Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Najpogostejše težave rekreativnih športnikov


GrablMag. Klemen Grabljevec, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, predsednik Združenja za fizikalno in rehabilitacijsko medicino

 

Bolečina nad ali pod pogačico, bolečina v nasadišču Ahilove tetive in bolečina v zunanjem delu komolca so najpogostejše težave rekreativnih športnikov. Žargonsko jih imenujemo tekaško ali skakalsko koleno, trn petnice in teniški komolec. Naštete bolečine sicer ne otežujejo običajnih dnevnih opravil, a krepko ovirajo redne rekreativne aktivnosti in zavirajo napredek v vadbi. Za vsa opisana stanja je značilno, da so nastala kot posledica dolgotrajnega, ponavljajočega se in nepravilnega obremenjevanja nasadišč mišic.

Tetive so sestavljene iz celic, imenovanih tenociti, vode in kolagenskih vlaken. Kolagenska vlakna se združujejo v
valovite snope, kar daje tetivam razteznost in hkrati odpornost, ter se priraščajo na kostno površino. Ravno zaradi omenjenih lastnosti lahko tetive prenašajo velike obremenitve med krčenjem in raztezanjem mišic. Ob preveliki
obremenitvi se tetiva redko raztrga, ob ponavljanju obremenitev pa pride do pojava mikro raztrganin (mikro ruptur) oziroma cepljenja in trganja kolagenskih vlaken.

Natrganje tetive

Poškodovane oziroma natrgane tetive se celijo s tvorbo in kopičenjem brazgotinskega tkiva, ki je tako imenovano manjvredno tkivo in slabi elastične in odporne lastnosti tetive. Ob nastanku večje količine brazgotinskega tkiva govorimo o fibrozi tetive, slednje pa vodi v nevarnost ponovne ali celo ponavljajoče se poškodbe. Ker tetive nimajo lastnega ožiljenja, se celijo bistveno počasneje kot druga tkiva (na primer mišica ali koža). Zaradi odsotnosti ožiljenja na mestu poškodbe namreč ne nastane koristno vnetje, ki omogoča in pospešuje celjenje. Omenjene preobremenitvene spremembe čutimo kot bolečino pri obremenitvi (skrčenju) mišice, ki se s poškodovano tetivo
prirašča na kost, ter bolečino ob otipu mesta, kjer se tetiva prirašča, pogosto pa vidimo tudi oteklino prizadetega mesta. V mirovanju bolečin ne čutimo.

Fizikalna terapija zdravi le simptome

Tradicionalno pri preobremenitvenih poškodbah narastišč tetiv predpisujemo fizikalno terapijo – ultrazvočno obsevanje, magnetno obsevanje, protibolečinsko elektroterapijo, udarne globinske valove in seveda kineziterapijo
(terapevtsko vadbo). Vse omenjene metode so koristne in vsaj delno učinkovite, a gre predvsem za simptomatsko terapijo, ki ne odpravlja vzroka težav, torej odlaganja brazgotinskega tkiva in neustreznega celjenja. Injiciranje kortikosteroidnih preparatov v tetive močno odsvetujemo, saj to povzroča dodatno uničenje tenocitov in še dodatno okvaro kolagena ter celotne tetive.

Učinkovita trombocitna plazma

Trombociti so celice v krvni plazmi, ki sicer pomenijo le šest odstotkov vseh krvnih celic v plazmi in jih poznamo po njihovi vlogi pri nastanku krvnih strdkov in preprečevanju krvavitev. Poleg tega pa imajo pomembno vlogo tudi pri drugih procesih, pomembnih za celjenje.

Zajeta slika Orthokin

In sicer:
• zavirajo škodljivo vnetje,
• zmanjšujejo bolečino,
• pospešujejo tvorbo kolagena,
• pospešujejo rast kapilar in s tem ožiljenost ter prekrvljenost tkiva,
• pospešujejo celjenje tetiv in mišic,
• zvišujejo kostno gostoto.

Injiciranje koncentrirane krvne plazme, bogate s trombociti, na mesto poškodbe tetive učinkoviteje pospeši zgoraj opisane procese, kot bi se to zgodilo z naravnim odzivom telesa. Na mestu poškodbe zaradi neožiljenosti tetiv v običajnih pogojih trombocitov namreč ni in torej ne morejo pomagati pri celjenju.

 

 

 

Capture333

 

 

 

 

 

 

 

 

Artros

Advertisements


Komentiraj

Zgodba pacienta: Irena Avbelj, padalka


Koleno končno ne boli

36-avbelj-6abbe100cd99f80dIrena Avbelj, naša najuspešnejša padalka ter večkratna svetovna in evropska prvakinja, je po več kot 11 tisoč skokih s padalom avgusta pred tremi leti skočila zadnjič. V tretjem figurativnem skoku na evropskem prvenstvu v Srbiji je ob pristanku šlo nekaj narobe in Irena je z veliko hitrostjo udarila ob tla. Njene poškodbe so bile tako hude, da je potrebovala 18 operacij, ki so jih večinoma opravili v UKC Ljubljana, njena rehabilitacija pa danes, več kot tri leta po nesreči, še ni končana.

Zadnjo, osemnajsto operacijo, operacijo križne vezi desnega kolena, je marca 2014 opravil dr. Mohsen Hussein iz centra Artros. Irena ga je izbrala, ker so ji ga priporočili drugi športniki in ker je vedela, da je specializiran prav za takšne poškodbe, kot je bila njena. Pa tudi zato, ker bi na podoben poseg v UKC morala čakati predolgo. Z desnim kolenom je namreč imela težave ves čas po nesreči, vendar operacija ni bila možna, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da jo je lahko obremenila s polno težo. Zato je operacijo, ko je zanjo končno dobila zeleno luč, želela opraviti takoj.

»Zelo sem bila zadovoljna, ker si je dr. Hussein vzel čas, mi vse razložil in odgovoril na vsa moja vprašanja. In verjemite, jaz imam veliko vprašanj,« zdravnika med smehom pohvali Irena. Operacija je minila brez težav, Irena, naveličana bolnišnic, pa je bila zadovoljna tudi, ker je lahko šla domov še isti dan. Tudi z rehabilitacijo, ki jo je opravljala pod budnim očesom fizioterapevtke Mojce Ferfolja, ni bilo nobenih zapletov. Koleno po operaciji skoraj ni otekalo in je ni bolelo, tako da se je morala pri rehabilitaciji celo zadrževati, da ga ni preveč obremenjevala. Zdelo se ji je namreč, da bi ga lahko. »In veste, po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, ne glede na to, kako sem si želela, je bilo to zame nekaj novega,« še dodaja naša najuspešnejša padalka.

Med okrevanjem od vseh poškodb, ki jih res ni bilo malo, se je Irena pomirila z možnostjo, da s padalom na hrbtu verjetno nikoli več ne bo skočila. Kar pa ne pomeni, da si ni zastavila novega cilja. Njena zmaga bo, ko bo spet lahko s čim manj težavami hodila in kolesarila. Držimo pesti, da bo to čimprej.

Artros


Komentiraj

Z nordijsko hojo do zdravja


Hoja je za človeka glavni način premikanja in tudi najbolj pogost. Za večino ljudi je hoja tudi edina fizična dejavnost, zaradi tega je pomembno, da je kar najbolj učinkovita.

Nordijska hoja je primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, še posebno za starejše, ki z njo ohranjajo potrebno kardiovaskularno raven. Omogoča nam, da enakomerno obremenimo vse mišice in ude telesa, poleg
tega je enkraten način za zdravo hujšanje. Pri nordijski hoji se zaradi uporabe palic in posledično intenzivnejše vadbe srčni utrip zviša za 10 do 15 odstotkov bolj kot pri normalni hoji. To pomeni, da porabite tudi več kalorij in s tem izgubite več odvečne telesne teže. Najnovejše raziskave pravijo, da to lahko dosežete že s približno tremi urami intenzivne nordijske hoje na teden.

Poceni rekreacija
Nordijsko hojo lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli, za povrh pa je to še zelo poceni oblika rekreacije. Glavni rekvizit te aerobne vadbe so palice. Na trgu je zaradi velike priljubljenosti nordijske hoje zelo veliko ponudnikov tovrstne opreme. Palice morajo ustrezati vaši telesni višini, tehničnemu znanju in biti izdelane iz kakovostnih materialov. Nepravilna izbira dolžine lahko povzroča prekomeren stres za kolena, kolke in hrbet ter močno zmanjša koristi nordijske hoje.

Napredujte postopoma na razgibanem terenu
Načelo postopnosti je tako kot pri vseh oblikah rekreacije tudi pri nordijski hoji izjemnega pomena. Začetniki bi morali najprej razviti zadovoljivo raven specifične vzdržljivosti s pomočjo kontinuirane obremenitve. Vzdržljivost se začne krepiti z vsaj 30-minutno nizkointenzivno vadbo. Sčasoma se čas vadbe podaljšuje, intenzivnost pa povečuje. Za učinkovito vzdržljivostno vadbo priporočam razgiban teren, ki vam bo sčasoma omogočil boljši izkoristek kisika ob premagovanju dolgotrajnejšega napora. Če vadbo izvajamo v skupini, prilagodite svoj tempo na tako imenovani pogovorni tempo.

objava nordijska hoja1nordijska hoja2

Artros


Komentiraj

Bolečina v predelu Ahilove kite – pogosta tekaška poškodba


neimenovanoBolečina v predelu Ahilove kite je ena najpogostejših tekaških poškodb, ki ob zanikanju težav in vztrajanju ob nespremenjenem režimu teka pogosto preide v kronično obliko, ki jo težko saniramo in lahko predstavlja stalen izvor težav pri teku.

Ahilova kita povezuje mišice na zadnji strani goleni, ki tvorijo najmočnejšo mišično skupino v telesu s petnico. Preko nje se pri teku prenašajo ob vsakem odrivu stopala izjemne obremenitve, ki lahko pri šprintu dosegajo 12 kratnik telesne teže. Do razvoja poškodbe lahko pride v predelu narastišča same kite na petnico, v samem poteku kite ali na prehodu kite v mišice goleni. Najpogosteje za tovrstne poškodbe uporabljamo izraz tendinitis, ki opisuje vnetje a dejansko ne ustreza spremembam prisotnim v Ahilovi kiti ob tej poškodbi. Te niso vnetne narave pač pa gre za degenerativne spremembe z neustreznim reparacijskim odzivom, zato je ustreznejši izraz tendinoza Ahilove kite. V akutni fazi poškodbe je lahko prisotno vnetje tkiv, ki obdajajo samo kito kar imenujemo peritendinitis. Ta se običajno razvije v srednjem delu kite, od 2-6 cm nad njenim narastiščem na petnico in se kaže kot boleča zedebelitev v poteku kite, pri gibanju pa v tem predelu lahko tipljemo krepitacije (negladko drsenje kite z drobnimi preskoki).

Poznanih je več dejavnikov, ki prispevajo k razvoju poškodbe Ahilove kite. Med najpomembnejše sodijo prehitro stopnjevanje intenzitete treninga, še posebej v kombinaciji s povečanjem teka navkreber in zvečanjem hitrosti teka ter neprimerni tekaški čevlji s pretogim sprednjim delom ali premehkim zadnjim delom podplata pod petnico. Pogosto prisoten dejavnik, ki še dodatno povečuje tveganje za nastanek te poškodbe je prekomerna pronacija stopala, ki jo najlažje pojasnimo kot prekomerno spuščanje notranjega stopalnega loka med fazo obremenitve stopala. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je glavni dejavnik, ki prispeva k razvoju kronične tendinoze Ahilove kite zanikanje bolečine z vztrajanjem ob nespremenjenih obremenitvah pri teku.

Zgodnje težave za katere so značilne kratkotrajne, blažje bolečine v predelu Ahilove kite, ki se pojavljajo le med tekom, lahko pogosto pozdravimo sami. Prvi ukrep naj bo zmanjšanje intenzitete treninga (pretečene razdalje, pogostosti treningov, zmanjšanje hitrosti teka, izogibanje teku navkreber) do te mere, da tek ne povzroča bolečine. Če to za odpravo bolečine ne zadostuje je potrebno s tekom začasno prekiniti. V tem primeru so priporočljive alternativne športne aktivnosti kot so kolesarjenje ob nizki frekvenci obratov pedal in plavanje. Pomembno je, da ocenimo primernost tekaške obutve in po potrebi zamenjamo tekaške čevlje s takimi, kjer je stopalni del v sprednjem delu bolj upogljiv oz. je petni del nekoliko trši. Po potrebi je z močnejšo oporo za notranji stopalni lok možno zmanjšati prekomerno pronacijo stopala. Poizkusimo lahko tudi s prehodno uporabo stopalnih vložkov, ki nekoliko dvignejo petnico in na ta način zmanjšajo obremenitev Ahilove kite. Raztezne vaje za mišice goleni in Ahilovo kito, ki jih opravljamo pred in po teku naj bodo nežne in naj ne povzročajo bolečine. Ob tem je pomembno, da izvajamo tudi raztezne vaje za zadnje stegenske mišice. Predel Ahilove kite po vsaki fizični aktivnosti hladimo z ledom. Ob naštetih ukrepih se težave praviloma po dveh tednih umirijo in tedaj lahko pričnemo s postopnim zvečevanjem obremenitev. V nasprotnem primeru prideta v poštev kratkotrajnejše jemanje nesteroidnih antirevmatikov in vodena fizikalna terapija vendar pa je pred tem priporočljivo obiskati zdravnika.

runner

 

mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije

 

Artros d.o.o.

 


Komentiraj

Poškodbe pri smučanju


imagesCATJK24LMnogi že načrtujemo svoje prve smučarske podvige in se veselimo prihajajočih užitkov na snegu. Radi pa pozabljamo, da je smučanje tudi šport, pri katerem se ob neustrezni predhodni telesni pripravljenosti in neprimerni in tvegani vožnji izpostavljamo razmeroma veliki nevarnosti za nastanek poškodb.

Smučarska tehnika in oprema sta v zadnjem desetletju doživeli izjemen razvoj. Vzporedno s tem sta se spreminjali tudi vrsta in pogostost smučarskih poškodb. Podrobnejši podatki o tem se po svetu zbirajo že od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Od tedaj pa vse do druge polovice osemdesetih let so statistike zaznale postopno zmanjševanje števila poškodb, nastalih pri smučanju, tveganje zanje se je v tem času prepolovilo. Prevladujoče poškodbe tega obdobja so bile zlasti poškodbe gležnjev in zlomi goleni, precej manj je bilo poškodb kolen. Glavni razlog, ki je pripomogel k zmanjšanju pogostosti poškodb naj bi bil razvoj kakovostnejših smučarskih vezi in smučarskih čevljev.

Nove smuči in poškodbe

S pojavom in izjemnim razmahom uporabe smuči s poudarjenim stranskim lokom, (s tujko: karving smuči) in s posledično spremembo smučarske tehnike se je začela spreminjati tudi vrsta smučarskih poškodb. Več statistik je ugotovilo, da se število tovrstnih poškodb rahlo povečuje. Prevladujoče so postale poškodbe kolenskih vezi, še posebej sprednje križne vezi. Slednjo si poškodujemo ob izgubi ravnotežja s pomikom težišča telesa nazaj proti repom smuči in ob sočasnem odklonu telesa proti bregu. V takšnem položaju je mogoč sunkovit rotacijski zasuk spodnje obremenjene smučke, kar lahko povzroči opisano poškodbo kolena. Žal doslej proizvajalcem smučarske opreme še ni uspelo razviti vezi, ki bi lahko preprečile nastanek takšne poškodbe; in dobro je, da to vemo! Edina zanesljiva preventiva je torej še vedno primerna telesna pripravljenost in previdnost, zelo pomembna je tudi realna ocena svojih smučarskih sposobnosti. Morda lahko k preventivi nekoliko pripomore tudi poznavanje možnih poškodb, ki se jim izpostavljamo pri tem športu, zato v nadaljevanju predstavljamo nekatere najpogostejše.

Kaj je v nevarnosti?

Na splošno velja, da je pogostost poškodb v predelu spodnjih okončin pri smučanju približno dvakrat večja v primerjavi s tistimi v predelu zgornjih okončin. Sklep, ki je daleč najbolj izpostavljen, je nedvomno koleno, še posebej njegove vezi. Običajno se koleno poškoduje z zvinom, pri čemer se lahko poškodujejo kolateralne vezi, torej tiste, ki potekajo ob notranji in zunanji strani kolenskega sklepa in zagotavljajo njegovo stransko trdnost, lahko se poškodujejo križne vezi, razmeroma pogoste so tudi poškodbe enega izmed meniskusov in hrustančnih površin kolena. Neredko, še posebej pri tako imenovanih visokoenergijskih poškodbah, ki značilno nastanejo pri velikih hitrostih, ko ob padcu ali nekontroliranem gibu na telo delujejo zelo velike sile, ugotavljamo hkratne poškodbe več naštetih struktur. Druge možne poškodbe na spodnjih okončinah so še različni zlomi, kot so zlomi golenice in zlomi stegnenice, ki pa so redkejši.

Med smučarskimi poškodbami v predelu zgornje okončine je največ različnih oblik poškodb ramena, zlasti so to ramenski izpahi, zlomi ključnice in poškodbe sklepa med ključnico in lopatko, t. i. akromioklavikularnega sklepa. Tipična smučarska poškodba je tudi t. i. smučarski palec. To je poškodba kolateralne vezi na notranji strani sklepa palca, ki običajno nastane ob padcu, ko ročaj smučarske palice deluje na prst kot vzvod in tako poškoduje vezi tega sklepa.

Treba je še opozoriti na možnost poškodbe glave, ki se je vsaj pri smučanju še vedno premalo zavedamo. V zadnjih letih so se na trgu pojavile kakovostne čelade, ki so namenjene prav zaščiti pri smučanju. Nedvomno nas lahko zavarujejo pred marsikatero poškodbo, ki bi bila drugače lahko usodna!

Ker je ustrezna telesna pripravljenost poleg previdnosti in poznavanja svojih sposobnosti eden najpomembnejših elementov v preventivi smučarskih poškodb, v nadaljevanju predstavljamo vaje in nasvete, ki vam bodo pomagali pri varni smuki.

 

Mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije