Ponovna potrditev akreditacije JCI

Pred štirimi leti smo v podjetjih Artros in Morela Okulisti prvi v Sloveniji in med prvimi v srednji Evropi pridobili akreditacijo JCI, ki jo podeljujejo le ob upoštevanju najkvalitetnejših in najstrožjih standardov. Lani smo akreditacijo uspešno obnovili.

 

Mednarodni standard akreditacije Joint Commission International (JCI) je specializiran za zdravstvene ustanove. Osnovna namena uvedbe standarda sta zagotovitev kakovostne in varne obravnave bolnikov po najsodobnejših standardih ter vzpostavitev sistema stalnega preverjanja in izboljševanja kakovosti.

Dosežene visoke zahteve

Pridobivanje akreditacije, ki je terjalo dve leti priprav, je zahtevalo natančno urejanje dokumentacije ter vzpostavitev kliničnih poti in delovnih procesov, ki so pomemben temelj za varen potek zdravljenja. S podeljeno akreditacijo smo tako dobili izkaz o kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravstvenih storitev, ki jih ponujamo svojim bolnikom. Pridružili pa smo se mreži najuglednejših ustanov po vsem svetu.

Ponovna potrditev

Da bi certifikat ohranili, moramo dosežene visoke standarde tudi ohranjati in nadgrajevati. To nam očitno uspeva, saj smo akreditacijo letos uspešno obnovili. V procesu ponovne presoje je bilo pod drobnogledom izvajanje sistema kontrole pri vsakodnevnem delu, periodičnosti izvedbe, poročanju o opravljenih kontrolah, obravnavanju preventivnih in korektivnih ukrepov ter načrtovanju izboljšav.

Točke kakovosti in varnosti

Svoje delo preverjamo celovito na vseh temeljnih področjih in v skladu z zahtevami JCI. Veliko pozornosti posvečamo administrativnim standardom, še več pa področjema, ki ju tudi JCI najizdatneje preverja – varnosti bolnikov in kliničnim kazalnikom. Zavedamo se namreč, da strokovnost pri opravljanju storitev bistveno vpliva na zdravje in kakovost pacientovega življenja.

 

Letvico postavljamo vedno višje

Dober sistem kontrole nam, predvsem pa našim pacientom prinaša številne prednosti. Delovni procesi so preglednejši, bolje sledljivi in merljivi, zato je tveganje zapletov manjše, saj pomanjkljivosti z uvedbo izboljšav odpravljamo sproti. Bolniki so natančneje informirani o storitvah podjetja in poteku zdravljenja, njihova obravnava pa je preglednejša in varnejša. V dobro vseh si bomo zato v obeh podjetjih tudi v prihodnje delovali le po najvišjih stardardih kakovosti.

 

Artros

Elektromiografija (EMG)

Korak do zdravih živcev in mišic

Elektromiografija (EMG) je pomembna nevrofiziološka preiskovalna metoda, namenjena za prepoznavanje prizadetosti perifernega živčevja in mišic. Preiskavo najpogosteje opravimo, če bolnik čuti bolečine ter mravljinčenje v spodnjih in zgornjih okončinah, a tudi pri različnih poškodbah okončin in bolečinah v križu.

Dandanes si je nemogoče zamisliti delovanje nevrofiziološkega laboratorija brez elektrofizioloških metod. Že dalj časa je znana elektroencefalografija (EEG), nevrofiziološka metoda, ki beleži bioelektrično aktivnost možganske skorje, z elektromiografijo pa merimo prevajanje po živčnih vlaknih – tako motoričnih (gibalnih) kot senzoričnih (čutilnih).

Novost v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros.

Okvare živcev in bolezni mišic

Preiskavo opravimo pri različnih okvarah živcev in mišičnih boleznih. Največkrat opravimo EMG-preiskavo zaradi bolečin in mravljinčenja v zgornjih ali spodnjih okončinah. Preiskavo pogosto opravimo po različnih poškodbah okončin (zlomih, udarninah, urezninah).
Velikokrat pregledamo tudi osebe s prizadetim obraznim živcem. V takšnih primerih s preiskavo napovemo stopnjo izboljšanja in priporočimo ustrezno fizioterapijo.

Mravljinčenje v prstih in bolečine v roki

Osebni zdravniki bolnike najpogosteje napotijo na preiskavo zaradi mravljinčenja v prstih ali bolečine v roki, največkrat v dominantni. Do mravljinčenja največkrat prihaja ponoči, zaradi česar se bolniki pogosto zbujajo. Tegobe omilijo spreminjanje položaja roke med ležanjem, stresanje roke, premikanje prstov … Pri bolnikih nastopijo težave pri opravljanju natančnih opravil, kot so šivanje, zapenjanju gumbov in pisanje. Mravljinci se pojavijo v prvih treh prstih.

Ti simptomi so znak utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu. Vzrok zanje so ponavljajoče se obremenitve roke pri različnih opravilih, kot so zidarska dela, dvigovanje predmetov za blagajno in na tekočem traku, frizerskih delih, ročni molži ali pisanju na računalnik. Zaradi dvigovanja dojenčka lahko pride do utesnitve tudi pri mladih mamicah. Pri začetnih in blagih EMG-spremembah priporočamo nočno uporabo opornice za zapestje in dlan, pogosto pa je potrebna kirurška sprostitev živca v zapestju.

Bolečine v križu

EMG-preiskavo je priporočljivo opraviti tudi pri bolečinah v križu, ki izžarevajo v nogo. V tem primeru je za kirurga nadvse pomembno, da ocenimo stopnjo okvare živčne korenine, ki je nastopila zaradi zdrsa medvretenčne ploščice.

Preiskavo opravljamo tudi pri bolnikih, ki tožijo zaradi mravljincev v stopalih, mečih in rokah. Subjektivne motnje so sprva omejene na nogi, ker je zaradi večje dolžine živcev v spodnjih okončinah prizadetost živcev praviloma v ospredju. Vzroki so raznoliki, omenili pa smo jih že pri opisu prizadetosti živčnih ovojnic in vlaken.
V specializiranih ustanovah opravljajo tudi preiskave zapiralk vode in blata.

Naj na koncu omenim še pomen EMG pri prepoznavanju dednih bolezni mišic in živcev ter pri odkrivanju motnje v predelu živčno-mišičnega stika. Elektromiografska preiskava je torej pomemben kamenček v mozaiku diagnostičnega postopka, vendar jo je vedno treba vrednotiti skupaj z drugimi kliničnimi znaki.

 

KAKO POTEKA PREISKAVA?

Pred preiskavo

Pri merjenju hitrosti je pomembna temperatura kože. Hladna koža upočasni prevajanje, zato hladne roke pred preiskavo ogrejemo s toplo vodo. Preiskavo ovira tudi čezmerno znojenje. Pred preiskavo ni priporočljivo uporabiti kreme za kožo, saj vpliva na upornost kože.

Hitrost impulzov

Najprej izmerimo hitrost, s katero živci prevajajo impulze. Merimo hitrost prevajanja po motoričnih in senzoričnih vlaknih. Živec je odet z mielinsko ovojnico, pod katero je živčno vlakno. Na spremembo hitrosti prevajanja vpliva predvsem ovojnica. Poškodba ovojnice, ki jo povzročijo različni dejavniki (vnetja, sladkorna bolezen, alkohol, bolezni ščitnice in ledvic, zastrupitve z nekaterimi kovinami, zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili in tudi posledica nekaterih rakavih rašč). Nasprotno pa okvara živčnega vlakna ne vpliva veliko na hitrost prevajanja.

Tako pri prizadetosti živcev ugotovimo prevladujočo okvaro živčne ovojnice, vlakna ali obeh. Živec dražimo na različnih mestih, kar nam omogoči oceno hitrosti prevajanja v različnih delih živca. Posamezni del živca lahko prevaja impulze v mejah normalnega, medtem ko v drugem delu utegnemo ugotoviti znake upočasnitve. Tako izmerjene hitrosti so pomembno merilo pri ocenjevanju delovanja perifernih živcev.

Električna aktivnost mišice

Z igelno elektrodo, ki jo vbodemo v mišico, beležimo električno aktivnost mišice. Zdrava mišica v mirovanju ni električno aktivna. Aktivnost v mirovanju zanesljivo pomeni odstopanje. Med krčenjem mišice nastopi aktivnost, ki jo opazujemo na zaslonu osciloskopa. Aktivnost lahko tudi poslušamo prek zvočnika, saj se pri nekaterih boleznih pojavljajo značilni zvočni fenomeni. Z igelno preiskavo ugotovimo primarno prizadetost živčnih vlaken ali mišic, kar je zelo pomemben podatek, ki omogoči izbiro ustreznega zdravljenja. S preiskavo ugotovimo stopnjo okvare, ocenimo, ali je sveža ali stara, lahko pa tudi napovemo, kakšne so možnosti za izboljšanje stanja.

Kdaj se preiskavo odsvetuje?

Bolnik mora povedati zdravniku, katera zdravila jemlje, saj nekatera zdravila upočasnijo prevajanje po živcih. Električnega draženja ne smemo opraviti pri bolnikih s srčnim spodbujevalnikom. Pri osebah z opeklinami in ranami je preiskava izvedljiva le na delih telesa brez kožnih sprememb, saj na poškodovano kožo ni mogoče prilepiti površinskih elektrod, s katerimi beležimo odzive po draženju živcev.

Kako hitro po poškodbi na preiskavo?

Preiskavo opravimo vsaj tri tedne po nastopu težav, saj pred tem ne omogoča zanesljive ocene stopnje okvare. Tako ob nastopu hudih bolečin v križu s širjenjem v nogo preiskave ne opravimo že prvi dan po nastanku bolečin, marveč šele po treh tednih. Zato je pomembno, da osebi razložimo, zakaj je treba počakati s preiskavo, in ji svetujemo, naj predtem opravi druge preiskave (RTG).

Vir: http://www.viva.si/Nevrologija/3021/Elektromiografija

Artros

Obraba hrustanca: Učinkovite metode zdravljenja

Globoka bolečina v notranjosti  kolena, še posebej pri hoji navzdol, in otekanje kolena sta lahko znaka obrabe hrustanca. Poškodbe na hrustancu pa se ne zacelijo same od sebe. Če jih ne zdravimo, okvara ostane.

 

Najsodobnejša metoda zdravljenja poškodb hrustanca je zdravljenje z matičnimi celicami, njeni predhodnici pa sta metodi zdravljenja z lastno krvno plazmo Orthokin® in injekcijami hialuronske kisline.

 

Kljub temu da je izid zdravljenja poškodbe hrustanca najtežje napovedati, saj je postopek celjenja zelo zapleten, obstaja kar nekaj sodobnih metod, ki v zadnjih letih pri zdravljenju hrustanca dosegajo izjemno dobre rezultate.

Zdravljenje z matičnimi celicam

Najsodobnejši način zdravljenja hrustanca v tem trenutku je zagotovo zdravljenje z matičnimi celicami. Matične celice so predhodnice vseh naših celic, ki imajo na začetku našega življenja možnost preobrazbe v katerokoli celico. Pozneje se ta zmožnost zmanjša, vseeno pa imamo matične celice tudi odrasli ljudje. Največ jih imamo v kostnem mozgu in dokazano je, da so se te sposobne preobraziti vsaj v hrustančne, kostne in maščobne celice. Zato jih uporabljamo tudi za zdravljenje hrustanca.

V ortopedskem centru Artros omogočajo najsodobnejše metode zdravljenja hrustanca, tudi zdravljenje z matičnimi celicami in z metodo Orthokin®. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri zdravniku specialistu.

“Zdravljenje z matičnimi celicami poteka tako, da pacientu iz golenice ali dela medenice vzamemo približno od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Iz tega nato usposobljeno osebje v posebnem postopku pripravi koncentrat njegovih lastnih matičnih celic, ki ga kirurg injicira v poškodovan sklep,” pravi doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer takšno zdravljenje opravljajo med prvimi v Sloveniji.

Prvi rezultati zdravljenja z matičnimi celicami so zelo dobri, za dolgoročne rezultate pa bo treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov. Zagotovo pa ta najnovejša metoda zdravljenja pacientom z obrabo hrustanca daje veliko upanja za izboljšanje njihove poškodbe.

Orthokin® in hialuronska kislina

Dobre rezultate pri zdravljenju hrustanca dosega tudi metoda Orthokin®, ki jo uporabljajo predvsem za zmanjšanje obrabe hrustanca. Gre za zdravljenje z lastno krvno plazmo. To pomeni, da zdravnik pacientu vzame kri, ki se jo nato obdela v posebnem postopku, tako da začne sproščati protein IL-1RA. Ta nas namreč varuje pred propadanjem hrustanca, deluje protibolečinsko in blaži vnetja v sklepu. Tako pripravljeno plazmo se potem večkrat vbrizga v oboleli sklep pacienta.

V centru Artros z metodo Orthokin® letno zdravijo približno sto pacientov. Dobra tretjina jih je po zaključeni terapiji brez bolečin, pri skoraj polovici pacientov pa glede obrabe hrustanca dosežejo znatno izboljšanje stanja.

Najbolj znano in razširjeno zdravljenje sklepne obrabe pa so sicer injekcije hialuronske kisline. Ta je namreč ena izmed pomembnejših naravnih sestavin hrustančne medceličnine, zato z njenim vbrizgavanjem v oboleli sklep obrabo hrustanca poskušamo upočasniti.

Kakšno zdravljenje izbrati?

“Za kakšno zdravljenje se odločimo pri posameznem pacientu, je odvisno predvsem od diagnoze in ugotovljene intenzitete težav s hrustancem,” razloži doc. dr. Hussein. In pojasni, da se ob blagih spremembah pogosto odločajo za vbrizganje hialuronske kisline, pri večjih obrabah, na primer pri obrabi druge ali tretje stopnje, predlagajo zdravljenje z metodo Orthokin® ali zdravljenje z matičnimi celicami. Pri hujših stopnjah obrabe pa kombinirajo operativno zdravljenje in zdravljenje z matičnimi celicami.

V centru Artros pionirji zdravljenja hrustanca

V Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros izvajajo vse najsodobnejše oblike diagnostike in zdravljenja hrustanca in so poznani po tem, da vse najnovejše metode zdravljenja v prakso vpeljejo med prvimi v Sloveniji. Naročite se na samoplačniški pregled in posvet pri specialistu ortopedu.

http://www.artros.si

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-ucinkovite-metode-zdravljenja-419842

Visoko energijski laser (HIL)

 

Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine

 

 

Poškodba vezi, bolečina v narastiščih tetiv, raztrganine mišic in boleče mišične točke so znane trdovratne težave športnikov in tistih, ki pri svojem delu prekomerno obremenjujejo sklepe. Te poškodbe so vedno zahtevale dolgotrajno obiskovanje fizioterapije, ki je imela le omejen in začasen učinek. Z novim laserjem pa je postopek učinkovitejši in krajši, saj njegov učinek seže tudi v globoka tkiva.

 

Uporaba laserja v fizikalni terapiji je že dolgo poznana metoda zdravljenja akutnih in kroničnih vnetnih procesov v tkivu. V terapiji z laserjem izkoriščamo njegov kemični, mehanski in termični učinek, ki se kot valovanje prenaša iz izvora v sondi skozi tkivo do boleče točke, na katero ciljno deluje. S kemičnim učinkom laserja delujemo na prepustnost celic v tkivu in pospešujemo presnovo v celici, rezultat pa je obnavljanje tkivne poškodbe. Fotomehanski učinek impulzov laserskega delovanja ustvarja izmenične valove visokega in nizkega tlaka v globokih tkivih, kar zavira prevajanje bolečine po bolečinskih živčnih vlaknih in sproža izločanje naravnih zaviralcev bolečine. Hkrati proces pospešuje reparacijo degenerativnih procesov, med drugim tudi regeneracijo hrustančnega tkiva.

Z novimi laserji hitreje in učinkoviteje

Medtem ko konvencionalni »hladni« laserski aparati razreda 3A in 3B z močjo 0,1 W terapevtsko učinkujejo le na kožo in strukture v podkožju do enega centimetra globine, nova generacija visoko energijskih laserjev razreda 4 in z močjo nad 5 W omogoča prodor terapevtskih laserskih žarkov v globlje strukture do deset centimetrov pod kožo. Tako lahko prodre do vseh narastišč tetiv, ligamentov ter sklepov človeškega telesa. Zaradi opisanih lastnosti je čas zdravljenja z visokoenergijskim laserjem mnogo krajši, protibolečinski učinek izrazitejši, spekter težav, pri katerih je učinkovit, pa je v primerjavi s konvencionalnim hladnim laserjem mnogo širši. Najkoristnejši učinki visokoenergijskega laserja so takojšnje zmanjšanje bolečin, protivnetno delovanje in hitrejše celjenje tkiva. Medtem ko je zdravljenje poškodb v globokih mehkih tkivih ob uporabi konvencionalnega laserja običajno zahtevalo 10 ali 20 ponovitev terapije z zelo omejenim učinkom, pa terapija z visoko energijskim laserjem daje odlične rezultate že po petih obiskih.

Eden od treh tako naprednih laserjev v Sloveniji

V centru Artros je na voljo nov visoko energijski laser razreda 4 ameriškega proizvajalca medicinske opreme BTL. Velika izhodna moč in valovna dolžina laserskega valovanja omogočata terapijo poškodovanih in preobremenjenih globokih mehkih tkiv, mišičnih tetiv, sklepnih ligamentov in tudi znotrajsklepnih struktur (hrustanca), česar prejšnje generacije laserjev niso zmogle.

Odprava vzroka

Velika prednost metode zdravljenja s tovrstnim laserjem je tudi, da deluje tudi vzročno. To pomeni, da ne ozdravi le simptomov, pač pa s celjenjem in preobrazbo tkiva na tarčnem celičnem nivoju odpravlja tudi vzrok poškodbe.

Največji učinek s kombinacijo terapij

Še večjo učinkovitost terapije dosežemo z izmenično kombinacijo terapije z visoko energijskim laserjem in radialnimi globinskimi udarnimi valovi. Številne klinične raziskave, objavljene v uglednih strokovnih revijah, so potrdile potenciran učinek hkratne uporabe obeh metod, tako v primerjavi z vsako od obeh metod posamezno kot predvsem v primerjavi z drugimi običajnimi metodami fizikalne terapije. Terapijo z visokoenergijskim laserjem v primeru ustreznih indikacij in po izključitvi kontraindikacij predpiše zdravnik specialist, izvaja pa jo diplomirana fizioterapevtka s specialnimi znanji.

Iz revije Vid in Gib, št. 8

 

Artros

 

Obraba hrustanca: Natančna diagnoza, temelj zdravljenja

Če ste med tistimi pohodniki, ki ob sestopanju z osvojenih vrhov pogosto čutijo bolečino v kolenu, vaše težave morda kažejo na obrabo hrustanca. Z novo, najsodobnejšo metodo magnetne resonance, ki omogoča tudi biokemijsko slikanje kolena, je obrabo mogoče odkriti hitro in natančno.

Bolečine v kolenu pri hoji navzdol so velikokrat težava ljubiteljev gora. Nekoliko jo lahko omilimo z ustrezno kondicijsko pripravo in uporabo palic. Če je bolečina pogosta in se stopnjuje, pa priporočamo pregled pri specialistu ortopedu.

 

Spremembe na sklepnem hrustancu so zelo pogoste. Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije, iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros pravi, da to težavo odkrijejo pri večini vseh pacientov, ki jih obiščejo zaradi bolečin v kolenu.

Kako sploh prepoznamo simptome, ki lahko nakazujejo na obrabo kolenskega hrustanca? Ta napreduje počasi. Prvi znak je običajno bolečina ob večjih obremenitvah pri gibanju, na primer pri daljši hoji ali teku, še posebej navzdol. Pozneje se bolečina, ki jo čutimo globlje v notranjosti sklepa, pojavlja že ob krajših razdaljah, koleno pa lahko tudi oteče. Če obraba hrustanca preide v napredovano fazo, močno omejuje gibljivost sklepa in ga lahko začne celo deformirati.

Novost v Sloveniji: biokemijsko slikanje hrustanca z magnetno resonanco

Za natančen vpogled v poškodbo hrustanca zdravnik specialist opravi slikanje z magnetno resonanco (MRI). Ta pokaže, kakšna je poškodba hrustanca, in mu pomaga določiti najbolj optimalno zdravljenje.

Najsodobnejša preiskava MRI za vpogled v stanje hrustanca je metoda biokemijskega slikanja. To je edina preiskava, ki izmeri biološko strukturo hrustanca, na podlagi tega pa pokaže, kakšna je poškodba, koliko je stara oziroma sveža in kakšna je njena velikost oziroma globina. Za razliko od običajne MRI-preiskave, ki pokaže samo sliko stanja, najsodobnejša metoda dGEMRIC določi številčne vrednosti glavnih bioloških parametrov v kolenu in pokaže, ali obstajajo odstopanja od normalnega stanja.

Ortopedski center Artros je edini v Sloveniji, kjer lahko opravite specialno analizo hrustanca z magnetno resonanco po metodi dGEMRIC. Naročite se na samoplačniški pregled.

 

Biokemično slikanje kolena pokaže vrednost proteoglikanov, ki so osnovni gradniki hrustanca. Če je njihova koncentracija manjša, je to znak poškodbe. Z metodo lahko preverimo tudi količino kolagena in vode v hrustancu, kajti manj ko je vode, bolj stisnjen je hrustanec in večja je obraba. Hkrati preiskava pokaže morebitne krvavitve v hrustancu, ki prav tako nakazujejo na poškodbo, in poda informacije o mehčanju hrustanca.

“Metoda biokemijskega slikanja izjemno izboljša natančnost diagnoze pri poškodbi hrustanca, omogoča boljše načrtovanje zdravljenja in lažje sledenje uspešnosti terapij,” je povedal doc. dr. Hussein in dodal, da je prognoza zdravljenja poškodbe hrustanca še vedno ena od najbolj nejasnih področij v ortopediji, saj je postopek celjenja zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike. Zato je še toliko pomembneje, da diagnozo postavimo čim prej in čim natančneje, še posebej če je poškodba večja.

Preverite svoj hrustanec

Možnost biokemijskega slikanja hrustanca so pred kratkim v Slovenijo vpeljali v Centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros in so trenutno edini, ki omogočajo preiskavo z najsodobnejšo metodo dGEMRIC.

Naročite se na samoplačniški pregled in se po postavljeni diagnozi pozanimajte tudi o najsodobnejšem, celostnem zdravljenju obrabe hrustanca.

 

Vir: http://siol.net/sportal/rekreacija/obraba-hrustanca-natancna-diagnoza-temelj-zdravljenja-419664

 

Artros

Nobene poškodbe ne smemo podcenjevati

Statistika kaže, da so najpogostejše poškodbe, ki se zgodijo med rekreacijo, zvini, poškodbe mišic, kolena in vnetje pokostnice. Kako se lotiti zdravljenja športnih poškodb?

   

doc. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Čeprav si med rekreacijo lahko poškodujemo različne dele telesa, med športne poškodbe večinoma štejemo poškodbe gibalnega sistema. Te lahko nastanejo nenadoma, kot posledica neposrednega udarca ali nepravilnega giba, ali pa so posledica daljše preobremenitve sklepa.

Kako zdraviti športne poškodbe in kaj najbolj vpliva na učinkovito zdravljenje, smo povprašali doc. dr. Mohsena Husseina, dr. med., spec. ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer so svoje poškodbe pozdravili tudi nekateri profesionalni športniki, na primer telovadka Saša Golob, judoist Aljaž Sedej in dobitnik olimpijske medalje Jure Franko.

Vsaka bolečina ob športni aktivnosti najbrž ne zahteva takojšnjega ortopedskega pregleda, ali pač?

Kadar so poškodbe lažje, si res lahko pomagamo sami z metodo RICE (Rest-Ice-Compression-Elevation). To pomeni, da počivamo, poškodbo v določenih intervalih hladimo z ledom, zavitim v kos tkanine, poškodovani del povijemo z elastičnim povojem in poškodovani del telesa dvignemo nad raven srca.

Kdaj pa z obiskom pri zdravniku specialistu ne smemo odlašati?

Kadar so bolečine vse hujše, se pojavi močno otekanje, uda ne moremo obremeniti in se pojavi mravljinčenje ali gluhost okončine, je treba čim prej postaviti diagnozo, ker je ta osnova za zdravljenje.

Kaj je pri postavljanju diagnoze najpomembnejše?

Ključna sta temeljita anamneza in klinični pregled pacienta, diagnostične metode nam služijo le kot pripomoček za potrditev diagnoze. Katero metodo izberemo, je odvisno od narave poškodbe in delovne diagnoze, upoštevamo pa tudi dostopnost določene preiskave v določenem času.

Lahko izbiro preiskave ponazorite na primeru kolena, glede na to, da ste specialist za kolenski sklep?

Če gre na primer za majhen udarec v koleno, z bolečino na pritisk in brez bolečine v notranjosti sklepa, za postavitev diagnoze zadostuje navadno rentgensko slikanje (RTG) v dvojni projekciji. Če je bolečina v predelu pogačice, je poleg navadnega RTG treba narediti še specifično rentgensko slikanje s projekcijo, ki pokaže položaj in obliko pogačice. Za diagnozo manjše bolečine ob sprednjem delu kolena, v predelu patelarnega ligamenta, poleg RTG potrebujemo še ultrazvok. Kakršnakoli bolečina v notranjosti sklepa ali nestabilnost sklepa pa zahtevata magnetno resonanco (MRI). Seveda pa bi bila MRI idealna za vse omenjene poškodbe, če bi bila dostopna v kratkem času.

Torej je magnetna resonanca najbolj uporabna diagnostična metoda v ortopediji?

Zagotovo. Omogoča namreč zelo natančen vpogled v stanje mehkih tkiv v telesu, zato se uporablja predvsem za prikaz obsklepnih struktur, kot so mišice, kite in vezi, pa tudi za vpogled v notranje sklepne strukture. Kadar ni nujna, jo z drugimi preiskavami nadomeščamo predvsem zato, ker vsem pacientom v kratkem času ni dostopna.

Pri katerih poškodbah pa je MRI nepogrešljiva?

Pri notranjih sklepnih poškodbah. V kolenu na primer pri poškodbi križne vezi, hrustanca ali meniskusa. V kolku pri poškodbi vezi, hrustanca ali labruma (labrum je obroček, ki obkroža kolčno ponvico in poveča sklepno površino ter daje dodatno stabilnost sklepu, op. p.). Idealna je tudi pri diagnosticiranju bolečin v hrbtenici.

Kakšne vrste zdravljenja lahko pričakujemo po postavljeni diagnozi?

Ozko gledano lahko zdravljenje ločimo na konzervativno s fizikalno terapijo in na operativno. Širše gledano pa zdravljenje ločujemo glede na pacientov cilj zdravljenja. Ta je lahko sanacija poškodbe do te mere, da je človek sposoben za vsakodnevno aktivnost z določenimi omejitvami glede športa. Drugi pristop, uporabljen pri profesionalnih ali rekreativnih športnikih, pa je, da poškodbe ozdravimo tako, da se pacient lahko čim prej in čim varneje vrne na raven športne aktivnosti pred poškodbo. Način zdravljenja je tako le pot do doseganja zastavljenega cilja in se ga prilagaja vsakemu posamezniku posebej.

Prav individualno prilagojeno celostno zdravljenje poškodb, torej od diagnoze do okrevanja, je prednost centra Artros. Kako v praksi poteka sodelovanje vseh strokovnjakov, zbranih na enem mestu?

Lahko vam razložim kar na primeru, ki smo ga pravkar uspešno končali. Pacient si je na smučanju poškodoval koleno. To je bilo otečeno, v njem je bil izliv, bolečina je bila huda, gibljivost omejena. Ob pregledu sem sumil na poškodbo meniskusa in poškodbo stranskih ter križnih vezi. Zaradi bolečine ga nisem mogel natančno pregledati, zato sem ga napotil na slikanje z magnetno resonanco. Na podlagi mojega izvida, torej ortopedskega pregleda, je radiolog, ker je vedel, na kaj mora biti še posebej pozoren, v 24 urah opravil slikanje in napisal svoje mnenje. Potem sva se ob sliki posvetovala in se strinjala, da je bil moj sum upravičen. Diagnoza je bila torej potrjena, temu primerno smo naredili načrt zdravljenja.

Pri takšnih poškodbah je hiter začetek zdravljenja najbrž še pomembnejši?

Res je, če zamudimo prve dni − jaz jim rečem zlati čas –, je lahko zdravljenje veliko težje in daljše.

Vrniva se nazaj k pacientu s poškodovanim kolenom. Kako ste nadaljevali zdravljenje?

Pacientu smo najprej namestili opornico in začeli fizioterapijo. S fizioterapevtko sva se dogovorila, kaj želimo doseči v določenem času. Potem sva ocenjevala napredek in vmes fizioterapijo prilagajala pacientovemu stanju. Po šestih tednih je bila gibljivost njegovega kolena popolna, oteklina je izginila, sprednja stegenska mišica je bila močna. Zatem sem pacienta lahko še operiral, naredil rekonstrukcijo sprednjega križnega ligamenta, istočasno oskrbel meniskus, poškodba stranske vezi pa se je v tem času zacelila že sama.

Koliko časa traja zdravljenje poškodb, zaradi katerih vas pacienti največkrat obiščejo?

Vsako zdravljenje je individualni proces, če vzamemo povprečje, pa na primer zdravljenje poškodbe meniskusa traja dober mesec, poškodba stranske križne vezi od štiri do osem tednov, precej bolj dolgotrajno pa je zdravljenje poškodbe sprednje križne vezi. Da se pacient po takšni poškodbi spet lahko giblje brez omejitev, običajno traja devet mesecev.

Kaj najbolj vpliva na uspešnost zdravljenja?

Zagotovo pravočasna diagnoza in s tem pravočasen začetek ustreznega zdravljenje. Seveda ob pogoju, da zdravljenje izvaja strokoven, izkušen tim in da je oprema sodobna. Zelo pomembna pa sta tudi pacientova aktivna vključenost v zdravljenje in njegovo dosledno upoštevanje navodil, da torej ne dela stvari po svoje.

Katere poškodbe pa je vas, z zdravniškega vidika gledano, najbolj strah?

Nobene poškodbe ne smemo podcenjevati. Vsaka, tudi tista, ki se morda na začetku zdi nedolžna, ima lahko resne posledice. Glede prognoze zdravljenja me običajno najbolj skrbi poškodba hrustanca, ker kljub napredku v ortopediji izid zdravljenja na tem področju še vedno ni jasen. Postopek celjenja je zapleten in zahteva prepletanje biologije in biomehanike.

Glede na to, da znanost v sodobnem času izjemno hitro napreduje, obstaja kakšna novost pri zdravljenju športnih poškodb?

Trenutno je zagotovo največji dosežek v ortopediji zdravljenje z matičnimi celicami. To metodo uporabljamo predvsem za zdravljenje poškodbe hrustanca. V centru Artros smo eni od prvih, ki smo jo začeli uporabljati tudi v praksi. Prvi rezultati so odlični, seveda pa bo za dolgoročne rezultate treba počakati, da bo v zdravljenje vključenih dovolj pacientov.

http://www.artros.si
Vir: http://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/nobene-poskodbe-ne-smemo-podcenjevati-407503</p&gt;

Trn v peti

Mag. Klemen Grabljevec, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine

Če ste med tistimi, ki pri svojem delu veliko stojijo, imate ploska stopala in prekomerno težo, obstaja večja verjetnost, da se nekoč zbudite z ostro bolečino v peti.

 

Težava, ki jo ortopedi imenujejo trn v peti, je sicer zelo pogosta pri rekreativnih tekačih, ki se lotijo teka na dolge razdalje po trdi podlagi v neustrezni ali ponošeni športni obutvi. Bolečina pod peto, ki je najmočnejša po daljšem sedenju ali pri hoji v obutvi s trdim podplatom, je namreč običajno posledica dolgotrajnih statičnih preobremenitev vezivnega traku v podplatu, ki pahljačasto poteka od petnice do baze stopalnih kosti in ga imenujemo podplatna vez ali plantarna fascija. Zaradi kronično pretiranega napenjanja podplatne vezi pride do spremembe ob prirastišču te na petnico. Najprej se tvorijo brazgotine, pozneje pride do kalcinacije in tako nastane kostni trn.

Blaženje bolečine

Prva smiselna ukrepa sta seveda razbremenitev pritiska petnice na podlago obutve z mehkimi petnimi vložki (npr. iz pene ali silikona) in izvajanje razteznih vaj za podplatno vez. Vložke lahko uporabljamo v različni obutvi, a žal dolgotrajno pomagajo le manjšemu številu oseb.

Bistvena je izbira ustreznega pregleda

Če bolečina v peti ne poneha več kot mesec dni, je smiselno opraviti diagnostične preiskave. Največkrat so osebe s težavami sicer napotene na rentgensko slikanje stopala, ki pa pokaže trn šele v kasnem obdobju, ko je vneto prirastišče že kalcinirano, medtem ko zgodnjih vnetnih sprememb ne zazna. Zato mnogi bolniki niso pravočasno napoteni na ustrezno fizikalno terapijo. Veliko bolj primerna preiskava je ultrazvočni pregled mehkih tkiv stopala. Ta znake vnetja prirastišča z  okolno oteklino in povečano prekrvljenostjo prirastišča podplatne vezi ugotovi že v obdobju zgodnjega draženja in vnetja, ko se trn petnice še ni začel tvoriti.

Dolgoročna rešitev

Zdravljenje bolečega trna petnice običajno začnemo s konvencionalnimi ukrepi fizikalne terapije, a so ti običajno kratkotrajno učinkoviti, saj delujejo predvsem simptomatsko na umirjanje okolnega vnetja, na strukturne spremembe prirastišča podplatne vezi pa ne vplivajo. Hitra, a prav tako le simptomatska terapija v primeru zelo močnih bolečin je injiciranje protibolečinsko-protivnetne mešanice v okolico prirastišča podplatne vezi pod hkratnim ultrazvočnim nadzorom. Ta omogoča nadzor položaja igle in infiltracijo zdravila na želeno mesto. Najučinkovitejša vzročna in dolgoročno učinkovita terapija pri vnetem in kalciniranem prirastišču podplatne vezi pa je terapija z radialnimi globinskimi udarnimi valovi (RSWT – Radial Shock Wave Therapy) v kombinaciji z visokoenergijskim laserskim obsevanjem (HILT – High Intensity Laser Therapy). Ta postopek uspešno izvajamo tudi v centru Artros.

Iz revije Vid & Gib

Artros

 

Težave s hrbtenico

Vabljeni k ogledu oddaje Zdravnik svetuje z našim specialistom dr. Klemnom Grabljevcem o težavah z hrbtenico 🙂

 

Artros

Matične celice zdravijo tudi sklepe

Dr. Lenart Girandon, univ. dipl. mikrobiolog, Educell d. o. o.
Doc. dr. Miomir Knežević, univ. dipl. biolog, Educell d. o. o.
Asist. dr. Mohsen Hussein, dr. med., spec. ortopedije

Že vrsto let lahko obrabo hrustanca omilimo z injekcijami različnih sredstev v oboleli sklep. Najbolj znano in že dolgo uporabljano sredstvo za injiciranje v sklep z namenom zaščite hrustanca je hialuronska kislina, novejša metoda z injiciranjem v sklep pa je uporaba bolnikove lastne, s trombociti bogate krvne plazme (metoda Orthokin®). Ta metoda poleg zaščite pred nadaljevanjem obrabe hrustanca z delovanjem rastnih dejavnikov v trombocitih omogoči tudi delno obnovo hrustančne plasti. Najnovejša metoda pa je zdravljenje z matičnimi celicami.

Matične celice so prve celice, ki začnejo tvoriti človeško telo in so predhodnice vseh celic, iz katerih je telo sestavljeno. Na začetku imajo sposobnost preobrazbe v katero koli celico človeškega telesa – kožno, kostno, mišično, živčno, spolno, očesno, jetrno, ledvično, hrustančno in v vse druge od približno 200 tipov celic, kolikor jih sestavlja naše telo. Že pred rojstvom se število in sposobnosti matičnih celic nekoliko zmanjšajo, s staranjem pa celice postajajo čedalje manj sposobne transformacije.

Odrasle matične celice v kosteh

Kljub temu imamo tudi odrasli ljudje, vključno s starejšimi, določeno število matičnih celic. Te lahko tvorijo nekaj tipov usmerjenih celic in so sposobne omejenega razmnoževanja. Najbolj poznan vir odraslih matičnih celic je kostni mozeg, katerega matične celice so sposobne diferenciacije vsaj v hrustančne celice (hondrocite), kostne celice (osteoblaste) in maščobne celice (adipocite), vsebuje pa tudi krvotvorne matične celice, ki skrbijo za obnavljanje imunskega sistema – odstranjevalca tujkov in okvarjenih celic.

Kostni mozeg je v spužvasti sredini kosti, obdaja ga kompaktna (močna) kostnina in ga je mogoče relativno neboleče odvzeti v majhni količini brez večjih posledic po odvzemu. V zadnjem času so razvili tudi posebne igle, ki omogočajo kakovosten odvzem kostnega mozga, obenem pa zmanjšajo bolečino ob in po odvzemu ter hkrati minimalno poškodujejo okoliško kompaktno kostnino.
Odrasle matične celice so bile odkrite že leta 1976, vendar so kljub velikemu številu raziskav v klinično uporabo prišle v zadnjih petih do desetih letih, medtem ko so se v ortopediji začele uspešno uporabljati nedavno.

Kako matične celice zdravijo sklepe?

Ob poškodbi, na primer pri padcu, nenadni prekomerni obremenitvi ali dolgotrajni obrabi hrustanca v sklep vdre večje število imunskih celic, ki izločajo vnetne faktorje, zaradi česar se v sklepu pojavi vnetje. Vnetje je primarno namenjeno odstranjevanju tujkov, kar se med drugim doseže tudi z izločanjem molekul, ki zavirajo rast mikrobnih in telesnih celic. Zato te ne morejo rasti in lahko zaradi neugodnega okolja celo umrejo.
Odrasle (mezenhimske) matične celice pa vnetje umirijo, omogočijo normalne razmere za rast celic in jih s svojimi lastnostmi k rasti celo spodbujajo. Poleg tega se lahko diferencirajo v tip manjkajočih celic in tako aktivno sodelujejo pri regeneraciji tkiv.

Preprosto, hitro, učinkovito

Za pacienta je zdravljenje preprosto, hitro in razmeroma neboleče, rehabilitacija pa ni daljša, kot je priporočena za podobne posege brez uporabe celic. Zdravljenje z matičnimi celicami predlagamo, če ob pregledu ugotovimo, da je pacient primeren za tak poseg. Med posegom v lokalni ali splošni anesteziji mu kirurg odvzame od 30 do 50 mililitrov kostnega mozga iz golenice ali iz črevnice (del medenice). Iz kostnega mozga nato usposobljeno osebje skoncentrira mezenhimske matične celice skupaj z rastnimi faktorji, ki so prisotni v kostnem mozgu, in pripravi od 3 do 10 mililitrov koncentrata celic. Ta končni celični pripravek nato zdravnik injicira v sklep, če gre za površinske poškodbe hrustanca, ali ga nanese na nosilec, ki ga vsadi v lezijo, če ta sega do kosti.

Cenejše in hitrejše zdravljenje

Varnost, uporabnost in učinkovitost mezenhimskih matičnih celic pri zdravljenju sklepnih težav je dokazalo že več kliničnih študij po vsem svetu. Pred tem je v ortopediji za zlati standard veljala metoda implantacije pacientu lastnih (avtolognih) gojenih hrustančnih celic, imenovana ACI (angl. Autologous Chondrocyte Implantation), ki se v Sloveniji uporablja že več kot 15 let. Klinične študije, ki so metodo ACI primerjale z aplikacijo mezenhimskih matičnih celic, so ugotovile, da je uporaba mezenhimskih matičnih celic enako varna in učinkovita kot ACI. Poleg tega je pri zdravljenju z matičnimi celicami potreben samo en poseg, ne dva, kot ju zahteva metoda ACI, ki vključuje poseg za odvzem hrustanca in poseg za vsaditev hrustančnih celic nazaj v tkivo. Hkrati pa je najnovejša metoda tudi cenovno ugodnejša. Zaradi tega se je v tujini zdravljenje z matičnimi celicami močno razširilo in ga uporabljajo že po vsem svetu.

Artros

Zadovoljstvo uporabnikov

Iskrene zgodbe ljudi, ki vedo, kako pomembno je zdravje.

 

Artros