tega sklepa. V akutni fazi povzroča bolečino in zmanjša gibljivost sklepa. Pri postavitvi pravilne diagnoze nam je poleg RTG-slikanja v veliko pomoč tudi magnetna resonanca (MRI). Pri takšni poškodbi v zgodnji fazi, torej prvih šest tednov, priporočamo mirovanje, hlajenje z ledom in izvajanje vaj za kvadriceps. Če je poškodba sprednje križne vezi združena s poškodbo drugih vezi, priporočamo opornico. V kasnejši fazi pa se v kolenu pojavi nestabilnost, ki jo s precejšnjo zanesljivostjo potrdimo s temeljitim kliničnim pregledom. Pri tem nam pomagajo različni testi, kot so predalčni fenomen, Lachmanov test in pivot shift.
Individualni pristop k zdravljenju
Pristop k obravnavi sprednje križne vezi je v prvi vrsti individualen, različen od bolnika do bolnika. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Večinoma se odločimo za operativno zdravljenje, redkeje za konservativno. Ta druga možnost pride v poštev, če pri bolniku ne ugotovimo pretirane nestabilnosti ali če je bolnik starejša oseba, ki ni več športno aktivna ali se je rekreaciji pripravljena odpovedati.
Pred končno odločitvijo za operativno ali konservativno zdravljenje je pomemben podroben pogovor kirurga z bolnikom, še posebej, če izberemo operativno zdravljenje. Predvsem se je pomembno pogovoriti o prednostih in slabostih obeh možnosti, o poteku operativnega posega, o poteku in trajanju rehabilitacije ter o omejitvah v prvih devetih mesecih po operaciji. Pogovoriti se je treba tudi o možnih zapletih in možnosti rerupture, ponovnega raztrganja sprednje križne vezi, še posebej pri mlajših bolnikih.
Načrt operativnega posega
Če se bolnik odloči za operacijo, se pripravi skrben individualen načrt celotnega operativnega posega. Že na posnetkih MRI je treba izmeriti velikost sprednje križne vezi in presoditi, kateri presadek je najprimernejši pri tem kolenu. Pri tem je treba upoštevati tudi bolnikov spol, velikost, vrsto športne aktivnosti, pa tudi želje bolnika in izkušenost kirurga.
Operacijo sprednje križne vezi vedno začnemo z artroskopijo kolena zaradi potrditve diagnoze, evalvacije in oskrbe drugih struktur v kolenu, kot so zadnja križna vez, oba meniskusa in stanje hrustanca. Artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi ima številne prednosti. Predvsem omogoča natančno postavitev kostnih tunelov, od česar je odvisno kasnejše delovanje kolena. Zaradi minimalne invazivnosti je tudi manj boleča, omogoča hitrejšo rehabilitacijo, pooperativna brazgotina je manjša.
Odločilni dejavnik za uspeh operacije sprednje križne vezi je, da poseg poskusimo izvesti čim bolj individualizirano in anatomsko pravilno. Da torej kostni tunel na stegnenici in golenici postavimo na anatomsko mesto, kjer je bila prej naravna sprednja križna vez, in da je vsadek po obliki in velikosti čim bolj podoben prvotni vezi. Za številko in velikost vsadka se dokončno odločimo po izmeri velikosti narastišča križne vezi na stegnenici in golenici. S pomočjo kamere iz različnih kotov označimo mesto za tunele, ki jih naredimo s svedrom, nato uvedemo transplantat in ga fiksiramo na stegnenico in golenico. Na koncu še enkrat preverimo celoten sklep, še posebej njegovo stabilnost, anatomski potek in morebitno utesnitev vsadka.
Nekajmesečno okrevanje
S končanim posegom rekonstrukcije sprednje križne vezi pa je opravljena šele prva faza zdravljenja. Takoj po operaciji se začne zgodnja faza rehabilitacije, ki v celoti traja približno 20 tednov, vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev pa priporočamo šele devet mesecev po posegu, da se v tem času vezi v kostnem tunelu in v sklepu
zacelijo in preobrazijo. V našem centru ne le, da sledimo najnovejšim odkritjem v medicinski stroki, ampak tudi sami prispevamo k novim spoznanjem, povezanim z rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Pri bolnikih s prekomerno rotacijsko nestabilnostjo tako rekonstruiramo tudi anterolateralni ligament ALL, kar je v ortopediji nova operativna tehnika, s katero smo vas seznanili v prejšnji številki revije VID & GIB.
Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.
Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.
Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.
Pri težavah z ramenom lahko izbiramo med preiskavami, kot so rentgensko slikanje, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), CT artrografija, magnetna resonanca (MR), MR artrografija, scintigrafija, elektromiografija. Za boljše razumevanje, zakaj se pri posameznem stanju odločamo za posamezno preiskavo in kaj lahko od izsledkov preiskave pričakujemo, smo pripravili preglednico.
5 korakov do diagnoze
1.) Pregled pri specialistu ortopedu
Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.
2.) Zastavljanje kliničnega vprašanja
Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.
3.) Usmerjena izbira preiskave
Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.
4.) Izsledki preiskave
Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.
5.) Odpoved preiskavi
Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.
Kakšen je občutek, ko človek skoči z višine tisoč ali dva tisoč metrov in leti s hitrostjo med 170 in 300 km/h?
Krasen! To je občutek svobode, prostosti, neutesnjenosti … Težko je opisati, to je treba doživeti.
Nazadnje ste skočili 24. avgusta 2011, ko se je zgodila usodna nesreča. Je ta dan za vas črn ali je vaš novi rojstni dan?
Oboje. Črn je zato, ker se je z nesrečo v trenutku končalo moje padalstvo. Čeprav veš, da se nesreče dogajajo, vedno upaš, da se tebi to ne bo zgodilo. Po drugi strani pa sem glede na potek dogodkov lahko srečna, da danes spet hodim.
Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega dne?
Skočila sem svoj tretji figurativni skok na evropskem prvenstvu leta 2011 v Srbiji. In vse je bilo v redu tik do pristanka. Takrat pa se je zgodil zaplet in imela sem samo kakšno sekundo časa za reševanje.
Kaj vam je takrat švigalo skozi glavo?
V tistem trenutku so se mi vrteli filmi, kako reševati situacijo. V glavi sem imela kakih pet različnih scenarijev, kaj narediti, in ob vsakem tudi pomislek, zakaj ne. Mislim, da sem na koncu situacijo rešila optimalno.
Kako je bilo to?
V zadnji stotinki sekunde sem se spomnila, da ne smem pristati z obema nogama sočasno, ker se sicer lahko kolki zarijejo v notranje organe. Zato sem ob pristanku stegnila levo nogo, ki je bila kot amortizer, in je leva stran telesa prevzela večje breme poškodb. Ker me je ob pristanku odbilo, sem se v zraku spomnila, kako smo se pri judu pred 20 leti učili padanja čez ramo. Zato sem isto naredila tudi takrat in s tem sem ublažila padec.
Prva misel, ko ste obležali?
Ne boste verjeli, ampak ko sem videla, da je pri levem gležnju ven pogledala kost, moja prva misel ni bila, ali sem v redu, ampak kako bom zdaj skočila še dva preostala skoka. Potem je seveda vse prišlo za mano.
Naslednjega skoka ni bilo. Poškodbe so bile zelo hude, kajne?
Ja. Imela sem odprt zlom levega gležnja, večkrat zlomljeno križnico, poškodovana vretenca in periferne živce. Poleg tega sem imela pretrgane vezi v desnem gležnju in kolenu.
Vendar so vas srbski zdravniki na začetku jemali zlahka …
Ker sem bila ves čas pri zavesti, so menili, da stanje ni tako resno. Njihova diagnoza je bila, da je poškodovan samo gleženj, drugega niso videli. Gleženj je bil nestrokovno oskrbljen, saj so mi nogo dali v mavec, ne da bi rano temeljito očistili. Še dobro, da me je helikopter Slovenske vojske pravočasno spravil v ljubljanski Klinični center.
Potrebovali ste 18 operacij. Katera je bila za vas najhujša?
Težko rečem. Bilo jih je toliko, da sem se neko obdobje počutila kot inventar v operacijski sobi. Ampak ker me je na začetku telo tako bolelo, da prvih 40 dni nisem spala več kot pet minut v kosu, sem se operacij skoraj veselila, saj sem spala vsaj med operacijo in po njej.
Zdaj, tri leta po nesreči, ste še na rehabilitaciji?
Še vedno. Rehabilitacijo še zmeraj nadaljujem v URI Soča. Teh poškodb je bilo res veliko. Najprej smo reševali najbolj kritične, potem pa postopoma preostale.
Kot denimo desno koleno?
Ja, z njim sem ves čas po nesreči imela težave. Vendar mi desnega kolena niso mogli operirati, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da sem jo lahko obremenila s polno težo.
V UKC sem sicer že bila dogovorjena za ta poseg, vendar bi morala predolgo čakati, koleno pa me je vedno bolj bolelo. Po nasvetu drugih športnikov sem se obrnila na dr. Mohsena Husseina. Želela sem namreč, da mi ga operira ortoped, ki je specializiran za takšno poškodbo.
Ste bili zadovoljni?
Zelo. Sploh, ker si je dr. Hussein vzel čas in mi vse razložil, odgovoril na moja vprašanja in mi vse pokazal na modelu. V tem je razlika med javnim in zasebnim zdravstvom. Tudi v UKC imajo dobre strokovnjake, ampak so velikokrat preobremenjeni in jim zato zmanjkuje časa za daljši pogovor s pacienti. Jaz pa imam vedno na zalogi veliko vprašanj.
Operacija je uspela?
Vse je šlo gladko, najbolj pa sem bila vesela, da sem šla lahko še isti dan domov. Tudi po posegu nisem imela nobenih težav, tako da sem se morala pri rehabilitaciji zadrževati, da kolena nisem prehitro preveč obremenila. Kajti zdelo se mi je, da bi zmogla več. In to je bilo zame po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, pa če bi še tako rada, nekaj novega.
Kako dolgo je koleno okrevalo?
Rehabilitacija traja malo dlje, kot je običajno, zaradi vseh drugih poškodb. Sem se pa držala napotkov fizioterapevtke Mojce. Ona to res obvlada. Da ti natančna navodila za vaje, jih pokaže, potem pa jih delaš sam doma. In ko prideš naslednjič, dobiš spet nova navodila.
Boste še kdaj skočili s padalom?
Vedno bolj spoznavam, da verjetno ne bo šlo več. Zdaj je moj cilj, da se toliko spravim k sebi, da bom lahko hodila s čim manj težavami in kolesarila, teči pa verjetno že ne bom mogla več.
Takšna izkušnja najbrž obrne pogled na življenje?
Seveda. Prioritetna lestvica se popolnoma spremeni. Najprej dojameš, da danes si in te jutri lahko več ni. In zato se nehaš obremenjevati z malenkostmi. Po drugi strani pa kot nekdo, ki se je toliko časa sestavljal skupaj, nobene stvari, ki sem jih včasih počela mimogrede, ne jemljem več kot samoumevne.
Artros 