Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

TEŽAVE Z RAMENOM: 5 korakov do diagnoze


Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

5 korakov do diagnoze:

1.       Pregled pri specialistu  ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.       Zastavljanje kliničnega  vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.       Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave. 

4.       Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.       Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji.

Vir: http://www.delo.si/prosti-cas/zdravje/tezave-z-ramenom-5-korakov-do-diagnoze.html

Artros, center za ortopedijo in športne poškodbe

Advertisements


Komentiraj

Poškodba vratu


“Zvin vratu” oziroma nihajna poškodba vratne hrbtenice je ena najpogostejših poškodb, nastalih v prometnih nesrečah, pri športu in delovnih nezgodah.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Kaj se zgodi ob nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

Mehanizem nihajne poškodbe je nenadno, zelo hitro (dobesedno “v delčku sekunde”) in nepričakovano prekomerno zanihanje glave in vratne hrbtenice, s posledičnim nenadnim in prekomernim raztegom ligamentov (vezi) med vratnimi vretenci in vratnih mišic. Najznačilnejši vzrok poškodbe je nalet drugega vozila v zadnji dela našega vozila. Ob premiku avtomobila naprej ob trku vrat in glava najprej močno zanihata nazaj, temu običajno sledi še udarec glave v vzglavnik sedeža (kar omili zanihanje glave). Zaradi elastičnosti mehkih struktur ob vratni hrbtenici, prvemu zanihanju nazaj sledi hiter nihaj vratu in glave naprej in v tem trenutku se poškodujejo zadnje vezi vratne hrbtenice, mišice vratu pa se prekomerno raztegnejo in pojavijo se mikronatrganine.

Ob močnejši sili udarca (npr. ob naletu drugega vozila z veliko hitrostjo) se premaknejo tudi možgani znotraj lobanje in se pretrese možganovina, kar povzroči dodatne in dolgotrajnejše simptome v smislu bruhanja, glavobola, zaspanosti, preobčutljivosti na svetlobo ter motenj spomina in zbranosti.

Drugi vzroki nastanka nihajne poškodbe vratu so padci pri hitrih športih (smučanje, deskanje na snegu in na vodi, kolesarjenje, rolanje, konjeništvo), vožnja na vrtiljakih, lahko se celo pojavi pri otrocih po dolgotrajnem poskakovanju na trampolinu, pogosto pa jo utrpijo udeleženci v pretepih in ob telesnem nasilju.

Po podatkih iz strokovne literature kar 83 odstotkov vseh udeležencev v prometnih nesrečah utrpi eno od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

Ali je nihajna poškodba vratne hrbtenice nevarno stanje?

nihajna poškodba vratne hrbtenice

V prvih trenutkih po nezgodi so poškodovanci običajno zaposleni z reševanjem materialnih posledic prometne ali druge nesreče in se bolečine ter omejene gibljivosti zavedo šele, ko se razvije v polni meri, zato pomoč v urgentnih kirurških ambulantah poiščejo šele več ur ali celo nekaj dni po poškodbi, najpogosteje prvi dan po poškodbi, ko je bolečina najmočnejša.

Stanje je pogosto videti dramatično in večina poškodovancev je zaradi močnih bolečin ter togosti vratu močno prestrašena. Pomembno se je zavedati, da stanje ni ogrožajoče, če po poškodbi na pregledu v travmatološki ambulanti niso potrdili nevroloških znakov oz. sprememb v občutku za dotik po koži, zmanjšane mišične moči ali šibkejših tetivnih refleksov in na rentgenskem slikanju po poškodbi niso bili vidni zlomi vretenc ali večji premiki med vretenci.

Stopnja Opis simptomov in znakov
0 Poškodovana oseba ne navaja bolečin ali težav z vratom. Ni kliničnih znakov poškodbe.
I Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ni kliničnih znakov poškodbe.
II Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo mišično-skeletne znake: zmanjšan obseg gibljivosti in sprožilne boleče točke ob otipanju vratnih mišic.
III Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo nevrološke znake: oslabljenost ali odsotnost tetivnih refleksov, zmanjšano mišično moč zgornjih udov in oslabljen občutek za dotik po zgornjih udih. Smiselna je diagnostika z MR in EMG.
IV Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ob rentgenskem slikanju potrdimo zlom v področju vratnih vretenc ali izpah malih sklepov med vretenci.

bolečina vrat ženska

Edukacija bolnika, fizikalna in manualna terapija so edini ustrezni ukrepi za umiritev bolečine, izboljšano gibljivost in sprostitev bolečinskega krča mišic.

Kje lahko poiščem pomoč po nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

V centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros ponujajo celovito obravnavo na enem mestu, od pregleda in diagnostike do rehabilitacije. Fizioterapijo izvajajo fizioterapevti s specialnimi znanji manualnih tehnik in obravnave bolečinskega sindroma po nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

V programu fizioterapevtske obravnave bolniki pridobijo znanje o ustreznem izvajanju pravilnih vaj za stabilnost vratne hrbtenice, ki jih nato izvajajo v domačem okolju. Manualno obravnavo bolečih mišičnih točk kombinirajo z uporabo visokotehnoloških medicinskih aparatov, kot sta visokointenzivni globinski laser (HIL) in ciljana površinska radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim delovanjem na boleče mišične točke.

V primeru razvoja dolgotrajne kronične točkaste bolečine v mišicah, je le-to možno hitro simptomatsko olajšati z infiltracijo bolečih točk z anestetikom pod ultrazvočnim nadzorom in seveda tudi vzročno zdraviti z infiltriranjem t. i. trombocitne plazme (t. i. metoda PRP), ki jo pridobijo iz bolnikove lastne venske krvi in predstavlja visoko učinkovito in dolgotrajno protivnetno zdravljenje.

V primeru potrebe po razširjeni diagnostiki omogočijo takojšnjo nadaljnjo slikovno diagnostiko – ultrazvočno verifikacijo sprožilnih bolečih točk vratnih mišic, RTG- in MRI-slikanje vratne hrbtenice ter nevrofiziološko diagnostiko – EMG-preiskavo.

Naročite se na ustrezno diagnostično obravnavo in takoj začnite terapevtsko obravnavo.

Artros


Komentiraj

Trn v peti


GrablMag. Klemen Grabljevec, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine

Če ste med tistimi, ki pri svojem delu veliko stojijo, imate ploska stopala in prekomerno težo, obstaja večja verjetnost, da se nekoč zbudite z ostro bolečino v peti.

 

Težava, ki jo ortopedi imenujejo trn v peti, je sicer zelo pogosta pri rekreativnih tekačih, ki se lotijo teka na dolge razdalje po trdi podlagi v neustrezni ali ponošeni športni obutvi. Bolečina pod peto, ki je najmočnejša po daljšem sedenju ali pri hoji v obutvi s trdim podplatom, je namreč običajno posledica dolgotrajnih statičnih preobremenitev vezivnega traku v podplatu, ki pahljačasto poteka od petnice do baze stopalnih kosti in ga imenujemo podplatna vez ali plantarna fascija. Zaradi kronično pretiranega napenjanja podplatne vezi pride do spremembe ob prirastišču te na petnico. Najprej se tvorijo brazgotine, pozneje pride do kalcinacije in tako nastane kostni trn.

Blaženje bolečine

Prva smiselna ukrepa sta seveda razbremenitev pritiska petnice na podlago obutve z mehkimi petnimi vložki (npr. iz pene ali silikona) in izvajanje razteznih vaj za podplatno vez. Vložke lahko uporabljamo v različni obutvi, a žal dolgotrajno pomagajo le manjšemu številu oseb.

trn2

Bistvena je izbira ustreznega pregleda

Če bolečina v peti ne poneha več kot mesec dni, je smiselno opraviti diagnostične preiskave. Največkrat so osebe s težavami sicer napotene na rentgensko slikanje stopala, ki pa pokaže trn šele v kasnem obdobju, ko je vneto prirastišče že kalcinirano, medtem ko zgodnjih vnetnih sprememb ne zazna. Zato mnogi bolniki niso pravočasno napoteni na ustrezno fizikalno terapijo. Veliko bolj primerna preiskava je ultrazvočni pregled mehkih tkiv stopala. Ta znake vnetja prirastišča z  okolno oteklino in povečano prekrvljenostjo prirastišča podplatne vezi ugotovi že v obdobju zgodnjega draženja in vnetja, ko se trn petnice še ni začel tvoriti.

trn1

Dolgoročna rešitev

Zdravljenje bolečega trna petnice običajno začnemo s konvencionalnimi ukrepi fizikalne terapije, a so ti običajno kratkotrajno učinkoviti, saj delujejo predvsem simptomatsko na umirjanje okolnega vnetja, na strukturne spremembe prirastišča podplatne vezi pa ne vplivajo. Hitra, a prav tako le simptomatska terapija v primeru zelo močnih bolečin je injiciranje protibolečinsko-protivnetne mešanice v okolico prirastišča podplatne vezi pod hkratnim ultrazvočnim nadzorom. Ta omogoča nadzor položaja igle in infiltracijo zdravila na želeno mesto. Najučinkovitejša vzročna in dolgoročno učinkovita terapija pri vnetem in kalciniranem prirastišču podplatne vezi pa je terapija z radialnimi globinskimi udarnimi valovi (RSWT – Radial Shock Wave Therapy) v kombinaciji z visokoenergijskim laserskim obsevanjem (HILT – High Intensity Laser Therapy). Ta postopek uspešno izvajamo tudi v centru Artros.

Iz revije Vid & Gib

Artros

 


Komentiraj

Preobremenitveni sindrom: večna preglavica športnikov


mhAs. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Preobremenitveni sindrom je skupni imenovalec težav, ki jih povzročajo okvare kit, mišic in kosti. Nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri športu ali drugih aktivnostih. Najpogosteje prizadene vrhunske športnike, vsaj enkrat v življenju pa se z njim sreča tudi kar 70 odstotkov rekreativcev.
Težave z mišicami in kitami so zelo pogoste. Načeloma jih lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo sodijo akutne poškodbe, v drugo pa kronične okvare, tako imenovane preobremenitvene težave. Čeprav je sam nastanek akutnih poškodb bolj dramatičen, preobremenitveni sindromi pomenijo večjo težavo, saj so pogostejši, težje je postaviti diagnozo, njihovo zdravljenje pa je dolgotrajnejše.

Posledica športa, pa tudi dela

V ZDA je preobremenitveni sindrom razlog za sedem odstotkov vseh obiskov pri ortopedu. Razumljivo je, da so tem težavam najbolj izpostavljeni vrhunski športniki, še posebej zaradi velikih pritiskov po doseganju boljših rezultatov.
Po drugi strani pa se tudi v populaciji srednjih let rekreativno ukvarjanje s
športom povečuje, zato je tudi ta bolj izpostavljena poškodbam ter preobremenitvenim težavam s kitami in mišicami.
Tovrstne težave pa niso povezane le s športnimi aktivnostmi, kot se morda zdi na prvi pogled, saj nastanejo tudi kot posledica ponavljajočih se gibov pri delu in so zato pogost razlog za bolniško odsotnost. Preobremenitveni sindrom pri 20 različnih poklicih, med njimi tudi pri glasbenikih, je že leta 1700 opisal italijanski zdravnik Ramazzini.

Notranji in zunanji vzroki

Vzroke za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna podlaga (na primer trda ali neravna tla), neprimerna oprema (na primer obutev), lastne napake pri treningu, precenjevanje sposobnosti za neko športno dejavnost, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanja športne vadbe. Med notranje dejavnike pa štejemo predvsem anatomska odstopanja (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin). Pri otrocih lahko kot vzrok za nastanek težav navedemo tudi njihovo hitro rast.
Te težave so bile zelo pogosto označene kot tendinitis, kar nakazuje, da gre za vnetje. Vendar je bilo pri manj kot desetih odstotkih bolnikov možno histološko dokazati, da gre za vnetni proces. Zdaj te težave pogosteje poimenujemo tendinoza ali tendonopatija, kar nakazuje na kronične spremembe.
preobr.

Najpomembnejša za preprečevanje preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Na prvem mestu predvsem zelo dobro načrtovan program športnih vaj in aktivnosti ter uporaba primerne športne opreme. Zelo pomembno je primerno ogrevanje pred začetkom aktivnosti in dovolj počitka med aktivnostjo. Upoštevati velja tudi priporočila za
večdnevni premor med treningi in se, če je možno, ukvarjati z različnimi športi.

Bolečina pride z zamudo

Značilen za preobremenitveni sindrom je zamik med nastankom prvih sprememb na kiti in prvimi kliničnimi simptomi ter počasnim pojavljanjem težav. V začetni fazi se taka bolečina pojavlja po športni aktivnosti. V drugi fazi se pojavlja pri aktivnosti in po njej, s tem da že rahlo vpliva na izvedbo aktivnosti. V tretji fazi bolečine trajajo dalj časa po prenehanju izvajanja aktivnosti in tudi znatno vplivajo na izvajanje aktivnosti. Na koncu je bolečino čutiti tudi v mirovanju in že omejuje vsakodnevno delovanje. Bolniki večinoma opisujejo ostro bolečino med aktivnostjo, po aktivnosti pa ostane občutek tope bolečine. Pozneje se pojavi bolečina pri dotiku, spremlja jo lahko tudi oteklina.

Dejstva o preobremenitvenem sindromu

preobr.1preobr.2preobr.3preobr.4preobr.5

Postavljanje diagnoze

Pri kliničnem pregledu ob kroničnih težavah opažamo atrofijo mišic. Lokalno je opazna asimetrija, oteklina in rdečina v predelu kite, ob pritisku je čutiti bolečino, ki je podobna bolečini, ki se pojavlja med športno aktivnostjo. Gibljivost je omejena. Če težave spremlja tudi izliv v sosednji sklep, moramo posumiti tudi na druge težave na področju znotrajsklepne patologije ali revmatskega obolenja, še posebej takrat, kadar se težave pojavljajo na več kitah in okončinah.
Pri postavljanju diagnoze preobremenitvenega sindroma je najpomembnejša klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najbolj relevantna ultrazvok in MRI (magnetna resonanca). Uporabna je tudi rentgenska slika, ki sicer ne pokaže spremembe na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah.

Mirovanje, led in opornice

Cilj zdravljenja preobremenitvenega sindroma je zmanjšanje bolečin in odprava drugih simptomov, tako da so športniki spet lahko tako aktivni kot pred poja vom težav. Zdravljenje je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do pol leta. Najpomembnejše pri tem je zmanjšanje fizičnih in športnih aktivnosti ter mirovanje, saj tako ustavimo nastajanje nadaljnjih mikro poškodb na kitah, pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja aktivnosti do stopnje, da to ne povzroča bolečine, in odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj to lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj ta zmanjša oteklino in bolečino. Pomagajo tudi analgetiki.
iliotib.

Vrsto let se je za zdravljenje preobremenitvenega sindroma uporabljal nesteroidni antirevmatik, ki ima poleg
protibolečinskega delovanja tudi protivnetni učinek. Glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da ne gre za vnetni proces, menimo, da nesteroidni antirevmatik nima prednosti pred drugimi analgetiki. Odsvetujemo tudi uporabo lokalnih kortikosteroidov v smislu blokad v boleči predel zaradi velikega tveganja za nastanek raztrganine. V zadnjih letih so študije pokazale, da je učinkovito zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo (PRP), predvsem v predelu komolca in patelarnega ligmenta.
preobre.

Pomembno vlogo pri zdravljenju imajo tudi opornice, ker zaščitijo mišico in kito. Posebna obutev in vložki prav tako
pospešijo korekcijo deformacij, saj lahko veliko pripomorejo k izboljšanju stanja.

Fizikalna terapija in vaje

Ko se bolečina zmanjša, priporočamo krepitev in raztezanje struktur z izvajanjem ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo, zadnja leta pa zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma dosegamo z uporabo globinskih udarnih valov.
Za kirurško zdravljenje se odločimo takrat, ko izčrpamo možnosti konservativnega zdravljenja, ki je trajalo vsaj tri
do šest mesecev. Način kirurškega zdravljenja je odvisen od mesta patologije, običajno pa gre za odstranitev spremenjenega tkiva.
tekaš.špo.1špo.2


Komentiraj

Kako najhitreje do pravilne diagnoze?


mm

Mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije

Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

diag.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

Pri težavah z ramenom lahko izbiramo med preiskavami, kot so rentgensko slikanje, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), CT artrografija, magnetna resonanca (MR), MR artrografija, scintigrafija, elektromiografija. Za boljše razumevanje, zakaj se pri posameznem stanju odločamo za posamezno preiskavo in kaj lahko od izsledkov preiskave pričakujemo, smo pripravili preglednico.

13-mri-a0f8f1dd4748c4a1

5 korakov do diagnoze

1.) Pregled pri specialistu ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.) Zastavljanje kliničnega vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.) Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.

4.) Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.) Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

diag.1
diag.2

Artros