Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Rekonstrukcija križne vezi


mhAsist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije
Pretrganje sprednje križne vezi je ena od najpogostejših poškodb kolena. Ameriške
raziskave dokazujejo, da ima takšno poškodbo kar 81 ljudi na 100.000 prebivalcev v
starosti med 10 in 64 let. Prav tako se izkazuje, da je pri ukvarjanju z istim športom
večje tveganje za poškodbo pri ženskah in pri mladih.

Sprednja križna vez ima odločilno vlogo pri stabilnosti in ravnotežju kolenskega sklepa, pred poškodbami ščiti strukture v kolenu, kot sta denimo meniskus in hrustanec, ter preprečuje nastanek artroze. Najpogostejša vzroka za nastanek poškodbe sprednje križne vezi sta prekomeren zasuk kolena v pokrčenem položaju s stransko obremenitvijo ali prekomerna iztegnitev kolena.

Postavitev pravilne diagnoze

Poškodba sprednje križne vezi večinoma povzroča bolečine, nestabilnost in poslabša funkcijo tega sklepa. V akutni fazi povzroča bolečino in zmanjša gibljivost sklepa. Pri postavitvi pravilne diagnoze nam je poleg RTG-slikanja v veliko pomoč tudi magnetna resonanca (MRI). Pri takšni poškodbi v zgodnji fazi, torej prvih šest tednov, priporočamo mirovanje, hlajenje z ledom in izvajanje vaj za kvadriceps. Če je poškodba sprednje križne vezi združena s poškodbo drugih vezi, priporočamo opornico. V kasnejši fazi pa se v kolenu pojavi nestabilnost, ki jo s precejšnjo zanesljivostjo potrdimo s temeljitim kliničnim pregledom. Pri tem nam pomagajo različni testi, kot so predalčni fenomen, Lachmanov test in pivot shift.

LCA2

Individualni pristop k zdravljenju

Pristop k obravnavi sprednje križne vezi je v prvi vrsti individualen, različen od bolnika do bolnika. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Večinoma se odločimo za operativno zdravljenje, redkeje za konservativno. Ta druga možnost pride v poštev, če pri bolniku ne ugotovimo pretirane nestabilnosti ali če je bolnik starejša oseba, ki ni več športno aktivna ali se je rekreaciji pripravljena odpovedati.

Pred končno odločitvijo za operativno ali konservativno zdravljenje je pomemben podroben pogovor kirurga z bolnikom, še posebej, če izberemo operativno zdravljenje. Predvsem se je pomembno pogovoriti o prednostih in slabostih obeh možnosti, o poteku operativnega posega, o poteku in trajanju rehabilitacije ter o omejitvah v prvih devetih mesecih po operaciji. Pogovoriti se je treba tudi o možnih zapletih in možnosti rerupture, ponovnega raztrganja sprednje križne vezi, še posebej pri mlajših bolnikih.

LCA3

Načrt operativnega posega

Če se bolnik odloči za operacijo, se pripravi skrben individualen načrt celotnega operativnega posega. Že na posnetkih MRI je treba izmeriti velikost sprednje križne vezi in presoditi, kateri presadek je najprimernejši pri tem kolenu. Pri tem je treba upoštevati tudi bolnikov spol, velikost, vrsto športne aktivnosti, pa tudi želje bolnika in izkušenost kirurga.

Operacijo sprednje križne vezi vedno začnemo z artroskopijo kolena zaradi potrditve diagnoze, evalvacije in oskrbe drugih struktur v kolenu, kot so zadnja križna vez, oba meniskusa in stanje hrustanca. Artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi ima številne prednosti. Predvsem omogoča natančno postavitev kostnih tunelov, od česar je odvisno kasnejše delovanje kolena. Zaradi minimalne invazivnosti je tudi manj boleča, omogoča hitrejšo rehabilitacijo, pooperativna brazgotina je manjša.

Odločilni dejavnik za uspeh operacije sprednje križne vezi je, da poseg poskusimo izvesti čim bolj individualizirano in anatomsko pravilno. Da torej kostni tunel na stegnenici in golenici postavimo na anatomsko mesto, kjer je bila prej naravna sprednja križna vez, in da je vsadek po obliki in velikosti čim bolj podoben prvotni vezi. Za številko in velikost vsadka se dokončno odločimo po izmeri velikosti narastišča križne vezi na stegnenici in golenici. S pomočjo kamere iz različnih kotov označimo mesto za tunele, ki jih naredimo s svedrom, nato uvedemo transplantat in ga fiksiramo na stegnenico in golenico. Na koncu še enkrat preverimo celoten sklep, še posebej njegovo stabilnost, anatomski potek in morebitno utesnitev vsadka.

LCA1

Nekajmesečno okrevanje

S končanim posegom rekonstrukcije sprednje križne vezi pa je opravljena šele prva faza zdravljenja. Takoj po operaciji se začne zgodnja faza rehabilitacije, ki v celoti traja približno 20 tednov, vrnitev k športnim aktivnostim brez omejitev pa priporočamo šele devet mesecev po posegu, da se v tem času vezi v kostnem tunelu in v sklepu

zacelijo in preobrazijo. V našem centru ne le, da sledimo najnovejšim odkritjem v medicinski stroki, ampak tudi sami prispevamo k novim spoznanjem, povezanim z rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Pri bolnikih s prekomerno rotacijsko nestabilnostjo tako rekonstruiramo tudi anterolateralni ligament ALL, kar je v ortopediji nova operativna tehnika, s katero smo vas seznanili v prejšnji številki revije VID & GIB.

Artros


Komentiraj

Intervju s pacientom: Irena Avbelj, padalka


intervju avbelj

 

Kakšen je občutek, ko človek skoči z višine tisoč ali dva tisoč metrov in leti s hitrostjo med 170 in 300 km/h?

Krasen! To je občutek svobode, prostosti, neutesnjenosti … Težko je opisati, to je treba doživeti.

Nazadnje ste skočili 24. avgusta 2011, ko se je zgodila usodna nesreča. Je ta dan za vas črn ali je vaš novi rojstni dan?

Oboje. Črn je zato, ker se je z nesrečo v trenutku končalo moje padalstvo. Čeprav veš, da se nesreče dogajajo, vedno upaš, da se tebi to ne bo zgodilo. Po drugi strani pa sem glede na potek dogodkov lahko srečna, da danes spet hodim.

Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega dne?

Skočila sem svoj tretji figurativni skok na evropskem prvenstvu leta 2011 v Srbiji. In vse je bilo v redu tik do pristanka. Takrat pa se je zgodil zaplet in imela sem samo kakšno sekundo časa za reševanje.

Kaj vam je takrat švigalo skozi glavo?

V tistem trenutku so se mi vrteli filmi, kako reševati situacijo. V glavi sem imela kakih pet različnih scenarijev, kaj narediti, in ob vsakem tudi pomislek, zakaj ne. Mislim, da sem na koncu situacijo rešila optimalno.

Kako je bilo to?

V zadnji stotinki sekunde sem se spomnila, da ne smem pristati z obema nogama sočasno, ker se sicer lahko kolki zarijejo v notranje organe. Zato sem ob pristanku stegnila levo nogo, ki je bila kot amortizer, in je leva stran telesa prevzela večje breme poškodb. Ker me je ob pristanku odbilo, sem se v zraku spomnila, kako smo se pri judu pred 20 leti učili padanja čez ramo. Zato sem isto naredila tudi takrat in s tem sem ublažila padec.

Prva misel, ko ste obležali?

Ne boste verjeli, ampak ko sem videla, da je pri levem gležnju ven pogledala kost, moja prva misel ni bila, ali sem v redu, ampak kako bom zdaj skočila še dva preostala skoka. Potem je seveda vse prišlo za mano.

Naslednjega skoka ni bilo. Poškodbe so bile zelo hude, kajne?

Ja. Imela sem odprt zlom levega gležnja, večkrat zlomljeno križnico, poškodovana vretenca in periferne živce. Poleg tega sem imela pretrgane vezi v desnem gležnju in kolenu.

avb-

Vendar so vas srbski zdravniki na začetku jemali zlahka …

Ker sem bila ves čas pri zavesti, so menili, da stanje ni tako resno. Njihova diagnoza je bila, da je poškodovan samo gleženj, drugega niso videli. Gleženj je bil nestrokovno oskrbljen, saj so mi nogo dali v mavec, ne da bi rano temeljito očistili. Še dobro, da me je helikopter Slovenske vojske pravočasno spravil v ljubljanski Klinični center.

Potrebovali ste 18 operacij. Katera je bila za vas najhujša?

Težko rečem. Bilo jih je toliko, da sem se neko obdobje počutila kot inventar v operacijski sobi. Ampak ker me je na začetku telo tako bolelo, da prvih 40 dni nisem spala več kot pet minut v kosu, sem se operacij skoraj veselila, saj sem spala vsaj med operacijo in po njej.

Zdaj, tri leta po nesreči, ste še na rehabilitaciji?

Še vedno. Rehabilitacijo še zmeraj nadaljujem v URI Soča. Teh poškodb je bilo res veliko. Najprej smo reševali najbolj kritične, potem pa postopoma preostale.

Kot denimo desno koleno?

Ja, z njim sem ves čas po nesreči imela težave. Vendar mi desnega kolena niso mogli operirati, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da sem jo lahko obremenila s polno težo.

In tako ste prišli v center Artros?

V UKC sem sicer že bila dogovorjena za ta poseg, vendar bi morala predolgo čakati, koleno pa me je vedno bolj bolelo. Po nasvetu drugih športnikov sem se obrnila na dr. Mohsena Husseina. Želela sem namreč, da mi ga operira ortoped, ki je specializiran za takšno poškodbo.

Ste bili zadovoljni?

Zelo. Sploh, ker si je dr. Hussein vzel čas in mi vse razložil, odgovoril na moja vprašanja in mi vse pokazal na modelu. V tem je razlika med javnim in zasebnim zdravstvom. Tudi v UKC imajo dobre strokovnjake, ampak so velikokrat preobremenjeni in jim zato zmanjkuje časa za daljši pogovor s pacienti. Jaz pa imam vedno na zalogi veliko vprašanj.

Operacija je uspela?

Vse je šlo gladko, najbolj pa sem bila vesela, da sem šla lahko še isti dan domov. Tudi po posegu nisem imela nobenih težav, tako da sem se morala pri rehabilitaciji zadrževati, da kolena nisem prehitro preveč obremenila. Kajti zdelo se mi je, da bi zmogla več. In to je bilo zame po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, pa če bi še tako rada, nekaj novega.

Kako dolgo je koleno okrevalo?

Rehabilitacija traja malo dlje, kot je običajno, zaradi vseh drugih poškodb. Sem se pa držala napotkov fizioterapevtke Mojce. Ona to res obvlada. Da ti natančna navodila za vaje, jih pokaže, potem pa jih delaš sam doma. In ko prideš naslednjič, dobiš spet nova navodila.

Boste še kdaj skočili s padalom?

Vedno bolj spoznavam, da verjetno ne bo šlo več. Zdaj je moj cilj, da se toliko spravim k sebi, da bom lahko hodila s čim manj težavami in kolesarila, teči pa verjetno že ne bom mogla več.

Takšna izkušnja najbrž obrne pogled na življenje?

Seveda. Prioritetna lestvica se popolnoma spremeni. Najprej dojameš, da danes si in te jutri lahko več ni. In zato se nehaš obremenjevati z malenkostmi. Po drugi strani pa kot nekdo, ki se je toliko časa sestavljal skupaj, nobene stvari, ki sem jih včasih počela mimogrede, ne jemljem več kot samoumevne.

Sorodni članki

Artros