Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Elektromiografija (EMG)


Korak do zdravih živcev in mišic

Elektromiografija (EMG) je pomembna nevrofiziološka preiskovalna metoda, namenjena za prepoznavanje prizadetosti perifernega živčevja in mišic. Preiskavo najpogosteje opravimo, če bolnik čuti bolečine ter mravljinčenje v spodnjih in zgornjih okončinah, a tudi pri različnih poškodbah okončin in bolečinah v križu.

Dandanes si je nemogoče zamisliti delovanje nevrofiziološkega laboratorija brez elektrofizioloških metod. Že dalj časa je znana elektroencefalografija (EEG), nevrofiziološka metoda, ki beleži bioelektrično aktivnost možganske skorje, z elektromiografijo pa merimo prevajanje po živčnih vlaknih – tako motoričnih (gibalnih) kot senzoričnih (čutilnih).

elettromiografia

Okvare živcev in bolezni mišic

Preiskavo opravimo pri različnih okvarah živcev in mišičnih boleznih. Največkrat opravimo EMG-preiskavo zaradi bolečin in mravljinčenja v zgornjih ali spodnjih okončinah. Preiskavo pogosto opravimo po različnih poškodbah okončin (zlomih, udarninah, urezninah).
Velikokrat pregledamo tudi osebe s prizadetim obraznim živcem. V takšnih primerih s preiskavo napovemo stopnjo izboljšanja in priporočimo ustrezno fizioterapijo.

Mravljinčenje v prstih in bolečine v roki

Osebni zdravniki bolnike najpogosteje napotijo na preiskavo zaradi mravljinčenja v prstih ali bolečine v roki, največkrat v dominantni. Do mravljinčenja največkrat prihaja ponoči, zaradi česar se bolniki pogosto zbujajo. Tegobe omilijo spreminjanje položaja roke med ležanjem, stresanje roke, premikanje prstov … Pri bolnikih nastopijo težave pri opravljanju natančnih opravil, kot so šivanje, zapenjanju gumbov in pisanje. Mravljinci se pojavijo v prvih treh prstih.

Ti simptomi so znak utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu. Vzrok zanje so ponavljajoče se obremenitve roke pri različnih opravilih, kot so zidarska dela, dvigovanje predmetov za blagajno in na tekočem traku, frizerskih delih, ročni molži ali pisanju na računalnik. Zaradi dvigovanja dojenčka lahko pride do utesnitve tudi pri mladih mamicah. Pri začetnih in blagih EMG-spremembah priporočamo nočno uporabo opornice za zapestje in dlan, pogosto pa je potrebna kirurška sprostitev živca v zapestju.

Bolečine v križu

EMG-preiskavo je priporočljivo opraviti tudi pri bolečinah v križu, ki izžarevajo v nogo. V tem primeru je za kirurga nadvse pomembno, da ocenimo stopnjo okvare živčne korenine, ki je nastopila zaradi zdrsa medvretenčne ploščice.

Preiskavo opravljamo tudi pri bolnikih, ki tožijo zaradi mravljincev v stopalih, mečih in rokah. Subjektivne motnje so sprva omejene na nogi, ker je zaradi večje dolžine živcev v spodnjih okončinah prizadetost živcev praviloma v ospredju. Vzroki so raznoliki, omenili pa smo jih že pri opisu prizadetosti živčnih ovojnic in vlaken.
V specializiranih ustanovah opravljajo tudi preiskave zapiralk vode in blata.

Naj na koncu omenim še pomen EMG pri prepoznavanju dednih bolezni mišic in živcev ter pri odkrivanju motnje v predelu živčno-mišičnega stika. Elektromiografska preiskava je torej pomemben kamenček v mozaiku diagnostičnega postopka, vendar jo je vedno treba vrednotiti skupaj z drugimi kliničnimi znaki.

 

KAKO POTEKA PREISKAVA?

Pred preiskavo

Pri merjenju hitrosti je pomembna temperatura kože. Hladna koža upočasni prevajanje, zato hladne roke pred preiskavo ogrejemo s toplo vodo. Preiskavo ovira tudi čezmerno znojenje. Pred preiskavo ni priporočljivo uporabiti kreme za kožo, saj vpliva na upornost kože.

Hitrost impulzov

Najprej izmerimo hitrost, s katero živci prevajajo impulze. Merimo hitrost prevajanja po motoričnih in senzoričnih vlaknih. Živec je odet z mielinsko ovojnico, pod katero je živčno vlakno. Na spremembo hitrosti prevajanja vpliva predvsem ovojnica. Poškodba ovojnice, ki jo povzročijo različni dejavniki (vnetja, sladkorna bolezen, alkohol, bolezni ščitnice in ledvic, zastrupitve z nekaterimi kovinami, zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili in tudi posledica nekaterih rakavih rašč). Nasprotno pa okvara živčnega vlakna ne vpliva veliko na hitrost prevajanja.

Tako pri prizadetosti živcev ugotovimo prevladujočo okvaro živčne ovojnice, vlakna ali obeh. Živec dražimo na različnih mestih, kar nam omogoči oceno hitrosti prevajanja v različnih delih živca. Posamezni del živca lahko prevaja impulze v mejah normalnega, medtem ko v drugem delu utegnemo ugotoviti znake upočasnitve. Tako izmerjene hitrosti so pomembno merilo pri ocenjevanju delovanja perifernih živcev.

Električna aktivnost mišice

Z igelno elektrodo, ki jo vbodemo v mišico, beležimo električno aktivnost mišice. Zdrava mišica v mirovanju ni električno aktivna. Aktivnost v mirovanju zanesljivo pomeni odstopanje. Med krčenjem mišice nastopi aktivnost, ki jo opazujemo na zaslonu osciloskopa. Aktivnost lahko tudi poslušamo prek zvočnika, saj se pri nekaterih boleznih pojavljajo značilni zvočni fenomeni. Z igelno preiskavo ugotovimo primarno prizadetost živčnih vlaken ali mišic, kar je zelo pomemben podatek, ki omogoči izbiro ustreznega zdravljenja. S preiskavo ugotovimo stopnjo okvare, ocenimo, ali je sveža ali stara, lahko pa tudi napovemo, kakšne so možnosti za izboljšanje stanja.

Kdaj se preiskavo odsvetuje?

Bolnik mora povedati zdravniku, katera zdravila jemlje, saj nekatera zdravila upočasnijo prevajanje po živcih. Električnega draženja ne smemo opraviti pri bolnikih s srčnim spodbujevalnikom. Pri osebah z opeklinami in ranami je preiskava izvedljiva le na delih telesa brez kožnih sprememb, saj na poškodovano kožo ni mogoče prilepiti površinskih elektrod, s katerimi beležimo odzive po draženju živcev.

Kako hitro po poškodbi na preiskavo?

Preiskavo opravimo vsaj tri tedne po nastopu težav, saj pred tem ne omogoča zanesljive ocene stopnje okvare. Tako ob nastopu hudih bolečin v križu s širjenjem v nogo preiskave ne opravimo že prvi dan po nastanku bolečin, marveč šele po treh tednih. Zato je pomembno, da osebi razložimo, zakaj je treba počakati s preiskavo, in ji svetujemo, naj predtem opravi druge preiskave (RTG).

Vir: http://www.viva.si/Nevrologija/3021/Elektromiografija

Artros

Advertisements


Komentiraj

Sindrom zapestnega prehoda


KovačMihael Kovač, dr. med., specialist kirurg

Če že dlje časa opažate mravljinčenje palca, kazalca in sredinca, še posebej ponoči, in če imate ob tem tudi težave pri vožnji z avtom, držanju telefona ali časopisa, je morda modro, da svoje roke pokažete zdravniku. Morda imate namreč sindrom zapestnega prehoda.

Zapestje je predel prehoda podlakti v roko. V ožjem smislu si običajno predstavljamo zelo zapleten sklep iz kosti in vezi, v širšem smislu pa v tem relativno ozkem delu prehaja iz podlakti v predel roke tudi množica kit, žil in živcev, ki ležijo tesno skupaj. Zapestje, ki ga s spodnje strani tvorijo zapestne koščice, z zgornje pa čvrsta zapestna vez, ki ustvarja »streho« tega prehoda, zato imenujemo zapestni prehod.

Sindrom zapestnega prehoda

Sindrom zapestnega prehoda je stanje, ki ga povzroči povečan pritisk na mediani živec v zapestju. Je najpogostejša utesnitev perifernega živca. Značilni simptomi so odrevenelost, mravljinčenje in bolečina v predelu podlakti, roke in prstov. V zapestju je predel, ki ga imenujemo zapestni prehod. Iz podlakti v roko skozi zapestni prehod prehaja devet tetiv upogibalk prstov in mediani živec. Sindrom zapestnega prehoda nastane, kadar v tem ozkem prostoru zaradi različnih vzrokov nastane povečan pritisk na mediani živec. Ko postane prevajanje po živcu moteno, se pojavijo značilni simptomi.

zap.prehodPovečan pritisk na živec

Povečan pritisk na živec največkrat povzroča otekanje ovojnic tetiv upogibalk prstov, ki se v zapestnem prehodu »intimno tiščijo« ob živec. Tako vnetje tetiv oziroma tenosinovitis lahko nadalje nastane zaradi različnih vzrokov, največkrat pa zaradi kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov. Povečan pritisk oziroma otekanje povzročajo tudi različna stanja, ki spremenijo ravnovesje vode in elektrolitov v telesu. V nosečnosti in po porodu je lahko za simptome sindroma zapestnega prehoda krivo zadrževanje vode v telesu, po porodu pa ti ponavadi izzvenijo. Sindrom zapestnega prehoda prav tako lahko povzročijo težave s ščitnico, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis in spremenjene anatomske razmere po različnih poškodbah ali zlomih v predelu zapestja.

zap.preh2Najpogostejši vzroki za sindrom zapestnega prehoda

• Kronične ponavljajoče se obremenitve rok in prstov, ki povečajo pritisk na živec.
• Spremembe ravnovesja vode in elektrolitov v telesu, ki povzročajo otekanje (na primer nosečnost, težave s ščitnico,  sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, borelijski artritis ali tenosinovitis).

Najpogostejši simptomi

• Mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija njih, običajno bolj izrazito ponoči.
• Postopoma se slabša moč prijema in povečuje nespretnost prstov, bolniki lahko celo izgubijo občutek v prstih.

Načini zdravljenja

• Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni.
• Uporaba opornic za zapestje, s katerimi vplivamo na obremenitev zapestja.
• Če se simptomi ne omilijo, je potreben operativni poseg, pri katerem prerežemo ligament v zapestnem prehodu.

 zap.preh3Prvi znak mravljinčenje prstov

Najpogostejši simptomi so mravljinčenje, odrevenelost ali bolečina oziroma kombinacija teh. Odrevenelost in mravljinčenje se pojavljata po palcu, kazalcu, sredincu in prstancu. Običajno so simptomi bolj izraziti ponoči, lahko pa se pojavljajo tudi pri dnevnih aktivnostih, kot so vožnja avtomobila, branje časopisa ipd. Postopno se slabša moč prijema in povečuje nerodnost oziroma nespretnost prstov. V napredovalem stanju bolniki popolnoma izgubijo občutek v prstih, mišice palčeve kepe (tenarja) atrofirajo in pincetni prijem je prizadet.

zap.preh4Za diagnozo je pomembna natančna anamneza glede načina uporabe in obremenitve rok, o morebitnih boleznih ali
prejšnjih poškodbah. Pri kliničnem pregledu se lahko pokažejo znaki tenosinivitisa ali v napredovalih primerih atrofija mišic palčeve kepe. Če je v anamnezi poškodba ali obraba sklepa, občasno napravimo rentgenski posnetek zapestja. Druge bolezni, povezane s sindromom zapestnega prehoda, preverjamo z laboratorijskimi testi. Diagnozo pa dokončno potrdimo z elektrodiagnostično preiskavo prevodnosti živca – EMG.

Zdravljenje z zmanjšanjem obremenitve

Simptome lahko lajšamo brez operacije. Najprej je treba spoznati in zdraviti morebitne spremljajoče sistemske bolezni in spremeniti načine obremenitev rok. Ob tem svetujemo uporabo opornic za zapestje v nevtralnem položaju, v katerem je pritisk na živec v prehodu manjši. Izrazite nočne simptome opornice pomembno olajšajo.

Če so simptomi hudi in se kjub konzervativnim ukrepom ne omilijo, svetujemo operativno zdravljenje. Pri operaciji prerežemo ligament, ki tvori »streho« zapestnega prehoda, in s tem medianemu živcu priskrbimo nekoliko več prostora oziroma zmanjšamo pritisk nanj. Načini operacije so lahko različni, največkrat pa gre za majhen kožni rez nad zapestnim prehodom.

Operacija zelo hitro odpravi neprijetne simptome mravljinčenja in otrplosti prstov. Motorični simptomi, kot sta spretnost prstov in moč, pa se lahko popravljajo več mesecev, odvisno od stopnje prizadetost živca.

Izkušnja pacienta

zap.preh5»Več kot leto dni sem imela težave z desno roko, z dlanjo. Začelo se je kot šibko mravljinčenje po srednjih treh prstih čez dan, čez čas pa so se mravljinci začeli pojavljati vse pogosteje. Po pol leta so se težave stopnjevale, izgubila sem moč in občutek v prstih, stvari so mi vse pogosteje padale z rok. Ko nekaj mesecev nisem mogla prespati noči brez zbujanja zaradi bolečin, sem se po prepričevanju partnerja odločila za pregled v centru Artros pri dr. Kovaču. Diagnoza je bila utesnitev medialnega živca v zapestnem prehodu in potrebna je bila operacija. Po posegu so težave izginile v nekaj dneh, po dveh tednih so vzeli ven šive, po dveh mesecih rehabilitacije pa sem roko že lahko v polnosti uporabljala.«

Iz revije Gib, posebna izdaja

Artros