Artros

Center za ortopedijo in športne poškodbe


Komentiraj

Kako najhitreje do pravilne diagnoze?


mm

Mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije

Brez dvoma drži, da je izjemen tehnološki razvoj na področju diagnostike in zdravljenja v zadnjih desetletjih odločilno pripomogel k poglobljenemu razumevanju različnih bolezenskih stanj ter razvoju novih metod zdravljenja. Prav zato se morda na prvi pogled zdi, da tehnološka dovršenost že sama po sebi jamči za kakovostno in uspešno zdravljenje, a to je daleč od resnice.

Kljub sodobni tehnologiji, s katero razpolagamo, so za postavitev pravilne diagnoze in izbiro optimalnega zdravljenja še vedno najpomembnejši znanje zdravnika, njegove izkušnje ter razumevanje težav pacienta. Zato svetujem, da se ob težavah z ramenom vedno najprej pogovorite s specialistom ortopedom, kajti šele po pogovoru se bo ta lahko odločil za najprimernejšo preiskavo in usmeritev glede zdravljenja. Marsikatero obolenje ali poškodbo sklepa namreč lahko diagnosticiramo že z natančnim pregledom, za potrditev diagnoze pa zadošča rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled. In magnetna resonanca, za katero je veliko ljudi prepričanih, da je najboljša preiskava v ortopediji, sama po sebi ne bo nujno pokazala vzroka težav in zato ni vedno najbolj prava izbira.

diag.

Največja napaka, ki jo delajo pacienti z dolgotrajnimi težavami v ramenskem sklepu, je, da opravijo različne preiskave, za katere se odločijo sami ali so nanje napoteni brez jasno zastavljenega kliničnega vprašanja. Tak pristop k odpravi težav je pogosto neuspešen in z vidika ekonomičnosti precej neučinkovit. Izsledki izvedenih preiskav so lahko zavajajoči in po nepotrebnem podaljšujejo čas zdravljenja.

Pri težavah z ramenom lahko izbiramo med preiskavami, kot so rentgensko slikanje, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), CT artrografija, magnetna resonanca (MR), MR artrografija, scintigrafija, elektromiografija. Za boljše razumevanje, zakaj se pri posameznem stanju odločamo za posamezno preiskavo in kaj lahko od izsledkov preiskave pričakujemo, smo pripravili preglednico.

13-mri-a0f8f1dd4748c4a1

5 korakov do diagnoze

1.) Pregled pri specialistu ortopedu

Na pregledu se s pacientom pogovorimo o naravi težav, kako je do njih prišlo, kakšne so že bile morebitne dosedanje preiskave in poskusi zdravljenja. Zanima nas tudi stopnja aktivnosti posameznika, narava njegovega dela in obremenitve, ki jim je izpostavljen. Pri pregledu ocenimo funkcijo ramena, vzorce gibanja in primanjkljaj moči posameznih mišic. Po potrebi, odvisno od težav, lahko uporabimo tudi bolj specifične tehnike pregleda in opravimo ocene funkcije sklepa.

2.) Zastavljanje kliničnega vprašanja

Na podlagi pogovora in kliničnega pregleda lahko običajno že postavimo delovno diagnozo, torej diagnozo, ki je najbolj verjetno vzrok pacientovih težav. Poleg te diagnoze pa vedno razmišljamo tudi o dodatnih možnih podobnih stanjih, ki povzročajo takšne težave. Tako lahko ob delovni diagnozi postavimo še eno ali več diferencialnih diagnoz.

3.) Usmerjena izbira preiskave

Med vsemi možnimi preiskavami izberemo tiste, s katerimi lahko čim bolj zanesljivo potrdimo delovno diagnozo in ovržemo diferencialne diagnoze. Vsa bolezenska stanja niti ne zahtevajo preiskave, nekatera so dovolj značilna, da vsaj konservativno zdravljenje, kar je običajno fizioterapija, lahko začnemo že po pregledu, torej brez dodatne diagnostične preiskave.

4.) Izsledki preiskave

Pri odločanju za najprimernejšo preiskavo se vprašamo tudi, katere izsledke nujno potrebujemo za nadaljnje zdravljenje. Če namreč načrtujemo zdravljenje s fizioterapijo, je nabor podatkov, ki jih običajno potrebujemo, bistveno manjši. V tem primeru pri izbiri preiskave upoštevamo tudi njeno dostopnost, preprostost izvedbe, invazivnost oziroma potencialno škodljivost. Pri pacientih, pri katerih razmišljamo o operativnem zdravljenju, pa navadno potrebujemo več informacij, zato se v tem primeru pogosteje odločamo za zamudnejše, zahtevnejše, invazivnejše in težje dostopne preiskave.

5.) Odpoved preiskavi

Preiskava je smiselna le, če lahko na podlagi izsledkov izboljšamo način zdravljenja oziroma če lahko dokažemo ali ovržemo diagnozo. Preiskav ne izvajamo, če smo diagnozo zagotovo že potrdili in že določili načrt zdravljenja.

diag.1
diag.2

Artros


Komentiraj

Intervju s pacientom: Irena Avbelj, padalka


intervju avbelj

 

Kakšen je občutek, ko človek skoči z višine tisoč ali dva tisoč metrov in leti s hitrostjo med 170 in 300 km/h?

Krasen! To je občutek svobode, prostosti, neutesnjenosti … Težko je opisati, to je treba doživeti.

Nazadnje ste skočili 24. avgusta 2011, ko se je zgodila usodna nesreča. Je ta dan za vas črn ali je vaš novi rojstni dan?

Oboje. Črn je zato, ker se je z nesrečo v trenutku končalo moje padalstvo. Čeprav veš, da se nesreče dogajajo, vedno upaš, da se tebi to ne bo zgodilo. Po drugi strani pa sem glede na potek dogodkov lahko srečna, da danes spet hodim.

Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega dne?

Skočila sem svoj tretji figurativni skok na evropskem prvenstvu leta 2011 v Srbiji. In vse je bilo v redu tik do pristanka. Takrat pa se je zgodil zaplet in imela sem samo kakšno sekundo časa za reševanje.

Kaj vam je takrat švigalo skozi glavo?

V tistem trenutku so se mi vrteli filmi, kako reševati situacijo. V glavi sem imela kakih pet različnih scenarijev, kaj narediti, in ob vsakem tudi pomislek, zakaj ne. Mislim, da sem na koncu situacijo rešila optimalno.

Kako je bilo to?

V zadnji stotinki sekunde sem se spomnila, da ne smem pristati z obema nogama sočasno, ker se sicer lahko kolki zarijejo v notranje organe. Zato sem ob pristanku stegnila levo nogo, ki je bila kot amortizer, in je leva stran telesa prevzela večje breme poškodb. Ker me je ob pristanku odbilo, sem se v zraku spomnila, kako smo se pri judu pred 20 leti učili padanja čez ramo. Zato sem isto naredila tudi takrat in s tem sem ublažila padec.

Prva misel, ko ste obležali?

Ne boste verjeli, ampak ko sem videla, da je pri levem gležnju ven pogledala kost, moja prva misel ni bila, ali sem v redu, ampak kako bom zdaj skočila še dva preostala skoka. Potem je seveda vse prišlo za mano.

Naslednjega skoka ni bilo. Poškodbe so bile zelo hude, kajne?

Ja. Imela sem odprt zlom levega gležnja, večkrat zlomljeno križnico, poškodovana vretenca in periferne živce. Poleg tega sem imela pretrgane vezi v desnem gležnju in kolenu.

avb-

Vendar so vas srbski zdravniki na začetku jemali zlahka …

Ker sem bila ves čas pri zavesti, so menili, da stanje ni tako resno. Njihova diagnoza je bila, da je poškodovan samo gleženj, drugega niso videli. Gleženj je bil nestrokovno oskrbljen, saj so mi nogo dali v mavec, ne da bi rano temeljito očistili. Še dobro, da me je helikopter Slovenske vojske pravočasno spravil v ljubljanski Klinični center.

Potrebovali ste 18 operacij. Katera je bila za vas najhujša?

Težko rečem. Bilo jih je toliko, da sem se neko obdobje počutila kot inventar v operacijski sobi. Ampak ker me je na začetku telo tako bolelo, da prvih 40 dni nisem spala več kot pet minut v kosu, sem se operacij skoraj veselila, saj sem spala vsaj med operacijo in po njej.

Zdaj, tri leta po nesreči, ste še na rehabilitaciji?

Še vedno. Rehabilitacijo še zmeraj nadaljujem v URI Soča. Teh poškodb je bilo res veliko. Najprej smo reševali najbolj kritične, potem pa postopoma preostale.

Kot denimo desno koleno?

Ja, z njim sem ves čas po nesreči imela težave. Vendar mi desnega kolena niso mogli operirati, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da sem jo lahko obremenila s polno težo.

In tako ste prišli v center Artros?

V UKC sem sicer že bila dogovorjena za ta poseg, vendar bi morala predolgo čakati, koleno pa me je vedno bolj bolelo. Po nasvetu drugih športnikov sem se obrnila na dr. Mohsena Husseina. Želela sem namreč, da mi ga operira ortoped, ki je specializiran za takšno poškodbo.

Ste bili zadovoljni?

Zelo. Sploh, ker si je dr. Hussein vzel čas in mi vse razložil, odgovoril na moja vprašanja in mi vse pokazal na modelu. V tem je razlika med javnim in zasebnim zdravstvom. Tudi v UKC imajo dobre strokovnjake, ampak so velikokrat preobremenjeni in jim zato zmanjkuje časa za daljši pogovor s pacienti. Jaz pa imam vedno na zalogi veliko vprašanj.

Operacija je uspela?

Vse je šlo gladko, najbolj pa sem bila vesela, da sem šla lahko še isti dan domov. Tudi po posegu nisem imela nobenih težav, tako da sem se morala pri rehabilitaciji zadrževati, da kolena nisem prehitro preveč obremenila. Kajti zdelo se mi je, da bi zmogla več. In to je bilo zame po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, pa če bi še tako rada, nekaj novega.

Kako dolgo je koleno okrevalo?

Rehabilitacija traja malo dlje, kot je običajno, zaradi vseh drugih poškodb. Sem se pa držala napotkov fizioterapevtke Mojce. Ona to res obvlada. Da ti natančna navodila za vaje, jih pokaže, potem pa jih delaš sam doma. In ko prideš naslednjič, dobiš spet nova navodila.

Boste še kdaj skočili s padalom?

Vedno bolj spoznavam, da verjetno ne bo šlo več. Zdaj je moj cilj, da se toliko spravim k sebi, da bom lahko hodila s čim manj težavami in kolesarila, teči pa verjetno že ne bom mogla več.

Takšna izkušnja najbrž obrne pogled na življenje?

Seveda. Prioritetna lestvica se popolnoma spremeni. Najprej dojameš, da danes si in te jutri lahko več ni. In zato se nehaš obremenjevati z malenkostmi. Po drugi strani pa kot nekdo, ki se je toliko časa sestavljal skupaj, nobene stvari, ki sem jih včasih počela mimogrede, ne jemljem več kot samoumevne.

Sorodni članki

Artros


Komentiraj

Vaje pri težavah z ledveno hrbtenico


Vaja 1: Razgibavanje hrbta z žogo, 3 serije 10 ponovitev

Razgibavanje hrbta z žogo, 3 serije 10 ponovitev

Razgibavanje hrbta z žogo, 3 serije 10 ponovitev

Razgibavanje hrbta z žogo, 3 serije 10 ponovitev

 

Roke so v odročenju, kolena pokrčena do 90° in žoga počiva med koleni. Počasi kolena spuščajte proti tlom in jih nato počasi dvignite in spustite v drugo smer.

 

Vaja 2: Razgibavanje, 3 serije 10 ponovitev

Razgibavanje, 3 serije 10 ponovitev

Razgibavanje, 3 serije 10 ponovitev

 

Medenico rotirajte navzgor in uleknete hrbet. Zadržite nekaj sekund, potem hrbet močno usločite in zopet zadržite nekaj sekund.

Vaja 3: Postavljanje/podiranje mostu, 3 serije 10 ponovitev

Postavljanje/podiranje mostu, 3 serije 10 ponovitev

Postavljanje/podiranje mostu, 3 serije 10 ponovitev

 

Stopala so v stiku s podlago, kolena pokrčena. Počasi dvignete zadnjico, dokler ne začutite rahlega napenjanja v hrbetnih mišic. Potem počasi spustite.

 

Vaja 4: Dvigovanje trupa/nog, 3 serije 10 ponovitev

Dvigovanje trupa/nog, 3 serije 10 ponovitev

Dvigovanje trupa/nog, 3 serije 10 ponovitev

Dvigovanje trupa/nog, 3 serije 10 ponovitev

 

Sproščeno ležimo na tleh in najprej rahlo od tal dvignemo noge. Zadržimo 2 sekundi in jih počasi spustimo. Sledi rahel dvig trupa za dve sekundi. Dvigovanja izmenjujemo.

 

Vaja 5: Diagonale, 3 serije 10 ponovitev

Diagonale, 3 serije 10 ponovitev

Diagonale, 3 serije 10 ponovitev

 

Nasprotni komolec in nasprotno koleno približamo in močno usločimo hrbet. Sledi popoln izteg noge in roke. Ponovimo še z drugo nogo in komolcem.

 

Vaja 6: Vaje za moč trebušnih/hrbtnih mišic, 3 serije 12 ponovitev

Vaje za moč trebušnih/hrbtnih mišic, 3 serije 12 ponovitev

Vaje za moč trebušnih/hrbtnih mišic, 3 serije 12 ponovitev

Vaje za moč trebušnih/hrbtnih mišic, 3 serije 12 ponovitev

 

Stopala so v stiku s podlago in v širini ramen. Trebušne mišice napnemo in rahlo dvignemo trup od tal. V tej poziciji se z dlanmi počasi dotikamo zunanjega dela levega in desnega gležnja.

 

 

 

Vaja 7: Raztezanje, 3 serije x 20 sekund

Raztezanje, 3 serije x 20 sekund

Raztezanje, 3 serije x 20 sekund

Raztezanje, 3 serije x 20 sekund

 


Komentiraj

Zgodba pacienta: Irena Avbelj, padalka


Koleno končno ne boli

36-avbelj-6abbe100cd99f80dIrena Avbelj, naša najuspešnejša padalka ter večkratna svetovna in evropska prvakinja, je po več kot 11 tisoč skokih s padalom avgusta pred tremi leti skočila zadnjič. V tretjem figurativnem skoku na evropskem prvenstvu v Srbiji je ob pristanku šlo nekaj narobe in Irena je z veliko hitrostjo udarila ob tla. Njene poškodbe so bile tako hude, da je potrebovala 18 operacij, ki so jih večinoma opravili v UKC Ljubljana, njena rehabilitacija pa danes, več kot tri leta po nesreči, še ni končana.

Zadnjo, osemnajsto operacijo, operacijo križne vezi desnega kolena, je marca 2014 opravil dr. Mohsen Hussein iz centra Artros. Irena ga je izbrala, ker so ji ga priporočili drugi športniki in ker je vedela, da je specializiran prav za takšne poškodbe, kot je bila njena. Pa tudi zato, ker bi na podoben poseg v UKC morala čakati predolgo. Z desnim kolenom je namreč imela težave ves čas po nesreči, vendar operacija ni bila možna, dokler leva noga ni bila toliko zaceljena, da jo je lahko obremenila s polno težo. Zato je operacijo, ko je zanjo končno dobila zeleno luč, želela opraviti takoj.

»Zelo sem bila zadovoljna, ker si je dr. Hussein vzel čas, mi vse razložil in odgovoril na vsa moja vprašanja. In verjemite, jaz imam veliko vprašanj,« zdravnika med smehom pohvali Irena. Operacija je minila brez težav, Irena, naveličana bolnišnic, pa je bila zadovoljna tudi, ker je lahko šla domov še isti dan. Tudi z rehabilitacijo, ki jo je opravljala pod budnim očesom fizioterapevtke Mojce Ferfolja, ni bilo nobenih zapletov. Koleno po operaciji skoraj ni otekalo in je ni bolelo, tako da se je morala pri rehabilitaciji celo zadrževati, da ga ni preveč obremenjevala. Zdelo se ji je namreč, da bi ga lahko. »In veste, po obdobju, ko velikokrat česa nisem mogla, ne glede na to, kako sem si želela, je bilo to zame nekaj novega,« še dodaja naša najuspešnejša padalka.

Med okrevanjem od vseh poškodb, ki jih res ni bilo malo, se je Irena pomirila z možnostjo, da s padalom na hrbtu verjetno nikoli več ne bo skočila. Kar pa ne pomeni, da si ni zastavila novega cilja. Njena zmaga bo, ko bo spet lahko s čim manj težavami hodila in kolesarila. Držimo pesti, da bo to čimprej.

Artros


Komentiraj

Izokinetična dinamometrija v preventivi in rehabilitaciji športnih poškodb


Redna telesna aktivnost, sploh v obliki športa je zdrava in ima dokazane številne pozitivne učinke tako na gibala kot na celotno telo. Športna aktivnost pa ne prinaša le pozitivnih učinkov, povezana je tudi z večjim tveganjem za nastanek poškodb gibal. Glavni dejavniki tveganja za nastanek poškodb povezanih s športom so starost nad 40 let, neustrezna predhodna telesna pripravljenost, nepravilno načrtovanje in stopnjevanje obremenitev pri treningu, opuščanje ogrevanja ter neprimerna oprema. Vsakega novega športa se je torej potrebno lotiti premišljeno, še posebej če daljši čas prej sploh nismo bili telesno aktivni.

S širjenjem popularnosti najrazličnejših rekreativnih športov prihaja do porasta športnih poškodb, povečuje pa se tudi zavedanje o pomenu preventive in zgodnjega zdravljenja takšnih poškodb. Medicinska znanost na tem področju je v zadnjem desetletju izjemno napredovala. Metode, ki se uporabljajo v preventivi in rehabilitaciji poškodb gibal so postale bolj znanstveno podprte. Ena izmed temeljnih instrumentalnih metod, ki se pri tem uporabljajo je Izokinetična dinamometrija.

izokinetika

Kaj je izokinetična dinamometrija?

To je fiziološko instrumentalno merjenje mišične moči v dinamičnih razmerah. Pri tej tehniki merjenja mišične moči lahko ocenjujemo silo, zmogljivost in vzdržljivost različnih mišičnih skupin pri krožnih gibih v različnih sklepih z določeno in izbrano hitrostjo giba. Ročica izokinetičnega sistema, v katero je vpet del preiskovanega uda, se namreč giblje z znano in vnaprej izbrano hitrostjo. Med meritvijo izokinetičnega giba nadziramo pospeševanje in hitrost giba v sklepu, ob tem pa merimo in beležimo proizvedeno silo kot navor v posameznih kotih sklepa med kotnim gibanjem. Kotna hitrost giba je vnaprej določena, stalna in nadzorovana, medtem ko je obremenitev spremenljiva in kar je najpomembneje, stalno prilagojena sposobnosti mišic, da ustvarjajo silo. To pomeni, da se ob povečevanju napora preiskovanca veča le upor ročice proti gibu, hitrost giba pa ostaja enaka. V primeru, da je mišična moč slaba, ali pa moč krčenja mišice omejuje bolečina, se ustrezno zmanjšuje tudi upor ročice in s tem obremenitev mišic.

Uporabnost izokinetične dinamometrije

Izometrično testiranje lahko koristno in varno uporabljamo pri ocenjevanju napredka rehabilitacije po ortopedskih in travmatoloških posegih na sklepih in kosteh, po konzervativnem zdravljenju poškodb mehkih tkiv (npr. natrganin mišic, daljša imobilizacija) kot tudi pri spremljanju učinka treninga mišične moči in vzdržljivosti. Izredno pomemben podatek, ki ga pridobimo z izokinetičnim testiranjem je primerjava moči agonističnih in antagonističnih mišic, saj je ustrezno razmerje moči med njimi ključno za preprečevanje poškodb kot tudi za učinkovito in varno gibanje v športnih disciplinah pri katerih prihaja do hitrih sprememb smeri gibanja ali pojemkov oz. pospeškov med igro.

Uporabnost izokinetične dinamometrije pa ni omejena le na testiranje. Zaradi možnosti prilagajanja upora glede na proizvedeno mišično silo, je naprava zelo uporabna za vadbo v celotnem poteku rehabilitacije. Sploh v zgodnjem obdobju po poškodbi je vadba s to napravo bistveno bolj varna, saj natančna kontrola proizvedene mišične napetosti zmanjšuje tveganje za ponovitev ali nastanek novih poškodb. V kasnejših fazah rehabilitacije nam pomaga odkrivati nesorazmerja med močjo posameznih mišičnih skupin, kar je pomemben podatek za nadaljnje načrtovanje in usmerjanje vadbe in kasneje tudi športnega treninga. Podobno uporabna se je izokinetična dinamometrija izkazala tudi pri preventivi športnih poškodb, saj z obdobnimi testiranji lahko na ta način še pred razvojem same poškodbe zaznamo in izmerimo porušena razmerja v aktivaciji različnih mišičnih skupin. Z ustreznim preventivnim programom vadbe zatem ta nesorazmerja lahko tudi odpravimo, še preden se razvije poškodba. Med vsemi uporabnostmi te metode ne smemo pozabiti še na možnost različnih načinov treninga propriocepcije. Gre za občutek zaznavanja položaja sklepa v prostoru, ki je izjemno pomemben pri pravilnem izvajanju gibov ter za pravilno aktivacijo mišic. Značilno se po poškodbah ali operativnih posegih sposobnost propriocepcije bistveno zmanjša. Spodbujanje propriocepcije z ustrezno vadbo je torej eden ključnih elementov vsake rehabilitacije poškodb gibal.

Razmah uporabe izokinetične dinamometrije v rehabilitaciji pomeni pričetek nove dobe na področju preprečevanja in zdravljenja športnih poškodb. Programi fizikalne terapije in treninga se z uporabo te metode sedaj oblikujejo povsem individualno glede na instrumentalno izmerjeno funkcijo mišic, objektivno izmerjeno napredovanje mišične moči pa predstavlja podlago za stopnjevanje intenzitete treninga. Celoten proces rehabilitacije, ki temelji na izokinetični dinamometriji je tako učinkovitejši ter varnejši, kasnejša obdobna testiranja pa pomembno zmanjšujejo tveganje za ponovitev poškodb.

unnamed (2)--

 

Luka Slabe

Artros


Komentiraj

Zgodba pacienta: Aljaž sedej, judoist


Reševanje komolca v kimonu

33-sedejaljaz-702d3dfee9af36f5»Kaj bo pa zdaj z nadaljevanjem moje športne kariere?« je bilo prvo zaskrbljeno vprašanje Aljaža Sedeja, ko je leta 2010 obiskal center Artros in izvedel svojo diagnozo: zvin desnega komolca in lezija vezi. Poškodbo si je naš judoist pridelal na takratnem evropskem prvenstvu na Dunaju. V boju za uvrstitev v polfinale se mu je namreč roka zapletla v nasprotnikov kimono in ni je več mogel pravočasno rešiti.

Dr. Martin Mikek, ki ga je Aljaž obiskal na priporočilo svojega takratnega fizioterapevta, ga je kmalu pomiril. Temeljit pregled, magnetna resonanca in rentgen so pokazili, da takojšnja artroskopija komolca ni nujno potrebna. To je dr. Mikek opravil tri leta kasneje, skupaj z operacijo kolena, ki si ga je Aljaž poškodoval tik pred zadnjimi olimpijskimi igrami v Londonu. Vseeno pa se Aljaž ni mogel izogniti nekajtedenski odsotnosti s treningov in tekem. Zdravljenje poškodbe in celjenje vezi je namreč zahtevalo počivanje komolca v štiritočkovni opornici.

»Takrat sem bil v svoji najboljši formi in sem vedel, da imam možnosti za doseganje dobrih rezultatov, potem pa se je zgodila poškodba in me ustavila. To je bilo najtežje sprejeti,« iskreno priznava judoist. »Sploh, ker vsak vrhunski športnik ve, kako hitro se ob daljši odsotnosti s treninga telo odvadi trenažnega procesa in kako težko se je vrniti nazaj v formo.«

Na srečo je rehabilitacija poškodbe, ki jo je Aljaž izvajal v centru Artros Reha, potekla brez zapletov in je bila po njegovih izkušnjah na zelo visoki ravni. Po nekajtedenskem premoru od športnih aktivnosti je tako postopoma začel stopnjevati treninge in pol leta po nezgodi je komolec spet lahko obremenjeval kot pred poškodbo. In čeprav na treningih, kadar je močno utrujen, še čuti bolečine, pravi, da se s poškodbami ne obremenjuje več, saj se možnost za nove pojavi vsakič, ko stopi na blazino. »Moj največji strah je, da na borilni površini ne bi mogel pokazati vsega, česar sem sposoben,« Aljaž ostaja pozitivno usmerjen in se v tem trenutku že pripravlja na kvalifikacije za OI 2016.


Komentiraj

Izjave pacientov o njihovi izkušnji v centru Artros


V centru Artros poškodbe dobijo veliko pozornosti. Z najsodobnejšimi diagnostičnimi napravami jih prepoznamo, z znanjem naših zdravnikov specialistov poskrbimo za njihovo najbolj pravilno zdravljenje, pod budnim nadzorom usposobljenih fizioterapevtov pa jim omogočimo čim hitrejše in čim boljše okrevanje.

 

izjava1

 

izjava2

 

izjava3

izjava4

Več si lahko preberete na http://artros.si/.


Komentiraj

Zgodba pacienta: Saša Golob, telovadka


Breme ji je padlo z rame

Preden je Saša Golob, naša uspešna telovadka, pred dvema letoma osvojila prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala na parterju, se je morala spopasti z eno od največjih ovir vrhunskih športnikov – poškodbo. »Najbolj grozen občutek je, ko si želiš, veš, da zmoreš, in bi rad dal vse od sebe, pa ti telo tega ne dopušča,« se svoje najtežje sezone spominja Saša.

Leta 2010 jo je kar tako, brez kakršnekoli poškodbe, začela boleti leva rama. Pomoč je najprej iskala pri fizioterapevtih, vendar težave niso izginile. Ko je po približno treh mesecih bolečina postala tako močna, da ni mogla več dvigniti roke, je končno obiskala center Artros, kjer jo je pregledal specialist ortoped.

Diagnoza dr. Martina Mikeka ni bila spodbudna. Mišica v levi rami je bila tako poškodovana, da je bila potrebna takojšnja artroskopija rame. »Operacije me ni bilo strah, saj sem dr. Mikeku popolnoma zaupala. Vzel si je veliko časa, da mi je razložil celoten potek posega in rehabilitacije ter mi odgovoril na vsa vprašanja. Bil je res izredno prijazen,« zdravnika pohvali Saša. »Malce me je skrbelo edino to, ali bo rama dovolj hitro okrevala. Tik pred operacijo sem namreč podpisala pogodbo o štipendiranju z univerzo v ZDA in do odhoda, torej pol leta po posegu, sem morala biti v stari formi.«

K sreči se je Sašino telo na rehabilitacijo v centru Artros Reha dobro odzvalo. Tako se je telovadka tri mesece po operaciji že postavila v stojo, za vaje na bradlji, kjer teža telesa najbolj obremeni ravno ramenski sklep, pa je bila nared v pol leta. »Najtežje obdobje rehabilitacije je bilo zame po približno dveh mesecih. Takrat sem imela občutek, da bi ramo že lahko bolj obremenila, vendar je nisem smela, ker bi se poškodba lahko vrnila. Zato sem strogo upoštevala navodila dr. Mikeka in fizioterapevtke Mojce, čeprav se je bilo včasih težko zadržati,« odkrito priznava športnica.

Danes si je za potrpežljivost hvaležna. Zaradi pravilne rehabilitacije skorajda ne čuti več posledic poškodbe in lahko brez težav izvaja vse gimnastične vaje. V tem trenutku je vodilna v seštevku svetovnega pokala na parterju, in če bo tako nadaljevala, se lahko nadeja ponovitve uspeha iz leta 2012.

 

»Operacije me ni bilo strah, saj sem dr. Mikeku popolnoma zaupala. Vzel si je veliko časa, da mi je razložil celoten potek posega in rehabilitacije ter mi odgovoril na vsa vprašanja. Bil je res izredno prijazen,« zdravnika pohvali Saša.

 

32-golobsasa-c93bf358e3f734bb


Komentiraj

Izokinetična dinamometrija


To je fiziološko instrumentalno merjenje mišične moči v dinamičnih razmerah. Pri tej tehniki merjenja mišične moči lahko ocenjujemo silo, zmogljivost in vzdržljivost različnih mišičnih skupin pri krožnih gibih v različnih sklepih z določeno in izbrano hitrostjo giba.

Izometrično testiranje lahko koristno in varno uporabljamo pri ocenjevanju napredka rehabilitacije po ortopedskih in travmatoloških posegih na sklepih in kosteh, po konzervativnem zdravljenju poškodb mehkih tkiv (npr. natrganin mišic, daljša imobilizacija) kot tudi pri spremljanju učinka treninga mišične moči in vzdržljivosti. Izredno pomemben podatek, ki ga pridobimo z izokinetičnim testiranjem je primerjava moči agonističnih in antagonističnih mišic, saj je ustrezno razmerje moči med njimi ključno za preprečevanje poškodb kot tudi za učinkovito in varno gibanje v športnih disciplinah pri katerih prihaja do hitrih sprememb smeri gibanja ali pojemkov oziroma pospeškov med igro.

Uporabnost izokinetične dinamometrije pa ni omejena le na testiranje. Zaradi možnosti prilagajanja upora glede na proizvedeno mišično silo, je naprava zelo uporabna za vadbo v celotnem poteku rehabilitacije. Sploh v zgodnjem obdobju po poškodbi je vadba s to napravo bistveno bolj varna, saj natančna kontrola proizvedene mišične napetosti zmanjšuje tveganje za ponovitev ali nastanek novih poškodb. V kasnejših fazah rehabilitacije nam pomaga odkrivati nesorazmerja med močjo posameznih mišičnih skupin, kar je pomemben podatek za nadaljnje načrtovanje in usmerjanje vadbe in kasneje tudi športnega treninga. Podobno uporabna se je izokinetična dinamometrija izkazala tudi pri preventivi športnih poškodb, saj z obdobnimi testiranji lahko na ta način še pred razvojem same poškodbe zaznamo in izmerimo porušena razmerja v aktivaciji različnih mišičnih skupin. Z ustreznim preventivnim programom vadbe zatem ta nesorazmerja lahko tudi odpravimo, še preden se razvije poškodba.

izokinetika

Več si lahko preberete na: http://artros.si/ in http://artros-reha.si/