Poškodba vratu

“Zvin vratu” oziroma nihajna poškodba vratne hrbtenice je ena najpogostejših poškodb, nastalih v prometnih nesrečah, pri športu in delovnih nezgodah.

Na tisoč prebivalcev se letno poškoduje od ene do treh oseb, kar pomeni, da letno v Sloveniji to poškodbo utrpi od dva tisoč do šest tisoč oseb.

Kaj se zgodi ob nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

Mehanizem nihajne poškodbe je nenadno, zelo hitro (dobesedno “v delčku sekunde”) in nepričakovano prekomerno zanihanje glave in vratne hrbtenice, s posledičnim nenadnim in prekomernim raztegom ligamentov (vezi) med vratnimi vretenci in vratnih mišic. Najznačilnejši vzrok poškodbe je nalet drugega vozila v zadnji dela našega vozila. Ob premiku avtomobila naprej ob trku vrat in glava najprej močno zanihata nazaj, temu običajno sledi še udarec glave v vzglavnik sedeža (kar omili zanihanje glave). Zaradi elastičnosti mehkih struktur ob vratni hrbtenici, prvemu zanihanju nazaj sledi hiter nihaj vratu in glave naprej in v tem trenutku se poškodujejo zadnje vezi vratne hrbtenice, mišice vratu pa se prekomerno raztegnejo in pojavijo se mikronatrganine.

Ob močnejši sili udarca (npr. ob naletu drugega vozila z veliko hitrostjo) se premaknejo tudi možgani znotraj lobanje in se pretrese možganovina, kar povzroči dodatne in dolgotrajnejše simptome v smislu bruhanja, glavobola, zaspanosti, preobčutljivosti na svetlobo ter motenj spomina in zbranosti.

Drugi vzroki nastanka nihajne poškodbe vratu so padci pri hitrih športih (smučanje, deskanje na snegu in na vodi, kolesarjenje, rolanje, konjeništvo), vožnja na vrtiljakih, lahko se celo pojavi pri otrocih po dolgotrajnem poskakovanju na trampolinu, pogosto pa jo utrpijo udeleženci v pretepih in ob telesnem nasilju.

Po podatkih iz strokovne literature kar 83 odstotkov vseh udeležencev v prometnih nesrečah utrpi eno od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

Ali je nihajna poškodba vratne hrbtenice nevarno stanje?

V prvih trenutkih po nezgodi so poškodovanci običajno zaposleni z reševanjem materialnih posledic prometne ali druge nesreče in se bolečine ter omejene gibljivosti zavedo šele, ko se razvije v polni meri, zato pomoč v urgentnih kirurških ambulantah poiščejo šele več ur ali celo nekaj dni po poškodbi, najpogosteje prvi dan po poškodbi, ko je bolečina najmočnejša.

Stanje je pogosto videti dramatično in večina poškodovancev je zaradi močnih bolečin ter togosti vratu močno prestrašena. Pomembno se je zavedati, da stanje ni ogrožajoče, če po poškodbi na pregledu v travmatološki ambulanti niso potrdili nevroloških znakov oz. sprememb v občutku za dotik po koži, zmanjšane mišične moči ali šibkejših tetivnih refleksov in na rentgenskem slikanju po poškodbi niso bili vidni zlomi vretenc ali večji premiki med vretenci.

Stopnja	Opis simptomov in znakov
0	Poškodovana oseba ne navaja bolečin ali težav z vratom. Ni kliničnih znakov poškodbe.
I	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ni kliničnih znakov poškodbe.
II	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo mišično-skeletne znake: zmanjšan obseg gibljivosti in sprožilne boleče točke ob otipanju vratnih mišic.
III	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Klinično ob pregledu ugotovimo nevrološke znake: oslabljenost ali odsotnost tetivnih refleksov, zmanjšano mišično moč zgornjih udov in oslabljen občutek za dotik po zgornjih udih. Smiselna je diagnostika z MR in EMG.
IV	Poškodovana oseba navaja bolečino in otrdelost vratu. Ob rentgenskem slikanju potrdimo zlom v področju vratnih vretenc ali izpah malih sklepov med vretenci.

Edukacija bolnika, fizikalna in manualna terapija so edini ustrezni ukrepi za umiritev bolečine, izboljšano gibljivost in sprostitev bolečinskega krča mišic.

Kje lahko poiščem pomoč po nihajni poškodbi vratne hrbtenice?

V centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros ponujajo celovito obravnavo na enem mestu, od pregleda in diagnostike do rehabilitacije. Fizioterapijo izvajajo fizioterapevti s specialnimi znanji manualnih tehnik in obravnave bolečinskega sindroma po nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

V programu fizioterapevtske obravnave bolniki pridobijo znanje o ustreznem izvajanju pravilnih vaj za stabilnost vratne hrbtenice, ki jih nato izvajajo v domačem okolju. Manualno obravnavo bolečih mišičnih točk kombinirajo z uporabo visokotehnoloških medicinskih aparatov, kot sta visokointenzivni globinski laser (HIL) in ciljana površinska radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim delovanjem na boleče mišične točke.

V primeru razvoja dolgotrajne kronične točkaste bolečine v mišicah, je le-to možno hitro simptomatsko olajšati z infiltracijo bolečih točk z anestetikom pod ultrazvočnim nadzorom in seveda tudi vzročno zdraviti z infiltriranjem t. i. trombocitne plazme (t. i. metoda PRP), ki jo pridobijo iz bolnikove lastne venske krvi in predstavlja visoko učinkovito in dolgotrajno protivnetno zdravljenje.

V primeru potrebe po razširjeni diagnostiki omogočijo takojšnjo nadaljnjo slikovno diagnostiko – ultrazvočno verifikacijo sprožilnih bolečih točk vratnih mišic, RTG- in MRI-slikanje vratne hrbtenice ter nevrofiziološko diagnostiko – EMG-preiskavo.

Naročite se na ustrezno diagnostično obravnavo in takoj začnite terapevtsko obravnavo.

Artros

Elektromiografija (EMG)

Korak do zdravih živcev in mišic

Elektromiografija (EMG) je pomembna nevrofiziološka preiskovalna metoda, namenjena za prepoznavanje prizadetosti perifernega živčevja in mišic. Preiskavo najpogosteje opravimo, če bolnik čuti bolečine ter mravljinčenje v spodnjih in zgornjih okončinah, a tudi pri različnih poškodbah okončin in bolečinah v križu.

Dandanes si je nemogoče zamisliti delovanje nevrofiziološkega laboratorija brez elektrofizioloških metod. Že dalj časa je znana elektroencefalografija (EEG), nevrofiziološka metoda, ki beleži bioelektrično aktivnost možganske skorje, z elektromiografijo pa merimo prevajanje po živčnih vlaknih – tako motoričnih (gibalnih) kot senzoričnih (čutilnih).

Novost v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros.

Okvare živcev in bolezni mišic

Preiskavo opravimo pri različnih okvarah živcev in mišičnih boleznih. Največkrat opravimo EMG-preiskavo zaradi bolečin in mravljinčenja v zgornjih ali spodnjih okončinah. Preiskavo pogosto opravimo po različnih poškodbah okončin (zlomih, udarninah, urezninah).
Velikokrat pregledamo tudi osebe s prizadetim obraznim živcem. V takšnih primerih s preiskavo napovemo stopnjo izboljšanja in priporočimo ustrezno fizioterapijo.

Mravljinčenje v prstih in bolečine v roki

Osebni zdravniki bolnike najpogosteje napotijo na preiskavo zaradi mravljinčenja v prstih ali bolečine v roki, največkrat v dominantni. Do mravljinčenja največkrat prihaja ponoči, zaradi česar se bolniki pogosto zbujajo. Tegobe omilijo spreminjanje položaja roke med ležanjem, stresanje roke, premikanje prstov … Pri bolnikih nastopijo težave pri opravljanju natančnih opravil, kot so šivanje, zapenjanju gumbov in pisanje. Mravljinci se pojavijo v prvih treh prstih.

Ti simptomi so znak utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu. Vzrok zanje so ponavljajoče se obremenitve roke pri različnih opravilih, kot so zidarska dela, dvigovanje predmetov za blagajno in na tekočem traku, frizerskih delih, ročni molži ali pisanju na računalnik. Zaradi dvigovanja dojenčka lahko pride do utesnitve tudi pri mladih mamicah. Pri začetnih in blagih EMG-spremembah priporočamo nočno uporabo opornice za zapestje in dlan, pogosto pa je potrebna kirurška sprostitev živca v zapestju.

Bolečine v križu

EMG-preiskavo je priporočljivo opraviti tudi pri bolečinah v križu, ki izžarevajo v nogo. V tem primeru je za kirurga nadvse pomembno, da ocenimo stopnjo okvare živčne korenine, ki je nastopila zaradi zdrsa medvretenčne ploščice.

Preiskavo opravljamo tudi pri bolnikih, ki tožijo zaradi mravljincev v stopalih, mečih in rokah. Subjektivne motnje so sprva omejene na nogi, ker je zaradi večje dolžine živcev v spodnjih okončinah prizadetost živcev praviloma v ospredju. Vzroki so raznoliki, omenili pa smo jih že pri opisu prizadetosti živčnih ovojnic in vlaken.
V specializiranih ustanovah opravljajo tudi preiskave zapiralk vode in blata.

Naj na koncu omenim še pomen EMG pri prepoznavanju dednih bolezni mišic in živcev ter pri odkrivanju motnje v predelu živčno-mišičnega stika. Elektromiografska preiskava je torej pomemben kamenček v mozaiku diagnostičnega postopka, vendar jo je vedno treba vrednotiti skupaj z drugimi kliničnimi znaki.

 

KAKO POTEKA PREISKAVA?

Pred preiskavo

Pri merjenju hitrosti je pomembna temperatura kože. Hladna koža upočasni prevajanje, zato hladne roke pred preiskavo ogrejemo s toplo vodo. Preiskavo ovira tudi čezmerno znojenje. Pred preiskavo ni priporočljivo uporabiti kreme za kožo, saj vpliva na upornost kože.

Hitrost impulzov

Najprej izmerimo hitrost, s katero živci prevajajo impulze. Merimo hitrost prevajanja po motoričnih in senzoričnih vlaknih. Živec je odet z mielinsko ovojnico, pod katero je živčno vlakno. Na spremembo hitrosti prevajanja vpliva predvsem ovojnica. Poškodba ovojnice, ki jo povzročijo različni dejavniki (vnetja, sladkorna bolezen, alkohol, bolezni ščitnice in ledvic, zastrupitve z nekaterimi kovinami, zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili in tudi posledica nekaterih rakavih rašč). Nasprotno pa okvara živčnega vlakna ne vpliva veliko na hitrost prevajanja.

Tako pri prizadetosti živcev ugotovimo prevladujočo okvaro živčne ovojnice, vlakna ali obeh. Živec dražimo na različnih mestih, kar nam omogoči oceno hitrosti prevajanja v različnih delih živca. Posamezni del živca lahko prevaja impulze v mejah normalnega, medtem ko v drugem delu utegnemo ugotoviti znake upočasnitve. Tako izmerjene hitrosti so pomembno merilo pri ocenjevanju delovanja perifernih živcev.

Električna aktivnost mišice

Z igelno elektrodo, ki jo vbodemo v mišico, beležimo električno aktivnost mišice. Zdrava mišica v mirovanju ni električno aktivna. Aktivnost v mirovanju zanesljivo pomeni odstopanje. Med krčenjem mišice nastopi aktivnost, ki jo opazujemo na zaslonu osciloskopa. Aktivnost lahko tudi poslušamo prek zvočnika, saj se pri nekaterih boleznih pojavljajo značilni zvočni fenomeni. Z igelno preiskavo ugotovimo primarno prizadetost živčnih vlaken ali mišic, kar je zelo pomemben podatek, ki omogoči izbiro ustreznega zdravljenja. S preiskavo ugotovimo stopnjo okvare, ocenimo, ali je sveža ali stara, lahko pa tudi napovemo, kakšne so možnosti za izboljšanje stanja.

Kdaj se preiskavo odsvetuje?

Bolnik mora povedati zdravniku, katera zdravila jemlje, saj nekatera zdravila upočasnijo prevajanje po živcih. Električnega draženja ne smemo opraviti pri bolnikih s srčnim spodbujevalnikom. Pri osebah z opeklinami in ranami je preiskava izvedljiva le na delih telesa brez kožnih sprememb, saj na poškodovano kožo ni mogoče prilepiti površinskih elektrod, s katerimi beležimo odzive po draženju živcev.

Kako hitro po poškodbi na preiskavo?

Preiskavo opravimo vsaj tri tedne po nastopu težav, saj pred tem ne omogoča zanesljive ocene stopnje okvare. Tako ob nastopu hudih bolečin v križu s širjenjem v nogo preiskave ne opravimo že prvi dan po nastanku bolečin, marveč šele po treh tednih. Zato je pomembno, da osebi razložimo, zakaj je treba počakati s preiskavo, in ji svetujemo, naj predtem opravi druge preiskave (RTG).

Vir: http://www.viva.si/Nevrologija/3021/Elektromiografija

Artros